Količina spanja, ki jo posamezni otrok potrebuje, je različna. Priporočljivo je, da imajo vsi otroci čez dan krajša, mirna obdobja, ko se lahko umirijo in sprostijo. Počitek v obliki različnih sprostitvenih vaj in iger, vodenih vizualizacij, umirjanja z glasbo in pravljicami je kratka in aktivna oblika obnavljanja moči, ki je koristna ne glede na starost otroka (Zore, 2008).
Počitek in spanje v vrtcu nastopita po kosilu; to je v 1. starostnem obdobju med 11.30 in 12.00, v 2. starostnem obdobju pa med 12.30 in 13.00. Po kosilu se najprej prezrači igralnica, sledi
1Izraza vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja veljata enakovredno za vzgojitelja in vzgojiteljico oz. pomočnika in pomočnico vzgojitelja.
postavljanje ležalnikov ali blazin – vsak otrok dobi svoj ležalnik oz. blazino. Zatem se zatemni prostor. Otroci ležejo vsak na svoj ležalnik ali blazino, po želji lahko vzamejo tudi svojo
»ninico«. Vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja nato z odejami pokrijeta otroke. Sledi branje ali poslušanje pravljice preko CD-predvajalnika, poslušanje umirjene klasične glasbe oz. petje ali igranje uspavank na flavto (vsaka skupina ima svoj način umirjanja). Tiste otroke, ki za umirjanje potrebujejo več časa in to želijo, pa vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev običajno še božajo, sedijo poleg njih oz. jih masirajo, da se lažje umirijo in zaspijo. V 1. starostnem obdobju traja počitek nekje do 14.00, v 2. starostnem obdobju pa nekje do 15.00. Seveda se lahko počitek tudi podaljša. Prilagodi se ga glede na potrebe otrok.
V zvezi s počitkom in spanjem je najpomembneje upoštevati (Cotič, 2004 : 46):
da se čas otrok za počitek oz. spanje razlikuje glede na to, koliko časa otrok preživi v vrtcu;
da imajo otroci različne spalne navade in da zaspijo na različne načine;
da ima vsak otrok svoje ležišče, na katerem je njegovo ime;
da smejo otroci od doma prinesti najljubšo igračo, blazino, odejo ipd.;
da otrok ne silimo k spanju, temveč jim pomagamo, da se lažje sprostijo in umirijo – včasih pomaga samo to, da sedemo k otrokovem ležalniku, da otrok občuti bližino, v drugih primerih pomaga dotik (npr. božanje po glavi, držanje za roke ipd.);
svetloba v prostoru za počitek je lahko dnevna ali pa rahlo zasenčena;
prostor za počitek naj bo prezračen;
nujna je stalna prisotnost vsaj ene odrasle osebe;
otrokom dopustimo, da se prebujajo počasi;
za otroke, ki ne morejo spati (doma ne hodijo več spat), omogočimo prostor, kjer se tiho igrajo (gledanje slikanic, risanje, sestavljanje kock ipd.)
5.1 OPREDELITEV SPANJA V KURIKULU ZA VRTCE
Možnost izbire glede počitka že vrsto let predstavlja enega najbolj perečih problemov in uveljavljanje izbire v zvezi s počitkom je še vedno ena izmed zahtevnejših kurikularnih prenovitvenih nalog, saj se ravno tukaj namreč jasno pokaže razlika med napisanim in prikritim kurikulom. Na formalni ravni se vsi strinjamo, da je potrebno upoštevati pravice otrok, želje staršev in kurikul. Kljub temu se zaplete na izvedbeni ravni (Zore, 2008).
V Kurikulu za vrtce (1999 : 21) je poudarjeno, da »počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena; organizacija počitka je odvisna od individualnih potreb, organizacije posebej utrudljivih dejavnosti, sprehodov, obiskov različnih institucij, izletov.
Prehod iz dejavnosti ali kosila k počitku pa naj bo postopen in naj poteka brez pretirane naglice, hitenja s pospravljanjem, pripravljanjem ležalnikov«. Eden izmed ciljev Kurikula za vrtce (1999 : 10) je »večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino«. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev bi se torej morali prilagoditi različnim potrebam
otrok in omogočiti spanje tistim otrokom, ki ga potrebujejo, ostalim pa v času počitka pripraviti različne umirjene dejavnosti.
Pomembno je, da otrokom spanje predstavimo kot nekaj pozitivnega in koristnega ter da jih k spanju ne silimo in počitek prilagodimo različnim potrebam otrok. Nekateri otroci namreč potrebujejo več spanja, spet drugi manj. Strinjam se z M. Batistič Zorec (2015 : 1), ki poudarja, da: »je potrebno tudi na tem področju zagotoviti, da bodo v času, ki je v vrtcu namenjen počitku in spanju, posamezni otroci lahko spali, počivali ali se igrali«. S tem si počitka ne bodo zapomnili kot nekaj negativnega in travmatičnega, kot ga zna zaradi siljenja k spanju marsikdo opisati kasneje.
