UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
BRINA KOTAR
Podoba partizank v slovenskem tisku med in po drugi svetovni vojni
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
BRINA KOTAR
Podoba partizank v slovenskem tisku med in po drugi svetovni vojni
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Marta Verginella Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina
Ljubljana, 2021
IZVLEČEK
Podoba partizank v slovenskem tisku med in po drugi svetovni vojni
Diplomsko delo obravnava podobo partizank v slovenskem tisku med in po drugi svetovni vojni. Komunistična partija je rešitev neenakopravnosti med spoloma videla v proletarski revoluciji. Tako so lahko del naroodnoosvobodilne vojske postale tudi ženske. Partizanke, torej ženske – vojakinje, so bile nekaj povsem novega. Partizanski tisk, ki je bil pomemben del samega narodnoosvobodilnega boja in je posredoval ideje Osvobodilne fronte, je igral glavno vlogo pri izoblikovanju podobe partizank. V nalogi so bili za medvojno podobo partizank analizirani štirje partizanski časopisi: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena in Slovenka. Po vojni se je družbena ureditev spremenila v socialistično, z njo pa se je spremenil tudi položaj žensk. Povojni tisk, ki je bil podrejen oblastni direktivi, je ustvarjal podobo partizank in žensk na sploh, ki je novi ureditvi najbolj ustrezala. Za povojno podobo partizank je bila v nalogi narejena analiza treh časopisov, ki so kontinuirano izhajali tudi po vojni:
Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Naša žena; ter enega povojnega časopisa – Delo.
Ključne besede: partizanke, partizanski tisk, slovenski tisk, podoba partizank, druga svetovna vojna, socialistična ureditev, Jugoslavija, jugoslovanski tisk
ABSTRACT
The image of female partisans in Slovenian press during and after World War II
The thesis deals with the image of female partisans in the Slovenian press during and after the Second World War. The Communist Party saw the solution to gender inequality in the proletarian revolution. Thus, women could also become part of the National Liberation Army.
Female artisans, that is, women soldiers, were something completely new. The partisan press, which was an essential part of the National Liberation War itself and conveyed the ideas of the Liberation front, played a major role in shaping the image of the female partisans. In the paper, four partisan newspapers were analyzed for the interwar image of female partisans: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena and Slovenka. After the war, the social order changed to a socialist one, and with it, the position of women also changed. The post-war press, which was subject to a government directive, created the image of female partisans and women in general that best suited the new system. For the post-war image of female partisans, an analysis of three newspapers, which were continuously published even after the war, was made:
Slovenski poročevalec, Ljudska pravica and Naša žena; and of one post-war newspaper - Delo.
Key words: female partisans, partisan press, Slovenian press, image of female partisans, world war two, socialist system, Yugoslavia, Yugoslavian press
KAZALO
KRATICE ... 6
UVOD ... 7
1. PARTIZANKE ... 8
2. PODOBA PARTIZANK V MEDVOJNEM OBDOBJU ... 13
2.1. PARTIZANSKI TISK ... 13
2.1.1. SLOVENSKI POROČEVALEC ... 14
2.1.2. LJUDSKA PRAVICA ... 15
2.1.3. NAŠA ŽENA ... 15
2.1.4. SLOVENKA ... 16
2.2. PODOBA PARTIZANK... 17
2.2.1. ZGLED IZ TUJINE IN SESTRSTVO ... 17
2.2.2. PARTIZANKE – BORKE IN (PADLE) JUNAKINJE ... 21
2.2.3. PARTIZANKE – HČERKE ... 26
2.2.4. SAMOPODOBA PARTIZANK ... 28
3. PODOBA PARTIZANK V POVOJNEM OBDOBJU ... 33
3.1. KONEC VOJNE – NOVA STVARNOST ... 33
3.2. PODOBA PARTIZANK... 35
ZAKLJUČEK ... 45
VIRI... 47
LITERATURA ... 48
KRATICE
AFŽ – Antifašistična fronta žena
CK KPS – Centralni komite komunistične partije Jugoslavije KP – Komunistična partija
KPS – Komunistična partija Slovenije NOB – narodnoosvobodilni boj NOV – Narodnoosvobodilna vojska OF – Osvobodilna fronta
POS – partizanski odredi Slovenije
SPŽZ – Slovenska protifašistična ženska zveza
UVOD
Vojna kot ekstremna bivanjska situacija neizogibno poseže v življenja posameznikov. Tako je že od nekdaj zadevala tudi ženske. »V vsakokratnih razmerah v zgodovinskem časovnem loku je tudi ženskam pripadala posebna vloga, bodisi v njenem pasivnem bodisi v aktivnem pomenu, npr. ob objokavanju moževe smrti, če se je vrnil na ščitu, do tega, da je tudi sama prijela za orožje.«1 Ženske v boju zgodovinsko sicer niso nobena novost, saj so se že v 4. stoletju pr. Kr.
špartanske ženske bojevale v vojnah svojega polisa; a za 20. stoletje so bile vojakinje nekaj nevidenega.
V drugi svetovni vojni so se ženske v osvobodilnem gibanju udejstvovale na večih ravneh: kot bolničarke, kurirke, utrjevalke zaledja in tudi kot borke – partizanke. Njihov delež v boju je vztrajno opisoval partizanski tisk. S tem je povzdigoval samo osvobodilno gibanje, njegovo pravilnost in naprednost, kajti partizanska je bila edina oborožena formacija, katere enote so zapolnjevale tudi ženske. Partizanke je tako upodabljal idealizirano in z veliko naklonjenostjo.
Poveličeval je predvsem njihovo predanost narodnoosvobodilni borbi.
Po vojni se je vzpostavil nov družbeni red. Ženske so pridobile mnogo novih pravic pa tudi dolžnosti in obremenitev. Narodu so prej služile s svojo borbo tako na bojišču kot v zaledju, po vojni pa s svojim delom in materinstvom. Bile so odpuščene iz vojske in se vrnile v civilno življenje. Kljub revolucionarnosti nove ureditve tradicionalna ženska vloga ni bila v celoti odpravljena. Nov režim, ki se je utemeljeval na narodnoosvobodilni borbi, je slavil partizanko, a se ta v tisku kot borbena ženska ni dolgo pojavljala. Nadomestile so jo junakinje, ki so bolj ustrezale povojni stvarnosti – junakinje dela.
1 Deželak Barič, Vida. »Vloga in položaj žensk na Slovenskem v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941- 1945.« V: Naše žene volijo, ur. Milica g. Antić, 21-42. Ljubljana: Urad za žensko politiko, 1999, 22.
1. PARTIZANKE
Oj drugovi, ko bi znao lani, da će cure biti Partizani.
Nemški napad na Kraljevino Jugoslavijo se je začel 6. aprila 1941 in končal 17. aprila z jugoslovanskim podpisom brezpogojne kapitulacije.2 Odziv nasprotnikov okupacije in fašizma je bil hiter. Ustanovljena je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki so jo sestavljali komunisti, krščanski socialisti, levo krilo Sokola in skupine kulturnih delavcev.3 Komunistična partija je prevzela vodilno vlogo in kot center politične moči v veliki meri narekovala program in usmeritev same OF. Njihov cilj je bila revolucija, zrušitev starega reda in na njegovih ruševinah izgradnja novega, pravičnejšega sveta. Ena izmed krivic, ki jih je sklenila popraviti KP, je bila ženska neenakopravnost. Komunistični pogled na »žensko vprašanje« je izhajal iz teze, da so »pogoji za žensko neenakopravnost in neenakovrednost sploh pravzaprav obstoječi kapitalistični družbeni odnosi, razredna strukturiranost družbe in zasebna lastnina.«4 Socialistično »žensko gibanje« tako, za razliko od liberalnega feminizma, kateremu so komunisti in komunistke nasprotovali, upošteva, da so »položaj žensk, njihova marginalizacija in diskriminacija sistemsko določeni in torej sestavni del družbenoekonomske ureditve kapitalistične [...] družbe, ki [...] vpliva tudi na oblikovanje medsebojnih odnosov med moškimi in ženskami.«5 Vprašanje neenakopravnosti med spoloma bo po besedah Vide Tomšič »rešeno šele s proletarsko revolucijo [...] Z odpravo privatne lastnine in z zmago proletarske revolucije bo osvobojen tako proletariat, pa tudi žena bo dosegla svojo popolno enakopravnost.«6
»Udejstvovanje v narodnoosvobodilnem boju je bilo hkrati pot in sredstvo za uresničenje ženske enakopravnosti.«7 Tako bo ženska v novi komunistični stvarnosti, ki jo bodo dosegli z oboroženim bojem, v celoti emancipirana in enakopravna.
