Vzgojitelji s starši sodelujejo prek formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Tudi Berčnik in Devjak (2018) pišeta, da je vključevanje staršev potrebno tako v vrtcu kot tudi doma ter da se starši vključujejo prek formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. L. Marjanovič Umek (2002) oblike sodelovanja med vrtcem in starši deli na tri ravni, in sicer formalne in neformalne oblike ter dejavno vključevanje staršev v vzgojni proces, ki poteka na način, da starši sodelujejo skupaj z vzgojitelji pri načrtovanju ter izvedbi kurikuluma v njihovi skupini.
3.2.1 Formalne oblike sodelovanja
Formalne oblike, ki so predpisane z zakonodajo, so roditeljski sestanki, govorilne/pogovorne ure, pisna sporočila ter svet zavoda in svet staršev. S pomočjo njih poteka informiranje staršev in sodelovanje staršev pri sprejemanju pomembnih odločitev (Devjak in Berčnik, 2018). L.
Marjanovič Umek (2002) k formalnim oblikam sodelovanja uvršča roditeljske sestanke, govorilne ure, različne prireditve, predavanja za starše, oglasne deske ipd. Z njihovo pomočjo si vzgojitelji in starši informacije izmenjujejo ustno ali s pisnimi gradivi.
3.2.1.1 Roditeljski sestanki
A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) roditeljski sestanek opišeta kot načrtovan pogovor, ki poteka v prostoru in času, kot je bilo vnaprej dogovorjeno. Izpostavljata pomembnost prvega roditeljskega sestanka, saj vzgojitelji na njem staršem predstavijo letni delovni načrt skupine in vrtca, Publikacijo za starše in jih povabijo k aktivnemu sodelovanju. Njegov potek pripomore k postavitvi temeljev pri skupnem sodelovanju med starši in vzgojitelji. J. Lepičnik Vodopivec (2012) ga navaja kot temeljno obliko sodelovanja med vzgojitelji in starši. Potekajo v frontalni obliki, kjer vzgojitelj vsem staršem naenkrat podaja informacije o delovanju in napredku skupine, saj so za vse relevantne. Pomembno vlogo odigra priprava vzgojitelja nanj, saj mora jasno vedeti, kaj je njegov namen in kaj želi staršem sporočiti. Kot pomembne jih izpostavita tudi E. Jensen in H. Jensen (2011) in predstavita temeljne značilnosti. Ti v vrtcu potekajo z namenom podajanja informacij o ustanovi, pedagoškem delu v instituciji in sodelovanju vzgojiteljev s starši. Vzgojitelj se mora pred pričetkom in izvedbo temeljito pripraviti in vnaprej določiti temo, ki jo želi s starši poglobljeno obravnavati. Med izvedbo mora kljub svojim argumentom tudi njim pustiti besedo, da lahko sodelujejo in zastavijo vprašanja, na katera jim odgovori in svetuje.
3.2.1.2 Govorilne/pogovorne ure
Za govorilne/pogovorne ure je značilno izmenjavanje pomembnih informacij, ki poteka prek pogovora med starši in vzgojitelji. Njihov namen je seznanjanje staršev o posebnostih in napredkih njihovega otroka (Intihar in Kepec, 2002). A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) sta mnenja, da je za pogovor o otroku potreben miren in nehrupen prostor. Starši morajo imeti možnost pogovora enkrat mesečno. Naloga vzgojitelja je, da se na pogovor pripravi ter vnaprej presodi, kaj je takšnega, kar bi jim bilo treba sporočiti. Omogočiti jim mora, da če čutijo potrebo, lahko med pogovorom zastavijo vprašanja. J. Lepičnik Vodopivec (2012) jih poimenuje kot najpogostejšo obliko sodelovanja, ki se v praksi pojavlja po vrtcih. Tudi tu se mora vzgojitelj vnaprej pripraviti in načrtovati potek. Vnaprej mora razmisliti o vsebinah, ki se mu zdijo pomembne, da jih izpostavi in predebatira s starši. Med pogovorom s starši mora ostati razumljiv in empatičen ter se zavedati, da se družinske razmere pri otrocih v skupini med sabo lahko močno razlikujejo. Starši morajo biti o času in kraju govorilnih ur obveščeni v pisni ali ustni obliki.
