8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
8.2 NAVADE OTROK GLEDE POČITKA OZIROMA SPANJA V VRTCU IN DOMA
8.2.1 SPALNE NAVADE
Graf 4 prikazuje odgovore staršev glede različnih navad vstajanja njihovih otrok med tednom in ob koncu tedna oziroma med počitnicami.
Graf 4: Vstajanje otrok med tednom in ob koncu tedna oziroma med počitnicami (N ODG. STARŠI = 30)
Kot je razvidno iz Grafa 4, večina otrok (20) ob delovnikih vstaja vedno ob isti uri. V anketnem vprašalniku so starši navedli tudi ure vstajanja otrok. Največ otrok (9) med delovniki vstane ob 6.30, 6 otrok vstaja ob 7.00. Ob 7.30, 7.40 in 8.00 pa vstanejo preostali 3 otroci. Starši otrok, ki med tednom vstajajo ob različnih urah, torej 10 otrok, so navedli naslednje ure vstajanja otrok: med 6.00 in 7.00 vstanejo 3 otroci, med 7.00 in 8.00 vstane 5 otrok, med 8.00 in 9.00 ter med 9.00 in 10.00 pa preostala 2 otroka. V grafu je prav tako prikazano vstajanje otrok anketiranih staršev ob koncu tedna in med počitnicami. Največ otrok (23) med počitnicami in ob koncu tedna vstaja ob različnih urah. Večina otrok (15) ob koncu tedna vstaja med 7.30 in 8.30, 10 otrok vstaja med 8.30 in 9.30 ter 5 otrok med 6.30 in 7.30. Le 7 otrok vstaja ob koncu tedna vedno ob isti uri, in sicer 4 otroci ob 6.30 in 3 otroci ob 7.00. Možnost odgovora drugo ni izbral nihče od anketiranih staršev.
Ugotavljam, da obstajajo razlike glede vstajanja otrok med tednom in ob koncu tedna. Otroci med delavniki po večini vstajajo vedno ob isti uri. Iz podatkov, navedenih v Grafu 4, je razvidno, da je vstajanje otrok med tednom povezano in odvisno od urnikov dela njihovih staršev.Ob koncu tedna in med počitnicami pa večina otrok ne vstaja ob isti uri, saj so po večini doma tudi njihovi starši in si lahko tako vsi skupaj privoščijo daljši spanec. Prav tako se potem zavleče popoldanski počitek. Starši lahko prilagajajo počitek otrok ob koncu tedna in med
20
7 10
23
vedno ob isti uri različno
vstajanje otrok med tednom vstajanje otrok med vikendi
počitnicami potrebam posameznega otroka. Za razliko od počitka doma pa je počitek v vrtcu vnaprej časovno določen in tako vsi otroci v vrtcu ležejo k počitku vedno ob isti uri.
V Grafu 5 so prikazani jutranji prihodi otrok v vrtec. Iz grafa je razvidno, kdaj v vrtec prihaja največ in kdaj najmanj otrok Viških vrtcev.
Graf 5: Jutranji prihod otrok v vrtec
(N VZGOJITELJEV = 30)
V anketnem vprašalniku so vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev s številkami od ena do štiri označili prihode otrok v vrtec. Številka ena je označevala uro prihoda največ otrok, številka 4 pa uro prihoda najmanj otrok. Iz grafa je razvidno, da največ otrok v vrtec prihaja med 7.30 in 8.30, sledi prihod otrok med 8.30 in 9.00, s tretjim mestom je največ vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev označilo prihode otrok v vrtec med 6.30 in 7.30, najmanj otrok pa v vrtec prihaja po 9.00. To se ujema z ugotovitvami M. Batistič Zorec in Žorge (2003), ki v članku pravita, da se je v zadnjih letih spremenil dnevni ritem mnogih družin, v katerih starši odhajajo na delo pozneje kot nekoč in tudi pozneje končujejo svoj delavnik. To pa potrjuje tudi dejstvo, da čedalje več otrok ostaja v vrtcu tudi po 16.00. Prav tako se je spremenil urnik delovanja vrtca.