2 Repe, S puško in knjigo, 12.
3 Prav tam, 57.
4 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 24.
5 Burcar, Lilijana. Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia, 2018, 117.
6 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju. Zbornik dokumentov, člankov in spominov I. Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 13.
7 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 33.
»Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je ustanovil CK KPS 22. junija 1941 in nekaj dni kasneje ga je potrdilo in razširilo vodstvo OF. Sredi julija je bil sprejet sklep o oboroženi vstaji in Partizanski zakon – pravila o sestavi, delu in nalogah partizanskih čet.«8 Kljub razglašanju enakopravnosti in pozivom ženskam za priključitev NOB, so v partizanski vojski dominirali moški. Razglas o splošni mobilizaciji je ženske obšel. Ženske so potemtakem v partizanske enote vstopale izključno prostovoljno. Tako so bile v primerjavi s svojimi tovariši v prednosti, saj se od njih udeležba v boju ni zahtevala. Nasprotno so moški morali prijeti za orožje, na katerikoli strani, saj je »odklanjanje orožja in bojevanja veljala za najslabšo [možnost] in nevredno pravega moškega.«9
Spočetka so se v odporniško gibanje vključevale predvsem ženske, ki so se že pred vojno udejstvovale v delavskem in revolucionarnem gibanju.10 Tem so se nato pridružile ženske iz vseh družbenih slojev in poklicev, ki so postajale partizanke iz najrazličnejših razlogov - eden izmed glavnih je bila gotovo predanost NOB in domoljubje samo, saj so si mnoge želele aktivno prispevati k osvoboditvi svoje domovine in oblikovanju boljše bodočnosti (oziroma bolj aktivno kot bi lahko prispevale z delom v zaledju). Končno se jim je ponudila možnost biti v prvi vrsti, ko se je pisala zgodovina. Seveda so zgrabile možnost soustvarjati jo, ko pa jim je bila ta tako dolgo odrekana. Nekatere, predvsem mlade partizanke, je vodil pustolovski motiv.
Mnoge so se v partizane umaknile pred okupatorskim nasiljem – zapiranju, izgonu v taborišča in pobijanju. Često so se za partizanstvo odločale tudi iz maščevanja, mnoge so namreč izgubile svojce ali domove (ali oboje). Kar nekaj se jih je partizanom pridružilo skupaj z možmi.
Podatki glede števila partizank so pomanjkljivi, ocenjuje pa se, da je bil njihov povprečen delež ves čas približno enak, t. j. približno 4 odstotke.11 »Najmanjši delež žensk je bil v prvem slovenskem proletarskem udarnem bataljonu Toneta Tomšiča sredi leta 1942, kjer so bile med 214 borci le 4 ženske. Največji delež žensk je bil v Šercerjevi brigadi v letih 1942 in 1943, kjer je bilo med 538 borci 43 bork. Kasneje je njihovo število sicer naraslo na 63 v letu 1944, vendar gre za manjši delež, saj je bilo število vseh borcev 1633.«12
8 Bernik, Valerija. »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem.« Magistrsko delo, Filozofska fakulteta UL, 2001, 174.
9 Prav tam, 186.
10 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 31.
11 Prav tam, 29.
12 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«,176.
Večina partizank je bila delavske pripadnosti, sledile so jim gospodinje in kmetice;13 intelektualke, ki pa so po večini prihajale iz vrst KP, so zasedale tudi višje položaje. Med partizankami so prevladovale predvsem mlade ženske, kar je razumljivo: »mlade ženske [so se] laže prilagodile težkim terenskim razmeram in fizičnim naporom, katere je zahtevalo partizansko življenje. Mlade ženske še niso imele svojih otrok in jim še ni bilo treba skrbeti za onemogle starše, zato so se hitreje odločale za vstop v partizane.«14 Prav tako so bile mlade ženske bolj »dovzetne za sprejemanje novih idej in ideologije osvobodilnega gibanja in so manj mislile na nevarnosti, katerim so se izpostavljale z vstopom v partizane.«15
Obstajali sta tudi povsem ženski četi znotraj posameznih odredov znotraj slovenske partizanske vojske: ženska enota v Loškem odredu in ženski vod v Pohorskem bataljonu. Obe enoti sta se pojavili jeseni leta 1942 in bili edina primera svoje vrste, torej izključno ženske vojaške formacije. Obstoj teh čet je bil kratkotrajen, njihove borke, kolikor jih je preživelo, pa so premestili v druge enote.
Ženske v vrstah partizanske vojske so bile za partijo predmet hvale. Tito je na prvi državni konferenci Antifašistične fronte žena Jugoslavije rekel: »ženske [so] bile in so po svojem junaštvu, po svoji vztrajnosti v tem boju na prvem mestu in v prvih vrstah, in našim narodom Jugoslavije je v čast, da imajo take hčere.«16 Utelešale so značilnosti junakinj iz slovanske folklore17 in jih združile z likom nove ženske, ki je šla za svoje pravice v boj s puško v roki in za svobodno prihodnost sebe, svojega naroda in svojih otrok prelila lastno kri. Nova ženska je simbolizirala dobo enakopravnosti, ki se bo rodila iz vojnega spopada. Utelešala je sporočilo propagande, ki jo je širil partijski oziroma partizanski tisk: partija je ženski dala enakopravnost, ta pa je s svojim prispevkom v boju (in zaledju) dokazala, da je enakopravnosti vredna.
Če pa se je same borbe udeleževalo manjše število žensk, so v večjem številu sodelovale na drugih področjih osvobodilnega gibanja. Ženske v zaledju so partizansko vojsko podpirale z zbiranjem oskrbe: hrane, zdravil, perila, oblačil, obutve...; za partizane so tudi kuhale, prale in krpale njihova oblačila. V vojaških odredih so delovale kot bolničarke, v zaledju pa nudile
13 Prav tam, 183.
14 Prav tam, 178.
15 Prav tam, 178.
16 Broz, Josip. Zbrana dela 13. Ljubljana: Komunist: Borec, 1984, 49.
17 Batinić, Jelena. Women and Yugoslav partisans: a history of World War II resistance. New York: Cambridge University Press, 2015, 27.
pomoč in oskrbo zapornikom ter internirancem. Njihovo delo je tako ostalo na področju tradicionalno ženskega dela – kuhanje, pranje, šivanje, skrb za druge. Ta tradicionalna delitev dela je mnoge partizanke razočarala in številne so se ji uprle. Zgolj prek vztrajnosti in odločnosti so dobile orožje in bile poslane v boj. Taka je bila tudi izkušnja Andreane Družina:
»»V kuhinjo ne grem! V partizane sem prišla zato, da se bom borila, zato mi dajte puško! V kuhinjo pa naj gre tisti, ki ga je strah [...] v kuhinjo ne grem! Nisem zato prišla iz Ljubljane.
Hočem orožje! Krompir pa lahko lupimo vsi in pomagamo v kuhinji, kadar je to potrebno, in ne samo ženske!« Curk [komandant] je videl, da me ne bo ugnal, zato je dejal: »No, če že tako želiš v borbo, pa pojdi!« In tako sem postala borka 1. čete. [...] Še to: niti ena od deklet ni šla v kuhinjo, vse so hotele biti po četah kot borke.«18 Partizanke so se tako spopadale s tradicionalno miselnostjo soborcev in moških poveljniških kadrov. Enakopravnost, ki jo je poudarjala KP ni bila samoumevna, temveč predvsem deklarativna. Tako so se morale partizanke bojevati tudi zoper predsodke svojih tovarišev, odločene, da bodo dokazale svojo vrednost, predvsem s svojimi prizadevanji v borbi. Po pričevanjih lahko sklepamo, da so si po tej poti naposled uspešno pridobile spoštovanje svojih tovarišev.
Odklonilen odnos do žensk v vojski se je odražal tudi pri razdeljevanju orožja. Tega je često primanjkovalo. Največkrat so ga dobili, ko so ga po bitki odvzeli nasprotnikom. Če je bilo orožje na voljo, so bile partizanke zadnje v vrsti zanj. Ko pa so orožje naposled dobile, je bilo to največkrat slabše kakovosti.
Dejstvo je, da so bile partizanke neizurjene borke. Ženskam je bila vojna nekaj skrajno tujega in na vojno resničnost so bile povsem nepripravljene. 10,53 odstotkov jih je padlo še isto leto, ko so vstopile v partizane.19 Umirale so za posledicami bolezni in ran, nekaj so jih likvidirali partizani sami, 19 odstotkov jih je ujel okupator in jih nato zaprl ali poslal v koncentracijsko taborišče; najpogostejša usoda partizank pa je bila, da so jih izključili iz vojaških enot in poslali na delo na teren, torej nazaj v civilno življenje.20
Bolj zahtevne funkcije, ki so jih ženske lahko opravljale so bile »politične aktivistke, kurirke, obveščevalke, tehničarke, voditeljice t.i. partizanskih šol ipd.«21 Sploh časopisna propaganda
18 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju I, 600.
