Vzgojitelj mora biti dobro pripravljen. Opremljen je s strokovnim znanjem, ki mu pomaga pri pripravi. Dobro je, če si predhodno, prek pogovora s starši, priskrbi informacije o posebnostih in potrebah otrok, saj to nekoliko olajša njegovo delo. Pomembno vlogo igra tudi ureditev igralnice. Ta mora vzbujati občutek domačnosti in prijetnosti, hkrati pa otrokom omogočati dovolj možnosti za raziskovanje. Vzgojitelj mora biti v tem obdobju empatičen in dovzeten za otrokova sporočila, na katera se primerno odzove (Senica, 1998).
Če želi vzgojitelj nadomestiti starše, ko so ti odsotni, se mora potruditi. Otrokom mora nuditi toplino in čustveno stabilno ozračje. Sodelovati mora s starši in z njimi vzpostaviti zaupanje.
Ključno pri vzpostavitvi zaupanja s strani vzgojitelja je sprejemanje misli, čustev in odzivov staršev. Pomembna sta priprava prostora in vzgojnih sredstev. Smiselno je, da so kotički že od začetka primerno in dobro urejeni, da jih na začetku ne bo treba kaj dosti spreminjati. S tem se otroku omogoči, da doživlja občutek stalnosti, ki mu pomaga pri navajanju na prostor in orientaciji v njem. Priprava na vzgojno delo mora biti strokovna in ustrezna. Oblikovati je treba dejavnosti, ki bodo pri otroku pritegnile zanimanje. Smiselno je vključevanje individualne oblike dela, kjer se posamezniku nameni več pozornosti. V vrtcu je moč opaziti, kako različno so otroci pripravljeni na vstop vanj. Večje težave imajo mlajši otroci, ker se težje ločijo od staršev in navežejo na nepoznane osebe. Prvi dan je vloga vzgojitelja, da starše in njihove otroke prijazno sprejeme in jim razkaže prostor. V dneh, ko uvajanje poteka že brez prisotnosti staršev, jih veliko išče bližino in toplino pri vzgojitelju. Otrok zazna, kadar je v okolju sprejet, le takrat pa se bo pričel počutiti varno. Vzgojitelj je postavljen pred težko nalogo, zlasti pri mlajših otrocih, ki še ne zanjo ubesediti svojih čustev in potreb, zato mora z njimi poskusiti neverbalno komunicirati in se ustrezno odzvati. Dobro je, da se dogodki v vrtcu ubesedijo, saj jih otrok s ponavljanjem lažje sprejme za neko rutino, ki mu predstavlja občutek varnosti (Volavc, 2014).
4.4 PROCES UVAJANJA
M. Jezovšek (2011, str. 9) v svojem članku piše o spremembi za otroka, ki se pojavi ob vstopu v vrtec. Otrok stopi iz varnega domačega okolja v novo okolje, kjer je zanj vse drugače. Tam se sreča z vrstniki, vzgojitelji in drugimi odraslimi osebami, ki jih ne pozna. Okolje hkrati vsebuje drugačne stvari in igrače, kot jih je vajen doma. Naloga vzgojiteljev je zagotoviti harmoničen in postopen proces uvajanja. Proces se prične že z izbiro vrtca. Pred uvajanjem je treba izbrati primeren čas in osebo, ki bo otroka uvajala, pri tem pa je smiselno upoštevati tudi nekatera kritična obdobja, ki so pomembna za boljši in manj stresen potek uvajanja. Ravno zaradi spremembe, ki jo otrok doživlja, je smiselno, da se otroku omogoči prinašanje dude ali ljubkovalne igrače od doma, saj se takrat počuti bolj varno (Sorko, 2004).
4.4.1 Izbira vrtca
Predšolska vzgoja v Sloveniji poteka v javnih in zasebnih vrtcih. Starši imajo pri odločanju svobodno izbiro (Zakon o vrtcih, 2005, 20. člen). Varjačič Rajko (2007) je mnenja, da je zanimanje za vrtce, njihovo obiskovanje ter seznanjanje z njimi in njihovimi načini dela pomembno in dobro. Starši se glede načinov izbire vrtca med sabo razlikujejo. Večina staršev se pred odločitvijo za vpis otroka v določen vrtec pozanima o različnih informacijah, ki jih pridobi pri svojih znancih, v revijah, na internetu ali na osnovi poznavanj določenih vrtcev. Z vrtcem se lahko seznanijo tudi prek publikacije posameznega vrtca, kjer so zapisane ključne informacije. V njih lahko zaznajo vsebino vzgojnega programa, dejavnosti, krožke, različne izlete in letovanja, ki jih ponujajo. Pri izbiri vrtca upoštevajo kriterije, kot so lega vrtca, varnost, kakovost, materialna opremljenost in odnos osebja. Kljub temu pa zaznava, ki jo pridobijo s kratkim obiskom, ne more objektivno prikazati dejanske, realne situacije in slike o vrtcu.
