Zakonodaja na področju prepovedanih drog, zdravstva in socialnega varstva obravnava uporabnike prepovedanih drog. V Sloveniji imamo 18 centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Psihiatrične klinike v Ljubljani. V letu 2013 je bilo v vseh centrih vključenih 4065 uporabnikov drog. Pomoč oz. celotna mreža centrov pokriva celotno območje Slovenije, razen na Koroškem take oblike pomoči ni na voljo.V tem letu je bilo pri nas na voljo tudi 23 programov socialne rehabilitacije uporabnikov, ki zajemajo programe visokega in nizkega pragu. Krajevna dostopnost teh programov je zadovoljiva, razen v območju Pomurja in Zasavja manjkajo programi visokega pragu. Imamo tudi svetovalni – terapevtski program, ki ga izvaja Združenje DrogArt in je namenjen specifičnim potrebam uporabnikom klubskih drog, kokaina in novejših psihoaktivnih snovi. Tu je bilo v letu 2014 vključenih 48 uporabnikov. Od leta 2013 je mladim uporabnikom na voljo tudi spletna aplikacija Reduser, s katero si lahko samostojno ali ob pomoči strokovnjaka nadzirajo uporabo drog. (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014)
Bistvena razlika programov so kriteriji za vstop. Terapevtski programi so usmerjeni v abstinenco in so zahtevnejši, saj imajo selektivna merila za sprejem, izvajajo redne urinske teste, vstop v programe je težji, program je strogo strukturiran, v primeru prekršitve terapevtskega dogovora se izvajajo ukrepi ali pa celo kazenski odpust, uporabnik se z vstopom zaveže k obveznemu aktivnemu zdravljenju in psihoterapiji.
(Verster in Buning, 2000)
Programi, ki so usmerjeni v zmanjševanje škode na področju drog (Fundacija Robert, Stigma, Drop in centri, DrogArt, substitucijski metadonski programi na primarni ravni), so prav tako pomembni in drugačni od terapevtskih programov, saj skrbijo za varnejšo uporabo drog, pomagajo uporabnikom, ki se znajdejo v socialnih stiskah, skušajo ohranjati stik z uporabniki in jim nuditi primerno pomoč. (Verster in Buning, 2000)
35
Zagotovo je danes ponudba programov pestra, vendar glavni problem še vedno ostaja medinstitucionalno približevanje oz. multidisciplinarno delovanje. Idealno zdravljenje je interdisciplinaren pristop, ki vključuje socialne delavce, psihologe, psihiatre, ginekologe, pediatre in druge. (Unger, Metz, Fischer, 2012)
Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2014–2020 kot eno izmed pomembnih načel delovanja poudarja pomembnost uravnoteženih političnih pristopov.
Celovita politika vključuje pristope primarne preventive, zmanjševanje tveganj in škode, povezane z uporabo drog, psihosocialno obravnavo, rehabilitacijo, socialno reintegracijo in zdravljenje ter nadzor nad ponudbo. Noben izmed naštetih pristopov naj ne bi imel večjih prednosti, ampak se smiselno dopolnjujejo, povezujejo na različnih ravneh.
Po raziskavah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2014) se delež uporabnikov, ki si drogo injicirajo, zmanjšuje, kar kaže, da je mreža programov pomoči kvalitetna. Delež uporabnikov, ki vstopajo v programe zdravljenja in souporabljajo pribor za injiciranje droge, je relativno nizek, kar je posledica dobro razvitih programov zmanjševanja škode.
Med uporabniki drog se danes kaže predvsem problematika brezdomstva, ki sovpada s pojavom staranja populacije uporabnikov drog. Potrebovali bi tudi uvedbo varnih sob in predpisovanja heroina na recept, kar bi dodatno zmanjšalo delež oseb, ki souporabljajo pribor, zmanjšalo bi se število umrlih in hkrati bi se znižalo število okuženih.
5.1. V abstinenco usmerjeni programi oz. terapevtski programi
Kastelic (2014) opisuje, da imamo v Sloveniji v mreži javnega zdravstva organizirano zdravljenje na primarnem nivoju v okviru centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in na sekundarnem in terciarnem nivoju v Centru za zdravljenje odvisnosti od drog Univerzitetne Psihiatrične klinike Ljubljana. Centri so naseljeni po vseh regijah, razen Koroške. Ugotavlja se, da se potreba po vzpostavitvi centrov pojavlja še v nekaterih delih države, kot so Bela krajina, Ptuj in Sevnica.
Vključenost uporabnikov je dobra, hkrati se lahko pohvalijo, da je dobra polovica uporabnikov vključena tudi v zaporih. Kljub temu se kažejo potrebe po izboljšanju: v nekaterih centrih so prostori premajhni in neprimerni, preveč uporabnikov je v centru Ljubljane. Potrebno bi bilo tudi izboljšanje sodelovanja med zavodi in centri ter poenotiti standarde za obravnavo uporabnikov. V zadnjih letih ugotavljajo, da število uporabnikov opioidnih drog, ki se zdravijo v programih s substitucijskimi zdravili, ne narašča več.
36
Povečalo pa se je število oseb, ki uporabljajo novejše droge, kanabinoide, kokain in druge stimulanse, inhalante, in tistih, ki se soočajo z »nekemičnimi odvisnostmi«. Ravno zaradi teh zadnjih bi bilo potrebno razširiti programe zdravljenja.
