V predšolskem obdobju ima veliko otrok težave s spanjem, ki lahko nastanejo zaradi stresa in drugih dejavnikov. Težave, ki nastanejo, so navedene v nadaljevanju.
3.1 HUDE SANJE
To je neke vrste mora, ki muči mnoge otroke med pogrezanjem v sen. Otrok sam ne zna povedati, ali je bil buden ali je spal. Ko iz njegove sobe že kar nekaj časa ni slišati glasov in mislimo, da je otrok zaspal, se lahko zgodi, da bo otrok spet na lepem začel jokati ali pa nas bo poklical in nam povedal, da ne more zaspati (Leach, 2004). Najpogosteje se razvijejo neposredno iz zgodb, ki jih je otrok slišal ali gledal po televiziji, zato moramo biti pozorni na to, kakšne oddaje otrok gleda po televiziji. Prav tako je pomembno, da izberemo take večerne pravljice, da bo šel otrok spat z glavo, polno prijetnih, vsakdanjih dogodkov, ne pa
skrivnostnih in grozljivih prizorov. Hude sanje lahko povzročijo tudi drobci iz resničnega življenja, ki jih otrok sliši in razume samo na pol, kot so npr. razni telefonski pogovori, prepiri staršev itd. Zaradi teh dejavnikov lahko otroka pred spanjem prevzame tesnoba. Najboljše je, da se z otrokom pogovorimo in mu pojasnimo, kaj se je zgodilo, na njemu primeren način, vsekakor pa mu ne smemo lagati (Leach, 2004).
Na hude sanje se je najboljše odzvati tako, da se z otrokom pogovorimo in ga spodbudimo, naj nam pove, kaj je sanjal. Ta pogovor bo lahko zadostoval in mu bo odleglo ter se bo pomiril.
Otroka pa moramo vseeno potolažiti s sicer preprostimi, vendar odločnimi besedami, ki ga bodo pomirile, prepričale in mu dale občutek varnosti. Povedati mu moramo, da v sobo ne more priti nihče (Leach, 2004).
3.2 NOČNA MORA
Med REM-spancem tudi otroci sanjajo. To se dogaja petkrat na noč (Wiltshire, 2010). Sanje spadajo k delu notranjega življenja (Leach, 2004). Nekaterih sanj se otrok spomni, druge pa lahko otroka tako prestrašijo, da se prebudi. Nočne more se običajno začnejo pojavljati po 3.
letu starosti in so najpogostejše med 3. in 8. letom starosti, ko imajo otroci največ domišljije.
Po navadi otrok morasto sanja v poznih nočnih urah in se po takih sanjah popolnoma prebudi (Wiltshire, 2010). Poskrbeti moramo, da gremo k otroku takoj, ko začne jokati. Ko bo otrok zagledal, zaslišal ali začutil dotik osebe, ki mu je blizu, se bo pomiril in mirno zaspal nazaj (Leach, 2004). Če pa starši oz. skrbniki še dolgo ne bodo prišli k njemu in se bo on v tem času prebudil, ga bo zaradi lastnega joka prevzela še hujša groza. Prav tako se to lahko tudi zgodi, če ga bo skušala potolažiti varuška, ki je otrok še ne pozna dobro. To lahko pripelje do tega, da si bo otrok nočno moro zapomnil in se bo zaradi nje lahko bal zaspati (prav tam, 2004).
Nočne more, ki se pojavljajo zgolj občasno, so povsem naraven pojav; če pa se začnejo pojavljati pogosteje, so lahko posledica nečesa, kar otroka vznemirja. Moraste sanje lahko povzročijo oz. sprožijo dogodki, kot so: selitev, smrt v družini ali začetek šole, ki porušijo
otrokov ustaljeni red. Lahko pa jih povzroči tudi grozljiva televizijska oddaja ali zgodba (Wiltshire, 2010).
Wiltshire (2010) predlaga, da otroku, ki ga tlači nočna mora, pomagamo tako, da:
Ga pomirimo in mu povemo, da so bile to samo sanje, ki niso resnične. Če otrok dovoli, ga lahko tudi objamemo in ga spodbudimo k temu, da skupaj pregledamo sobo in ga prepričamo, da se v njej ne skrivajo pošasti. Pomembno je, da ne podcenjujemo otrokovih strahov in ga pomirimo, da je vse v redu.
Z njim ne razpravljamo o podrobnostih, uspavamo ga z običajnim obredom, o njegovih sanjah pa se z njim pogovorimo zjutraj.
Vsaj eno uro pred spanjem otroku preprečimo gledanje televizije.