Včasih se je namreč ta odpiral že ob 5.30 in zapiral ob 16.00, sedaj pa se vrtci odpirajo in zapirajo eno uro kasneje.
15
24
21
12
6.30 – 7.30 7.30 – 8.30 8.30 – 9.00 po 9.00
8.2.2 RITUALI PRED SPANJEM
V Grafu 6 so prikazani načini oz. rituali, ki jih starši ter vzgojitelji otrok pred počitkom in spanjem otrok uporabljajo za umirjanje otrok. Vprašanje je bilo odprtega tipa, tako da sem vsebinsko podobne odgovore združila in na ta način prišla do kategorij, ki so v Grafu 6.
Graf 6: Načini oziroma rituali pred spanjem otrok (N ODG. VZGOJITELJEV = 32; N ODG. STARŠI = 55)
Kot je razvidno iz Grafa 6, največ strokovnih delavcev (19) otroke pred spanjem umiri s poslušanjem umirjenih, klasičnih pesmi. Prav tako se veliko vzgojiteljev (18) poslužuje božanja otrok (po hrbtu, obrazu, glavi, roki …). 14 strokovnih delavcev otrokom bere pravljice, 4 pa jim pravljice predvajajo na zgoščenkah in kasetah. Iz grafa je tudi razvidno, da največ anketiranih staršev otrok (8) pred spanjem otroku bere oz. pripoveduje pravljice; nekateri starši so med drugim napisali, da si včasih izmislijo in povedo zgodbo tudi otroci. 7 staršev svojega otroka pred spanjem boža, prav tako pa 7 otrok nima posebnih ritualov pred spanjem. 4 starši se pred spanjem otroka pogovarjajo z otrokom. Večina staršev je zraven pripisala, da se pogovarjajo o preteklem dnevu in lepih dogodkih, ki so jih doživeli skupaj. Starši 3 otrok pospremijo otroka do postelje in ga pokrijejo, otrok pa nato zaspi sam. Otroci 3 anketiranih staršev pa pred spanjem poslušajo umirjeno glasbo. 2 starša otroku pojeta uspavanke, 2 otroka pa skupaj s svojimi starši pred spanjem položita k spanju svojo najljubšo igračo.
Če primerjamo načine oz. rituale umirjanja otrok pred spanjem, ugotovimo, da strokovni delavci posegajo po manjši paleti načinov umirjanja kot starši. Prav tako lahko ugotovimo, da se doma starši najbolj poslužujejo branja pravljic, medtem ko se v vrtcu strokovni delavci pri umirjanju otrok najbolj poslužujejo poslušanja umirjene glasbe na zgoščenkah ter božanja otrok in sedenja ob njih na ležalniku. Nekaj od zgoraj navedenih načinov uspavanja v svoji knjigi
»Otroško spanje brez joka v sanje« omenja tudi E. Pantley (2003), kjer staršem predlaga, naj otroka uspavajo s pomočjo »ninice«, mrmranja določenih besed ter z glasbo oz. različnimi zvoki za umiritev. Cole (2012) v svoji knjigi spodbuja starše otrok k vsakodnevnemu branju oz. sestavljanju lastnih pravljic za lahko noč.
19 18 18
V Grafu 7 so prikazane domače navade otrok glede spanja z ljubkovalno igračo oziroma
»ninico« in možnost spanja z »ninico« oziroma ljubkovalno igračo v vrtcu.
Graf 7: Spanje otrok z »ninico« doma in v vrtcu (N STARŠEV = 30; N VZGOJITELJEV = 30; N OTROK = 10)
Od 30 anketiranih staršev 20 otrok spi z »ninico«, 10 pa brez nje. Na vprašanje »Ali dovolite otrokom spat z igračo oz. »ninico?« je večina strokovnih delavcev (23) odgovorila z »Da vedno.«, 5 jih je odgovorilo, da to pustijo otrokom le občasno, 2 pa otrokom spanja z »ninico«
ne pustita nikoli. Odgovora »Samo takrat, ko je dan igrač in lahko prinesejo igrače od doma.«
in »Ne dovolim jim, da spijo z domačimi igračami, lahko pa spijo z igračami iz vrtca.« pa ni izbral noben strokovni delavec. O spanju z »ninico« sem v intervjuju povprašala tudi otroke.
