V svoji prejšnji nalogi sem o uporabi drog pisala o tem, da gre za družbeno določeno kategorijo in sama po sebi droga ni problematična, ampak takšna postane takrat, ko jo kot takšno določimo. Teoretično sem raziskovala različne pristope in poglede na odvisnost.
Del raziskovanja sem namenila tudi literaturi, ki se osredotoča na ženske uporabnice drog. (Rozina, 2013) Tokrat bom pisala o obstoječi politiki drog pri nas in o tem, kako pomaga materam oz. nosečnicam uporabnicam drog, kakšne oblike pomoči ponuja in odkrivala morebitne nepokrite potrebe.
4.1. POLITIKA NA PODROČJU DROG PRI NAS 4.1.1. Kratka zgodovina
Kvaternik Jenko (2006) pravi, da imajo Združene države Amerike danes vlogo varovalca demokracije, hkrati pa je ta država postala ena izmed najvplivnejših, ki s svojimi idejami in politiko do drog nosi pomembno vlogo, ki se širi v druge države, tudi Slovenijo. Njen vpliv se kaže že v ameriški vojni proti prepovedanim drogam, kar smo dolga leta posnemali tudi pri nas. Kot primer smo leta 1974 na Bledu imeli javno razpravo o legalizaciji drog in dekriminalizaciji njihovih uporabnikov, vendar so nasprotniki menili, da bo v primeru legalizacije drog prišlo do tega, da bodo ljudje postali »pasivni, parazitski in bolni.« (prav tam) Konec osemdesetih oz. začetek devetdesetih let je prišlo do ugotovitve, da z bojem proti drogam ne pridemo do želenega učinka. Začelo se je prelomno obdobje, ko smo oblikovali politiko na področju drog, ki se je usmerjala bolj v celovito reševanje problematike drog. Rezultat je bil nacionalni program na področju drog, oblikovan v letu 1992, ki jeomogočal reševanje tovrstne problematike na višjo raven. (Kvaternik, Grebenc in Rihter, 2008)
Slovensko politiko na področju drog lahko od tu naprej umestimo bolj v javno zdravstvo, ki sicer v svojem delovanju vključuje več področij, vendar njen poudarek oz. temelj ostaja zaščita javnega zdravja ter zmanjšanje ponudbe drog. Leta 1998 je bil ustanovljen Urad vlade RS za droge. Njegova glavna naloga je bila oblikovanje strateškega dokumenta na področju drog. Delovanje urada je bilo neodvisno, vključeval je
31
strokovnjake iz različnih področij dela, ki so v času oblikovanja programa sestankovali na različnih okroglih mizah in posvetih in organizirali vrsto raziskav na omenjeno tematiko.
Državni svet je v februarju 2004 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog (2004–2009), ki je postala temeljno delo, iz katerega so se oblikovale različne dejavnosti na področju drog. Kmalu zatem je bil ukinjen Urad za droge in hkrati ustanovljen nov pod okriljem Ministrstva za zdravstvo, ki pa ga danes kot takega ni več.
(prav tam)
V letih 1999 in 2000 so bili v Sloveniji sprejeti trije pomembni zakoni na področju nedovoljenih drog:
- Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (ZPUPD)
- Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD)
- Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge (od leta 2007 nameščen z uredbo EU: uredba o razvrstitvi prepovedanih drog)
Pomembno je tudi omeniti, da je Slovenija podpisnica vseh konvencij OZN, ki opredeljujejo področje prepovedanih drog. Slovenska zakonodaja je v skladu s pravnim redom EU in z vsemi usmeritvami Sveta Evrope. (Kvaternik, Grebenc in Rihter, 2008) Glede razvoja nevladnih organizacij nizkopražne usmerjenosti se je aktivno delovanje pokazalo konec osemdesetih let, natančneje leta 1988 z ustanovitvijo prve metadontske ambulante. Delovala je pod okriljem zdravstva, vendar je bila ta ustanovitev velik mejnik na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe drog. Leta 1991 je prišlo do prvega programa, ki je omogočal zamenjavo igel. Začetki omenjenega programa so povezani z nastankom društev in organizacij, kot so Stigma, društvo Svit idr., ki imajo veliko zasluge pri vzpostavitvi nizkopražnih programov pri nas. Posledično imamo danes v Sloveniji mrežo organizacij, ki so aktivne na področju nedovoljenih drog. Večina teh organizacij se je v letu 2005 združila v zvezo nevladnih organizacij. Njihov namen je spodbujanje in razvijanje politike zmanjševanja škode, oblikovanje in razvijanje novih pristopov na področju obravnavanja drog, usposabljanje prostovoljcev za delo v različnih programih zmanjševanja škode, povezovanje strokovnjakov iz različnih področij, povezovanje domačih in mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s tematiko uporabe drog, prispevanje k boljši prepoznavnosti pristopa zmanjševanja škode, izboljšanje
32
komunikacije med programi in posamezniki, ki delujejo na področju zmanjševanja škode.
(Flaker, 2006)
Leta 2014 je bila sprejeta nova Resolucija o nacionalnem programu na področju drog (2014–2020). Njen glavni poudarek je celovit in uravnotežen razvoj vseh aktivnosti, ukrepov in programov, ki vplivajo na reševanje problematike uporabe drog pri nas.
Usmerjena je v multidisciplinarne rešitve, tako preprečevanje ponudbe prepovedanih drog kot tudi dejavnosti na področju zdravljenja, preventive in socialne obravnave.