19 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 223.
20 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 223-225.
21 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 31.
je pozivala ženske k njihovemu resnejšemu udejstvovanju v političnih odborih in organizaciji zaledja, zlasti ko se je število moških vztrajno zmanjševalo zaradi aretacij, prostovoljnega odhoda ali odhoda v partizansko vojsko zaradi mobilizacije.22
S svojim medvojnim udejstvovanjem so si žene »prislužile« svoj enakopravni položaj v bodoči pravičnejši skupnosti. Za izgradnjo le–te pa so prispevale tako s svojo borbo kot s svojo
»poglavitno oporo v zaledju.«23
22 Prav tam, 31.
23 Broz, Zbrana dela 13, 50.
2. PODOBA PARTIZANK V MEDVOJNEM OBDOBJU
2.1. PARTIZANSKI TISK
Partizanski tisk ali partizanska »sedma sila« (kakor ga imenuje Djuro Šmicberger) je izredno širok pojem, ki je poleg časopisja obsegal: »številne publikacije osrednjih in lokalnih političnih organov in množičnih organizacij, knjižne in druge kulturne izdaje, brošure, razne drobne tiske, kot so plakati, trosilni lističi, lepaki ipd., publikacije, izdane v taboriščih in zaporih, vojnodopisniško mrežo, slovensko sekcijo Tanjuga – Telegrafske agencije nove Jugoslavije – pa tudi radijske informacije (Radio Kričač in nato Radio Osvobodilna fronta).«24
Njegovo izdajanje je urejala KP, ki je imela lastno dobro razvito ilegalno tiskarsko dejavnost še iz obdobja Kraljevine Jugoslavije. Ta predvojna ilegalna dejavnost širjenja tiska je med vojno postala osnova partizanskega tiska. Zaradi kapilarne okupatorske represije je OF razvila nadvse učinkovit sistem kurirjev in obveščevalnih zvez, ki je ilegalne tiskovine, kljub okupatorjevemu nadzoru, uspešno razširjal. Potreba po tisku se je vztrajno povečevala in dejavnost so morali okrepiti. »Ljubljana je bila že pred začetkom druge svetovne vojne središče odporniškega gibanja in ilegalne partijske tehnike, zato je dotedanja ljubljanska partijska tehnika dobila ime Centralna tehnika.«25Spočetka so bili »glavni in skoraj edini avtorji člankov in uredniki hkrati vodilni politični delavci (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Tone Tomšič, Boris Ziherl, Edvard Kocbek).«26 Ti so znotraj publikacij posredovali svoja in partijska stališča in prav to je ena izmed glavnih značilnosti celotnega, ne zgolj partizanskega, tiska med vojno – ideološkost. Tisk je imel predvsem propagandno vlogo, njegov cilj pa je bil doseči čim širšo ljudsko množico.
Poleg okupatorskega nadzora in poskusov preprečevanja izhajanja je izhajanje partizanskega tiska oteževalo še pomanjkanje papirja, pisalnih strojev, pa tudi prostora za tiskanje. Često so se morali iz »tiskarn« umikati pred okupatorjevimi napadi, te pa so nato za ilegalni tisk postale
24 Repe, S puško in knjigo, 134.
25 Likar, Jasna. »Partizanski dnevnik in oblikovanje slovenstva.« Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2011, 10.
26 Šmicberger, Djuro. Partizanska sedma sila: Tisk in novinarstvo v NOB. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1988, 8.
neuporabne. Prav zaradi tega so partizanski listi izhajali sporadično. Šele z utrditvijo osvobojenih ozemlj je njihovo izhajanje postalo redno.
Za sam narodnoosvobodilni boj je bil velikega pomena, saj je predstavljal glavno in najučinkovitejše sredstvo širjenja vrednot in prepričanj OF, pridobivanja ljudstva za njeno stvar in seznanjenja ljudi s sklepi Izvršnega odbora OF. Tako je pomagal vzgajati do tedaj zaslepljenega in nevednega človeka v novega človeka - tovariša, ki si bo z lastno močjo izboril svobodo, svetlo prihodnost in boljše življenje.
Partizanski tisk je bil izrazito ljudski, saj je lahko v njem s svojimi prispevki sodeloval slehernik (»...ljudska ustvarjalnost, ki je dobesedno bruhnila na dan, se pravi na strani [...] vseh mogočih glasil.«27). Ljudski pa je bil tudi v smislu sporočljivosti, uporablja namreč preprost jezik, da bi bil kar najbolj razumljiv preprostemu slovenskemu človeku, ki ga je želel razsvetliti.
V nalogi sem za medvojno podobo partizank analizirala štiri partizanske časopise oziroma revije: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena in Slovenka. Vsi so delovali po načelu »preberi in daj naprej.« Vsebinskih razlik med temi štirimi ni, saj vsi promovirajo OF in njena stališča ter stališča KP; Slovenka in Naša žena pa sta žanrsko del »ženskega tiska« in kot taki namenjeni predvsem (a ne izključno) ženskam.
2.1.1. SLOVENSKI POROČEVALEC
Bil je »osrednji časopis, dolgo časa tudi neke vrste neformalni »uradni list« osvobodilnega gibanja.«28 Začel je izhajati maja 1941, brali so ga po celotni Sloveniji. »V njem so bila zapisana gesla osvobodilnega gibanja, sklepi Vrhovnega plenuma, skupni cilji osvobodilnega boja, opisi dogodkov iz preostalih bojišč; propagandni članki. [...] od leta 1942 [je] izhajal v dveh izdajah - ljubljanski in dolenjski, leta 1943 pa so se pridružile še pokrajinske izdaje.«29
27 Šmicberger, Partizanska sedma sila, 8.
28 Repe, S puško, 138.
29 Petrovčič, Tanja. »Udeležba in promocija žensk v narodnoosvobodilnem gibanju v Sloveniji.« Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2003, 58.
Bil je uradno glasilo Osvobodilne fronte. Po vojni je izhajal vse do leta 1959, ko se je z Ljudsko pravico združil v časopis Delo.
2.1.2. LJUDSKA PRAVICA
Začela je izhajati že leta 1934 kot časopis KPS v Prekmurju, njen urednik pa je bil Miško Kranjec. Oblast jo je prepovedala in tako je lahko izhajala zgolj sporadično. Med vojno je prva številka izšla 15. januarja 1943. Ni imela več regionalnega, temveč vseslovenski značaj.
Njene naloge so bile: »razbijati klevete sovražnikov slovenskega ljudstva proti komunistični partiji, kazati ljudstvu pravi obraz politike in ciljev KPS, pokazati slovenskim delovnim množicam pot k uresničenju njihovih pravičnih, demokratičnih, socialnih zahtev, biti eden izmed glavnih organizatorjev našega osvobodilnega boja.«30
2.1.3. NAŠA ŽENA
Začela je izhajati leta 1942 pod imenom Našim ženam, konec leta 1943 pa se je po prvem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ oziroma slovenska AFŽ) preimenovala v Našo ženo in izhajala kot njeno glasilo. Urejala jo je Zima Vrščaj. »Do konca vojne je izšlo 9 številk v skupni nakladi 28 540 izvodov.«31 Bila je glasilo za ženske od žensk, kakor piše tudi v njenem uvodnem članku: »...moramo sodelovati pri njenem izdajanju prav vse, bodisi s prispevki ali z nasveti, kritiko in vprašanji. Le tako nam bo naš list postal dragocena pomoč v našem osvobodilnem boju, katerega zmaga prinese lepše življenje nam in našim otrokom. Ženske slovenskih mest in vasi, združite se v borbi proti fašizmu, pristopajte v Protifašistično žensko zvezo ter sodelujte pri njenem glasilu »Naša žena.««32
Glasilo je ženske povezovalo in izobraževalo o njihovih (novih) pravicah ter dolžnostih, jih animiralo za boj (oziroma za sodelovanje v boju) zoper okupatorja in boj za lastno svetlo prihodnost.
30 Šmicberger, 35.
31 Prav tam, 43.
32 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju 1, 1970: 720
Revija Naša žena, sicer vsebinsko in oblikovno spremenjena, od časa druge svetovne vojne izhaja neprekinjeno vse do danes.
