Vsak posameznik se srečuje s težavami s prilagajanjem na novo, nepoznano okolje, zato sem želela raziskati še to področje, tako z vidika otrok kot tudi z vidika staršev. Pri četrtem raziskovalnem vprašanju me je torej zanimalo, kakšne težave so se pojavljale pri uvajanju njihovega otroka v vrtec (R4), podrobneje sem jim vprašala o tem, kdo je uvajal otroka v vrtec ter koliko je bil otrok ob uvajanju star, kako se je odzval na novo okolje, kdaj so se težave začele pojavljati ter katere so bile te težave, kako se je število težav razlikovalo glede na starostno obdobje ter kako so lahko starši lajšali stisko pri otroku. Hkrati pa me je zanimalo tudi počutje staršev, kako so se s situacijo soočali, kateri strahovi so se pojavljali pri njih, s čim so si pri tem pomagali ter kako so bili zadovoljni z uvajanjem.
Pri prvem vprašanju me je zanimalo, ali so starši otroke uvajali v vrtec prvič ali pa so s tem že imeli izkušnje.
Preglednica 14: Predhodne izkušnje staršev z uvajanjem otroka v vrtec
Možni odgovori f f %
Da. 42 64,62 %
Ne. 23 35,38 %
Skupaj 65 100,00 %
Več kot polovica, staršev, 42 (64,62 %), je otroka v vrtec uvajalo prvič, medtem ko je 23 staršev (35,38 %) že imelo izkušnje z uvajanjem in otroka niso uvajali prvič (preglednica 14). Zlasti v primerih, kjer se starši prvič soočajo z dano situacijo in nimajo predhodnih izkušenj, se lahko pojavi več neprijetnih občutkov, strahov in vprašanj, na katera starši včasih ne znajo poiskati odgovorov, zato potrebujejo pomoč in podporo, ki jo lahko poiščejo pri različnih osebah (Varjačič Rajko, 2007).
Pri naslednjem vprašanju me je zanimala starost njihovega otroka v procesu uvajanja.
Preglednica 15: Starost otrok ob uvajanju
Možni odgovori f f %
1–3 leta 55 84,62 %
3–6 let 10 15,38 %
Skupaj 65 100,00 %
Iz preglednice 15 je razvidno, da so starši, ki so sodelovali v raziskavi, v vrtec uvajali 55 otrok (84,62 %) iz prve starostne skupine in 10 otrok (15,38 %) iz druge starostne skupine.
Z naslednjim vprašanjem sem jih povprašala o osebi, ki je otroka uvajala v vrtec.
Preglednica 16: Oseba, ki je uvajala
Možni odgovori f f %
Oče. 13 20,00 %
Mati. 44 67,69 %
Drugo. 8 12,31 %
Skupaj 65 100,00 %
Pri uvajanju so večinoma aktivno sodelovale mame (67,69 %) (preglednica 16). Iz preglednice 16 je razvidno, da so v nekaterih primerih aktivno sodelovali tudi očetje (20,00 %). V 8 primerih (12,31 %) pa so otroka v vrtec uvajali tudi babica (2 primera), vzgojiteljice (2 primera), oče, mati in babica hkrati (1 primer), oče in mati hkrati (3 primeri). M. Ćernelič Bizjak (2008) meni, da je pomembno, da otroka v vrtec uvaja oseba, s katero ima le ta dober odnos. V primerih, kjer je mogoče opaziti izrazito navezanost na mamo, pa je bolje, da starši razmislijo in se odločijo za nevtralno osebo, saj bo lahko v tem primeru proces za oboje lažji (Varjačič Rajko, 2007).
Zlasti ker različni avtorji pišejo o tem, da so predvsem mlajši otroci tisti, ki imajo ob vstopu v vrtec več težav, me je v nadaljevanju zanimalo, kako se število težav razlikuje glede na starostno obdobje otroka.
