Ocenjevanje otrokovih zmožnosti za optimalni razvoj

2.8 ZGODNJA OBRAVNAVA

2.8.2 Ocenjevanje otrokovih zmožnosti za optimalni razvoj

Celovita ocena otrokovih preostalih zmožnosti prispeva k napredku in učinkoviti obravnavi.

Na podlagi te ocene načrtujemo delo z otrokom in družino. Diagnosticiranje na področju ZO je izredno zahteven in kompleksen proces, saj so različne oviranosti ali zakasnitve v razvoju najpogosteje rezultat kompleksne interakcije med biološkimi in psihološkimi dejavniki.

Problematično družinsko okolje lahko vodi v različne funkcionalne primanjkljaje, ki pa jih ne moremo povezovati z začetnim otrokovim stanjem (Globačnik, 2012).

Na začetku procesa ZO se oblikuje ocena otrokovih preostalih sposobnosti oziroma zmožnosti, s katerimi lahko v domačem okolju vsakodnevno izvaja različne aktivnosti. Strokovnjaki za pripravo diagnoze uporabljajo standardizirane presejalne (skrining) in klinične razvojne teste.

Slika 1: ZO v otroštvu.

Z njimi ugotavljajo individualne težave v otrokovem razvoju. Za opazovanje spontanega in izzivalnega vedenja pri otroku pa uporabljajo tudi terapevtske diagnostične metode (prav tam).

Turmair in Naggi (2000, v prav tam) razdelita ocenjevanje otrokovih preostalih sposobnosti po naslednjih fazah: prvi stik, začetni pogovor in priprava anamneze, ocena (diagnoza), obrazložitev ocenjenih informacij ter navodila za postopke ravnanja. Globačnikova (2012) pojasnjuje, da je pri ocenjevanju otrokovih preostalih zmožnosti potrebno razlikovati med medicinskim, psihološkim in specialno–rehabilitacijskim–pedagoškim diagnostičnim ocenjevanjem ter otrokovimi močnimi sposobnosti.

Medicinsko ocenjevanje obsega splošne ugotovitve pediatra, fizikalno terapijo, delovno terapijo ter nevrološki status. Diagnozo postavi pediater, ki na podlagi ocene, večino otrok z rizičnimi dejavniki, prirojenimi okvarami ali odstopanji od pričakovanega razvoja, napoti na ZO. Lahko pa se za nadaljnje obravnave odločijo tudi starši sami, ko opazijo morebitna odstopanja v otrokovem razvoju, ali pa vzgojiteljice v vrtcu. Pri psihološkem ocenjevanju se ugotavlja otrokove razvojne težave ter specifične pokazatelje razvoja, na katere ne moremo vplivati (prav tam).

SRP je usmerjen tudi na otrokovo okolje. Po navedbah Globačnikove (2012) je njegova naloga določiti obstoječe ugodne okoliščine za razvoj otrokovih možnosti v prihodnje. SRP otrokove preostale sposobnosti ocenjuje na glavnih področjih grobe in fine motorike, mišljenja in razumevanja, komunikacije ter socialne igre.

Pomembno je, da vsak terapevt sodeluje s starši in v interdisciplinarni strokovni skupini v smeri razvoja, ki upošteva otrokove potrebe (prav tam).

Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb. (2005). Zgodnja obravnava v otroštvu: analiza stanja v Evropi. Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb.

https://www.european-agency.org/sites/default/files/early-childhood-intervention-analysis-of-situations-in- europe-key-aspects-and-recommendations_ECI-SL.pdf

