Vsak otrok je različen. To lahko zaznamo tudi pri prilagajanju v novih, neznanih situacijah.
Spremembe se kažejo predvsem v hitrosti in načinu prilagajanja. Nekateri otroci se prilagajajo hitreje, nekateri nekoliko počasneje, saj se na spremembe težje prilagodijo. Če otroci hitro zaznajo spremembo, bo že v prvih dneh moč opaziti odzive prilagajanja. Pri nekaterih sprememba ni zaznana takoj ob vstopu v vrtec in tudi odzivov še ni moč opaziti. Ti otroci se po navadi še ne zavedajo resnosti situacije in ločitve od staršev, ki ji ne bodo mogli ubežati (Varjačič Rajko, 2007). Trajanje prilagajanja je odvisno od vsakega posameznika. Ločitvena stiska se lahko pojavlja tudi kasneje, in sicer po odsotnosti otroka zaradi bolezni, po počitnicah ali drugih daljših odsotnostih. Da premagajo ločitveno stisko, morajo ponotranjiti zaporedje dogodkov in ritem vrtca, saj takrat razumejo, da jih vsak dan sprejmejo iste osebe ter da bodo starši zagotovo prišli po njih (Volavc, 2014).
Večino otrok ob pričetku obiskovanja vrtca spremljajo neprijetni občutki, zato tudi jočejo ali drugače izražajo stisko. Avtorica je mnenja, da je načinov, da otroku pomagamo prebroditi stisko, veliko ter da jih ne smemo dojemati kot smešne. Otroku lahko npr. veliko pomeni, da staršu pomaha skozi okno, da se zjutraj v vrtcu še nekoliko pocrklja, da vzgojitelji z njim govorijo v pomirjajočem tonu, včasih pomaga tudi, da v jutranjem krogu izdela presenečenje ali darilce za starše, ki jim ga bo predal ob njihov prihodu po njega v vrtec. Otroci tako začutijo, da je vzgojitelj tisti, ki jim je na razpolago ter jim želi pomagati. Otrokom, ki so žalostni, je namreč treba čim bolj preusmeriti misli na nekaj drugega (Rakovič, 2004).
M. Jezovšek (2011) piše, da so predvsem mlajši otroci tisti, ki z vstopom v vrtec doživljajo veliko čustvenih problemov. Po L. Marjanovič Umek (2001, str. 20) povzema, da se pri njih proces separacije še ni realiziral. Realizirati se mora v smeri, da se s primarnega objekta prenese na vzgojiteljico. Vzgojiteljica predstavlja nadomestni objekt, ki lahko zamenja mamo, če otroku nudi čustveno oporo in prijetno ozračje. Starejšemu otroku je lažje zlasti, ker se hitreje privaja in je zmožen hitreje razviti občutek varnosti (Jezovšek, 2011; po Ambrožič, 2005). Omenja številne raziskave, da je vključitev otroka v vrtec po tretjem letu smiseln korak, saj vrtec predstavlja ustrezno dopolnilo domači vzgoji.
Varjačič Rajko (2007) uvajanje opiše kot nelinearen in nepredvidljiv proces. Loči med regresivnimi in prilagoditvenimi odzivi. Regresivne odzive opiše kot tiste, ki se pojavljajo pri vseh otrocih. Ti se začnejo med uvajalnim obdobjem obnašati manj zrelo, kot so se do sedaj.
Odzivi so povsem normalni in naravni, saj se otroci soočajo s stresom. Zahteva po dojenju, ko se je otrok že prenehal dojiti, ponovno močenje hlač po tem, ko je bil otrok že suh, in slabše govorno izražanje so nekateri izmed primerov regresivnih odzivov, ki jih lahko opazimo.
Prilagoditvene težave pa opiše kot tiste, ki so otrokom sicer skupne, ampak se pri vsakem posamezniku izražajo drugače, na njemu lasten način. Omenja naslednje: otrok noče v vrtec, ljubosumje, bojazen, agresija, nespečnost, otrokov jok, ko ga starši pridejo iskati, hlipanje oz.
