PARTIZANKE – BORKE IN (PADLE) JUNAKINJE

Najpogosteje so partizanke oziroma ženske, ki se vojskujejo ali so se pripravljene vojskovati, omenjene v splošnih pozivih ljudstvu, da se vključi v narodnoosvobodilni boj: »VSI V PARTIZANE! Vsi, ki ste sposobni nositi orožje, možje, fantje, dekleta! [poudarila B.K.] Vsi, ki tli v vas sovraštvo in hlepite po maščevanju...! Vse MORA v partizane!«⁵⁴ Ti pozivi, ki nagovarjajo oba spola, se pojavljajo v Poročevalcu in Ljudski pravici, v ženskih listih pa so pozivi namenjeni izključno ženskam: »Dekleta v partizane! Primorske Slovenke, pokažite, da

52 Naša žena, februar 1943, 2.

53 »Naši zavezniki se bližajo...« Naša žena, junij 1943, 3.

54 Slovenski poročevalec, januar 1943, 2.

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-WK3P5VQ9/2/index.html#zoom=z

hočete ramo ob ramo s svojimi moškimi tovariši priboriti primorskim Slovencem po desetletjih suženjstva s strani fašistov narodno svobodo, da hočete združitev z vsemi Slovenci v novi, močni, demokratični Jugoslaviji.«⁵⁵ Apeli na žensko prebivalstvo so številni, v njih pa so ženske vedno pozvane v odnosu do moških: »Ne zadržujte vaših mož, fantov in sinov doma, spremljajte jih v partizane, dajajte jim poguma in tudi same se pridružite naši pravični borbi za osvoboditev izpod sovražnikovega jarma.«⁵⁶ in »Slovenske žene! Zmaga je blizu! Zato v skupen boj z našimi možmi!«⁵⁷

Herojstva partizanov na sploh so omenjena v vsaki številki in opisana na široko. V opisu junaških podvigov partizanske vojske so partizanke omenjene zelo poredko. Prav tako niso nikoli izpostavljene partizanke kot skupina, temveč zgolj posamično. To posamično omembo pa si partizanka »zasluži« predvsem, če pade. Partizanki, pokošeni v boju, ti časopisi namenijo poseben, samostojen članek ali vsaj častno omembo: »Bilo je to dekle v Ribnici na Pohorju.

[...] 17 let staro dekle. Nasilje nemških okupatorjev je v njeni mladi duši zbudilo gnev proti samopašnemu fašizmu in njegovim predstavnikom. [...] Postala je slovenska partizanka. Kmalu je postala med tovariši slavna po svojem junaštvu. Nekoč [...] so jo Nemci obkolili. Njena puška je zmerom pogodila. [...] vsak [Nemec] kdor je prišel preblizu je obležal. Sonjin strel jih je podrl. [...] Ko je skušala najti boljše zaklonišče, jo je zadel smrtonosen strel. Partizanka Sonja je padla, toda žive je sovrag ni dobil.«⁵⁸

»... posebno sta se odlikovala v teh bojih komandir čete in politkomisarka [...] Ta tovarišica se je ponovno odlikovala v bojih, ki so jih imele partizanske edinice z italijanskimi roparji, toda na žalost jo je zadela v teh bojih bomba; težko ranjena je kljub temu boj nadaljevala in ubila fašista, ki je bombo vrgel, potem pa je ranam podlegla.«⁵⁹

55 »Dekleta v partizane.« Slovenka, december 1943, 4. Dostopno na:

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF

56 »Gorenjci in Gorenjke!« Slovenski poročevalec, 7. december 1943, 3. Dostopno na:

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-PJOYGG8W/4/index.html#zoom=z

57 »Slovenskim ženam!« Slovenski poročevalec, junij 1942, 4. Dostopno na:

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-VMNXLJ9G/4/index.html#zoom=z

58 »Slike iz boja slovenskih ljudi.« Slovenski poročevalec, julij 1943.

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-8A9AAIJX/7/index.html#zoom=z

59 »Odločen nastop partizanov proti izdajalcem.« Slovenski poročevalec, avgust 1942, 4. Dostopno na:

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-DJ00SC5S/4/index.html#zoom=z