odkritje ocena potreb oblikovanje

ciljev

konec procesa

evalvacija ZO

načrtovanje

2.8.3 Praksa zgodnje obravnave v Sloveniji

Do leta 2017 v Sloveniji nismo imeli posebne zakonske podlage, ki bi urejala ZO predšolskih otrok. Nekatere nevladne organizacije, kot so Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Sožitje – Zveza društev za pomoč ljudem z motnjami v duševnem razvoju Slovenije ter Zveza slepih in slabovidnih Slovenije, so zagotavljale ZO predšolskih otrok (Globačnik, 2012). Predšolski OPP so obravnavani znotraj zdravstvenega sistema v zdravstvenih domovih, v okviru teh pa delujejo razvojne ambulante. Nosilec dejavnosti v razvojnih ambulantah je pediater. Slednji ima dodatna znanja iz otroške in razvojne nevrologije. V Sloveniji so razvojne ambulante v Celju, Domžalah, Idriji, Kopru, Kranju, Ljubljani, Krškem, Murski Soboti, Mariboru, Novem mestu, Postojni, Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici, Ptuju, Stari Gori, Trbovljah, Velenju in Škofji Loki. V razvojnih ambulantah se spopadajo s pomanjkanjem nekaterih profilov strokovnjakov, na primer razvojni pediater, logoped in SRP (prav tam).

V Sloveniji nobena fakulteta ne izvaja programa ali samostojnega predmeta, ki bi omogočal izobraževanje na področju ZO. Potemtakem tudi nimamo strokovnjakov, ki bi bili celostno usposobljeni za delovanje na področju ZO (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016).

Dne 9. 12. 2015 se je v Državnem svetu Republike Slovenije odvijala javna razprava.

Udeleženci razprave so bili predstavniki društev, ki so aktivno vključena pri skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, strokovnjaki razvojnih ambulant, šol s prilagojenim programom, centrov za duševno zdravje, vrtcev, starši OPP ter posamezniki, ki so aktivni v procesu ZO in skrbi za OPP. Prisotni so bili tudi predstavniki MIZŠ¹ ter MDDSZ². Poleg številnih pomanjkljivosti sistema, ki so jih tekom razprave ugotovili, so določili, da bodo Ministrstvo za zdravje, MIZŠ ter MDDSZ pripravila skupni predlog za pilotni projekt v okviru EU Operativnega programa 2014–2020. V njem naj bi vzpostavili skupne vstopne točke za celostno ZO na podlagi obstoječe mreže razvojnih ambulant (prav tam). Tako se je 7. 4. 2017 pričel izvajati projekt »Celostna zgodnja obravnava OPP in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev«, zaključil pa naj bi se 31. 12. 2019. Po navedbah Ministrstva za zdravje (b. d.), ki je odgovorna institucija za izvajani projekt, je ključni namen projekta zagotoviti celovito, multidisciplinarno obravnavo OPP ter podpreti otrokov razvoj in izboljšati kvaliteto življenja njegove družine. Hkrati pa je namen projekta tudi pospešiti in zagotoviti fleksibilnejše in učinkovitejše nudenje celostne zgodnje pomoči družini in OPP. Projekt se izvaja v obeh kohezijskih regijah, in sicer v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor, v Zdravstvenem domu Celje ter v Osnovnem zdravstvu Gorenjska – Zdravstveni dom Kranj.

__________

1Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

17 Cilji projekta so:

 vzpostavitev multidisciplinarne obravnave OPP in njegove družine,

 prenos ter krepitev kompetenc in znanj med strokovnimi službami, ki delujejo v zdravstvu, šolstvu in socialnem varstvu,

 povezovanje vrtca z razvojnimi ambulantami za večjo inkluzijo ter bolj prilagojeno nudenje zgodnje pomoči predšolskim OPP,

 izboljšanje povezovanja znotraj sektorjev kot tudi med njimi (zdravstvene, vzgojno-izobraževalne in socialne ustanove),

 izdelati načrte in strategije za povezano delovanje strokovnih služb, ki delujejo v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu, kot tudi s svojci, prostovoljci, nevladnimi organizacijami, ki želijo doprinesti k učinkovitejši ZO OPP tako v domačem kot tudi v lokalnem okolju,

 oblikovanje spletne strani, ki bo zagotavljala informacije o ZO OPP vsem udeleženim (staršem, strokovnjakom, širši javnosti),

 izdelava smernic za klinično obravnavo otrok z rizičnimi dejavniki in otrok s pomanjkljivim razvojem in zaostankom,

 povezati in krepiti kompetence strokovnih delavcev v multidisciplinarnem timu,

 vzpostavitev in povezovanje multidisciplinarnega sodelovanja različnih organizacij, ki bodo v okviru tega javnega razpisa nastopale kot konzorcijski partnerji ali sodelujoče organizacije (prav tam; Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, b. d.).