Preglednica 17: Pojav težav v procesu uvajanja
Možni odgovori 1–3 leta f % 3–6 let f %
Otrok je imel veliko težav. 4 7,27 % 1 10,00 %
Otrok je imel nekaj težav, vendar so po prvih dneh minile.
22 40,00 % 6 60,00 %
Otrok med procesom uvajanja ni imel težav.
29 52,73 % 3 30,00 %
Skupaj 55 100,00 % 10 100,00 %
Rezultati, ki sem jih pridobila, so naslednji (preglednica 17): kar 29 otrok (52,73 %) iz prvega starostnega obdobja ni imelo težav med procesom uvajanja, kar me je nekoliko presenetilo, 22 otrok (40,00 %) iz prvega starostnega obdobja je imelo nekaj težav, 4 otroci (7,27 %) iz prvega starostnega obdobja pa so imeli v procesu uvajanja veliko prilagoditvenih težav. 6 otrok (60,00 %) iz drugega starostnega obdobja je imelo nekaj težav, 3 otroci (30,00 %) iz drugega starostnega obdobja niso imeli težav, 1 otrok (10,00 %) iz drugega starostnega obdobja pa je imel v procesu uvajanja veliko prilagoditvenih težav. Trajanje prilagajanja je odvisno od vsakega posameznika (Volavc, 2014). Večina otrok se ob vstopu v vrtec srečuje z neprijetnimi občutki, ki pri njih izzovejo stisko in pojav joka. M. Jezovšek (2011) piše, da so predvsem mlajši otroci tisti, pri katerih je ob vstopu v vrtec moč zaznati več čustvenih težav. Varjačič Rajko (2007) pojasni, da so odzivi povsem normalni in naravni.
V nadaljevanju me je zanimalo, katere so bile tiste težave, ki so jih starši opazili, če je njihov otrok imel težave.
Preglednica 18: Težave pri otrocih med uvajanjem
Odgovori f f % oklepanjem (26,83 %) (preglednica 18). V nekaj primerih (17,07 %) so otroci iskali pozornost ter kazali povečano željo po bližini v popoldanskem času, ko so prišli iz vrtca. 3 otroci (7,32
%) so zavračali hrano, pri 2 otrocih (4,88 %) se je pojavljal ločitveni strah, v 1 primeru (2,44
%) pa se je večkrat pojavila bolezen. Prav tako je eden izmed staršev (2,44 %) zapisal, da je otrok imel težave zlasti s prilagajanjem in je potreboval nekaj časa, da se je vključil v skupino, sicer pa drugih težav ni opazil. Ločimo med regresivnimi in prilagoditvenimi odzivi. Regresivni
odzivi se pojavljalo pri vseh otrocih, in sicer se otroci ob pojavu stresa začnejo obnašati manj zrelo, kot so se prej. Medtem ko so prilagoditvene težave sicer skupne vsem otrokom, ampak se med njimi lahko pojavljalo velike razlike v tem, kako se pri posamezniku odražajo.
Največkrat se pojavljajo primeri, ko otrok noče v vrtec, ko izraža ljubosumje, zaznamo bojazen, agresijo, nespečnost, jok, hlipanje ter odložen odziv na vrtec (Varjačič Rajko, 2007).
Ker je obdobje uvajanja za otroka stresno, me je v nadaljevanju zanimalo, katere spremembe so se pri otroku ta čas pojavljale tako v vrtcu kot tudi doma.