Opisi teh deklet in njih dejanj ter junaštev so idealizirani, podobni opisom padlih moških partizanov, a je tragičnost ženske usode še potencirana, saj, kot lahko preberemo v Slovenskem poročevalcu: »... umorjena slovenska dekleta in žene pa terjajo dvojno maščevanje!«⁶⁰ Tako so besedila polna patetičnih opisov in privzdigovanja partizankinih lastnosti, predvsem njene hrabrosti, predanosti in ljubezni do svojega naroda ter njegove svobode; partizanka je vedno mlado, preprosto dekle, ki uteleša vse, kar je dobro v slovenskem narodu in vse, kar nasilniki niso: »Vsa Mislinjska dolina govori s ponosom o svoji junakinji Lenčki, mladem preprostem dekletu, ki je postalo žrtev izdajalskih strelov, dekle tu, ki je raje umrlo, kakor bi se pustilo odpeljati in mučiti od hitlerjevskih rabljev. [...] ki je s svojim dejanjem vrgla germanizatorjem in domačim izdajalcem v obraz nov dokaz, da slovenski narod na Štajerskem noče biti suženj, noče biti hlapec [...] Pri vseh [teh] akcijah, je bila Lenčka prva med prvimi, ves dan je bila na delu, nikoli ni mirovala. [...] Padla je nova mlada žrtev za svobodo svojega naroda, mlado dekle, polno zdravja, mladosti, življenja, v maju, ko je ozelenelo pohorje, ko je vsklilo cvetje po livadah [...] Borba za svobodo, to je bila njena največja ljubezen, kateri je posvetila vse svoje misli, vse svoje delo in končno tudi svoje mlado življenje.«⁶¹

Fizični izgled partizank je bolj redko izpostavljen, poudarjene so predvsem njihove lastnosti, t.j. njihove idealizirane lastnosti.Partizanka – borka je tako mlada, odločna, neustrašna, v celoti predana ciljem NOB. Ve, da se bori za svetlo prihodnost in svobodo in zatorej je ni strah ne mučenja ne smrti. Drži se Prešernovih verzov manj strašna je noč v črne zemlje krili, // kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. Prav te verze večkrat navajajo vse obravnavane publikacije.

Pogosta omemba partizank kot oboroženih žensk je mogla vsaj delno učinkovati na normalizacijo podobe ženske – vojakinje. Tako lahko v Slovenskem poročevalcu zasledimo nekakšno bukolično sceno oborožene partizanke, v kateri ta izpade kot nekaj povsem

60 »Nezaslišano grozdejstvo laških krvolokov. Slovenski poročevalec, februar 1943, 6. Dostopno na:

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-DOFICZOL/6/index.html#zoom=z

61 Borštnar, Jože. »Štajerska junakinja Lenčka Mrzel.« Slovenski poročevalec, junij 1944, 22-23.

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-LZAIZ0YE/23/index.html#zoom=z

običajnega: »Na Hrušici smo videli dekleta – partizanko, ki je pasla krave in sedela za mitraljezom, naperjenim na cesto. Pozdravila nas je z dvignjeno pestjo.«⁶²

Zanimive so razlike, ki se pojavljajo v opisu partizank, avtorji katerih so moški in med opisi partizank v ženskem tisku, v katerega so večinoma pisale ženske. Kljub razglašanju enakopravnosti je očitno, da je prestop žena na primarno moško področje prevelik prekršek, da bi se razlike med spoloma celo znotraj tovariške bojne enote izgladile. Moški pogled borke vztrajno feminizira, ne odreka pa jim poguma ali drugih plemenitih lastnosti: »Tudi tovarišic ne manjka. [...] Devetnajstletno dekle s plavolasimi kitami. V očeh otroška preprostost, okoli ust sramežljiv nasmeh ob navdušenemu ploskanju tovarišev, v glasu in besedah pogum in čudovita vera, ki jo zmorejo morda samo zavedne ženske,«⁶³ in: »Toda čeprav je vojna ojeklenela ženin značaj, ga vendar ni napravila surovega.«⁶⁴ Ena izmed pomembnejših lastnosti, ki določujejo partizanko, je njena skromnost.

Prav nasproten je ženski pogled na partizanke: v njihovi podobi partizank prevladuje moška dimenzija: »Kmečke mamice so si prav radovedno ogledovale partizanke. Res da so v hlačah, je pa tudi obnašanje možato! Tovariško so se menile s fanti, nikakega spogledovanja ni bilo med njimi. Skrbno so bile opravljene, pošite umite. Trdo življenje jim je izklesalo obraze, da so videti hudo resni. Kako tudi ne, same nosijo vso težo življenja, pa še puško in nahrbtnik,«⁶⁵ in »opisala je naše fante in dekleta, da si jih v duhu kar videl pred seboj. Močni so in od sonca zagoreli. So kakor žive skale, ki jih ne more nič omajati. Pri vsej hrabrosti in odločnosti pa jim sije iz obraza vedrina in dobrota, tako da si v hipu osvoje vsa srca. Dobro so oblečeni in obuti.

Njihove uniforme so pestre. Ženske imajo kratko pristrežene, gladko počesane lase in so vse v hlačah.«⁶⁶

62 »Pot po osvobojeni Primorski.« Slovenski poročevalec, september 1943, 7. Dostopno na:

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-HRRLE6Y1/8/index.html#zoom=z

63 »Partijsko zborovanje.« Slovenski poročevalec, julij 1942, 7. Dostopno na

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KOVPLWU9/7/index.html#zoom=z

64 » 8. marec v Sovejtski zvezi.«Ljudska pravica, marec 1945, 2-3.

