Oj drugovi, ko bi znao lani, da će cure biti Partizani.
Nemški napad na Kraljevino Jugoslavijo se je začel 6. aprila 1941 in končal 17. aprila z jugoslovanskim podpisom brezpogojne kapitulacije.2 Odziv nasprotnikov okupacije in fašizma je bil hiter. Ustanovljena je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki so jo sestavljali komunisti, krščanski socialisti, levo krilo Sokola in skupine kulturnih delavcev.3 Komunistična partija je prevzela vodilno vlogo in kot center politične moči v veliki meri narekovala program in usmeritev same OF. Njihov cilj je bila revolucija, zrušitev starega reda in na njegovih ruševinah izgradnja novega, pravičnejšega sveta. Ena izmed krivic, ki jih je sklenila popraviti KP, je bila ženska neenakopravnost. Komunistični pogled na »žensko vprašanje« je izhajal iz teze, da so »pogoji za žensko neenakopravnost in neenakovrednost sploh pravzaprav obstoječi kapitalistični družbeni odnosi, razredna strukturiranost družbe in zasebna lastnina.«4 Socialistično »žensko gibanje« tako, za razliko od liberalnega feminizma, kateremu so komunisti in komunistke nasprotovali, upošteva, da so »položaj žensk, njihova marginalizacija in diskriminacija sistemsko določeni in torej sestavni del družbenoekonomske ureditve kapitalistične [...] družbe, ki [...] vpliva tudi na oblikovanje medsebojnih odnosov med moškimi in ženskami.«5 Vprašanje neenakopravnosti med spoloma bo po besedah Vide Tomšič »rešeno šele s proletarsko revolucijo [...] Z odpravo privatne lastnine in z zmago proletarske revolucije bo osvobojen tako proletariat, pa tudi žena bo dosegla svojo popolno enakopravnost.«6
»Udejstvovanje v narodnoosvobodilnem boju je bilo hkrati pot in sredstvo za uresničenje ženske enakopravnosti.«7 Tako bo ženska v novi komunistični stvarnosti, ki jo bodo dosegli z oboroženim bojem, v celoti emancipirana in enakopravna.
2 Repe, S puško in knjigo, 12.
3 Prav tam, 57.
4 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 24.
5 Burcar, Lilijana. Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia, 2018, 117.
6 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju. Zbornik dokumentov, člankov in spominov I. Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 13.
7 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 33.
»Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je ustanovil CK KPS 22. junija 1941 in nekaj dni kasneje ga je potrdilo in razširilo vodstvo OF. Sredi julija je bil sprejet sklep o oboroženi vstaji in Partizanski zakon – pravila o sestavi, delu in nalogah partizanskih čet.«8 Kljub razglašanju enakopravnosti in pozivom ženskam za priključitev NOB, so v partizanski vojski dominirali moški. Razglas o splošni mobilizaciji je ženske obšel. Ženske so potemtakem v partizanske enote vstopale izključno prostovoljno. Tako so bile v primerjavi s svojimi tovariši v prednosti, saj se od njih udeležba v boju ni zahtevala. Nasprotno so moški morali prijeti za orožje, na katerikoli strani, saj je »odklanjanje orožja in bojevanja veljala za najslabšo [možnost] in nevredno pravega moškega.«9
Spočetka so se v odporniško gibanje vključevale predvsem ženske, ki so se že pred vojno udejstvovale v delavskem in revolucionarnem gibanju.10 Tem so se nato pridružile ženske iz vseh družbenih slojev in poklicev, ki so postajale partizanke iz najrazličnejših razlogov - eden izmed glavnih je bila gotovo predanost NOB in domoljubje samo, saj so si mnoge želele aktivno prispevati k osvoboditvi svoje domovine in oblikovanju boljše bodočnosti (oziroma bolj aktivno kot bi lahko prispevale z delom v zaledju). Končno se jim je ponudila možnost biti v prvi vrsti, ko se je pisala zgodovina. Seveda so zgrabile možnost soustvarjati jo, ko pa jim je bila ta tako dolgo odrekana. Nekatere, predvsem mlade partizanke, je vodil pustolovski motiv.