Vsi intervjuvanci so mi povedali, da jim vzgojitelji sicer pustijo spati z »ninicami« (mehkimi, plišastimi igračami), a jim ne pustijo spati s trdimi igračami. Povedali so, da jim igrače vzamejo, če se z njimi igrajo. Po želji pa lahko spijo tudi z vrtčevskimi igračami. Vsi intervjuvani otroci so bili s tem zadovoljni. 5 otrok pa je med drugim povedalo, da z »ninicami« ne spijo več, saj so že »veliki« in jih več ne potrebujejo.
V primerjavi z raziskavo, ki je bila narejena v okviru primerjanja pedagoškega koncepta Reggio Emilia in Kurikula za vrtce, lahko opazimo, da se je spanje v vrtcu z »ninico« izboljšalo, saj v raziskavi, ki jo je opravila M. Batistič Zorec (2010), rezultati kažejo, da le 7,4 % vzgojiteljic dovoli otrokom spati z »ninico«. V moji raziskavi le 2 strokovna delavca otrokom nikoli ne dovolita spati z »ninico«. V večini skupin otroci torej lahko spijo s svojimi »ninicami«.
Po mojem mnenju moramo upoštevati dejstvo, da otroci v vrtcu preživijo velik del dneva, hkrati pa se moramo zavedati tudi njihove čustvene navezanosti na dom in družino. Zato menim, da bi morali vsi strokovni delavci otrokom omogočiti, da imajo v vrtcu »ninico« oziroma ljubkovalno igračo vedno na dosegu. »Ninica« oziroma ljubkovalna igrača jih namreč spominja na dom in družino, hkrati pa so nanjo tudi čustveno navezani. Odsotnost ljubkovalne igrače lahko pri otrocih vzbudi negativne občutke (tesnoba, žalost, strah, domotožje). Spanje v drugem okolju predstavlja večini otrok stres. Prav iz teh razlogov je zelo pomembno, da se otrokom
23
(predvsem tistim iz 1. starostnega obdobja) ponudi možnost spanja z »ninico« oziroma ljubkovalno igračo.
8.2.3 SPALNI RITEM OTROK 8.2.3.1 Ura pričetka počitka
V Grafu 8 je prikazan začetek popoldanskega počitka ob koncu tedna in med počitnicami doma ter čez teden v vrtcu.
Graf 8: Začetek popoldanskega počitka doma med prazniki in ob koncu tedna ter čez teden v vrtcu (N VZGOJITELJEV = 30; N STARŠEV = 30)
Kot prikazuje Graf 8, se za največ (10) otrok, starih 4–6 let, začne popoldanski počitek doma med 13.00 in 14.00. Prav tako se tudi v vrtcu za največ skupin otrok (14) počitek začne v istem času. 11 otrok, starih 4–6 let, doma ne počiva oz. spi popoldne ob koncu tedna in med prazniki, medtem ko v vrtcu k počitku ležejo vsi otroci, kljub temu da nekateri izmed njih ne zaspijo.
Med 11.00 in 13.00 se popoldanski počitek med prazniki in ob koncu tedna ne začne za nobenega otroka anketiranih staršev. V vrtcu pa se v času med 11.00 in 12.00 začne počitek za 5 skupin otrok (prvega starostnega obdobja). Med 12.00 in 13.00 se popoldanski počitek med prazniki in ob koncu tedna začne za 3 otroke anketiranih staršev, medtem ko se v vrtcu v tem času začne počitek za 11 skupin otrok. Po 14.00 se doma ob koncu tedna in med prazniki začne počitek za 6 otrok, medtem ko se v vrtcu po 14.00 ne začne počitek nobene skupine. 11 otrok pa doma ob koncu tedna in med počitnicami nikoli ne počiva.