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-I9PRMU8F/2-3/index.html#zoom=z

65 »Partizani so prišli v našo vas.« Naša žena, junij 1943, 4.

66 »Micka pripoveduje...« Naša žena, september 1943, 4.

Ti opisi, ki se pojavljajo v ženskem tisku, so edini podrobnejši opisi fizičnega izgleda partizank.

Večinoma so namreč karakterizirane zgolj prek svojih (plemenitih) lastnosti.

V ženskem tisku partizankina borbenost ni »ublažena« z njeno ženskostjo, prav nasprotno:

»Žena je stopila v osvobodilno borbo in s ponosom meri svoje moči z moškim tovarišem, v zaledju in na bojiščih.«⁶⁷

V upodabljanju partizank – bork se torej »splošni« in ženski tisko delno razlikujeta, je pa njihovo upodabljanje v celoti pozitivno. Da so bile v vrstah NOV tudi ženske, je bila za KP stvar ponosa – to se odraža tudi v celotnem partizanskem tisku. Vsaka publikacija namreč izpostavlja in hvali pogum tovarišic, ki se tako hrabro udeležujejo oboroženenga odpora:

»ŽIVELE SLOVENSKE PARTIZANKE, ČAST SLOVENSKIH ŽENA IN DEKLET!«⁶⁸ in

»ŽENE! Ve ste se tudi doslej z brezprimerno hrabrostjo borile ob strani svojih moških tovarišev. Okrepite še bolj svojo borbo! Še odločneje se uvrstite v bojevne vrste Osvobodilne fronte in Narodno-osvobodilne vojske Slovenije!«⁶⁹ ter »Slovenski narod je ponosen na svoje herojske žene in dekleta! ŽIVELO BORBENO EDINSTVO ŽENA VSEH ZATIRANIH DEŽEL!«⁷⁰ Da bi junaškim partizankam izkazali odobravanje in pohvalo, najpogosteje navajajo besede iz govora vrhovnega komandanta NOVJ Josipa Broza – Tita, ki ga je imel na prvi državni konferenci AFŽJ: »Ponosen sem, da stojim na čelu vojske, v kateri se poleg mož bori tudi tako veliko število žena!«⁷¹

Kljub temu ponosu pa nad upodabljanjem partizank prevladuje upodabljanje žensk v njihovi tradicionalni vlogi. Tudi analiza ilustracij v tisku pokaže prevladujočo podobo ženske predvsem kot matere, sledijo upodobitve delavk in kmetic. Partizanke, torej oborožene ženske oblečene v vojaško uniformo, so upodobljene v paru s sobojevnico, le redko stojijo same.

Največkrat so upodobljene v skupini – skupaj s sestro kmetico in delavko. Na večini upodobitev ena izmed njih pestuje otroka.

67 »Naši zavezniki se bližajo...« Naša žena, junij 1943, 3.

68 Prvi kongres SPŽZ za Slovenijo.« Slovenka, december 1943, 5. Dostopno na:

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF

69 »Žene!« Ljudska pravica, maj 1943, 5.

http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-J7BIA8TD/9/index.html#zoom=z

70 Naša žena, februar 1942, 7.

71 Prav tam, 4.

Kot sklep naj navedemo odlomek iz Slovenskega poročevalca, v katerem najdemo najbolj tipične motive za upodobitev partizanke – borke: »Ali ste poznali našo Ireno, gorenjsko junakinjo? Morda ste poznali samo njeno mlado zdravje, ogenj njenih borbenih besed? Morda se spomnite le njenih črnih las, iskrenih modrih oči? Ko so jo nekje v hiši obkolili Nemci in je začutila, da ni več izhoda, je najprej uničila vse papirje, ki niso smeli pasti sovražnikom v roke, nato pa jih dočakala s pištolo. [...] je ležala tam na tleh, ki jih je sama posvetila s svojo krvjo [...] In vsi tisti, ki jih je prej vzpodbujala in dramila njena živahna navdušena beseda, so odhajali od nje ganjeni in presunjeni, polni svetega maščevalnega ognja in divje mržnje do nečloveških morilcev. [...] Naša Irena se ni bala smrti. Že ko je odhajala v partizane je napisala prijateljici v slovo: »Ni junak tisti, ki živi za idejo, ampak tisti, ki za idejo umre!« Naša Irena je to dokazala. Slava ti, Irena, nepozabna gorenjska junakinja!«⁷²

Irena je mlada, zdrava, ognjevita in borbena. Bila je v celoti predana idejam NOB in jih tudi goreče širila. Padla je pod streli nasilnih in nečloveških okupatorjev, za svobodo svoje rodne zemlje. In kot taka se je izkazala kot prava junakinja svojega naroda.