2.9 ZAKON O CELOSTNI ZGODNJI OBRAVNAVI PREDŠOLSKIH OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI

Program ZO (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016) je osnovan na številnih zakonskih podlagah. To so Konvencija ZN o otrokovih pravicah ter Konvencija ZN o pravicah invalidov, Deklaracija o človekovih pravicah, Dokument zasedanja Generalne skupščine ZN »Svet po meri otrok« 2002, Mednarodna klasifikacija okvar, invalidnosti in oviranosti Svetovne zdravstvene organizacije, različni zakoni (o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o usmerjanju OPP, o delovnih razmerjih, o socialnem varstvu ter o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) ter nenazadnje Ustava Republike Slovenije.

ZOPOPP (2017) je Državni zbor sprejel 14. julija 2017, v uporabo pa je stopil 1. januarja 2019.

V Sloveniji se je tako rekoč od osamosvojitve čakalo na celostno ureditev sistema obravnave OPP ter rizičnimi dejavniki tveganja, ki bi bila celostna in multidisciplinarna. Sprejetje tega zakona je na sistemski ravni uredil ZO predšolskih OPP. Prav tako je sprejeti zakon omogočil premik od medicinskega modela k bolj socialno usmerjenemu modelu ZO OPP (Murgel, 2019).

ZOPOPP (2017) v 1. členu opredeljuje, kaj obsega celostna ZO. Gre za obravnave OPP in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju kot tudi njihovih družin. Glavni namen je zagotavljanje in spodbujanje otrokovega razvoja, potrebno pa je tudi okrepiti zmogljivost družine in njihovo vključenost v družbo. V 2. členu so navedeni cilji in načela, na katerih temelji zakon:

 pospešiti otrokov razvoj in zmanjšati možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb ter pri tem zagotoviti največje koristi otroka,

 staršem, rejnikom oziroma zakonitim zastopnikom zagotoviti vse potrebne informacije,

 zgodnje prepoznavanje OPP in otrok z rizičnimi dejavniki,

 staršem zagotoviti psihosocialno pomoč od rojstva otroka pa vse do vključitve v socialnovarstvene zavode (v zdravstvenih ustanovah, vrtcih, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami),

 zagotoviti strokovno oceno otrokovih zmožnosti in posebnih potreb,

 individualizirati pristop pomoči za otroka in družino,

 pri izdelavi individualnega načrta za pomoč družini vzpostaviti sodelovanje s strokovnjaki in starši,

 zagotoviti celostno zdravstveno oskrbo otroka in koordinirano pomoč otroku in družini,

 avtonomen, strokoven in odgovoren pristop strokovnih delavcev pri delu z otrokom in družino,

 aktivno vključevati in informirati starše o otrokovem napredku in obravnavah ter povečati zmožnosti družine pri skrbi za otroka,

 ozavestiti strokovno in širšo javnost o pomembnosti celostne ZO predšolskih otrok.

Jurišić (2018) opredeljuje ta načela kot dobro izhodišče za novo prakso ZO v Sloveniji, saj je usmerjena v družino ter zagotavlja največje koristi za otroka, to je zgodnje prepoznavanje in individualiziran pristop k otroku in družini, ki temelji na oceni potreb otroka in družine.

Potrebno je izpostaviti, da bo interpretacija teh načel gotovo različna in povezana z znanjem ter možnostmi posameznih izvajalcev in celotnega tima.

Otroci s PP in otroci z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju so po 5. členu ZOPOPP (2017) lahko prepoznani:

 znotraj družine,

 preko izvajanja preventivnega varstva na primarni ravni,

 v okviru obravnav v vrtcu oziroma vzgojno-izobraževalnem ali socialnovarstvenem zavodu,

 v okviru storitev CSD³.