2.1.4. SLOVENKA
Začela je izhajati junija 1943 kot glasilo SPŽZ za Primorsko. Kot taka ima izrazito regionalno naravo (za razliko od ostalih publikacij, ki so vseslovenske narave). Nagovarja predvsem primorsko ljudstvo in primorske žene ter piše o kalvariji primorskega ljudstva pod 25-letno fašistično okupacijo in njegovi želji po priključitivi matični domovini oziroma (novi) Jugoslaviji. Glasilo se med drugim zavzema tudi za čim hitrejše in učinkovitejše ustanavljanje šol v slovenščini in prosto rabo slovenske besede. »[n]ajprej [jo je] urejala Katja Rupena, po njeni smrti pa Marica Čepe.«33 Izhajati je prenehala leta 1945 s koncem vojne.
33 Šmicberger, Partizanska sedma sila, 43.
2.2. PODOBA PARTIZANK
V obravnavanih publikacijah je podoba partizank v grobem identična podobi njihovih moških tovarišev - idealizirana. Poglavitna razlika med njima je pogostost njihovega omenjanja – partizanke so omenjene redkeje. Redko so omenjene tudi v samih »ženskih listih,« torej Slovenki in Naši ženi, kljub temu pa pogosteje in so opisane podrobneje kot v Poročevalcu in Ljudski pravici.
Na sploh prevladuje podoba ženske, katere najpomembnejša vloga je v zaledju ne v boju: »...
[žena] hoče v zaledju prav toliko doprinesti za zmago ljudske demokracije, za zmago svobode jugoslovanskih narodov, kakor doprinaša mož, brat in sin, ki se bori z orožjem v rokah na naših frontah.«34 Ženski tisk se zaveda »pomanjkljivosti« ženskega značaja – da se žene boje poprijeti za puško oziroma se bojevati in vzeti življenje. Zaveda se propagande, ki jo širi nasprotnikova stran, ki vpliva na žensko populacijo in jo straši ter odbija. Ženske revije nagovarjajo tudi te ženske, da bi jih tako »razsvetlile« in vključile v AFŽ. V ta namen ženski eksplicitno odvzamejo partizansko dimenzijo, torej dimenzijo ženske – vojakinje: »Zakaj stoje nekatere žene še ob strani, ko bije ves svet boj za svobodo, pravico in lepšo bodočnost? Iz strahopetnosti? Žena pa strahopetna! [...] Morda se bojiš prelivanja krvi? Nihče te ne sili v boj s puško. [...] Saj te nihče ne pošilja v Partizane, v vrtinec boja! Proti fašistom se lahko boriš tudi doma.«35 Na sploh borba žensk od doma oziroma iz zaledja prevladuje nad vojaškim udejstvovanjem.
V medvojnem upodabljanju partizank lahko razločimo štiri prevladujoče figure.
2.2.1. ZGLED IZ TUJINE IN SESTRSTVO
Povezanost vseh, ki jih je združila borba zoper fašizem, je pomemben motiv v partizanskem tisku. Skladno z usmeritvijo KP se je tudi tisk oziral k Sovjetski zvezi in njo ter njene partizane imel za najvišji zgled. Najpogostejša upodobitev partizanke ni slovenska, temveč junaška
34 »Veliki zbor naše žene.« Ljudska pravica, 20. januar 1945, 1. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-IAJNP7CL/index.html#zoom=z
35 Vojteh, Beti. »Tistim Slovenkam, ki stoje ob strani.« Naša žena, marec 1943, 5-6.
sovjetska partizanka: »Že dve leti občuduje ves svet junaštvo sovjetskih žen v domovinski vojni, ki jo bijejo ob rami z vsem sovjetskim ljudstvom.« 36
Imperativ slediti zgledu sovjetskih sester je dominantno prisoten v vseh obravnavanih publikacijah: »Tudi slovenska žena naj se zgleduje po svoji sovjetski sestri – naj se opogumi in okrepi,«37 in »Tudi med nami so žene in dekleta, ki so ob zgledu žen Sovjetske Zveze takoj spoznale, kaj morajo kot Slovenke storiti. Njihovi možje in fantje so v hribih pri partizanih.
[...] Niso se strašile, še same odhajajo za njimi.«38 Kakor je velika rdeča armada najsvetlejši zgled za Titove partizane, so sovjetske borbene žene zgled svojim slovenskim (in jugoslovanskim) sestram: »Narodi, ki imajo take žene, ki so po svoji požrtvovalni delavnosti enake sovjetskim ženam, bodo zmagali.«39
Sovjetske partizanke pa niso le nek oddaljen vzor, temveč so sestre vseh žen, ki jih druži skupna borba zoper fašizem: »Žene vsega sveta, drage sestre! Od nas samih je odvisna svoboda, sreča in bodočnost ljubljenih otrok, bratov in mož.« 40 Svoje sestre po svetu pozivajo k okrepitvi in pogumu: »Zdaj ni čas za solze. Le trdovraten boj, do popolne zmage nad hitlerjevskimi razbojniki, bo rešil naše narode in naše družine sužnosti in sramote.«
Slovenske žene so pripravljene slediti zgledu svojih sestra: »Sovjetske žene imajo prav, ko pravijo, da ni čas za jokanje in solzenje. Skupaj z možmi in sinovi se bomo borile za srečo nas in otrok, dokler ne bodo hitlerjevske bande popolnoma uničene.«41
Poleg junaštva sovjetskih partizank pa slovenski partizanski tisk pogosto opisuje tudi druge tuje partizanke, zlasti partizanke ostalih južnoslovanskih narodov, ki so številčno prekašale
36 »Naša žena ob dveletnici nemško – sovjetske vojne.« Slovenski poročevalec, junij 1943, 8. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-MXHTCDVW/8/index.html#zoom=z
37 »Antifašistični ženski miting v Moskvi.« Slovenski poročevalec, 20. september 1941, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-Y8SETEQ1/6/index.html
38 »Naša žena ob dveletnici nemško – sovjetske vojne.« Slovenski poročevalec, junij 1943, 8. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-MXHTCDVW/8/index.html#zoom=z
39 »Naši zavezniki se bližajo...« Naša žena, junij 1943, 3.
40 »Antifašistični ženski miting v Moskvi.« Slovenski poročevalec, 20. september 1941, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-Y8SETEQ1/6/index.html
41 »Odmev ženskega mitinga.« Slovenski poročevalec, 23. September 1941, 2. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-LHV0LXU8/2/index.html
slovenske partizanke. Le-te prav tako postavlja za vzor slovenskim partizankam in ženskam na sploh: »V osvobodilnem boju narodov Jugoslavije proti nemškim zatiralcem so jugoslovanske žene delale čudeže junaštva in požrtvovalnosti, dajale vzglede ljubezni do teptane domovine in tlačenega naroda. Z ramo ob rami s svojimi možmi, brati, očeti in sinovi so se jugoslovanske žene v Bosni, Hercegovini in na Hrvaškem borile in se še bore proti osovraženemu Hitlerju in mihajlovičevsko-nedičevskim izdajalcem. [...] Gorenjske žene! Naj vam bo junaški boj žena širom Jugoslavije v njihovem teškemu delu za osvoboditev narodov Jugoslavije svetel zgled.
Ne zadržujte vaših mož, fantov in sinov doma, spremljajte jih v partizane, dajajte jim poguma in tudi same se pridružite naši pravični borbi za osvoboditev izpod sovražnikovega jarma.«42 Te jugoslovanske partizanke utelešajo junakinje ljudskih epov svojih narodov. Partizansko gibanje na sploh se je navezovalo na obsežno ljudsko izročilo in tako partizane povzdigovalo v nosilce junaške tradicije iz oddaljene preteklosti. Na Slovenskem je prevladoval motiv kmečkih uporov, duh katerih naj bi zdaj navdal slovenski narod. Ženske v tej narativi niso bile posebej poudarjene, poziv k uporu je bil obči. V tisku drugih jugoslovanskih narodov, katerih zakladnica nacionalnih epskih pesnitev je bogatejša od slovenske, so ljudske pesnitve eksplicitno povezovali z vlogo žensk v narodnoosvobodilnem boju, a so junakinje epskih pesnitev služile predvsem mobilizaciji žensk za delo v zaledju – tako so poudarjali kosovsko djevojko, katere skrb in tolaženje umirajočih srbskih herojov po kosovski bitki, naj bi navdihnila ženske za skrb za partizansko vojsko. Najmočnejši poudarek pa je bil na materah epskih junakov – mati devetih bratov Jugović, ki je v bitki pri Kosovu izgubila vse sinove, je opominjala matere na njihovo nacionalno dolžnost, da pošljejo svoje sinove v partizanske enote.43 Povezovanje bojevnic – junakinj teh nacionalnih pesnitev s partizankami v tisku je predvsem posredno. Za epsko junakinjo je značilno, da si ostriže lase, preobleče v moška oblačila in si v bitki izbori občudovanje in spoštovanje moških bojevnikov. Njen motiv za bojevanje je najpogosteje dejstvo, da je bil sovražnik zajel ali ubil nekoga izmed njenih bljižnjih ali ljubljenih.44 Tako je jugoslovanski tisk poudarjal »moške odlike« partizank – vzdržljivost, pogum in bojevitost ter poudarjal, da so ženske vredne enakopravnosti – to so
42 »Gorenjci in Gorenjke!« Slovenski poročevalec, 7. december 1943, 3. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-PJOYGG8W/4/index.html#zoom=z