Terapevtske programe lahko glede na čas, ki ga uporabniki preživijo v teh programih, delimo na kratkotrajne ali dolgotrajne. Kratkotrajni praviloma trajajo od nekaj mesecev do enega leta, medtem ko dolgotrajni programi trajajo 2–5let. Te programe lahko delimo tudi na stanovanjske (komuna, terapevtska skupnost) in nestanovanjske (dnevni center). Z vidika kadrovske zasedbe in doktrine delovanja programe lahko delimo na samopomočne (laične), strokovno vodene in kombinirane programe. Samopomočne skupine so usmerjene na medsebojno samopomoč med uporabniki, pri čemer strokovni delavci niso vključeni ali pa sodelujejo kot sodelavci brez temeljne vloge pri pomembnih odločitvah.
Strokovno vodeni programi so javna zdravstvena mreža, kjer zdravniki (psihiatri, psihologi ...) kot edini nosilci programa zdravijo paciente.
Programi, ki so kombinirani, so največkrat terapevtske skupnosti, kjer velja timsko delo.
Tu ima vsak od sodelujočih svoj delež odločanja pri izvajanju programa. En del so strokovni delavci (formalno izobraženi terapevti), drug del zasedajo bivši uporabniki, ki so uspešno dokončali program, tretji del so prostovoljci in laični sodelavci. (Mejak 2011, v Polajner, 2006)
5.2 Programi zmanjševanja škode
Od leta 2005 je v Sloveniji na voljo zveza nevladnih organizacij, ki je usmerjena na področje zmanjševanja škode zaradi posledic uporabe drog. Zveza deluje v okviru socialnega varstva, poleg pa se vključujejo tudi preventivne zdravstvene dejavnosti.
Bistvo zveze je sodelovanje, združevanje in razvijanje različnih oblik pomoči uporabnikom drog. Te oblike so v skladu z načeli socialne pravičnosti, solidarnosti in enake dostopnosti. Eden izmed glavnih ciljev zveze je promovirati koncepte zmanjševanja škode na različnih ravneh. Delo nevladnih organizacij poteka v obliki različnih izobraževanj, organizacij različnih oblik pomoči in intervencij. (Kvaternik Jenko, 2006)
Programi zmanjševanja škode delujejo po načelu zmanjševanja škodljivih posledic uporabe drog ter dekriminalizacije uporabnikov. V teh programih abstinenca ni več pogoj, zato se v te programe vključijo tudi tisti, ki nimajo želje abstinirati. Ti programi
37
tako dosežejo tudi tiste skupine uporabnikov, ki so bolj skrite in niso vključene v nobeno socialno ali zdravstveno službo. (Fojan, 2005)
Kvaternik (2014) opisuje, da tovrstni programi izvajajo brezplačno razdeljevanje sterilnega materiala (zamenjava igel, alkoholne krpice in askorbinska kislina) tistim, ki si drogo injicirajo. Programi, kjer uporabniki lahko zamenjajo igle, potekajo v dnevnih centrih in na terenu, kjer se strokovni delavci nevladnih organizacij locirajo tam, kjer se uporabniki zadržujejo. Poleg sterilnega materiala delavci razdeljujejo informativna gradiva o manj tveganem injiciranju in o nalezljivih boleznih. Ti programi so zaradi terenskega dela nekoliko bolj razpršeni in omogočajo dostopnost v vseh slovenskih regijah.
Kocmur (2004) pravi, da ta koncept premosti nevarnost izključevanja tistih, ki ne želijo abstinirati v smislu »če ne želiš v terapijo, pa ostani na cesti«.
S takšnim pristopom v družbi omogočimo večji nadzor nad dogajanjem in dostop do skrite populacije, do katere ga zaradi posledice izključevanja nimamo. To, da cilj abstinence ni več na prvem mestu, ne pomeni zmanjšanja njenega pomena. V realnem svetu je to ena izmed možnosti, med katerimi lahko izbiramo. Bistvo koncepta zmanjševanja škode je spoznanje, da so droge z nami in da bo tako tudi ostalo. Že od nekdaj velja, da so z nami ves čas v vseh civilizacijah. Dogajajo se le spremembe v družbenem in kulturnem kontekstu, v katerih se droge pojavijo, ter družbeni odzivi nanje, medtem ko se droge kot družbeno dejstvo ne nehajo pojavljati. Kocmur (2004) še poudarja, da ne smemo ostati samo pri politiki umazanih/čistih igel, saj onemogočimo, da bi ugotovili bistveni pomen koncepta zmanjševanja škode: da se naučimo živeti z drogo in da se zavedamo, da tega ni mogoče izkoreniniti. Potrebna je vzpostavitev paradigme, ki se bo zavedala škode, ki jo prinaša neustrezen družbeni odziv. Droge so bile, so in bodo ostale. Različna stališča tega stanja ne bodo spremenila. Odgovoriti si moramo na vprašanje, kako živeti z njimi, da ne bi s tem povzročili preveliko škodo zaradi njih samih ali zaradi politike, ki smo jo vzpostavili. Pri tem ves čas govorimo o odnosu do pojava v širšem družbenem kontekstu. Na ravni individualne svetovalne obravnave pa gre predvsem za prilagajanje realno dosegljivim ciljem.
38
6. POMOČ MATERAM IN NOSEČNICAM UPORABNICAM DROG