Osrednji steber ureditve ZO je po ZOPOPP (prav tam) center za ZO, ki ga navaja 8. člen zakona. V centru za ZO so zaposleni zdravnik specialist pediater, diplomirana ter srednja medicinska sestra ali administrator, fizioterapevti, psihologi, delovni terapevti, logopedi, SRP in socialni delavci, po potrebi pa tudi ostali strokovnjaki. Storitve ZO lahko po 6. členu poleg centrov za ZO opravljajo znotraj javnih mrež tudi vrtci, ostali vzgojno-izobraževalni in socialnovarstveni zavodi, CSD, centri za duševno zdravje ter svetovalni centri. 7. člen navaja storitve, ki jih zajema ZO. To so storitve v okviru zdravstva, ki so potrebna za diagnostiko, zdravstveno oskrbo in oceno stanja, za zgodnje presajanje in odkrivanje, ocenjevanje ter spremljanje. Storitve, ki usposabljajo družine, nudijo svetovanje in obiske v otrokovem domačem okolju ter pomagajo pri prilagoditvi le-tega potrebam otroka. Prav tako pa te storitve vključujejo logopedsko obravnavo, psihosocialno pomoč, specialno pedagoško obravnavo, delovno terapijo, fizioterapijo ter zagotavljajo opreme in pomoč pri gibanju in sporazumevanju.

Prvi pregled otroka v centru za ZO opravi zdravnik specialist pediater. Slednji določi multidisciplinarni tim, ki je za posameznega otroka in družino najustreznejši in ji bo nudil ustrezno pomoč. Multidisciplinarni tim vključuje strokovnjake s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva ter otrokove starše. Naloge tima so: diagnosticirati otroka, oceniti zmožnosti in potrebe otroka in njegovih staršev, pripraviti in spremljati individualni načrt pomoči družini, preverjati doseganja ciljev iz individualnega načrta pomoči družini, informirati o možnih oblikah pomoči in socialnih pravicah ter izdelati načrt za prehod v vrtec, zavod za vzgojo ter izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, socialnovarstveni zavod in programe osnovne šole (10. člen, prav tam).

________

3Center za socialno delo

ZOPOPP prinaša tudi pomembno novost – to je predstavnik družine. Slednji lahko na predlog staršev prisostvuje na sestankih multidisciplinarnega tima (11. člen, prav tam). Imeti mora izkušnje s področja ZO ali pa je tudi sam eden od staršev OPP oziroma dejavniki tveganja.

Dolžan je zagotavljati varovanje osebnih podatkov družine. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, določi seznam predstavnikov družine, iz katerega ga lahko starši izberejo. Na podlagi 13. člena ZOPOPP ima pomembno vlogo v odnosu do družine koordinator načrta pomoči družini, ki ga določi zdravnik. Tudi koordinator pomoči družini je član multidisciplinarnega tima in njegova vloga je spremljanje izvajanja storitev ZO otroka in sodelovanje s CSD. Hkrati pa posreduje družini informacije in priporočila v povezavi s socialnovarstvenimi storitvami, javnimi pooblastili in drugimi nalogami, ki jih imajo CSD. Koordinator družino seznani tudi o ostalih oblikah pomoči, ki so ji na voljo. Izvajalcem ZO prenese priporočila multidisciplinarnega tima in sodeluje s strokovnimi delavci v ustanovah, kot so vrtci in zavodi, ter skrbi za prenos informacij.

ZO se lahko po ZOPOPP izvaja tudi v vzgojno-izobraževalnih in socialnovarstvenih zavodih.

Programa, ki ju zajema predšolska vzgoja in ju navaja 14. člen zakona, sta: program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojeni program za predšolske otroke (razvojni oddelki). V programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo se organizacija in način izvajanja programa lahko prilagodita. Strokovni delavec za ZO oziroma drugi usposobljeni strokovni delavec zagotovi dodatno strokovno pomoč. Vsebina, organizacija in način izvajanja se lahko prav tako prilagodijo pri izvajanju prilagojenega programa za predšolske otroke (15. člen, prav tam). Vrtci in zavodi morajo tako po 16. členu oblikovati strokovno skupino za ZO, ki jo sestavljajo svetovalni delavci, strokovni delavci v oddelku in strokovni delavec za ZO, ki redno sodeluje s koordinatorjem v centru za ZO.

Razvojne ambulante (23. člen, prav tam) se na podlagi oblikovane mreže centrov za ZO preoblikujejo v centre za ZO, v nespremenjeni obliki pa opravljajo tudi zadolžitve, ki so jih pred preoblikovanjem opravljale kot razvojne ambulante.