Nekateri starši temu ne posvečajo posebne pozornosti in vrtec izberejo zgolj glede na bližino do doma ali službe. Podobno piše tudi D. Rakovič (2004), in sicer da je zanimanje staršev ob pričetku vezano predvsem na osnovne informacije, ki jih pridobivajo prek pogovora, publikacij in ostalih uradnih dokumentov, v revijah, pri drugih starših ipd. Kasneje sledi obisk vrtca in če je mogoče, je priporočljivo, da ga starši izvedejo skupaj z otrokom, saj se takrat seznanijo z vzgojiteljico in njeno pomočnico, igralnico ter drugimi površinami vrtca. Prvo srečanje z vrtcem ima za otroke in starše velik pomen.
4.4.2 Prvi stik z vrtcem
Otrok z vstopom v vrtec vstopi v okolje, kjer se prične soočati z razvojnimi nalogami. Varjačič Rajko (2007, str. 52) našteva naslednje: otrok se mora odreči prisotnosti staršev in čustveno sprejeti, da so kratkotrajne ločitve nujne; navezanost mora prenesti tudi na vzgojitelja, saj je on tisti, ki sedaj nadomešča odsotnost staršev; sooča se z drugačno rutino, kot je je bil vajen do sedaj; okolje, kamor vstopa, ter vsi predmeti in dejavnosti v njem so sedaj novi; postane del skupine, kjer vsa pozornost ni več vezana samo nanj; uči se samostojnosti in sodelovanja prek različnih vodenih aktivnosti ter igre. M. Jezovšek (2011, str. 8) pravi, da se takrat začne otrokovo prilagajanje na novo okolje. Težave se pojavljajo, ker ga do sedaj ni bil vajen v tolikšni meri. Kako otrok sprejme vrtec, je odvisno od različnih dejavnikov. Ravno zato mu je treba nameniti dovolj časa. Počasen in miren prehod mu pomaga, da se frustracij, ki nastanejo, uspešno reši in jih predela. Le takrat se bo sposoben vključiti v novo okolje. Čustva pri otroku se gibljejo vse od strahu, jeze, hrepenenja, razočaranja na eni strani pa do radovednosti in veselja na drugi. Dobro je, da se o njih pogovarjajo z vzgojitelji in starši (Varjačič Rajko, 2007).
Prvi obisk vrtca je za njih najpomembnejši. Vzgojitelj se jim mora takrat dovolj posvetiti in jim nuditi možnost zaznavanja ter doživljanja prostora, saj se bodo tako v njem kasneje lažje počutili sprejeto in prijetno. A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) poudarjata pomembnost poznavanja vseh načel sodelovanja s starši in poznavanja Kodeksa etičnega ravnanja v vrtcu pri strokovnih delavcih. Medsebojno sodelovanje, zaupanje in komunikacija med vzgojitelji in starši so ključni dejavniki, ki vplivajo na počutje otroka. V tem obdobju namreč otrok svet doživlja skozi doživljanje njegovih najbližjih. Če pri starših začuti strah in nezaupanje vzgojitelju, bo tudi sam začel čutiti enako, kar predstavlja oviro, da bi se otrok v vrtcu počutil prijetno.