ihtenje ter odloženi odziv na vrtec. Vse težave, ki se pojavljajo, pa so odvisne od stopnje razvoja, na kateri se otrok trenutno nahaja. Tudi V. Žibret (2003/04) kot znak prilagoditvenih težav omenja povečano negativno razpoloženje pri otrocih, ki se kaže z jokom, nemirom in občutljivostjo. Težave poimenuje kot prehodne. Zavedati pa se je treba, da so lahko prisotne tudi do več tednov. M. Jezovšek (2011) omenja pojav žalosti, strahu, zaskrbljenosti, jeze, odklanjanja hrane in bolezni. Omenjene težave so v večini primerov prehodnega značaja in skoraj v večini situacij po enem mesecu izzvenijo, obstajajo pa tudi izjeme. Pri tistih otrocih, kjer prilagoditvene težave trajajo dlje časa, je zelo verjetno, da se proces separacije in individualizacije še ni ustrezno izpeljal (Praper, 1995). Prilagoditvene težave otrok omenjata tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010). Te se lahko pojavljajo tudi dlje časa in so pri različnih otrocih različno intenzivne. Ni nujno, da se težave pojavijo takoj ob vstopu v vrtec, ampak je mogoče, da se bodo pojavile tudi kasneje. Kot primer navajata naslednje: jokanje otrok ob ločitvi od staršev, občutljivost, bolehanje, odklanjanje staršev, nemirnost, utrujenost ter težave pri spanju in prehranjevanju. Ločitvena stiska se pri otrocih manjša, ko lahko zaznajo nek stalen ritem, torej, da jih zjutraj v istem prostoru sprejmejo iste osebe ter da si dogodki skozi dan v vrtcu sledijo približno enako (Volavc, 2014). Nekateri otroci situacijo dojemajo z zakasnitvijo. V takšnih primerih je pri otrocih moč opaziti tako imenovani odloženi odziv na vrtec. Prepoznamo jo lahko v primerih, ko je otrok v prvih dneh živahen in pogumen, na novo situacijo se prilagaja brez težav, ki se začnejo pojavljati šele kasneje (Varjačič Rajko, 2007).
Kljub pripravi otroka na vrtec je treba biti pripravljen na situacijo, ko otrok vseeno ne bo navdušen in bo izražal željo, da raje ostane doma. Velikokrat se pojavljata protest in zavračanje vrtca. Ti odzivi se lahko gibljejo od bolj blagih pa vse do močnih, skoraj skrajnih. Naloga staršev je vztrajanje pri tem, da je v vrtec treba iti. Izjeme lahko naredijo v tistih primerih, kjer pri otroku opazijo izrazito stisko. Otroke se lahko potolaži z dejstvom, da bodo prve dni starši
preživeli skupaj z njimi (Varjačič Rajko, 2007). Majhen otrok ne razume, zakaj mora iz domačega okolja v vrtec. Tam se srečuje z ljudmi, ki so sicer prijazni, pa jim kljub temu na začetku ne zaupa. Ravno zato se brani z različnimi odzivi, npr. z jokom. Vzgojitelj s približevanjem, toplino in prijaznim odnosom začne pritegovati zanimanje otroka in gradi na pridobivanju zaupanja (Senica, 1998). M. Černelič Bizjak (2008) omenja, da lahko otrok ob ločitvi od staršev doživlja neprijetne občutke. Otrok se v tem primeru začne oklepati svojih staršev, se upira in ugovarja dejstvu, da je treba oditi v vrtec. Pri otrocih, kjer je čustveni odziv na stisko izredno močan, je mogoče opaziti hlipanje. Težava pri omenjenem joku je predvsem njegova neutolažljivost. Ko se hlipanje pojavi, je najbolje, da se starši vrnejo nazaj po otroka (Varjačič Rajko, 2007).
Otrok je lahko v tem obdobju občutljivejši, hkrati pa tudi bolj zadržan (Černelič Bizjak, 2008).
Glede na situacijo se lahko pojavita agresivno vedenje, ki ga v uvajalnem obdobju v večini primerov vzpodbudita nezmožnost in nerazumevanje deljenja igrač, in ljubosumnost, ki jo v večini primerov izzove situacija, ko se starš, nič hudega sluteč, posveti drugemu otroku v skupini. Njegov otrok lahko to hitro opazi. Vzrok je predvsem v nerazumevanju dejstva, da če starš pozornost posveti ostalim otrokom, še ne pomeni, da so mu pomembnejši kot on sam. V primerih pojavljanja ljubosumja je treba pravilno ukrepati. Velikokrat se kot prilagoditvene težave pojavljajo tudi težave s spanjem. Otrok se je doma že navadil določenega rituala, saj mu spanje predstavlja intimno izkušnjo. Z vstopom v vrtec se ta ritual spremeni. V prvih dneh se lahko pojavi največ težav s spanjem, saj so za otroka najbolj naporni. Kasneje se skupina uteče, kar vodi v izboljšanje situacije (Varjačič Rajko, 2007).
Otroci sicer lahko vrtec obiskujejo že nekaj časa, ampak nikoli ni mogoče predvideti njihovega odziva na spremembo, ki se pojavi ob prihodu novega otroka v skupino. Najpogostejši negativni odzivi, ki jih vzgojitelji lahko opazijo, so tekmovalnost, zavist in ljubosumje. Vzgojitelj mora biti na morebitno situacijo vnaprej pripravljen, da se bo lahko ob njenem pojavu primerno odzval. O spremembah se je z otrokom treba pogovoriti in jih na takšen način pripraviti. Le s pravim pristopom je mogoče preprečiti pojav negativnih odzivov v skupini (Varjačič Rajko, 2007).