2.9.1 Vloga specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pri zgodnji obravnavi

Po ZOPOPP (2017) so SRP člani timov centrov za ZO, ki bodo nadomestili razvojne ambulante. Nacionalni inštitut za javno zdravje (b. d.) navaja, da se SRP osredotoča na specialno-pedagoške obravnave otrok s primanjkljaji na področjih spoznavnega, motoričnega, govorno-jezikovnega in socialnega razvoja ter prilagojenega vedenja. Pomemben del dela SRP predstavljajo tudi ocenjevanje otrokovih potreb in potreb družin ter svetovanje o usmerjanju OPP v ustrezne vzgojno-izobraževalne ustanove. SRP svetuje staršem in jim predstavi ustrezne didaktične materiale, igre in dejavnosti, s katerimi lahko otrok v domačem okolju krepi močna področja in razvija šibkejša. Na podlagi dela z otrokom SRP sodeluje tudi s pedagoškimi delavci v vzgojno-izobraževalnih institucijah – poda možne prilagoditve in načine izvajanja le-teh. Nekateri zavodi in zdravstveni domovi sami oblikujejo program dela SRP. Zdravstveni dom Domžale (b. d.) in Zdravstveni dom Ljubljana (b. d.) na domači spletni strani navajata, da SRP izvajajo diagnostične postopke, glede na izražene posebne potrebe otroka načrtujejo in izvajajo obravnave, svetovanje ter evalvirajo učinkovitost in neučinkovitost omenjenih pristopov. SRP pri svojem delu sodelujejo s člani ožjega tima (razvojnim pediatrom, diplomirano medicinsko sestro, razvojnim fizioterapevtom, razvojnim delovnim terapevtom in logopedom) ter uporabljajo raznolike pristope in metode, prilagojene vsakemu otroku posebej.

Prav tako predlagajo prilagoditve in možne načine izvajanja le-teh znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa ter nudijo svetovalne ure tako strokovnim delavcem kot tudi staršem oziroma skrbnikom ali rejnikom OPP.

Šelih in Grubešič sta v osnutku programa ZO Sekcije za Downov sindrom, Društvo Sožitje (2011, v Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016), zapisali, da bo SRP skrbel za otrokov socialni in čustveni razvoj, njegove sporazumevalne, spoznavne in govorne sposobnosti kot tudi za razvoj drobne motorike. Na razvoj sposobnosti branja in pisanja bo še posebej pozoren pri otrocih s specifičnimi motnjami in pri otrocih z Downovim sindromom. Če ima otrok primanjkljaje na različnih področjih (kognitivno, senzorično, motorično), potrebuje po navedbah Žgur (2016, v prav tam) pravočasno prepoznavo in obravnavo tako s specialno-pedagoškega kot tudi z medicinsko-terapevtskega področja. Pri tem mora biti vključena tudi otrokova družina. SRP skupaj s terapevtom z uporabo nevroterapevtskih in specialno-pedagoških korakov, tehnik in metod spodbujata otrokove prestale sposobnosti (Miller in Bachard, 2006, v prav tam). SRP je pri svojem delu (Žgur in Ferlinc, 2019) pozoren na:

 funkcionalen in udoben položaj otroka in odrasle osebe,

 ustrezno rokovanje, manipuliranje,

 simetrično in skladno poravnavo otroka,

 težo telesa, ki naj bo enakomerno porazdeljena na obe nogi,

 pridobivanje, preizkušanje ustreznih gibalnih in igralnih izkušenj,

 kontrolo glave in trupa,

 individualnost vsakega otroka.

Sistematična specialno-pedagoška obravnava, ki je podprta s terapevtskimi tehnikami, omogoča, da se pri posamezniku pričnejo vzpostavljati nadomestni rehabilitacijski mehanizmi.