4.4.3 Postopno uvajanje v vrtec
Kot že omenjeno, imajo starši pravico do postopnega uvajanja njihovega otroka v različne programe vrtca (Kurikulum, 1999). Uvajanje predstavlja enega izmed pomembnih dejavnikov prehoda med družinskim okoljem in vrtcem. Proces pa je treba načrtovati glede na potrebe otroka. Vzgojitelj in starš morata pri tem sodelovati. Po vrtcih uvajalno obdobje traja približno teden dni, včasih pa tudi več. V tem obdobju se lahko pri otroku pojavlja veliko več razdražljivosti in občutljivosti kot prej. Če starši želijo, da jim bo otrok zaupal, se morajo striktno držijo tistega, kar otroku obljubijo. Najbolje je, da ga v začetnem obdobju vsak dan pripeljejo ob isti uri ter tudi po njega pridejo ob istem času oz. kot so se z njim dogovorili. Tako
bo otrok počasi lahko razvil zaupanje in se sprostil (Tišlarič, 2016). Podobno stališče predstavita tudi A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010), saj sta mnenja, da je otroku treba prehod v vrtec olajšati s postopnostjo. Proces zahteva svoj čas in odrasli se morajo tega zavedati. Sodelovanje med starši in vzgojitelji mora biti usmerjeno k temu, da otroku pomaga pri vključitvi v vrtec. Vrtec mora omogočiti, da se uvajalni proces prilagodi potrebi posameznega otroka. D. Rakovič (2004) obdobje uvajanja opredeli kot nekaj najpomembnejšega, kar otrok v vrtcu preživi.
M. Kostanjšek (2018) izpostavi pomen potrpežljivosti v tem obdobju. Otrok se ne sme priganjati, ampak je treba počakati na ustrezen trenutek. Odrasli se morajo zavedati, da otroštvo ne predstavlja tekmovanja. Vsak otrok gre po svoji poti, kjer se razvija in uči v lastnem tempu.
Da se bo otrok popolnoma prilagodil na življenje v vrtcu, namreč traja nekaj časa. Uvajalno obdobje razdeli na čas, ki poteka skupaj s starši, ter na čas brez prisotnosti staršev. Otroci namreč potem še vedno potrebujejo različno veliko časa, da se dejansko privadijo na vzgojiteljico in ritem vrtca. M. Jezovšek (2011, str. 10) v svojem članku omenja, da je smisel celotnega procesa uvajanja predvsem v tem, da otrok navezanost, ki jo je razvil do staršev, razširi še na vzgojitelje. Meni, da je uvajalno obdobje uspešno, kadar so otroci sproščeni, starši in vzgojitelji pa zadovoljni.
4.4.4 Primerna oseba in čas za uvajanje
Dobro je, da se za osebo, ki bo otroka uvajala v vrtec, odloči glede na odnos med njima, ki mora biti dober in nekonflikten. Upoštevati je treba določene okoliščine. V določenih primerih, kjer otroci kažejo izrazito navezanost na mamo, je bolje razmisliti o nevtralni osebi, saj lahko ta izbira nekoliko olajša proces. Nevtralno osebo lahko predstavlja oče, stari starši ali kdo izmed družinskih članov, ki ima z otrokom vzpostavljen dober in topel odnos (Varjačič Rajko, 2007).
Tudi M. Černelič Bizjak (2008) je mnenja, da mora otroka v vrtec uvajati oseba, ki ima z njim dober odnos. V večini primerov je to mama, vendar je v številnih situacijah, kjer se izkaže izrazita navezanost na mamo, smiselno, da starši razmislijo o izbiri druge, primernejše osebe.
V tem primeru je primernejša izbira oče. Pred procesom uvajanja je dobro razmisliti tudi o primernem času. Oceniti je treba, ali je določeno obdobje primerno ali pa bo celotno situacijo naredilo samo še bolj naporno in bo za otroka preveč stresno. Če je to obdobje vezano na praznični čas ali čas, ko je vrtec zelo zaposlen z različnimi dejavnostmi, je lahko ta neprimeren zlasti zaradi nepotrebnega prevelikega števila dejavnosti, hrupa, nemira in odsotnosti dodatne
pozornosti, ki jo otrok potrebuje. Včasih na primernost časa vplivajo tudi nepredvidljivi dogodki, ki so lahko za otroka stresni (Varjačič Rajko, 2007).
