Izbira diagnostičnih testov med SRP v razvojnih ambulantah in v vrtcih
Token test SDQ CTRS
Mann-Whitneyjev U 30,000 24,000 25,500
Z -2,659 -2,450 -2,605
p 0,008 0,014 0,009
3
4,86
0 1 2 3 4 5
vrtec razvojna ambulanta
spoznavni razvoj
vrtec
razvojna ambulanta
36
Slika 5: Slikovni prikaz aritmetične sredine pri izbiri Token testa med vrtci in razvojnimi ambulantami.
Slika 6: Slikovni prikaz aritmetične sredine pri izbiri SDQ testa med vrtci in razvojnimi ambulantami.
1 2
0 1 2 3 4 5
vrtec razvojna ambulanta
Token test
vrtec
razvojna ambulanta
1,33 1,86
0 1 2 3 4 5
vrtec razvojna ambulanta
SDQ test
vrtec
razvojna ambulanta
37
Slika 7: Slikovni prikaz aritmetične sredine pri izbiri CTRS testa med vrtci in razvojnimi ambulantami.
Za ugotavljanje razlik o uporabi strategij v procesu prepoznave otrok med razvojnimi ambulantami in vrtci smo uporabili Kullbackov test, ki je pokazal, da ni statistično pomembnih razlik.
1,07 1,71
0 1 2 3 4 5
vrtec razvojna ambulanta
CTRS test
vrtec
razvojna ambulanta
38
3.5.6 Razlike pri izvajanju obravnav glede na delovno mesto (izvajalci dodatne strokovne pomoči v vrtcu, vzgojitelji v prilagojenem programu, člani tima v razvojni ambulanti), ki ga anketirani specialni in rehabilitacijski pedagogi opravljajo
Ugotavljali smo, kakšne so razlike pri izbiri oblik in metod dela glede na delovno mesto, ki ga SRP opravlja. Podatki niso normalno razporejeni, zato smo uporabili neparametrični Kruskal-Wallis test. Rezultati so pokazali statistično pomembne razlike pri izbiri oblike dela – delo po skupinah med SRP, ki so zaposleni v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ter SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah (p = 0,012).
Prav tako je za delo po skupinah statistično pomembna razlika med SRP, ki so zaposleni v prilagojenem programu za predšolske otroke, in SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah (p = 0,046). Po Kruskal-Wallis testu smo naredili še aposteriorni test, to je Mann-Whitney test, ki je prav tako pokazal statistično pomembne razlike za to obliko dela (p < 0,05). SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah, redkeje uporabljajo to obliko dela, kar je tudi pričakovano, saj imajo po navadi individualne obravnave in težko izvedejo delo po skupinah. Za izbiro metode pogovor/razgovor je Kruskal-Wallis test pokazal statistično pomembno razliko med SRP, ki so zaposleni v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ter SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah (p = 0,021). Prav tako je statistično pomembna razlika za metodo pogovor/razgovor med SRP, ki so zaposleni v prilagojenem programu za predšolske otroke, in SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah (p = 0,005). Po Kruskal-Wallis testu smo naredili še aposteriorni test, to je Mann-Whitney test, ki je prav tako pokazal statistično pomembne razlike za to metodo dela (p < 0,05). SRP, ki so zaposleni v razvojnih ambulantah, pogosteje uporabljajo to metodo dela od SRP, ki so zaposleni v vrtcu.
Za ugotavljanje razlik o uporabi strategij pri izvajanju obravnav otrok glede na delovno mesto SRP smo uporabili Kullbackov test, ki je pokazal, da ni statistično pomembnih razlik.
39
3.5.7 Težave, s katerimi se anketirani specialni in rehabilitacijski pedagogi srečujejo pri prepoznavi in obravnavi otrok s posebnimi potrebami
Težave SRP, pridobljene z vprašanjem odprtega tipa, smo na podlagi dobljenih odgovorov, induktivno razvrstili v šest kategorij:
Največja težava, s katero se srečujejo SRP, je pomanjkanje multidisciplinarnega pristopa. S to težavo se sooča 54 % vseh vprašanih SRP. To vključuje nepovezanost multidisciplinarnih timov, čeprav Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb (2010) izpostavlja timsko delo kot eno izmedtemeljnih načel ZO, v ZOPOPP (2017) pa je zapisan pomen multidisciplinarnega tima, saj pomembno prispeva k pomoči otroku in družini. SRP, ki so zaposleni v prilagojenem programu za predšolske otroke, so izpostavili: »Težave pri komunikaciji z razvojno ambulanto, kjer nas iz vrtca preprosto ne slišijo. Veliko staršev je bolj naklonjenih zdravstvenim delavcem kot pa vzgojiteljicam v vrtcu.« Potrebno pa bi bilo tudi na novo opredeliti in ovrednotiti vlogo SRP v prilagojenih programih za predšolske otroke, saj kot navaja SRP v prilagojenem programu za predšolske otroke: »Sodelujemo z mnogimi institucijami, ki izvajajo diagnostiko – pišemo poročila in podobno, kar ni ustrezno urejeno.