Preglednica 19: Pojav sprememb pri otroku v času uvajanja
Možni odgovori f f %
Spremembe v razpoloženju. 18 24,00 %
Spremembe pri prehranjevanju. 9 12,00 %
Spremembe pri spanju. 6 8,00 %
Nisem opazil/-a sprememb. 40 53,33 %
Drugo. 2 2,67 %
Skupaj 75 100,00 %
Starši so lahko izbirali med naštetimi možnostmi ter se odločili za več možnosti hkrati (preglednica 19). Največ staršev (53,33 %) pri svojem otroku ni opazilo sprememb. Pri otrocih, kjer so se spremembe pojavljale, pa jih je bilo največ v razpoloženju (24,00 %), 9 otrok (12,00
%) je odklanjalo hrano, 6 otrok (8,00 %) pa je imelo težave z močenjem postelje in nespečnostjo. 2 starša (2,67 %) sta opazila utrujenost zaradi drugačnega ritma ( 1 primer) in manj samostojnosti kot prej (1 primer).
Pri naslednjem vprašanju me je zanimalo mnenje staršev o tem, katere razvojne naloge so bile tiste, pri katerih so imeli otroci največ težav.
Preglednica 20: Težave pri razvojnih nalogah
Možni odgovori f f %
Pri navajanju na kratkotrajne ločitve. 33 44,00 %
Pri navajanju na dnevno rutino. 10 13,33 %
Pri navajanju na drugačno okolje. 20 26,67 %
Pri učenju sodelovanja z ostalimi otroki. 11 14,67 %
Pri navezovanju na vzgojiteljici. 1 1,33 %
Skupaj 75 100,00 %
Nekateri starši so podali več odgovorov hkrati. Iz preglednice 20 je razvidno, da je kar 33 otrok (44,00 %) imelo največ težav pri navajanju na kratkotrajne ločitve, 10 otrok (13,33 %) pri navajanju na dnevno rutino, ki je drugačna od tiste, ki so je bili vajeni prej. 20 otrok (26,67 %) je imelo največ težav pri navajanju na drugačno okolje, 11 otrokom (14,67 %) je težave povzročalo učenje sodelovanja z ostalimi otroki, 1 otrok (1,33 %) pa je imel največ težav pri navezovanju na vzgojiteljici. Tudi Varjačič Rajko (2007) v svoji knjigi omenja razvojne naloge, s katerimi se srečujejo otroci z vstopom v vrtec.
Otroke lahko ob pričetku obiskovanja vrtca spremljajo neprijetni občutki, ki izzovejo različne odzive, načinov, kako jim lahko pomagamo, pa je več, zato me je v nadaljevanju zanimalo, kateri so tisti načini, ki so jih starši uporabili.
Preglednica 21: Pomoč otroku pri težavah
Možni odgovori f f %
Z ljubkovalno igračo (»ninico«). 36 30,51 %
S pogovorom. 28 23,73 %
Z dudo. 16 13,56 %
Z branjem knjig o vrtcu. 0 0,00 %
Z osebnim stikom in »crkljanjem«. 35 29,66 %
Drugo. 3 2,54 %
Skupaj 118 100,00 %
Izbrali so lahko med ponujenimi načini ali pa so način zapisali sami. Možno je bilo obkrožiti več odgovorov hkrati. Iz preglednice 21 je razvidno, da je največ staršev (30,51 %) otrokom pri stiskah in težavah lahko pomagalo z ljubkovalno igračo, prav tako pa so se veliko posluževali
tudi osebnega stika in »crkljanja« (29,66 %). 28 staršev (23,73 %) je otrokom pomagalo s pogovorom, 16 staršev (13,56 %) pa z dudo. 3 starši (2,54 %) se niso odločili za izbrane možnosti, ampak so jih dopisali, in sicer:
– »Hitro poslavljanje.«
– »Ni bilo težav.«
– »Ni bilo potrebe.«
V prvih dneh otroku pri težavah največkrat pomagajo ljubkovalne igrače, s pomočjo katerih se lahko pocrklja in posledično lažje potolaži (Kostanjšek, 2018).
Pri naslednjem vprašanju me je zanimalo, koliko staršev se je v obdobju uvajanja srečevalo z neprijetnimi občutki in strahovi.