4.4.5 Kritična obdobja uvajanja v vrtec
Mnenja strokovnjakov glede ustreznega časa za vstop v vrtec se razlikujejo. Starši lahko otroka v vrtec od takrat, ko dopolni enajsti mesec starosti, vključijo, kadarkoli želijo (Zakon o vrtcih, 2005, 20. člen). Varjačič Rajko (2007, str. 34) navaja A. Freud, ki meni, da naj bi otrok za vstop v vrtec razvil določeno zrelost. Kritična obdobja so tista, ki so manj primerna za uvajanje v vrtec. Pri tem je treba upoštevati razvojne stopnje otrok. Omenja pogoje, vezane na stopnjo razvoja, ki jih mora otrok v določeni razvojni liniji usvojiti za uspešno uvajanje:
1. od odvisnosti do čustvenega zaupanja vase, ki jo otrok usvoji, ko je čustveno neodvisen od prisotnosti ali neprisotnosti skrbnika,
2. od telesne odvisnosti do telesne neodvisnosti, ki jo usvoji, ko je sposoben samostojnega hranjenja in drugih opravil,
3. od egocentričnosti do druženja, ki jo usvoji, ko pri njem zaznamo doživljanje ostalih otrok kot pomočnikov in partnerjev pri igri,
4. od igre do dela, ki jo usvoji, ko se prične zanimati za vse raznovrstne igrače, ki jih uporabi pri različnih aktivnostih,
5. od neodgovornosti do odgovornosti pri upravljanju lastnega telesa, ki jo usvoji, ko je sposoben orientacije v prostoru, ubranitve pred nevarnostjo ter razumevanja vzrokov in posledic svojega gibanja.
Šele starost, kjer otrok te stopnje v razvoju doseže, naj bi bila po njenem mnenju idealna za vstop v vrtec. To je nekje med drugim in tretjim letom starosti. Praktično je to težko zagotoviti, saj se vstop v vrtec v naši kulturi prične prej. Ravno zavest, da otrok po navadi vstopa v vrtec v času občutljivega obdobja, je pripomogla, da se uvajanju posveča veliko pozornosti. Prek priprave ter primernega procesa otrok ob pomoči občutljivih staršev in vzgojiteljev premaga stres in se lažje vključi v vrtčevsko okolje, čeprav še ni dosegel vseh stopenj (prav tam).
Praper (1995, str. 92) je zapisal, »da se malčki, ki jih vključujemo v jaslice, kmalu po rojstnem dnevu odzovejo s strahom, napetostjo, submisivnostjo, oklepanjem matere in telesnim obolevanjem«. Sam je mnenja, da bi bila vključitev v vrtec kot dopolnilo domači vzgoji namreč ustrezna šele po tretjem letu otrokove starosti. Hkrati opozarja na posledice, ki nastajajo ob
prehitrem vključevanju v vrtec: umikanje otroka vase, občutljivost, težave pri hranjenju in spanju ter pogosto bolehanje.
4.4.6 Vloga ljubkovalne igrače pri uvajanju
V prvih dneh prisotnosti v vrtcu pri prilagoditvenih težavah pomagajo domače igrače, ki jih otrok prinese s seboj. Otroku pomagajo, ker se z njimi lahko crklja in potolaži ter lažje sprejema igralnico kot svoj drugi dom. Ravno zato je uvajalno obdobje tisto, kjer nikakor ni primerno, da otroka odvajamo od dud, stekleničk ali drugih »oguljenih ninic« (Kostanjšek, 2018). Težava, ki se pojavlja, je nerazumevanje te potrebe otroka s strani staršev. Ti ga namreč velikokrat doživljajo kot objekt šibkosti. Naloga vzgojitelja in ostalih strokovnih delavcev je ozaveščanje staršev, da bodo razumeli, da je njihova prisotnost tista, ki otroku pomaga v različnih situacijah, izboljša počutje ter hkrati vpliva na hitrejše razvijanje samostojnosti in ostalih spretnosti.
Zaželenost prisotnosti tranzitornih objektov je v vrtcih različna, vendar če se strokovni delavci in starši zavedajo njihovega pomena, se zdi povsem smiselno in dobro, da se jih v vrtcu dovoli sprejeti. Otroci jih namreč v vrtec zelo radi prinašajo (Rakovič, 2004).
Navezovanje na točno določen objekt pa ni lastnost, ki bi bila vsem otrokom skupna, poznamo namreč posameznike, kjer se ta navezanost pojavi, pa tudi tiste, kjer se ta ne pojavi. V takšnih primerih je nesmiselno, da se otroku to vsiljuje. Težava, ki se poleg vsiljevanja velikokrat pojavlja, pa je prisilna zamenjava objekta za novega. Velikokrat je to v primerih, ko so ti že obrabljeni, strgani ali umazani in starši doživljajo sram ob njihovem prinašanju v vrtec. Starše je treba seznaniti, da tranzitornih objektov ni mogoče zamenjati in da je početje, kot sta vsiljevanje in zamenjava, ki ju starši včasih želijo izvesti tudi brez vednosti otroka, povsem nesmiselno (Senica, 1998).