Mnoge so se v partizane umaknile pred okupatorskim nasiljem – zapiranju, izgonu v taborišča in pobijanju. Često so se za partizanstvo odločale tudi iz maščevanja, mnoge so namreč izgubile svojce ali domove (ali oboje). Kar nekaj se jih je partizanom pridružilo skupaj z možmi.
Podatki glede števila partizank so pomanjkljivi, ocenjuje pa se, da je bil njihov povprečen delež ves čas približno enak, t. j. približno 4 odstotke.11 »Najmanjši delež žensk je bil v prvem slovenskem proletarskem udarnem bataljonu Toneta Tomšiča sredi leta 1942, kjer so bile med 214 borci le 4 ženske. Največji delež žensk je bil v Šercerjevi brigadi v letih 1942 in 1943, kjer je bilo med 538 borci 43 bork. Kasneje je njihovo število sicer naraslo na 63 v letu 1944, vendar gre za manjši delež, saj je bilo število vseh borcev 1633.«12
8 Bernik, Valerija. »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem.« Magistrsko delo, Filozofska fakulteta UL, 2001, 174.
9 Prav tam, 186.
10 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 31.
11 Prav tam, 29.
12 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«,176.
Večina partizank je bila delavske pripadnosti, sledile so jim gospodinje in kmetice;13 intelektualke, ki pa so po večini prihajale iz vrst KP, so zasedale tudi višje položaje. Med partizankami so prevladovale predvsem mlade ženske, kar je razumljivo: »mlade ženske [so se] laže prilagodile težkim terenskim razmeram in fizičnim naporom, katere je zahtevalo partizansko življenje. Mlade ženske še niso imele svojih otrok in jim še ni bilo treba skrbeti za onemogle starše, zato so se hitreje odločale za vstop v partizane.«14 Prav tako so bile mlade ženske bolj »dovzetne za sprejemanje novih idej in ideologije osvobodilnega gibanja in so manj mislile na nevarnosti, katerim so se izpostavljale z vstopom v partizane.«15
Obstajali sta tudi povsem ženski četi znotraj posameznih odredov znotraj slovenske partizanske vojske: ženska enota v Loškem odredu in ženski vod v Pohorskem bataljonu. Obe enoti sta se pojavili jeseni leta 1942 in bili edina primera svoje vrste, torej izključno ženske vojaške formacije. Obstoj teh čet je bil kratkotrajen, njihove borke, kolikor jih je preživelo, pa so premestili v druge enote.
Ženske v vrstah partizanske vojske so bile za partijo predmet hvale. Tito je na prvi državni konferenci Antifašistične fronte žena Jugoslavije rekel: »ženske [so] bile in so po svojem junaštvu, po svoji vztrajnosti v tem boju na prvem mestu in v prvih vrstah, in našim narodom Jugoslavije je v čast, da imajo take hčere.«16 Utelešale so značilnosti junakinj iz slovanske folklore17 in jih združile z likom nove ženske, ki je šla za svoje pravice v boj s puško v roki in za svobodno prihodnost sebe, svojega naroda in svojih otrok prelila lastno kri. Nova ženska je simbolizirala dobo enakopravnosti, ki se bo rodila iz vojnega spopada. Utelešala je sporočilo propagande, ki jo je širil partijski oziroma partizanski tisk: partija je ženski dala enakopravnost, ta pa je s svojim prispevkom v boju (in zaledju) dokazala, da je enakopravnosti vredna.