43 Batinić, Women and Yugoslav Partisans, 51.
44 Prav tam, 57.
dokazale v boju.45 Dokazovanje zaslužene enakopravnosti je tisk poudarjal, da bi v očeh tradicionalne ljudske množice legitimiziral prisotnost žena v bojnih enotah in partijsko politiko enakopravnosti.46 Partizanke so v podobi, ki jo je širil partizanski tisk, ohranjale svojo ženskost – še zmeraj so jih odlikovali skrbnost, lepota, materinski čut. Tako ženski poseg na moško področje vojskovanja ni povzročil drastičnih sprememb, saj je partizanke v vojski odlikovalo zgolj njihovo »moško« obnašanje v boju.47
Slovenski tisk je najvišje cenil srbske partizanke: »Ni je boljše borke, ni je požrtvovalnejše bolničarke, kot je bila Srbkinja.«48 So izrazito in poudarjeno bojevite: »svoje sovraštvo do sovražnika bomo izrazile skozi puškino cev.«49 V tej svoji bojevitosti vseeno vedno ohranijo enega glavnih kvalifikatorjev ženskosti – čustvovanje: »neizprosno trde v borbi proti sovražniku, nežno čuteče za vse brate in sestre, ki trpijo v tej največji borbi vseh časov, žene, kateri je ljubezen do naroda, borbe za svobodo najvišja zapoved.« 50
Same slovenske žene in partizanke so se zavezale k sledenju vzora teh inozemskih junakinj in sester: »Pokazale bomo da smo vredne sestre junaških Srbkinj, Bosank, Črnogork in Hrvatic, ki so v tisočih same zgrabile za orožje in se bore ob strani svojih mož in bratov v vrstah naše slavne Narodno - osvobodilne vojske ter tisočev ruskih in ukrajinskih partizank. Stopale bomo same v naše partizanske vrste, tolkle hitlerjevske bandite ter njihove plačance in na ta način pomagale kovati lepše in svetlejše bodočnost svojemu narodu.«51
To navezovanje na jugoslovanske žene in poudarjanje trdne vezi, ki druži sestre jugoslovanskih narodov, je seveda del poudarjanja navezanosti slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja na
45 Prav tam, 64-65.
46 Prav tam, 140.
47 Prav tam, 68.
48 »Srbkinja vzgled požrtvovalnosti.« Slovenka, oktober 1944, 24. Dostopno na:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-HS8JYPUN/946f58e0-c7bf-402c-9a55-dbaca2f37e01/PDF
49 »Veliki zbor srbskih žena.« Ljudska pravica, februar 1945, 2. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-OE1EDGKM/2-3/index.html#zoom=z
50 »Srbkinja vzgled požrtvovalnosti.« Slovenka, oktober 1944, 24. Dostopno na:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-HS8JYPUN/946f58e0-c7bf-402c-9a55-dbaca2f37e01/PDF
51 »Primorske Slovenke!« Slovenka, januar 1944, 6.
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-021GFCQI/73144bd5-9ee0-412a-b98f-15dcabdd7efc/PDF
širše jugoslovansko in utrjevanja zavesti o bodoči skupni in novi (»Titovi«) Jugoslaviji pri slovenskem prebivalstvu. Tako se je ustvarjala nova žena – Jugoslovanka, ki si je oziroma si bo svojo novo domovino ustvarila z lastno borbo in krvjo. Tako jugoslovanske žene odločno korakajo v novo dobo: »s puško in mitraljezi jurišajo žene na sovražnike, obvezujejo ranjene borce, jurišajo na žito in druge potrebščine ali jih zaščitijo pred okupatorji, v skrbeh za hrano in obleko partizanske vojske in žrtve nečloveškega terorja fašističnih okupatorjev in domačih izdajalcev. Te žene, prekaljene v trpljenju in borbi, so ustvarile na zborovanju ozračje čudovitega borbenega zanosa, predanosti delu in [so] pripravljene na vsako žrtev. [...] Res je, kar je vrhovni komandant Narodno osvobodilne vojske tovariš Tito dejal v svojem govoru na zborovanju, da zborovanje dokazuje, da naše žene resno oprijemajo usodo narodov in svojo usodo v svoje roke!«52
Sestrstvo antifašistk in bork za svobodo je univerzalno. Tako je v Naši ženi opisana tudi muslimanska partizanka. Ta se je ob ogroženosti domovine ovedla svoje nacionalne dolžnosti in jo postavila nad religiozno pripadnost. Tako se je v narodnoosvobodilnem boju ozavestila, sekularizirala in se tako uprla ne zgolj okupatorju, temveč tudi veri, ki jo je zasužnjevala:
»Muslimanka je snela zagrinjalo z obraza, zapustila je temo prejšnjega suženjskega življenja in se kot enakovreden in enakopraven član udeležuje vseh naporov osvobodilne borbe z velikim uspehom.« 53
2.2.2. PARTIZANKE – BORKE IN (PADLE) JUNAKINJE
Najpogosteje so partizanke oziroma ženske, ki se vojskujejo ali so se pripravljene vojskovati, omenjene v splošnih pozivih ljudstvu, da se vključi v narodnoosvobodilni boj: »VSI V PARTIZANE! Vsi, ki ste sposobni nositi orožje, možje, fantje, dekleta! [poudarila B.K.] Vsi, ki tli v vas sovraštvo in hlepite po maščevanju...! Vse MORA v partizane!«54 Ti pozivi, ki nagovarjajo oba spola, se pojavljajo v Poročevalcu in Ljudski pravici, v ženskih listih pa so pozivi namenjeni izključno ženskam: »Dekleta v partizane! Primorske Slovenke, pokažite, da
52 Naša žena, februar 1943, 2.
53 »Naši zavezniki se bližajo...« Naša žena, junij 1943, 3.
54 Slovenski poročevalec, januar 1943, 2.
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-WK3P5VQ9/2/index.html#zoom=z
hočete ramo ob ramo s svojimi moškimi tovariši priboriti primorskim Slovencem po desetletjih suženjstva s strani fašistov narodno svobodo, da hočete združitev z vsemi Slovenci v novi, močni, demokratični Jugoslaviji.«55 Apeli na žensko prebivalstvo so številni, v njih pa so ženske vedno pozvane v odnosu do moških: »Ne zadržujte vaših mož, fantov in sinov doma, spremljajte jih v partizane, dajajte jim poguma in tudi same se pridružite naši pravični borbi za osvoboditev izpod sovražnikovega jarma.«56 in »Slovenske žene! Zmaga je blizu! Zato v skupen boj z našimi možmi!«57
Herojstva partizanov na sploh so omenjena v vsaki številki in opisana na široko. V opisu junaških podvigov partizanske vojske so partizanke omenjene zelo poredko. Prav tako niso nikoli izpostavljene partizanke kot skupina, temveč zgolj posamično. To posamično omembo pa si partizanka »zasluži« predvsem, če pade. Partizanki, pokošeni v boju, ti časopisi namenijo poseben, samostojen članek ali vsaj častno omembo: »Bilo je to dekle v Ribnici na Pohorju.
[...] 17 let staro dekle. Nasilje nemških okupatorjev je v njeni mladi duši zbudilo gnev proti samopašnemu fašizmu in njegovim predstavnikom. [...] Postala je slovenska partizanka. Kmalu je postala med tovariši slavna po svojem junaštvu. Nekoč [...] so jo Nemci obkolili. Njena puška je zmerom pogodila. [...] vsak [Nemec] kdor je prišel preblizu je obležal. Sonjin strel jih je podrl. [...] Ko je skušala najti boljše zaklonišče, jo je zadel smrtonosen strel. Partizanka Sonja je padla, toda žive je sovrag ni dobil.«58
»... posebno sta se odlikovala v teh bojih komandir čete in politkomisarka [...] Ta tovarišica se je ponovno odlikovala v bojih, ki so jih imele partizanske edinice z italijanskimi roparji, toda na žalost jo je zadela v teh bojih bomba; težko ranjena je kljub temu boj nadaljevala in ubila fašista, ki je bombo vrgel, potem pa je ranam podlegla.«59
55 »Dekleta v partizane.« Slovenka, december 1943, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
56 »Gorenjci in Gorenjke!« Slovenski poročevalec, 7. december 1943, 3. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-PJOYGG8W/4/index.html#zoom=z
57 »Slovenskim ženam!« Slovenski poročevalec, junij 1942, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-VMNXLJ9G/4/index.html#zoom=z
58 »Slike iz boja slovenskih ljudi.« Slovenski poročevalec, julij 1943.