5.2 RAZISKAVE O POČITKU IN SPANJU V VRTCU
Rezultati raziskave v okviru projekta Reggio Emilia (Batistič Zorec, 2010) so pokazali, da različne potrebe otrok po spanju upošteva le desetina strokovnih delavcev (spijo le tisti otroci, ki potrebujejo počitek, ostali pa počnejo kaj drugega). Največ strokovnih delavcev vztraja, da vsi otroci ležejo k počitku, kasneje pa nespečim otrokom omogočijo, da vstanejo in se igrajo.
T. Šiško (2012), ki je spanje in počitek spremljala v Vrtcu Murska Sobota, prav tako kot M.
Batistič Zorec (2010) ugotavlja, da še vedno vsi otroci, v starosti 4–5 let, ležejo k počitku, potem pa po določenem času (to je približno 30 minut) vstanejo, kar je po avtoričinem mnenju že preveč. Ugotavlja, da otroci počivajo na željo staršev in ne glede na svoje potrebe ter predlaga dogovor oz. dogovarjanje glede počitka med vzgojitelji in otroki.
5.3 SUBJEKTIVNE TEORIJE GLEDE SPANJA IN POČITKA
Na razmišljanje o subjektivnih teorijah slovenskih vzgojiteljev najmočneje vplivata behavioristična teorija ter t. i. »k otroku usmerjena« filozofija (Batistič Zorec, 2005).
B. Marentič Požarnik (2000, v Batistič Zorec, 2003) pojasnjuje, da so »subjektivna ali osebna pojmovanja naše osebne ideje, ki jih imamo o nekem pojavu in nam pomagajo razložiti svet ter se v njem znajti. Pogosto so čustveno in vrednostno obarvana, ne povsem zavestna in logična«.
L. Katz (1996, v Batistič Zorec, 2003) pravi, da so psihologi nekako od sredine pravkar preteklega stoletja svoje poslanstvo na področju predšolske vzgoje videli v opozarjanju na potrebe otrok.
Sklicevanje na potrebe otrok je značilno tudi za naš prostor in se pogosto povezuje s pozivom, da mora vzgoja upoštevati otroka, kakršen resnično je (Batistič Zorec, 2003). Problematično pa je, da se prav z uporabo pojma »potreba« skuša prikriti družbeno posredovanje pojmov otroštvo in vzgoja. Po mnenju mnogih avtorjev se namreč prav preko pojma potreba skrivajo bolj prefinjene oblike discipliniranja. Vendar pa se v spremembi filozofije in posledično v odnosu vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev do otrok nedvomno kaže tudi demokratizacija vzgoje
(Batistič Zorec, 2005). Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev se zavedajo pomena spoštovanja in upoštevanja pravic otrok ter zagovarjajo individualizirano zadovoljevanje osnovnih potreb, povezanih s prehrano, pitjem in spanjem v vrtcu. Poudarjajo tudi nujnost zagotavljanja zasebnosti in intimnosti v vrtcu ter pravico otrok do izbire (Kroflič idr., 2002, v Batistič Zorec, 2005).
Mnenja vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev o potrebnosti ter pomembnosti počitka in spanja otrok v vrtcu so zelo različna in poleg tega tudi odvisna od različnih dejavnikov.
Delovni čas zaposlenih, število otrok v skupini, njihove različne želje, ustaljen ritem vrtca, stereotipna prepričanja o tem, kaj je za otroka dobro, nas lahko zavedejo k reakciji »za vse enako«. Vzgojiteljica J. Zore (2008) poudarja, da se otroci lahko enako dobro odpočijejo in
»umirijo«, če sede ali zleknjeni na mehkejši blazini prisluhnejo pripovedovanju oz. prebiranju zgodbe, zato predlaga, da počitka ne povezujemo nujno z ležanjem na ležalnikih (ali celo z zaprtimi očmi), na katerih bi se morala odpočiti večina otrok.
Nekateri vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev pa zagovarjajo, da vsi otroci, kljub temu da nekateri nikoli ne zaspijo, vseeno potrebujejo vsaj malo počitka – približno pol ure. Obstajajo tudi vzgojitelji, ki še vedno vztrajajo in silijo otroke, da na ležalnikih, v tišini in v redkih primerih tudi brez »ninic« ostanejo ves čas počitka. Zaradi različnih stališč vzgojiteljev ostajata počitek in spanje otrok v vrtcu še vedno tema diskusije.