Če pa se je same borbe udeleževalo manjše število žensk, so v večjem številu sodelovale na drugih področjih osvobodilnega gibanja. Ženske v zaledju so partizansko vojsko podpirale z zbiranjem oskrbe: hrane, zdravil, perila, oblačil, obutve...; za partizane so tudi kuhale, prale in krpale njihova oblačila. V vojaških odredih so delovale kot bolničarke, v zaledju pa nudile
13 Prav tam, 183.
14 Prav tam, 178.
15 Prav tam, 178.
16 Broz, Josip. Zbrana dela 13. Ljubljana: Komunist: Borec, 1984, 49.
17 Batinić, Jelena. Women and Yugoslav partisans: a history of World War II resistance. New York: Cambridge University Press, 2015, 27.
pomoč in oskrbo zapornikom ter internirancem. Njihovo delo je tako ostalo na področju tradicionalno ženskega dela – kuhanje, pranje, šivanje, skrb za druge. Ta tradicionalna delitev dela je mnoge partizanke razočarala in številne so se ji uprle. Zgolj prek vztrajnosti in odločnosti so dobile orožje in bile poslane v boj. Taka je bila tudi izkušnja Andreane Družina:
»»V kuhinjo ne grem! V partizane sem prišla zato, da se bom borila, zato mi dajte puško! V kuhinjo pa naj gre tisti, ki ga je strah [...] v kuhinjo ne grem! Nisem zato prišla iz Ljubljane.
Hočem orožje! Krompir pa lahko lupimo vsi in pomagamo v kuhinji, kadar je to potrebno, in ne samo ženske!« Curk [komandant] je videl, da me ne bo ugnal, zato je dejal: »No, če že tako želiš v borbo, pa pojdi!« In tako sem postala borka 1. čete. [...] Še to: niti ena od deklet ni šla v kuhinjo, vse so hotele biti po četah kot borke.«18 Partizanke so se tako spopadale s tradicionalno miselnostjo soborcev in moških poveljniških kadrov. Enakopravnost, ki jo je poudarjala KP ni bila samoumevna, temveč predvsem deklarativna. Tako so se morale partizanke bojevati tudi zoper predsodke svojih tovarišev, odločene, da bodo dokazale svojo vrednost, predvsem s svojimi prizadevanji v borbi. Po pričevanjih lahko sklepamo, da so si po tej poti naposled uspešno pridobile spoštovanje svojih tovarišev.
Odklonilen odnos do žensk v vojski se je odražal tudi pri razdeljevanju orožja. Tega je često primanjkovalo. Največkrat so ga dobili, ko so ga po bitki odvzeli nasprotnikom. Če je bilo orožje na voljo, so bile partizanke zadnje v vrsti zanj. Ko pa so orožje naposled dobile, je bilo to največkrat slabše kakovosti.
Dejstvo je, da so bile partizanke neizurjene borke. Ženskam je bila vojna nekaj skrajno tujega in na vojno resničnost so bile povsem nepripravljene. 10,53 odstotkov jih je padlo še isto leto, ko so vstopile v partizane.19 Umirale so za posledicami bolezni in ran, nekaj so jih likvidirali partizani sami, 19 odstotkov jih je ujel okupator in jih nato zaprl ali poslal v koncentracijsko taborišče; najpogostejša usoda partizank pa je bila, da so jih izključili iz vojaških enot in poslali na delo na teren, torej nazaj v civilno življenje.20
Bolj zahtevne funkcije, ki so jih ženske lahko opravljale so bile »politične aktivistke, kurirke, obveščevalke, tehničarke, voditeljice t.i. partizanskih šol ipd.«21 Sploh časopisna propaganda
18 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju I, 600.
19 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 223.
20 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 223-225.
21 Deželak Barič, »Vloga in položaj žensk...«, 31.
je pozivala ženske k njihovemu resnejšemu udejstvovanju v političnih odborih in organizaciji zaledja, zlasti ko se je število moških vztrajno zmanjševalo zaradi aretacij, prostovoljnega odhoda ali odhoda v partizansko vojsko zaradi mobilizacije.22
S svojim medvojnim udejstvovanjem so si žene »prislužile« svoj enakopravni položaj v bodoči pravičnejši skupnosti. Za izgradnjo le–te pa so prispevale tako s svojo borbo kot s svojo
»poglavitno oporo v zaledju.«23
22 Prav tam, 31.
23 Broz, Zbrana dela 13, 50.