2.1. Mit o materinstvu
Oakley (2000) mit poimenuje kot »popolna domišljijska pripoved«, katere naloga je utelesiti kakršnekoli splošne ideje o naravnem in zgodovinskem pojavu. Ideologija, ki govori o mestu ženske, vsebuje dve trditvi, ki sta glede na splošno prepričanje resnični, a v resnici neresnični: »Le ženske so gospodinje, so vselej bile gospodinje« in druga trditev: »Le ženske so matere, so vselej bile matere in so edine primerne za vzgojo otrok.« Prvo trditev lahko poimenujemo »mit o delitvi dela po spolu«, drugega pa »mit o materinstvu«.
Mit o obstoju matriarhata je postal popularen v 19. stoletju, ki je povezan z naraščanjem materinske moči in oblasti. (Kristan, 2005)
Badinter (2000; v Kristan, 2005) pa pravi, da nobena teorija, ne tista o matriarhatu in ne o patriarhatu, ni prepričljiva. Če smo v današnjem času v stanju, ki ga označujemo kot
»propadanje patriarhata«, pa ob tem zagotovo ne nastaja kaj takega, kot je »nov matriarhat«. Sama je mnenja, da se naša družba, ki je demokratična, zlahka prilagodi tako odsotnosti moči očeta ali matere. Argumentom proti shemam matriarhat-patriarhat nasprotuje, ker naj bi bili preveč togi in obenem kompleksni in so plod današnjih pogledov in jih ne moremo uporabljati za nazaj za prazgodovinske skupnosti. Proti takšnemu razmišljanju argumentira tudi tako, da vez med materjo in otrokom, ki predstavlja prvi in evidenten družbeni odnos, še ne pomeni, da obstaja matriarhalna oblast.
Stermecki (2005) in Oakley (2001) pravita, da mit o materinstvu izhaja iz že zelo zgodnjih procesov socializacije ženskih spolnih vlog, ki verjame, da je materinstvo usoda, ki doleti vsako žensko. Tudi psihoanalitična teorija trdi, da je materinstvo ključno za psihosocialni razvoj žensk. Po tej teoriji naj bi bilo materinstvo ključnega pomena za psihoseksualni razvoj ženske. Freudovska teorija predpostavlja, da se ženske že od otroštva čutijo prikrajšane, ker se niso rodile kot moški. Materinstvo in želja po njem predstavlja kompenzacijo tega zavidanja ter omogoča, da ženske sprejmejo svoje vloge.
Po Freudu si deklica na začetku želi početi vse, kar počnejo dečki. Pozneje to pomanjkljivost skuša nadomestiti in to jo pripelje do normalnega ženskega vedenja.
15
Oakley (2000) to teorijo zavrne in meni, da je vloga teorije povezane z mitom o materinstvu, da ženske zaupajo in delajo to, kar jim narekuje narava. Standardi, ki jih je potrebno doseči, da si »dobra mater«, so izjemno zahtevni in kompleksni, poleg tega so tako sprejemljivi in kontradiktorni, da postanejo že nedosegljivi. Nadaljuje, da so antropologi odkrili, da mit nima samo simbolne ali pojasnjevalne funkcije. Primarna funkcija mita je vzdrževanje obstoječega družbenega reda. Pojmi, ki jih prenašajo miti v družbi, veljajo za svete in jih ljudje tudi prenašajo kot svete. Lastnost, da je nekaj sveto, opraviči mišljenje, da je nujna družbena naloga ohraniti status quo in podpreti stališče tistih, ki trdijo, da bo svet ostal vedno takšen, kot ga poznajo.
Kristan (2005) je mnenja, da so vsi miti o materinstvu neka maska, ki usodno vpliva na to, kako ženske dojemajo materinstvo v kulturi in kakšne so njihove izkušnje. V zvezi s to temo je v naši kulturi še vedno »zarota molka«, ki jo morajo matere in ženske nujno začeti spreminjati. Potrebno je odstranjevati te maske in spregovoriti o tem, kakšne so realne izkušnje v zvezi z materinstvom. Družba, ki deluje na samoumevnosti in pretvarjanju v zvezi z materinstvom, je del zakrivanja, ki poskrbi, da se obstoječi vzorci moči v kulturi ohranjajo. Odnos kulture na ta način ostaja ambivalenten, poln podcenjevanja in poveličevanja. V obeh primerih je posledica marginalizacija in domestikacija žensk kot mater.
2.2. Reprodukcija kot stvar biologije ali družbenega?
Ena izmed nalog, ki naj bi bila vezana izključno na žensko »naravo« je reprodukcija (Ettore, 2007). Švab (2001) se strinja, da reproduktivna funkcija ženske in s tem povezana materinska vloga povzroči ujetost med naravo in kulturo. Posledično je njena biološkost družbeno determinirana in njena družbenost biološko determinirana. Družbenost se opisuje z biološkimi atributi, kar privede do paradoksa, ker biološkost ni naravna, ampak vsebuje veliko družbenih atributov. Vse bolj se zdi, da tudi današnji čas razmišlja podobno. Biološka določenost žensk ima tu velik pomen, čeprav nekatere spremembe (npr. množično zaposlovanje žensk) kažejo, da se predstave o materinstvu spreminjajo.