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-8A9AAIJX/7/index.html#zoom=z
59 »Odločen nastop partizanov proti izdajalcem.« Slovenski poročevalec, avgust 1942, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-DJ00SC5S/4/index.html#zoom=z
Opisi teh deklet in njih dejanj ter junaštev so idealizirani, podobni opisom padlih moških partizanov, a je tragičnost ženske usode še potencirana, saj, kot lahko preberemo v Slovenskem poročevalcu: »... umorjena slovenska dekleta in žene pa terjajo dvojno maščevanje!«60 Tako so besedila polna patetičnih opisov in privzdigovanja partizankinih lastnosti, predvsem njene hrabrosti, predanosti in ljubezni do svojega naroda ter njegove svobode; partizanka je vedno mlado, preprosto dekle, ki uteleša vse, kar je dobro v slovenskem narodu in vse, kar nasilniki niso: »Vsa Mislinjska dolina govori s ponosom o svoji junakinji Lenčki, mladem preprostem dekletu, ki je postalo žrtev izdajalskih strelov, dekle tu, ki je raje umrlo, kakor bi se pustilo odpeljati in mučiti od hitlerjevskih rabljev. [...] ki je s svojim dejanjem vrgla germanizatorjem in domačim izdajalcem v obraz nov dokaz, da slovenski narod na Štajerskem noče biti suženj, noče biti hlapec [...] Pri vseh [teh] akcijah, je bila Lenčka prva med prvimi, ves dan je bila na delu, nikoli ni mirovala. [...] Padla je nova mlada žrtev za svobodo svojega naroda, mlado dekle, polno zdravja, mladosti, življenja, v maju, ko je ozelenelo pohorje, ko je vsklilo cvetje po livadah [...] Borba za svobodo, to je bila njena največja ljubezen, kateri je posvetila vse svoje misli, vse svoje delo in končno tudi svoje mlado življenje.«61
Fizični izgled partizank je bolj redko izpostavljen, poudarjene so predvsem njihove lastnosti, t.j. njihove idealizirane lastnosti.Partizanka – borka je tako mlada, odločna, neustrašna, v celoti predana ciljem NOB. Ve, da se bori za svetlo prihodnost in svobodo in zatorej je ni strah ne mučenja ne smrti. Drži se Prešernovih verzov manj strašna je noč v črne zemlje krili, // kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. Prav te verze večkrat navajajo vse obravnavane publikacije.
Pogosta omemba partizank kot oboroženih žensk je mogla vsaj delno učinkovati na normalizacijo podobe ženske – vojakinje. Tako lahko v Slovenskem poročevalcu zasledimo nekakšno bukolično sceno oborožene partizanke, v kateri ta izpade kot nekaj povsem
60 »Nezaslišano grozdejstvo laških krvolokov. Slovenski poročevalec, februar 1943, 6. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-DOFICZOL/6/index.html#zoom=z
61 Borštnar, Jože. »Štajerska junakinja Lenčka Mrzel.« Slovenski poročevalec, junij 1944, 22-23.
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-LZAIZ0YE/23/index.html#zoom=z
običajnega: »Na Hrušici smo videli dekleta – partizanko, ki je pasla krave in sedela za mitraljezom, naperjenim na cesto. Pozdravila nas je z dvignjeno pestjo.«62
Zanimive so razlike, ki se pojavljajo v opisu partizank, avtorji katerih so moški in med opisi partizank v ženskem tisku, v katerega so večinoma pisale ženske. Kljub razglašanju enakopravnosti je očitno, da je prestop žena na primarno moško področje prevelik prekršek, da bi se razlike med spoloma celo znotraj tovariške bojne enote izgladile. Moški pogled borke vztrajno feminizira, ne odreka pa jim poguma ali drugih plemenitih lastnosti: »Tudi tovarišic ne manjka. [...] Devetnajstletno dekle s plavolasimi kitami. V očeh otroška preprostost, okoli ust sramežljiv nasmeh ob navdušenemu ploskanju tovarišev, v glasu in besedah pogum in čudovita vera, ki jo zmorejo morda samo zavedne ženske,«63 in: »Toda čeprav je vojna ojeklenela ženin značaj, ga vendar ni napravila surovega.«64 Ena izmed pomembnejših lastnosti, ki določujejo partizanko, je njena skromnost.
Prav nasproten je ženski pogled na partizanke: v njihovi podobi partizank prevladuje moška dimenzija: »Kmečke mamice so si prav radovedno ogledovale partizanke. Res da so v hlačah, je pa tudi obnašanje možato! Tovariško so se menile s fanti, nikakega spogledovanja ni bilo med njimi. Skrbno so bile opravljene, pošite umite. Trdo življenje jim je izklesalo obraze, da so videti hudo resni. Kako tudi ne, same nosijo vso težo življenja, pa še puško in nahrbtnik,«65 in »opisala je naše fante in dekleta, da si jih v duhu kar videl pred seboj. Močni so in od sonca zagoreli. So kakor žive skale, ki jih ne more nič omajati. Pri vsej hrabrosti in odločnosti pa jim sije iz obraza vedrina in dobrota, tako da si v hipu osvoje vsa srca. Dobro so oblečeni in obuti.
Njihove uniforme so pestre. Ženske imajo kratko pristrežene, gladko počesane lase in so vse v hlačah.«66
62 »Pot po osvobojeni Primorski.« Slovenski poročevalec, september 1943, 7. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-HRRLE6Y1/8/index.html#zoom=z
63 »Partijsko zborovanje.« Slovenski poročevalec, julij 1942, 7. Dostopno na
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KOVPLWU9/7/index.html#zoom=z
64 » 8. marec v Sovejtski zvezi.«Ljudska pravica, marec 1945, 2-3.
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-I9PRMU8F/2-3/index.html#zoom=z
65 »Partizani so prišli v našo vas.« Naša žena, junij 1943, 4.
66 »Micka pripoveduje...« Naša žena, september 1943, 4.
Ti opisi, ki se pojavljajo v ženskem tisku, so edini podrobnejši opisi fizičnega izgleda partizank.
Večinoma so namreč karakterizirane zgolj prek svojih (plemenitih) lastnosti.
V ženskem tisku partizankina borbenost ni »ublažena« z njeno ženskostjo, prav nasprotno:
»Žena je stopila v osvobodilno borbo in s ponosom meri svoje moči z moškim tovarišem, v zaledju in na bojiščih.«67
V upodabljanju partizank – bork se torej »splošni« in ženski tisko delno razlikujeta, je pa njihovo upodabljanje v celoti pozitivno. Da so bile v vrstah NOV tudi ženske, je bila za KP stvar ponosa – to se odraža tudi v celotnem partizanskem tisku. Vsaka publikacija namreč izpostavlja in hvali pogum tovarišic, ki se tako hrabro udeležujejo oboroženenga odpora:
»ŽIVELE SLOVENSKE PARTIZANKE, ČAST SLOVENSKIH ŽENA IN DEKLET!«68 in
»ŽENE! Ve ste se tudi doslej z brezprimerno hrabrostjo borile ob strani svojih moških tovarišev. Okrepite še bolj svojo borbo! Še odločneje se uvrstite v bojevne vrste Osvobodilne fronte in Narodno-osvobodilne vojske Slovenije!«69 ter »Slovenski narod je ponosen na svoje herojske žene in dekleta! ŽIVELO BORBENO EDINSTVO ŽENA VSEH ZATIRANIH DEŽEL!«70 Da bi junaškim partizankam izkazali odobravanje in pohvalo, najpogosteje navajajo besede iz govora vrhovnega komandanta NOVJ Josipa Broza – Tita, ki ga je imel na prvi državni konferenci AFŽJ: »Ponosen sem, da stojim na čelu vojske, v kateri se poleg mož bori tudi tako veliko število žena!«71
Kljub temu ponosu pa nad upodabljanjem partizank prevladuje upodabljanje žensk v njihovi tradicionalni vlogi. Tudi analiza ilustracij v tisku pokaže prevladujočo podobo ženske predvsem kot matere, sledijo upodobitve delavk in kmetic. Partizanke, torej oborožene ženske oblečene v vojaško uniformo, so upodobljene v paru s sobojevnico, le redko stojijo same.