3.2.1.3 Pisna sporočila
Pisna sporočila se ločijo na formalna in neformalna. K formalnim sodijo bolj uradni dopisi, k neformalnim pa različna obvestila, pisma in vabila, ki jih vzgojitelji posredujejo na način, da jih razdelijo vsakemu staršu posebej ali pa jih obesijo na oglasno desko pred igralnico. Sprotno in redno obveščanje je v vrtcu zelo pomembno (Lepičnik Vodopivec, 2012). Predstavljajo posreden način sodelovanja. Komunikacija pri njih poteka najpogosteje enosmerno. Namen pisnih obvestil pa je obveščanje in informiranje staršev. Sem sodijo različna elektronska sporočila, obvestila, glasila, spletna stran vrtca in oglasna deska (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.1.4 Svet staršev
Po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007, čl. 66, v Devjak in Berčnik, 2018) je v vrtcu treba oblikovati svet staršev. Vsak oddelek v vrtcu na prvem roditeljskem sestanku izvoli po enega predstavnika, ki nato zastopa interese vseh staršev. Svet staršev ima različne naloge, in sicer lahko predlaga nestandardne programe, daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah, sodeluje pri nastajanju predloga programa razvoja vrtca, lahko poda mnenje o letnem delovnem načrtu ter o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni tematiki, voli predstavnike staršev v svet vrtca ter hkrati opravlja druge naloge, ki so skladne z zakonom in drugimi predpisi (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.1.5 Svet zavoda
Starši sodelujejo v sklopu javnega zavoda. Sestavljajo ga predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev vzgojno-izobraževalne ustanove in predstavniki staršev. Njihove pristojnosti so vezane na imenovanje in razreševanje ravnatelja vrtca, sprejemanje programa razvoja vrtca, letnega delovnega načrta in poročila o njegovi uresničitvi, odločanje o uvedbi nestandardnih in drugih programov, obravnavanje poročila o vzgojni oz. izobraževalni problematiki ter na opravljanje drugih nalog, ki so določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (Devjak in Berčnik, 2018).
3.2.2 Neformalne oblike sodelovanja
Neformalne oblike sodelovanja vključujejo predvsem neformalna srečanja, kamor sodijo komunikacija pri otrokovem prihodu in odhodu, predstave, pikniki, športne prireditve, obiski
na domu, družabna srečanja ipd. (Devjak, Berčnik, 2018). D. Intihar in M. Kepec (2002) kot najpogostejše oblike neformalnega sodelovanja navajata: dneve odprtih vrat, sodelovanje staršev na različnih predstavah in prireditvah, obiske staršev v skupini, vzgojiteljevo svetovanje za kakovostnejšo pomoč otroku doma, sodelovanje pri vodenju interesnih dejavnosti, vključevanje staršev v projekte vrtca, skupne izlete, medgeneracijsko sodelovanje ter različna predavanja za starše. Kljub temu da je sodelovanje poimenovano kot neformalno, pa to ne pomeni, da cilji in nameni niso natančno opredeljeni. Tudi neformalne oblike sodelovanja zahtevajo določeno dejavnost. Njihova prednost je, da potekajo v bolj sproščenem vzdušju, kar omogoča več možnosti za sodelovanje, ki je dobro in kakovostno. L. Marjanovič Umek (2002) neformalne oblike poimenuje kot tiste oblike, ki zajemajo komuniciranje med starši in vzgojitelji ob prihodu in odhodu otroka v vrtec in iz njega, pogovore, ki se zgodijo in potekajo nenačrtovano, različne organizirane delavnice ter izlete in dejavnosti, ki se jih starši ali drugi družinski člani udeležujejo skupaj z otrokom.
G. Čačinovič Vogrinčič (2004) izpostavlja problem tako imenovane komunikacije »na vratih«, ki jo uvrščamo med neformalne oblike sodelovanja. Sama je namreč ne zagovarja, saj je mnenja, da sta za pogovor o otroku potrebna miren prostor in čas. Komunikacija, ki poteka »na vratih«, torej po navadi ob otrokovem prihodu in odhodu z vrtca, ne bi smela biti namenjena poročilu o otroku, pritožbi ali za razreševanje določenega konflikta. Pri tem dogodku bi moralo biti v središču poslavljanje od otroka ter nudenje podpore otroku ob prihodu v vrtec, zlasti v prvih mesecih.
Ena izmed oblik sodelovanja s starši je tudi uvajanje v vrtec, ki sicer ni zabeleženo kot formalna oblika sodelovanja, vendar gre za pravico staršev, ki je zapisana v Kurikulumu za vrtce (1999), zato se takšna oblika sodelovanja izvaja v vseh vrtcih. Pri uvajanju gre namreč za pomemben prvi stik med vrtcem in starši, zato ga podrobneje obravnavam v nadaljevanju.