Preglednica 22: Prisotnost strahov pri starših
Možni odgovori f f %
Da. 31 47,69 %
Ne. 34 52,31 %
Skupaj 65 100,00 %
Prav tako kot otroci so tudi starši tisti, ki se morajo privaditi na novo situacijo, zlasti tisti, ki se z uvajanjem srečujejo prvič. Doživljajo lahko različne občutke, med njimi tudi strah. Iz preglednice 22 je razvidno, da se 34 staršev (52,31 %) ni srečalo z neprijetnimi občutki in strahovi, medtem ko se je 31 staršev (47,69 %) z njimi srečalo. Večina staršev se ob procesu uvajanja srečuje s stiskami. To se dogaja zlasti, kadar nimajo predhodnih izkušenj z vrtcem ali pa so nezaupljivi, kar posledično izzove, da se jim porajajo različna vprašanja, na katera ne poznajo odgovora (Kostanjšek, 2018). Stopnja stisk je velikokrat odvisna tudi od okolja, v katerem se nahajajo, ter stresnih dejavnikov, ki jih to okolje vsebuje (Varjačič Rajko, 2007).
V nadaljevanju me je zanimalo, kateri strahovi so se pojavljali pri starših. Da otrokove stiske in želje ne bodo dovolj razumljene. 7 13,73 %
Da otrok v vrtcu ne bo dobil dovolj pozornosti. 6 11,76 %
Drugo. 4 7,84 %
Skupaj 51 100,00 %
Največ staršev (41,18 %) je bilo strah, da se bo otrok veliko jokal, 10 staršev (19,61 %) je bilo strah, da bo imel otrok težave s hranjenjem in spanjem, 7 staršev (13,73 %) se je balo, da otrokove stiske in želje ne bodo razumljene, 6 staršev (11,76 %), da otrok v vrtcu ne bo dobil dovolj pozornosti, 4 starši (7,84 %) pa so sami zapisali odgovore (preglednica 23). 3 starši so utemeljili, da so se sami veliko bolj obremenjevali kot otroci, eden izmed staršev pa je zapisal,
»da je bil otrok zaradi netežav spregledan in je kasneje zato razvil jok in trmo«. Kljub temu da je povsem normalno, da se starši srečujejo z različnimi strahovi, je pomembno, da se ti o njih pogovarjajo ter jih zaupajo bodisi vzgojiteljici ali pa drugi osebi, ki ji zaupajo. Dobra komunikacija z vzgojiteljico in sprotno izmenjavanje informacij namreč lahko bistveno pripomoreta k premagovanju stisk (Pečarič, 2016).
Ker je sprotno informiranje staršev zlasti v tem obdobju izredno pomembno, me je zanimalo, koliko staršev meni, da so dobili dovolj sprotnih informacij o prilagajanju otroka v skupini, kar je pripomoglo k temu, da so se rešili neprijetnih občutkov in strahov ter posledično hitreje
Večina staršev (92,31 %) meni, da so dobili dovolj sprotnih informacij, 5 staršev (7,69 %) pa se s to trditvijo ni strinjalo in bi si jih želelo še več (preglednica 24). Starši zlasti v tem obdobju potrebujejo veliko informacij o tem, kako se otrok v vrtcu počuti, saj bodo le na takšen način lahko premagali lastne stiske in posledično lažje pomagali otroku pri njegovih (Jezovšek, 2011). Varjačič Rajko (2007) je ravno tako mnenja, da je čim več sprotnih informacij o otroku ključen dejavnik pri premagovanju stiske starša in vzpostavitvi zaupanja do vzgojitelja.
Kljub temu da se tudi starši srečujejo s stresnim obdobjem, morajo biti oni tisti, ki uspešno premagajo lastne stiske ter posledično lažje pomagajo otroku pri premagovanju njegovih. Zato me je v nadaljevanju zanimalo, pogovor s kom je bil staršem najbolj v pomoč pri premagovanju lastne stiske.