Opazimo lahko razlike glede začetka vsakodnevnega počitka v vrtcu ter doma ob koncu tedna in med prazniki, na katere opozarja tudi M. Batistič Zorec, ki meni, da »je eden ključnih problemov naših vrtcev neusklajenost dnevnega reda s potrebami in bioritmom otrok. Dejstvo je, da se je v zadnjih letih spremenil dnevni ritem mnogih družin, v katerih starši odhajajo na
5
delo pozneje kot nekoč in tudi mnogo pozneje končujejo svoj delovnik. V večini vrtcev pa imajo otroci kosilo že med enajsto in dvanajsto uro, nato pa gredo k počitku«.
8.2.3.2 Čas trajanja počitka
V Grafu 9 je prikazano trajanje popoldanskega počitka otrok doma in v vrtcu. V grafu so zajeti odgovori 30 strokovnih delavcev in 18 staršev.
Graf 9: Trajanje popoldanskega počitka otrok doma in v vrtcu (N STARŠI = 18; N VZGOJITELJI = 30)
Graf 9 prikazuje trajanje popoldanskega počitka doma. Največ staršev otrok v starosti 4–6 let, je odgovorilo, da njihov otrok popoldne najpogosteje spi do dve uri, kar se ujema tudi s trajanjem počitka otrok 2. starostnega obdobja v vrtcu. 5 staršev otrok, starih 4–6 let, je odgovorilo, da njihov otrok ob koncu tedna in med počitnicami popoldne spi do ene ure, 3 otroci anketiranih staršev pa do tri ure. Noben otrok anketiranih staršev ne spi več kot tri ure.
Glede na ure začetka počitka, ki so jih podali strokovni delavci vrtca in na predvidene konce počitka za 1. in 2. starostno obdobje, sem izračunala, da popoldanski počitek za otroke 1.
starostnega obdobja traja večinoma od ene ure in pol do dveh ur in pol, nekateri otroci pa spijo tudi tri ure. Več kot tri ure v vrtcu in doma ne spi noben otrok. Otroci 2. starostnega obdobja popoldne počivajo oz. spijo največ do dve uri. Ugotovimo lahko, da se odgovori, ki so jih navedli starši otrok, skladajo z odgovori, ki so jih podali vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev.
Največ otrok doma in v vrtcu počiva do dve uri, najmanj pa jih počiva do tri ure.
5
10
3
0 7
15
5
0
do 1 ure do 2 uri do 3 ure več kot 3 ure
trajanje popoldanskega počitka doma trajanje popoldanskega počitka v vrtcu
8.2.3.3 Prebujanje
V spodnjem grafu je prikazano stališče staršev in strokovnih delavcev do bujenja otrok.
Prikazujem rezultate tega, koliko staršev in vzgojiteljev budi otroke.
Graf 10: Bujenje otrok po vnaprej določenem času v vrtcu in doma med vikendi in prazniki (N STARŠI = 25;
N VZGOJITELJI = 30)
Na vprašanje »Ali po določenem času počitka zbudite otroka?« je odgovorilo le 25 anketiranih staršev. Ostalih 5 staršev je namreč odgovorilo, da njihov otrok ob koncu tedna in med prazniki popoldne ne počiva oz. ne spi, zato posledično niso mogli odgovoriti na to vprašanje. Večina staršev (15) otroka vedno pusti, da se zbudi sam, 8 staršev otroka zbudi včasih, v manjšini pa sta starša (2), ki otroka vedno zbudita po določenem času počitka. Prav tako kot starši so tudi strokovni delavci odgovarjali na podobno vprašanje, in sicer »Ali budite otroke ob predvidenem
»koncu« počitka (vnaprej določeni uri)?« 8 vzgojiteljev otroke vedno zbudi ob vnaprej določeni uri, 14 vzgojiteljev otrokom vedno pusti, da se zbudijo sami, 8 pa jih otroke včasih zbudi ob vnaprej določeni uri. Če primerjamo odgovore staršev otrok in strokovnih delavcev, ugotovimo, da večina staršev in vzgojiteljev pusti otroke, da se vedno zbudijo sami. Menim, da je to dobro, saj marsikateri otroci ob predčasnem bujenju sicer težko vstanejo in so razdražljivi ter nenaspani. Za kakovosten počitek je pomembno, da otroke pustimo, da se prebudijo sami in spijo res toliko časa, kolikor časa potrebujejo za počitek.