Na ta način se nadomestijo različne temeljne sposobnosti, za katere je pričakovano, da se bodo tekom razvoja vzpostavile in bile funkcionalne (Miller in Bachard, 2006, v Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016). Tako je lahko po besedah Žgur (2014) skupna vloga delovanja SRP v ZO ključna. SRP lahko s pravilno terapevtsko obravnavo doseže, da je njegova vloga pri ZO učinkovitejša, saj celoviteje vpliva na kognitivni in konativni razvoj. Pomembno pa je, da upošteva razvitost otrokovih mentalnih sposobnosti ter za njegov napredek vpeljuje primerne specialno-pedagoške korake in metode, ki so strokovno utemeljene.

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV PROBLEMA

Spodek in Saracho (2014, v Baglama in Demirok, 2016) v raziskavi poudarjata ZO za OPP.

Predpostavljajo, da izboljša učno uspešnost, socialno-ekonomsko raven, zmanjša neprimernost in pogostost rizičnih oblik vedenja ter preprečuje razvoj primanjkljajev (Ou in Reynolds, 2004;

Campbell, Conti, Heckman, Moon, Pinto, Pungello in Pan, 2014, v Baglama in Demirok, 2016). Pri tem ima pomembno vlogo SRP. Po navedbah Baglama in Demirok (2016) je zato zanj zelo pomembno, da ima ustrezno znanje tako pri ZO kot tudi pri zagotavljanju pomoči za posameznega otroka. Zaradi pričetka izvajanja ZOPOPP se potrebe po SRP povečujejo tako na zdravstvenem kot tudi na pedagoškem področju. Boštele (2019) je izpostavila, da ZOPOPP velja že skoraj štiri mesece, kljub temu v praksi še ne deluje po začrtanih usmeritvah. Zato nas v raziskavi zanima, kako poteka delo SRP pri ZO, tako tistih, ki so vključeni v omenjeni projekt in so člani celostne ZO, kot tistih, ki niso del projektne skupine za celostno ZO predšolskih OPP.

3.2 CILJI RAZISKAVE

Z raziskavo želimo analizirati primere dobre prakse, spremljajoče ovire in probleme SRP, ki so kot člani tima vključeni v projekt »Celostna zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev«. Hkrati želimo kritično ovrednotiti razlike in podobnosti v strategijah dela med SRP, ki so člani tima celostne ZO predšolskih OPP, ter med SRP, ki to niso.

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

RV1: Na katerih smernicah so specialni in rehabilitacijski pedagogi zasnovali svojo prakso?

RV2: Katere so najpogostejše oblike in metode dela, ki jih specialni in rehabilitacijski pedagogi uporabljajo na obravnavah pri predšolskih otrocih s posebnimi potrebami?

RV3: Katere so najpogostejše strategije, s katerimi specialni in rehabilitacijski pedagogi razvijajo spretnosti predšolskih otrok s posebnimi potrebami?

RV4: Katera manjkajoča znanja in kompetence so specialni in rehabilitacijski pedagogi ob pričetku dela na področju prepoznave in izvajanja obravnav s predšolskimi otroki s posebnimi potrebami najbolj potrebovali?

RV5: Kakšne so razlike v postopkih in strategijah dela pri prepoznavi otrok s posebnimi potrebami v razvojnih ambulantah in v vrtcih?

RV6: Kakšne so razlike pri izvajanju obravnav glede na delovno mesto (izvajalci dodatne strokovne pomoči v vrtcu, vzgojitelji v prilagojenem programu, člani tima v razvojni ambulanti), ki ga specialni in rehabilitacijski pedagogi opravljajo?

RV7: S katerimi težavami se specialni in rehabilitacijski pedagogi srečujejo pri prepoznavi in obravnavi otrok s posebnimi potrebami?

RV8: Kako osebno doživljajo proces prepoznavanja in obravnavo otrok s posebnimi potrebami?

RV9: Katere razlike se pojavljajo med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki so člani tima celostne zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami v zahodni in vzhodni regiji?

RV10: Katere so razlike in podobnosti v strategijah dela med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, ki so člani tima celostne zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami, ter med tistimi, ki niso člani takšnega tima?

3.4 METODA DELA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo, kvalitativni in kvantitativni raziskovalni

In document ANALIZA PRIMEROV DOBRE PRAKSE SPECIALNIH IN REHABILITACIJSKIH PEDAGOGOV PRI ZGODNJI OBRAVNAVI (Strani 28-0)