Preglednica 25: Podpora in pomoč v času uvajanja
Možni odgovori f f %
Pogovor z vzgojiteljico. 43 56,58 %
Pogovor s starši otrok, ki so se ravno tako uvajali. 15 19,74 % Pogovor z osebo, ki ji zaupate (partner, družinski član, prijatelj). 16 21,05 %
Drugo. 2 2,63 %
Skupaj 76 100,00 %
Nekateri starši so obkrožili po več možnosti hkrati. Iz preglednice (preglednica 25) je razvidno, da je več kot polovici staršev (56,58 %) pomagal pogovor z vzgojiteljico, 16 staršem (21,05 %) je pomagal pogovor z osebo, ki ji zaupajo (partner, družinski član, prijatelj), 15 staršem (19,74 %) pa so bili v pomoč tudi starši otrok, ki so se ravno tako uvajali. 2 starša (2,63 %) sta izbrala možnost »drugo«, kjer sta zapisala, »da jima ni pomagalo nič od naštetega«. Starši se lahko o svojih občutkih pogovarjajo z različnimi osebami, ki jim zaupajo. Najbolje je, da se o svojih občutkih pogovarjajo tudi z vzgojiteljico in na takšen način razvijejo zaupanje (Varjačič Rajko, 2007).
Ob koncu anketnega vprašalnika me je zanimalo, ali so bili starši zadovoljni z načinom uvajanja
Iz preglednice 26 je razvidno, da je bila večina staršev (95,38 %) z načinom uvajanja njihovega otroka zadovoljna, medtem ko 3 starši (4,62 %) niso bili zadovoljni z načinom uvajanja. Tiste starše, ki niso bili zadovoljni, sem poprosila še za utemeljitev oz. da zapišejo, kaj bi želeli spremeniti, eden izmed staršev svoje izbire ni utemeljil, dva pa sta zapisala naslednji utemeljitvi:
– »Bolj bi se morali prilagoditi posamezniku.«
– »Premalo povratnih informacij, nista bili stalni vzgojiteljici ter prevelika skupina otrok.«
Večina staršev, ki je uvajala svoje otroke v vrtec, je imela s tem že predhodne izkušnje. Starši, ki so sodelovali v raziskavi, so uvajali največ otrok iz prvega starostnega obdobja. Pri uvajanju so v večini primerov aktivno sodelovale mame. Največ otrok med procesom uvajanja ni imelo težav, medtem ko je bilo veliko tudi tistih, ki so imeli nekaj težav, vendar so te po prvih dneh minile. Največkrat se je pojavljal jok, malo manjkrat pa tudi jok v kombinaciji z oklepanjem.
Večina staršev med procesom uvajanja ni opazila pojava sprememb pri otroku tako v vrtcu kot tudi doma. Po mnenju staršev o tem, katere razvojne naloge so bile tiste, pri katerih so imeli otroci največ težav, je prevladovalo navajanje na kratkotrajne ločitve, sledilo pa je navajanje na drugačno okolje. Največ staršev je lahko otrokom pri stiskah in težavah pomagalo z ljubkovalno igračo ter osebnim stikom »crkljanjem«. Pri več kot polovici staršev se neprijetni občutki in strahovi v času uvajanja niso pojavljali, pri malo manj kot polovici pa so se, in sicer največkrat so bili starši v skrbeh, da bo njihov otrok zelo veliko jokal. Starši so mnenja, da so med procesom uvajanja pridobili dovolj sprotnih informacij o prilagajanju otroka v skupini, kar jim je bilo v pomoč pri premagovanju neprijetnih občutkov in strahov. Največ staršev je podporo in pomoč ob pojavu stisk iskalo v pogovoru z vzgojiteljico. Skoraj vsi starši so bili zadovoljni z načinom uvajanja njihovega otroka.