Največkrat so upodobljene v skupini – skupaj s sestro kmetico in delavko. Na večini upodobitev ena izmed njih pestuje otroka.
67 »Naši zavezniki se bližajo...« Naša žena, junij 1943, 3.
68 Prvi kongres SPŽZ za Slovenijo.« Slovenka, december 1943, 5. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
69 »Žene!« Ljudska pravica, maj 1943, 5.
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-J7BIA8TD/9/index.html#zoom=z
70 Naša žena, februar 1942, 7.
71 Prav tam, 4.
Kot sklep naj navedemo odlomek iz Slovenskega poročevalca, v katerem najdemo najbolj tipične motive za upodobitev partizanke – borke: »Ali ste poznali našo Ireno, gorenjsko junakinjo? Morda ste poznali samo njeno mlado zdravje, ogenj njenih borbenih besed? Morda se spomnite le njenih črnih las, iskrenih modrih oči? Ko so jo nekje v hiši obkolili Nemci in je začutila, da ni več izhoda, je najprej uničila vse papirje, ki niso smeli pasti sovražnikom v roke, nato pa jih dočakala s pištolo. [...] je ležala tam na tleh, ki jih je sama posvetila s svojo krvjo [...] In vsi tisti, ki jih je prej vzpodbujala in dramila njena živahna navdušena beseda, so odhajali od nje ganjeni in presunjeni, polni svetega maščevalnega ognja in divje mržnje do nečloveških morilcev. [...] Naša Irena se ni bala smrti. Že ko je odhajala v partizane je napisala prijateljici v slovo: »Ni junak tisti, ki živi za idejo, ampak tisti, ki za idejo umre!« Naša Irena je to dokazala. Slava ti, Irena, nepozabna gorenjska junakinja!«72
Irena je mlada, zdrava, ognjevita in borbena. Bila je v celoti predana idejam NOB in jih tudi goreče širila. Padla je pod streli nasilnih in nečloveških okupatorjev, za svobodo svoje rodne zemlje. In kot taka se je izkazala kot prava junakinja svojega naroda.
2.2.3. PARTIZANKE – HČERKE
Ženska se v celotnem partizanskem tisku največkrat pojavlja kot mati oziroma kot partizanska mati. Na sploh je materinstvo tisti dejavnik, ki v največji meri določa ženske, v enaki meri pa določa tudi njihovo delovanje v NOB: »S preprostim materinskim čutom razumevajte to svojo veliko nalogo do naše vojske, do našega naroda in do domovine. Razvijte ta svoj veliki prirodni in sveti materinski čut v čut za splošnost, v delu za splošnost. To od vas zahteva [...] srečna prihodnost vaših otrok.«73
72 »Borbeni lik naše Gorenjske.« Slovenski poročevalec, maj 1944, 11. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-6FEMANAV/11/index.html#zoom=z
73 »Veličastno zborovanje slovenskih žen – aktivistk Osvobodilne fronte.« Ljudska pravica, januar 1945, 1.
Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-IAJNP7CL/index.html#zoom=z
Partizanska mati – mati, ki je za dobrobit svojega naroda že dala tako svoje otroke kot vso svojo moč, a je pripravljena tudi na nadaljne žrtvovanje: »Zakaj ne bi raje mene zagrebli, kakor mladi red, ki se bori za boljšo bodočnost in bi v naši sveti borbi lahko še mnogo doprinesel.
Toda v zavesti, da brez žrtev ni svobode, bom prenesla tudi to najtežjo preizkušnjo in s svojim delom maščevala svoje žrtve in žrtve vsega našega naroda.« 74 Svojo žalost bo kleno prenesla, da bo lahko narod vstopil v svetlo in svobodno bodočnost. Taka junaška mati pa ima seveda tudi junaško potomstvo: partizane in partizanke.
V tisku so pogosta pisma, ki jih partizani in partizanke pišejo svojim materam in obratno.
Objavljena pisma, ki jih mati piše svoji hčerki partizanki, izgrajuje lik partizanke – hčerke.
Tako zdaj partizanke določa pogled njihovih mater. V tem pogledu je partizanka predvsem borka za svobodo, narod, boljšo prihodnost ipd., je torej borka za idejo. Matere, vsaj v objavljenih pismih, si svojih hčera ne zamišljajo oboroženih.
V pismih mati svoji hčeri partizanki vedno sporoča, kako ponosna je nanjo in kako jo pogreša.
A tolaži jo misel na svobodo in vnovično snidenje, predvsem pa misel na junaštvo svoje hčerke:
»... sem vesela ob misli na te in sem ponosna na hčerko – partizanko. [...] Srečna sem in zadovoljna, ker vidim, da živiš kot tovarišica med tovariši. [...] Partizanka si. [...] Vsi ste tovariši med sabo in si pomagate drug drugemu. [...] Postala si prava borka. V borbi za narod in vse pošteno človeštvo prispevaš svoj delež, ki ni majhen. Ko sem te rodila, si nisem mislila, da sem te rodila za tako velike stvari. Tudi če bi te sedaj morala izgubili, vem, in sem ponosna, da te nisem rodila zaman. Vse, kar užijem strahu in skrbi zaradi tebe, rada prestanem. Vse kar sem izgubila, ko so me izropali in pognali v bedo in pomanjkanje, rada žrtvujem, saj sem mati partizanke. Pa vendar vsaka minuta, vse misli, vsa dejanja, vse je posvečeno tebi. V duhu te spremljam na vseh tvojih poteh, vedoč, da se povrneš gotovo in kmalu.«75
Iz zapisinih besed vejeta ponos in ljubezen, pa tudi materina skromnost in požrtvovalnost. Ideal partizanske matere, njena plemenitost in predanost NOB, v kateri je pripravljena na vse žrtve, zasenči partizansko hčer.
74 »Dragi tovariš Milan!« Slovenka, april 1944, 17. Dostopno na:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-R8B6XUK9/03a39c50-dd75-4deb-897a-c0984b040857/PDF
75 »Moji hčerki partizanki za god.« Slovenka, December 1943, 23-24. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
Hčerke partizanke v pismih teh partizanskih mater so večinoma padle, a padle za svobodo.
Tako se tu spet ponavlja oziroma nadaljuje motiv partizanke kot padle junakinje. Pisanje o njej, njen nekrolog, razkriva njene plemenite lastnosti, predvsem pa služi osvetlitvi bolečine, ki jo okupatorji in njihovi pomagači zadajajo slovenski materi. Tisk računa, da bo trpljenje arhetipske slovenske matere podžgalo zagnanost borcev oziroma »maščevalcev« slovenske žene in matere: »Kajti, kako je mogoče, da bi trpljenje takih mater ostala brez sadu? Kako je mogoče, da bi trpljenja takih ostalo nemaščevano? Kdo se bo upal spričo takih mater ostati za pečjo in pustiti, da bi šlo v nič, kar so z nadčloveško močjo in silo spravile pokonci slovenske matere?«76
Te partizanke – hčerke se pojavljajo pogosto, ker se pogosto pojavljajo partizanske matere, a so one same in njihova borba sredstvo za prikaz trpljenja »naših« mater ob izgubi otroka ali prikaz ponosa matere, katere hči oziroma sin se borita za plemenit cilj. Na sploh je partizanka često upodobljena v odnosu do nekoga drugega: predvsem do svojih tovarišev ali pa kot hčerka svoje mame. Redkeje stoji kot samostojen subjekt. Zanimivo je tudi, da za ženske besedo partizanka uporabljajo redko – večinoma so tovarišice, borbene ali pogumne tovarišice, žene, dekleta, matere, sestre in hčere, Slovenke...
2.2.4. SAMOPODOBA PARTIZANK
Partizanski tisk je omogočal, da vanj prispeva kdorkoli in tako so tudi same partizanke imele priložnost, da si ustvarijo lastno podobo. Ti prispevki so, skupaj s spomini, ki so jih (bivše) partizanke objavile (ali so jih objavili drugi), najboljše in najdragocenejše gradivo za razumevanje ženske vojne izkušnje. Predmet te naloge pa niso spomini, temveč članki, ki imajo to prednost, da so bili pisani neposredno za časa vojne.
76 »Veličasten nastop slovenske matere.« Slovenka, december1943, 6. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
Iz prispevkov, ki so jih partizanke pošiljale v tisk, je razvidno, da njihov glavni motiv za vključitev v NOV ni bil boj za enakopravnost oziroma boj za dokazovanje upravičenosti te enakopravnosti z moškimi tovariši. To se je pojavilo, ko so postale del čet in se soočile z nejevero in odklonilnostjo tovarišev: »Med pravimi borci je še malo deklet in nekateri tovariši so bili spočetka nezaupljivi napram meni, zasmehovali so me in me odrivali h kotlom. [...]