2
15
8 8
14
8
da, vedno ne, otroku vedno pustim, da se zbudi sam
včasih starši strokovni delavci
V Grafu 11 so prikazana stališča vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev do upoštevanja želja staršev otrok glede predčasnega bujenja njihovih otrok. Odgovarjali so na naslednje vprašanje:
»Ali budite otroke po naročilu oziroma željah staršev, kljub temu da veste, da otrok potrebuje počitek in se težko zbudi?«
Graf 11: Bujenje otrok po naročilu staršev (N VZGOJITELJEV = 30)
Vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev sem v anketnem vprašalniku vprašala tudi o bujenju otrok po naročilu staršev. Dobila sem naslednje odgovore: največ vzgojiteljev (14) tega ne počne.
Nato pa sledita izenačena deleža vzgojiteljev, ki to počnejo in ki to počnejo včasih (8).
Predvidevam, da vzgojitelji včasih otroke budijo glede na zaznano potrebo otroka po spanju.
Torej se za predčasno bujenje otroka, čigar starši želijo, da ga vzgojitelj oziroma pomočnik vzgojitelja zbudi predčasno, odločijo, kadar vidijo, da otrok ni preveč utrujen in ga pustijo spati dlje, kadar se v vrtcu izvajajo razne za otroke utrudljive dejavnosti (razne športne dejavnosti, pohodi …).G lede na svoje izkušnje iz vrtca lahko tudi sklepam, da jih prej zbudijo, kadar imajo otroci razne neodložljive obveznosti (npr. preglede pri zdravnikih itd.). Preostalih 8 vzgojiteljev, ki budi otroke na željo staršev, kljub temu da vedo, da otrok potrebuje počitek in se težko zbudi, po mojem mnenju to počne zaradi pravice staršev o odločanju glede svojih otrok. Predvidevam, da v pogovoru niso uspeli prepričati staršev, da njihov otrok potrebuje počitek, in so zato na koncu upoštevali možnost odločanja staršev glede svojega otroka. Po mojih lastnih izkušnjah se starši največkrat odločijo za predčasno bujenje zaradi težav z otrokovim spanjem zvečer. Ne zavedajo pa se, da marsikateri otrok zelo težko predčasno vstane in da je spanje ena izmed osnovnih človekovih potreb.
Zavedati se moramo, da je otrokova potreba po spanju naravna. Prav tako moramo upoštevati, da so pri otrocih, ki kljub utrujenosti ne želijo spati, razlogi različni: bodisi se bojijo, da bodo zamudili kaj »pomembnega in zanimivega«, bodisi imajo s spanjem v vrtcu (ali doma) negativno izkušnjo. Tisti otroci, ki se ne znajo pravilno odločiti in ustrezno presoditi možnost izbire, je sprva ne bodo znali izkoristiti sebi v dobro, sčasoma in ob pogovorih pa se bo razlika med željo in potrebo otrok uravnala, ob pogoju, da bodo imeli otroci vedno možnost izbirati.
Strinjam se z vzgojiteljico J. Zore, ki v svojem članku poudarja pomembnost poznavanja
8
14
8
da ne včasih
otrokovih potreb po spanju s strani odraslega. Otroka je potrebno voditi v določenem ritmu dogodkov in ga navajati na red (Zore, 2008). V okolju, kjer se otrok odloča namesto odraslih o tem, ali potrebuje počitek ali ne, se bomo odrasli hitro srečali s problemom usklajevanja dogovorov za zadovoljitve dejanskih otrokovih potreb (Zore, 2008). Po mojem mnenju je zelo pomembno, da otroka k spanju ne silimo, če le-ta v vrtcu ne želi spati, starši pa vztrajajo pri tem (ali obratno). Ob prihodu otrokovih staršev pojasnimo nastalo situacijo in jih prosimo, da se o njej do naslednjega dne doma pogovorijo z otrokom. Staršem moramo dati jasno vedeti, da otrok ne bo želel v vrtec, če ga bomo silili k nečemu, česar ne želi, in da zato z otrokom tako ne bomo ravnali (Zore, 2008).