Nevladne organizacije imajo na področju drog v Sloveniji zelo pomembno vlogo, ker imajo pod okriljem različne programe pomoči uporabnikom in njihovim svojcem. Te organizacije se povezujejo v zveze in opravljajo vlogo sogovornika ministrstvom, katerim pomagajo pri oblikovanju politik in različnih ukrepov. Predstavniki zvez so tudi člani Komisije Vlade RS za droge. (Nacionalni program na področju drog 2014–2020)
4.1.2. Tipi politike
Droge, še posebej prepovedane, so pomemben element v mednarodni politiki. Obstajajo različni mednarodni dokumenti, ki se ukvarjajo s prepovedanimi drogami. V sodobnih družbah se v razprave o drogah vključujejo tri perspektive: prohibcionistična, javnozdravstvena in klasično liberalna. (Kvaternik Jenko, 2006)
Prohibicionistična politika izhaja iz ameriškega modela in trdi, da so droge slabe, saj povzročajo odvisnost in zločin, zato je treba omejiti njihovo uporabo in kaznovati vse tiste, ki jih uporabljajo ali so v kakršnikoli povezavi z njimi (npr. preprodajalci).
Javnozdravstvena perspektiva želi legalizirati (legalizacija marihuane) in medikalizirati uporabo drog. Odvisnost je za njih bolezen, ki potrebuje zdravljenje, na kazni oz. sankcije zaradi uporabe drog pa gledajo kot nehumane in predrage za državni proračun.
Klasičnoliberalna perspektiva vidi uporabo drog kot vedenje, ki je odvisno od določenih vrednot, ki jih ima družba. Vprašanje o uporabi drog je v tem primeru etično in ne zdravstveno. Vzrok uporabe drog je, ker se je nekdo tako odločil in zaradi vplivov okolja na tega posameznika.Ta perspektiva podpira idejo samonadzora, ki jo utemelji s študijami o uporabnikih drog, ki znajo nadzirati svojo uporabo drog, saj so za to motivirani. Droge po mnenju te perspektive ne povzročajo zločina. (prav tam)
Temelj mednarodnega okvirja nadzora nad proizvodnjo in posedovanjem teh snovi je v treh konvencijah Združenih narodov. Te konvencije vsako državo zavezujejo, da
33
nepooblaščeno preprodajo obravnavajo kot kaznivo dejanje. Enake zahteve veljajo za osebno uporabo drog, vendar je to odvisno od tega, kakšna so ustavna načela in osnovni pojmi pravnega sistema države. V večini evropskih držav je posedovanje droge v namen osebne uporabe kaznivo dejanje, ki se lahko kaznuje z zaporno kaznijo. Kljub temu do zaporne kazni velikokrat ne pride, saj prevladuje težnja, da se takšna oblika kazni ne predpisuje. Nekatere države so celo ukinile zaporno kazen, druge pa kaznujejo le z nekazenskimi sankcijami, kot je globa. Malo drugače je s ponudbo drog, ki v Evropi velja za kaznivo dejanje, vendar se kazni med državami razlikujejo. V nekaterih se lahko določi ena sama kazen z daljšim trajanjem (do dosmrtne zaporne kazni). Druge države delajo razlike med manjšimi in večjimi kaznivimi dejanji v povezavi z drogo, kot sta količina in vrsta droge. (EMCDDA, 2014)
Praksa, ki je že nekaj časa uveljavljena, je zmanjšanje ponudbe in povpraševanja po drogah. Nacionalne vlade so v okviru tega boja sprejele nacionalne strategije in akcijske načrte. V teh dokumentih je zbirka načel, ciljev, prednostnih nalog, ukrepov in opredelitev odgovornih izvajalcev. Trenutno vse evropske države, tudi naša, upoštevajo nacionalno strategijo za zmanjšanje ponudbe in povpraševanja po drogah, le Avstrija ima načrte na ravni zveznih dežel. (EMCDDA, 2014)
Nove oblike snovi, katerih število se naglo povečuje, za evropske zakonodajalce predstavljajo velike preizkušnje. Ti izzivi spodbujajo nove spremembe na pravni ravni v evropskih državah. Na področju politike drog v Evropi se kaže napredek v razvoju uravnoteženega odziva politike na problematiko drog. Zdi se, da je ta model uspešen. Ker se pojav drog ves čas spreminja in razvija, se z doseženim ne smemo zadovoljiti. Droge, s katerimi se srečujemo danes, so zagotovo drugačne od tistih, ki so bile na voljo v preteklosti. Na trgu se pojavlja veliko novih snovi. Pred kratkim se je zgodil pojav novih sintetičnih opioidov in snovi s halucinogenimi učinki, ki so farmakološko gledano tako močni, da že majhna količina zadošča za več odmerkov. Zdi se, da šele začenjamo razumevati posledice, ki jih bo razvoj imel na javno zdravje in nadzor nad drogami.
Lahko se zgodijo tudi spremembe narave težav, s katerimi se srečujemo. (prav tam) Različni ukrepi in politike na področju prepovedanih drog se pri nas izvajajo znotraj devetih resorjev. Koordinator vseh ukrepov in politik je Komisija Vlade RS za droge.
Vsak resor je zadolžen za zbiranje, obdelavo, analizo ter posredovanje podatkov, vsak s svojega področja. Ti podatki se zbirajo in analizirajo na Nacionalnem inštitutu za javno
34
zdravje, ki te podatke posreduje drugim ustanovam v državi, mednarodni ustanovi ter širši javnosti. Ta inštitut predstavlja tudi kontakt evropske mreže kontaktnih točk za droge, ki ima svoj sedež v Lizboni (EMCDDA – Evropski center za spremljanje drog in odvisnosti od drog). (Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2014–2020)