Otrokom ne beremo grozljivih pravljic za lahko noč.
Otroka spodbudimo, naj nariše, kaj je sanjal, in se nato z njim pogovorimo ob risbi.
3.3 NOČNI STRAH
Nočni strah se dogaja med rahlim spancem. Večina otrok ga nikoli ne doživi; pri tistih, ki ga doživljajo (15 % otrok), pa se pojavi le redko. Domnevajo, da je nagnjenje k doživljanju nočnih strahov podedovano, povzročijo pa jih lahko tudi čustveni stresi, ki jih je otrok doživel podnevi, zaprtje ali povišana temperatura (Wiltshire, 2010). Včasih ga lahko izzove tudi travmatičen dogodek, npr. operacija, prisilna ločitev od staršev ali prometna nesreča (Leach, 2004). Nočni strah se pojavlja med 2. in 6. letom starosti in traja od pet do trideset minut, največkrat se pojavi zgodaj ponoči – približno eno do štiri ure po tem, ko otrok zaspi. Od mor se nočni strah razlikuje v tem, da se otrok ne zbudi in se ne zaveda, da je ob njem ljuba oseba (Wiltshire, 2010). Povezan je s kričanjem in jokom, je soroden mesečnosti in se pojavi samo pri otrocih. Le-ti se na nočni strah različno odzivajo; eni ostanejo v postelji, drugi pa
brezglavo tavajo okoli. Če se zelo prestrašijo, navadno iščejo zavetje pri starših. Včasih se samodejno prebudijo, včasih pa spijo naprej in jih le stežka prebudimo (Langen, 1984).
Takega otroka običajno najdemo sedečega na postelji, s široko odprtimi očmi strmečega v neko »stvar« v kotu, ki je v resnici sploh ni. Otrok, ki ga mori nočni strah, je videti ne samo prestrašen, ampak tudi prežet z grozo. Če se strahu pridruži še jeza, je to hudo sovraštvo; če ga prevzame tudi žalost, pa huda obupanost (Leach, 2004). Takšnega otroka je skoraj nemogoče potolažiti in pomiriti (Wiltshire, 2010).
Otroku, ki ga muči nočni strah, lahko pomagamo tako, da (prav tam):
Ga ne poskušamo zbuditi, saj bi ga s tem še bolj prestrašili. Prepričamo se, da je na varnem in otroka poskusimo pomiriti ter ga položimo nazaj v posteljo.
Izvajamo obrede pred spanjem otroka, saj nočne strahove največkrat doživljajo preutrujeni otroci.
Če otrok pogosto doživlja nočne strahove, ga zbudimo, še preden se bodo pojavili. S tem se namreč spremeni ali prekine spalni cikel in otrok posledično ne doživlja groznih sanj.
3.4 GOVOR V SPANJU
Govorjenje v spanju je posledica močno izraženih sanj. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih, in tudi pri nekaterih odraslih (Langen, 1984). Mnogi otroci med spanjem momljajo, nekateri pa govorijo tako razločno, da je mogoče razumeti posamezne besede.
Včasih se otrok tudi nasmeji oz. govori v takem tonu, kot bi nekoga dražil (Leach, 2004).Speči se govorjenja običajno sploh ne zaveda. To po navadi opazi tisti, ki spi poleg njega. Nekateri govorijo zelo kratek čas, nekje do 30 sekund, imajo pa lahko te »govorne napade« večkrat na noč; spet drugi govorijo dlje časa in so veliko bolj zgovorni. Medtem ko eni nerazločno šepetajo, drugi govorijo zelo na glas in se da z njimi tudi pogovoriti oziroma od njih kaj izvedeti.
Nekateri nočni govorci včasih celo kričijo (Doljak, 2010). Če otrok govori v spanju in ni videti vznemirjen, ga ni potrebno niti zbuditi niti poslušati. Najbolje je, da mu naslednji dan ne govorimo smešnih zgodbic o tem, kakšne čudne stvari je pripovedoval. Marsikateri otrok se namreč preplaši ob misli, da govori, ko ni povsem pri zavesti. Ko otrok začne enkrat govoriti v sanjah, ga to po navadi spremlja celotno otroštvo (Leach, 2004).
L. Dolenc Grošelj (v Doljak, 2010 : 1), vodja laboratorija za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana poudarja, da govorjenje v spanju običajno ni nevarno. » Kadar pa se ob govoru pojavljajo tudi hudi nočni strahovi, hoja v spanju ali elementi, ki bi lahko govorili v prid epilepsiji v spanju (cmokanje, stereotipno vedenje, močenje postelje, ugrizi v jezik, krči), da pa je potrebna nadaljnja obravnava in poligrafsko snemanje v spanju.«
Govorjenje v spanju lahko sprožijo številni dejavniki, kot so: stres, dogodki oz. pripetljaji, ki spremljajo močno povišano telesno temperaturo, jemanje določenih zdravil ter zloraba alkohola in prepovedanih substanc (Doljak, 2010).