9 ZAKLJUČEK
Vsak otrok prva leta svojega življenja preživi v družinskem okolju, ki je po mnenju A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) edinstveno in svojevrstno, saj za večino posameznikov predstavlja najpomembnejše mesto njihovega življenja. V prvem sklopu teoretičnega dela je napisano veliko o družini ter vzgoji in socializaciji otroka v njej. Družinsko vzgojo pa v nadaljevanju, če ga otrok začne obiskovati, začne dopolnjevati vrtec. T. Devjak in S. Berčnik (2018) pišeta, da sta vzgojiteljevo razumevanje otroka ter delo v skupini lažja, če pozna družinsko okolje posameznega otroka. V nadaljevanju diplomskega dela sem se podrobneje posvetila uvajanju otroka v vrtec. Pravica vsakega starša, ki je zapisana v Kurikulumu za vrtce (1999), je postopno uvajanje njihovega otroka vanj. Kot zapiše N. Tišlarič (2016), je to eden izmed pomembnih dejavnikov prehoda med družinskim okoljem in vrtcem. Uvajanje v vrtec predstavlja eno izmed oblik sodelovanja, kljub temu da ta ni formalno določena, se pojavlja v vseh vrtcih.
Vsako obiskovanje vrtca se prične z uvajanjem otroka vanj. To za otroka predstavlja enega izmed pomembnejših obdobij njegovega življenja, saj prvič vstopa v novo družbeno okolje, ki ga na začetku ni vajen. Kako dolgo traja obdobje uvajanja, je odvisno od vsakega posameznega otroka ter povezovanja različnih dejavnikov v njegovem okolju. Ker pa to obdobje ni novo in stresno samo za otroka, ampak tudi za starša, sem z diplomskim delom raziskovala, kakšni so pogledi staršev na proces uvajanja ter kako ga doživljajo oni sami. V empiričnem delu sem analizirala rezultate, ki sem jih pridobila z anketo. Zanimalo me je, kako in kje se starši seznanijo z informacijami o uvajanju otroka v vrtec ter kako poteka priprava otrok na vstop v vrtec, kako uvajanje otrok v vrtec doživljajo njihovi otroci in starši sami ter kateri so tisti dejavniki, ki otrokom in staršem pomagajo, da se lažje soočajo z dano situacijo. S pomočjo pridobljenih rezultatov sem poiskala odgovore na raziskovalna vprašanja.
Pred izbiro vrtca je treba pridobiti informacije o njem, prav tako pa o procesu, če otroka v vrtec starši uvajajo prvič, zato me je na začetku zanimalo, kje so starši pridobili največ informacij o uvajanju v vrtec. Z raziskavo sem ugotovila, da je bilo to največkrat pri vzgojiteljici. Večina staršev je svoje otroke pripravila na vstop v vrtec, vendar je kljub temu bilo število tistih staršev, ki svojih otrok niso pripravili na vstop v vrtec, dokaj visoko. Največkrat uporabljena oblika priprave otroka na vrtec je bil pogovor, čeprav mu je sledilo tudi navajanje na dnevno rutino.
Po večini prevladuje kratko uvajanje, ki poteka od nekaj dni pa do enega tedna. Težave so se glede na raziskavo pojavile samo pri polovici otrok, otroci pa so jih največkrat izrazili z jokom
in oklepanjem. Vse skupaj je po prvih dneh v večini minilo. S strahovi in neprijetnimi občutki ob procesu uvajanja pa se je glede na rezultate raziskave srečala le manj kot polovica staršev.
Z diplomskim delom sem spoznala, da se starši v večini zavedajo pomembnosti prehoda med družinskim okoljem in vrtcem, ki ga predstavlja uvajanje. Zavedanje tega in namenjanje dodatne pozornosti pa pripomore k temu, da otroku čim bolj olajšamo stresno obdobje.
10 LITERATURA IN VIRI
1. Ambrož, S. (2005). Uvajanje otrok v vrtec. Vzgojiteljica, 9–10.
2. Barle Lakota, A., Počkar, M., Novak Fajfar, B., Popit, T. in Pluško, A. (2005). Uvod v sociologijo: učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Ljubljana: DZS.
3. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (1995). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
4. Čačinovič Vogrinčič, G. (2004). Soustvarjanje življenja v vrtcu in šoli. V E. Dolar Bahovec in K. Brear Golobič (ur.), Šola in vrtec skozi ogledalo: priročnik za vrtce, šole in starše (str.
81–83). Ljubljana: DZS.
5. Čeh Svetina, T. (2012). Uvajanje otrok v vrtec. Vzgojiteljica, 4, 6–7.
6. Černelič Bizjak, M. (2008). Ne grem v vrtec! Otrok in družina, 12, 22–23.
7. Čuk, K. (2011). Dobro jutro vrtec, nasvidenje mama! Ljubljana: Mib, d. o. o.
8. Devjak, T. in Berčnik, S. (2018). Vzgoja predšolskega otroka. Ljubljana: Pedagoška
11. Jezovšek, M. (2011). Prvič v vrtec. Vzgojiteljica: revija za dobro prakso v vrtcih, 4, 8–11.
Pridobljeno 20. 4. 2020 s http://assets.cdn.vzgojiteljica.si/assets/issues/ 65/document/
original_MonFeb493401CET2013Vzgojiteljica%20julij%20avgust%202011.pdf?1362287 971
12. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za šolstvo.
13. Kopasić, L. (2003). Uvajanje novincev v oddelek vrtca. Vzgojiteljica, 1, 14.
14. Kostanjšek, M. (2018). Ustrezno uvajalno obdobje – temelj nadaljnjega življenja otroka v vrtcu. Didaktika, 27 (200), 54–55.
15. Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb! Maribor: Obzorja.
16. Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati.
Ljubljana: Misch, Oblak in Schwarz.
17. Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
18. Marjanovič Umek, L. (2002). Kakovost v vrtcih. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
19. Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
20. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Učbenik. Ljubljana:
Grafenauer založba.
21. Pantar, J. Uvajanje otroka v vrtec ‒ gradivo za starše. Pridobljeno 20. 4. 2020 s http://www.vrtecsentvid.si/design/uploads/content/dokumenti/Uvajanje-v-vrtec_brosura_
maj-2016.pdf
22. Pečarič, E. (2016). Interakcije med vzgojitelji in starši. Vzgojiteljica: revija za dobro prakso v vrtcih, 5, 6–7. Pridobljeno 24. 4. 2020 s http://assets.cdn.vzgojiteljica.si/assets/ issues/
126/document/original_Vzgojiteljica-5-Sep-Okt.pdf?1484109277
23. Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen!? Predsodki in resnice o nervozi pri otroku.
Nova Gorica: Educa.
24. Rakovič, D. (2004). Vloga vzgojiteljice pri uveljavljanju možnosti izbire in sprejemanja skupnih odločitev. V E. Dolar Bahovec in K. Brear Golobič (ur.), Šola in vrtec skozi ogledalo: priročnik za vrtce, šole in starše (str. 98–100). Ljubljana: DZS.
25. Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Založba Anneles.
26. Retuznik Bozovičar, A. in Kranjc, M. (2010). V krogu življenja: pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju: učbenik za modul Pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju v programu Predšolska vzgoja. Velenje: Modart.
27. Senica, M. (1998). Majhni – ali res?. Slovenj Gradec: Karo studio, d. o. o.
28. Sorko, N. (2004). Prvič v vrtec. Otrok in družina, 8, 22–23.
29. Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: Ewo.
30. Tišlarič, N. (2016). Uvajanje otroka v vrtec. Pridobljeno 22. 4. 2020 s http://www.vrtec kocevje.com/pdf/uvajanje-otroka-v-vrtec.pdf
31. Varjačič Rajko, B. (2007). Prvič v vrtec. Ljubljana: Otroci.
31. Varjačič Rajko, B. (2007). Prvič v vrtec. Ljubljana: Otroci.