Tedaj sem se odločila, da ne bom v ničemer zaostajala za tovariši, saj se prav tako kot oni zavedam važnosti in odgovornosti nalog, ki so poverjene partizanskemu gibanju.«77
»Da, tudi me smo prišle v hoste. Zakaj? Mogoče iz želje po pustolovščinah? Ne! Prišle smo zato, ker se hočemo z vami ramo ob rami boriti za to lepo slovensko zemljo, vse dokler ne bo svobodna. Morda nas ta ali oni gleda posmehljivo, češ, kaj pa bodo tele dekline počele med nami. Toda vse bomo storile, da ne bomo zaostajale za vami, in ko boste videli, da znamo prav tako kakor vi streljati v sovražnike delovnega ljudstva in svobode, nas nihče več ne bo gledal posmehljivo...«78 Z odločnostjo, ki zaznamuje njihovo upodobitev, so se partizanke zavezale ciljem NOB in to dokazale tako sebi kot svojim tovarišem.
Najpogostejša motiva, ki ju navajajo sta prav maščevanje in ljubezen do domovine oziroma naroda. Tako je v Slovenko zapisala tudi tovarišica Branka (Brda): »Stopila sem v partizane - prerojena s še bolj živo vero v našo pravično zmago. Tu hočem prispevati k naši borbi, tu hočem s tovariši zadajati podlemu fašističnemu sovragu smrtne udarce ter preprečevati njegove zločinske namene. Saj ni več daleč dan, ko bo moral sovrag poplačati vse storjene krivice.«79 Poveden je tudi govor ženske, ki so ji ubili sina in moža na prvem kongreu SPŽŽ: »Toda nisem obupala. Vedela sem, kje je moje mesto: med partizani! Šla sem tja in ne bom se prenehala boriti, dokler boj ne bo končan. Tako bom najbolje maščevala smrt moža in sina!«80 Ženske je gnala pravičniška jeza izvirajoča iz krivic, ki so jih utrpele one same, njihovi najbližji, njihov narod in njihova domača zemlja. Takrat se niso ozirale na to, da vojna ni tradiconalno žensko področje. V partizanski vojski so videle priložnost za poravnanje krivic, iz katerih je sestala njihova tedanja stvarnost, in jo zgrabile z obema rokama. Morda so najbolj zgovorne besede,
77 »Pismo parizanke.« Naša žena, februar 1942, 5.
78 »Partijsko zborovanje.« Slovenski poročevalec, julij 1942, 7. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KOVPLWU9/7/index.html#zoom=z
79 »Podlo dejanje nemškega sovraga.« Slovenka, december 1943, 17. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
80 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-1, 41.
ki jih je v poslovilnem pismu pred odhodom v partizane svoji materi zapisala partizanka Zorka:
»Mati, odšla sem, da bi postala junak, a postala sem – človek.« 81
Partizanski boj je postal vrednota in ženske so bile željne sodelovanja: »Mož je odšel od doma [v partizane]. Kako rada bi šla takrat tudi jaz z njim, ko ne bi imela malih otročičev, ki me zadržujejo! Kako rada bi šla tudi jaz v boj za srečnejšo bodočnost nas vseh, posebno pa naših otrok!« 82 Odločitev žensk za vstop v partizane je bila ovirana s strani njihovih družin, saj so bile ženske »socializirane tako, da so v vsako odločitev vpletale tudi svoje družine.«83
»Tudi slovenska žena hoče aktivno sodelovati v osvobodilni borbi, tudi ona bo prispevala svoj delež k osvoboditvi dežele.«84 Niso si želele ostati v vlogi pasivnih žrtev. Nad borbo za svobodo so bile navdušene: »V veži slone puške in mitraljezi. Vsi so navdušeni, dekleta nič manj kot fantje.«85 Njihova udeležba v NOV je bila izključno prostovoljna in samoiniciativna – več kot očitno je, da so ženske želele prispevati k boju za svobodo po svojih najboljših močeh:
»Dekleta! Stopajte kot prostovoljke v partizanske vrste in pokažite tudi v borbi svojo enakopravnost! Vse ostale žene in dekleta pa, gradite zaledje! Utrjujte našo narodno oblast!
Širite naše organizacije! Pomagajte naši junaški vojski!«86
Prispevki partizank pa so nastajali tudi kot odgovor na propagando, ki jo je o njih širil kolaboracionistični tisk. Ženske v vojski, enkratnost, na katero je bila KP tako ponosna, so postale izhodišče za nasprotnikovo propagando. V svojem tisku so partizanke slikali kot moralno oporečne padle ženske, ki se v vojski predajajo razuzdanosti: »Rdeči vojaški pravilnik je sicer prepovedal vsako občevanje z ženskami, ki so vključene v borbene edinice. Toda če si komandant ali politkomisar, si lahko kaj več privoščiš, kakor če si navaden bojevnik! Bojevnice
81 Parizanka Zorka. »Materi!« Slovenka, julij 1943, 2. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CTVIQ7QA/459f3b35-4bbf-4f13-bfba-1df333d6cc32/PDF
82 »Pismo partizanove žene.« Slovenka, december1943, 17-18. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
83 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 187.
84 »Jasna in odločna beseda slovenske žene.« Slovenski poročevalec, januar 1945, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-WHXUN0IK/4/index.html#zoom=z
85 »Pot po osvobojeni Primorski.« Slovenski poročevalec, september 1943, 7. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-HRRLE6Y1/8/index.html#zoom=z
86 »Primorske Slovenke!« Slovenka, januar 1944 , 6.
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-021GFCQI/73144bd5-9ee0-412a-b98f-15dcabdd7efc/PDF
so tako šle po neizogibni poti. Ko so jih izrabili vrhovi, so padle v roke navadnim bojevnikom.
Za te pa je seveda pravilnik veljal. Tako se je zgodilo, da so zaradi nemorale ustrelili v 'Krimskem odredu' maja 1942 štiri ženske in dva moška.«87
Poleg promiskuitete in nemoralnosti je partizanka na straneh Slovenskega doma, ene najbolj prominentnih kolaboracionističnih publikacij, celo nečloveška. Zaradi ideje o emancipaciji in enakosti z moškimi ter njenega neodpustljivega greha, t. j. prestopa v moško sfero vojne, sta jo zapustili vsa razumnost in človečnost – postala je krvoločno in podivjano bitje, ki stremi zgolj po ubijanju in zadovoljevanju svoje spolne sle: »Komunistično vodstvo je hotelo s privabljanjem žensk povečati divjost in krvoločnost v edinicah. Zakaj? Prvič zato, ker so ženske, vzgojene v zavesti, da so enake moškim, hotele moške prekositi v pobijanju in krvoloččnem divjanju; drugič zato, ker je pri tem igrala važno vlogo spolnost. Ženska, ki se je izkazala kot bolj kruta, je dobila pri komunistih večji ugled, bodisi pri navadnih prostakih, bodisi pri vodstvu. Čim bolj je bila ženska krvoločna, večjo veljavo in priljubljenost je uživala med komunisti. Ženske komunistke so v splošnem bolj krvoločne in nečloveške kakor komunisti – moški.«88 Skušajo pokazati kako sporna in napačna je zgolj predstava take ženske – tako je sporna in napačna tudi stvar, za katero se bori.
Za Slovenski dom je partizanka, emancipirana komunistka, zavrgla vse dolžnosti in naloge, ki pritičejo ženski in ki jih ta, kolikor je le spodobna, z veseljem opravlja. Namesto tega »v hosti«
z uveljavljanem svoje enakopravnosti trpinči svoje moške tovariše: »Silno redke so bile v hribih ženske, ki bi znale kuhati, ali sploh opravljati kakšno žensko delo. Če vemo, kdo je šel v hribe, se nam to ne bo zdelo čudno. Kuhati so morali moški, one pa so najrajši hodile po gozdu s puško na rami. Tudi pranje in čiščenje jim ni dišalo.«89 Te ženske se tako ne zavzemajo za enakopravnost, temveč za nadvlado nad moškimi. Kolaboracionistični tisk na sploh skuša očrniti pojem tovarištva, ki so ga tako vztrajno poudarjali »OF-ovci«.
V odgovor na to krivično in žaljivo podobo so partizanke odgovarjale v svojih listih:
87 »Vloga in usoda ženske v slovenski rdeči revoluciji. Pot iz »emancipiranega« salona v gozd, v »enakost«, v brezno... Slovenski dom, januar 1944, 6. Dostopno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-
MLYRPKFX/de7d039a-f31d-4ab0-a23e-e5a8dfbf3713/PDF
88 Prav tam.
89 Prav tam.