3.5 HOJA V SPANJU
Podobna je nočnim strahovom. Otrok nekaj ur po tem, ko je šel spat, delno buden začne hoditi okrog – hodi lahko po hiši in tudi zunaj, pri čemer se tega ne zaveda. Takega otroka je najbolje odpeljati nazaj v posteljo in se prepričati, da je na varnem, ne da bi ga zbudili. Otroku, ki hodi v spanju, lahko pomagamo tudi tako, da ga zbudimo, preden bo začel hoditi v spanju.
Preventivno pa z vratci preprečimo vhod na stopnišče ter odstranimo pohištvo z ostrimi robovi, da preprečimo poškodbo (Wiltshire, 2010).
3.6 STRAH PRED ZAPUŠČENOSTJO
Strah pred zapuščenostjo je povsem normalna stopnja v otrokovem razvoju, ki z odraščanjem otroka mine. Zato je priporočljivo, da si starši otroka umislijo nekaj pomirjajočih predmetov, kot npr. najljubšo igračko oz. »ninico« ali odejico (Wilshire, 2010). Prav tako lahko starši pomagajo otroku tudi tako, da mu (prav tam):
za pomirjanje na robček kapnejo nekaj kapljic sivkine dišave in ga nato položijo v njegovo posteljo;
predvajajo posnetek svojega glasu, ko mu berejo pravljico, kar bo otroka posledično uspavalo;
namestijo v sobo svetlobna telesa (okrasne žarnice, svetleče lune in zvezde);
elektronsko varuško namestijo tako, da bo otrok poslušal njih, kako hodijo po hiši in kramljajo, in bo tako pomirjen zaspal, ker bo vedel, da so njegovi starši v hiši.
3.7 PREBUJANJE SREDI NOČI
Občasno se otrok lahko zbudi po večurnem spanju, ne da bi vedel razlog za to. Po navadi je takrat tako začuden nad tem, da mora poklicati mamo in se prepričati, da ni sam. Takrat je najbolje, da gremo k njemu, ga pomirimo in mu dovolimo, da si ogleduje slikanico, dokler ne bo spet postal zaspan. Če se to ponavlja večkrat, mu lahko poskušamo dopovedati, da večina ljudi rada spi vso noč in bi bilo zato škoda, da nas prebudi, razen v primeru, ko nekaj potrebuje.
Zgodi pa se lahko tudi, da ne bo prenesel samote. To lahko rešimo tako, da ga damo spati skupaj z bratcem oz. s sestrico. Nespečneža prosimo, naj ga ne zbudi. Tako bo otrok ostal čisto tiho, vendar bo vseeno videl, kako bratec oz. sestrica diha, in bo vedel, da ni sam. Če pa otrok nima bratca oz. sestrice, to rešimo tako, da mu damo v sobo npr. akvarij z zlatimi ribicami, želvo, ki prezimi v stanovanju, poseben senčnik za nočno lučko z zvezdicami ali s podobami, ki se prižigajo in ugašajo itd. (Leach, 2004).
3.8 PREZGODNJE ZBUJANJE
Ko otrok vzljubi svoj kotiček in posteljo s stvarmi okoli nje, ne bi smel imeti težav v primeru, da se zbudi zgodaj zjutraj. Otroka spodbudimo, da se tiho igra, ko predčasno vstane in ne moti spečih staršev. Po tretjem letu starosti otrok tudi že razume in ve, da lahko predčasno pride v
sobo staršev, ko nekaj potrebuje oz. da ne sme priti v sobo do zvonjenja budilke ali radia oz.
hoje njegovih staršev po sobi (Leach, 2004).
Vseeno pa otrok utegne nenamerno starše zbuditi, medtem ko se npr. pogovarja z bratcem ali s sestrico oz. s svojimi punčkami ali medvedki itd. V primeru, da otrok vztrajno kliče starše, se je morda polulal ali mora na stranišče oz. je lačen ali žejen. Takrat morajo starši iti do otroka in preveriti situacijo ter ga po potrebi preobleči oz. nahraniti. Če otrok zjutraj pogosto pokliče starše, ker je lačen ali žejen, mu lahko že vnaprej postavijo k postelji skledico s hrano in lonček z napitkom (Leach, 2004).