Poudarek je še vedno na tem, da je v samem temelju zasebnosti ključna in nespremenjena vloga matere. Vzrok tega nespreminjanja je predvsem njihova »biološkost«.
Biološki determiniranosti nasprotuje Stermecki (2004), ki pravi, da so pojmi ženskosti povezani z dejstvom, da ženske rojevajo in večinoma otroke tudi vzgajajo. Družbena ocena ženske se izraža skozi prizmo materinstva. Ženska postane prava z vlogo matere,
16
medtem ko so tiste, ki nimajo otrok, v percepciji družbe videne kot neprave. Materinstvo je tako postalo eno izmed najmočnejših identitet in hkrati družbeno priznana vrednota.
Švab (2001) nadaljuje, da v socialnokonstruktivistični perspektivi materinstvi ni biološko dano, ampak družbeno definirano. Iz tega pogleda materinstvo ni enopomensko, ampak se razume skozi kontekst zgodovinskih, razrednih, kulturnih etničnih in drugih značilnosti.
Oakley (2001) gleda na materinstvo iz perspektive družbenega in je mnenja, da je položaj žensk v družini odvisen predvsem od materinstva. Stremecki (2005) se strinja, da je materinstvo ena najmočnejših identitet, ki je družbeno priznana vrednota. Če problematiziramo materinstvo, ga s tem izdamo, hkrati pa ženske s tem zanikajo svojo ženskost in identiteto. V družbi, kjer se verjame v mit dobre matere, ženske skušajo potlačiti družbeno nesprejemljiva čustva ali jih zakrivajo. Od njih se ne more pričakovati, da se bodo svoji vlogi matere odpovedale, saj pričakovanja izhajajoča iz mita o materi ne bodo mogle nikoli izpolniti in se od njega osvoboditi. Še več, v pogovoru bodo tudi same prikimavale stereotipom srečnih, izpopolnjenih žensk, ki so v prvi vrsti matere, šele potem ostalo.
Dokler ženske ne počnejo nič drugega, kot pa da se ukvarjajo s svojim »trebuhom«, o vseh pomembnih stvareh odločajo »drugi« ali bolje moški. Temeljno načelo raznovrstnih družbenih in političnih sistemov in pripomoček, ki zagotavlja, da moški dominirajo v družbi, je materinstvo. Vloga matere je postala odraz družbe in dokaz »prave« ženske, saj jo družba ocenjuje skozi prizmo materinstva. (Stermecki, 2005)
Chodorow (1999, v Kristan, 2005) pravi, da materinstvo ni niti produkt biologije niti namernega učenja vlog, ni samo stvar biologije ali zgolj stvar kulture. Njena osrednja misel je, da ženske kot matere producirajo pri hčerkah materinske sposobnosti in v njih vzbudijo željo po materinstvu oz. povedano drugače – materinstvo se reproducira skozi psihološki odnos mati – hči, pri čemer matere oblikujejo hčerke, ki želijo biti matere, s čimer materinstvo samo sebe reproducira. Stermecki (2005) poziva, da je potrebno ženskam dati prostor, kar zahteva, da ponovno razmislimo o razmerju mati – hči.
Možnost, da hči oblikuje svojo lastno identiteto, se pojavi, ko hči vidi mater kot žensko.
V tej vlogi pa jo ne more videti, dokler v simbolnem redu za ženske ni druge pozicije kot materinstvo.
17
V današnjem času veliko govorimo o absolutnem materinstvu. Materinstvo za žensko pomeni zadovoljstvo, bližino, izpolnitev ter začetek večjega spoštovanja lastnega telesa.
Hkrati pa se nove matere srečajo s težavami prehoda v starševstvo, kar je velikokrat posledica prehajanja med različnimi vlogami in oteženega usklajevanja le teh. Položaj nove matere je še težji, če ženska postane mati zelo mlada, je doma, ima nizke dohodke, je brezposelna, uporablja droge … (Drglin, 2003)
Področje materinstva danes postaja področje, v katero posegajo strokovnjaki z različnimi teorijami in praksami, ki oblikujejo trende v družbi. Na področju materinstva je prišlo do zmede, ki se kaže tudi v stiku z javnim zdravstvom, ki na eni strani skrbi za dojenčke, od mater pa se pričakuje, da skrbno sledijo navodilom, ki so pogostokrat nepraktična in psihološko obremenjujoča. Danes se pri nas poudarja povezovalno starševstvo, ki zagovarja dolgotrajno dojenje ter druženje z otrokom. To se zdi logičen odgovor na današnje prenatrpane vrtce, pomanjkanje časa za preživljanje časa z otrokom zaradi prenatrpanih urnikov v službi. Na tem mestu lahko opazimo, da prihaja do nasprotij med tistim, kar se v družbi pričakuje, in dejanskim stanjem. Kdo si lahko privošči povezovalno starševstvo? Najbrž samo privilegirani, saj odsotnost z dela za veliko večino žensk pomeni večje tveganje za slabše socialne razmere v družini. (Vidner Ferkov, 2014)
3. NOSEČNOST, MATERINSTVO IN UPORABA DROG