Naš delovni čas je 30 ur neposrednega dela z otroki.« Eden od vprašanih je odgovoril, da je premalo informacij s strani centrov za ZO, vendar pa se z ZOPOPP sodelovanje izboljšuje, saj poteka več komunikacije in izmenjave mnenj. Slednje optimistično napoveduje postopno izboljšanje stanja na področju interdisciplinarnega pristopa ter timskega dela pri ZO.
Diagnosticiranje oziroma prepoznavanje je tudi zelo pogosta težava, saj se z njo sooča prav tako 54 % vprašanih SRP. Pri tem so se navezali na pomanjkanje standardiziranih testov za predšolsko populacijo, nedostopnost do njih ter na ustrezno literaturo na to temo. Izpostavili pa so tudi prepozno diagnosticiranje otrok, saj so velikokrat spregledani in obravnavani kasneje, kot pa bi bilo zanj primernejše in učinkovitejše. S težavami na področju časovne organizacije se sooča 23 % vprašanih. V razvojnih ambulantah imajo na voljo malo terminov, kljub temu pa morajo izvesti diagnostiko kar se da hitro. SRP, ki izvajajo dodatno strokovno pomoč, se spopadajo s podobnimi težavami, saj navajajo: »Premalo število ur, ki so na voljo za nudenje dodatne strokovne pomoči – glede na to, da se temeljni razvoj vrši ravno v predšolskem obdobju, bi morala biti tudi pomoč tukaj intenzivnejša.« Kastelic in Lipec Stopar (2013) poudarjata, da se otrokove težave in posebne potrebe odkrijejo čim prej ter takoj zagotovi ustrezno pomoč tako otroku kot celotni družini. Večina prepoznavanja in obravnav, še posebej v razvojnih ambulantah, se izvaja individualno, zato je 23 % vprašanih SRP navedlo kot eno izmed težav tudi ambulantno situacijo. To pomeni, da otroka vidijo samo v individualni situaciji in težko ocenijo, kaj se dogaja v skupini. Pri tem je prav tako težava prisotnost staršev
40
na samih obravnavah in sodelovanje z njimi. To je izpostavilo 32 % vprašanih SRP. Otrok se v ambulantni situaciji največkrat odziva drugače kot doma, zato od staršev prihajajo drugačne informacije. Prav tako prisotnost staršev otežuje vzdrževanje otrokove pozornosti tekom obravnave. Težka naloga SRP pa je tudi sporočanje morebitnih slabih novic staršem, kot je zapisal eden od vprašanih: »Zdi se mi, da smo pogosto premalo opremljeni za korektno komunikacijo, sporočanje slabih novic itd. Premalo je izkušenih mentorjev s tega področja, od katerih bi se v praksi lahko učili.« S prostorskimi in finančnimi omejitvami pa se sooča 9 % vprašanih SRP. Na voljo imajo premalo prostorov za delo kot tudi denarnih sredstev za nakup diagnostičnih testov ali materialov, slednje pa si pogosto kupijo kar sami, saj si z njimi popestrijo delo.
3.5.8 Čustva in občutja, ki jih anketirani specialni in rehabilitacijski pedagogi doživljajo v procesu prepoznavanja in pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami
Sodelujoče smo vprašali, katera tri čustva ali občutja, ki jih doživljajo tekom prepoznavanja in izvajanja obravnav, bi izpostavili. Dane odgovore smo nato razvrstili v tri kategorije – pozitivna čustva/občutja, negativna čustva/občutja ter drugo. Pod slednje spadajo različna stanja, ki so jih vprašani SRP navedli, vendar jih ne moremo umestiti med čustva ali občutja.
Čustva oziroma občutja, ki so jih izpostavili, so naslednja: veselje, sreča, radost, ponos, pogum, empatija, ljubezen, sproščenost, presenečenje. Pod negativna čustva so navedli vznemirjenje, nemoč, jeza, razočaranje, zmedenost. Pod drugo pa motiviranost, izčrpanost, stres, preobremenjenost oziroma utrujenost, pozornost, navezanost, odgovornost, doslednost, optimizem, izziv, potrpežljivost. Pri tem je potrebno izpostaviti, da ni povsem enoznačno, v kateri situaciji posamezniki doživljajo določeno čustvo ali občutje, zato je tudi težko kritično ovrednotiti in interpretirati rezultate. 81 % vprašanih (N = 17) pri svojem delu doživlja vsaj dve kategoriji od navedenih. V procesu prepoznavanja jih pozitivna čustva oziroma občutja doživlja 71 %, negativna čustva oziroma občutja pa 81 % vseh vprašanih. Prav tako je 43%
navedlo tudi različna stanja. Med izvajanjem obravnav jih pozitivna čustva ali občutja doživlja 91 %, negativna čustva oziroma občutja 36 %, različna stanja pa je navedlo 59 %. Pričakovano je, da vprašani doživljajo hkrati tako negativna kot tudi pozitivna čustva, saj kot je odgovoril eden od vprašanih na vprašanje o doživljanju čustev/občutij v procesu prepoznavanja:
»(Spoštljiva) radovednost: navdušenost ali pa strah/trema (odvisno, kakšna je energija, ko vstopim v čakalnico in kakšno energijo začutim, ko pridemo v ambulanto ). Sproščenost, včasih pa tudi nemoč: ko se znajdem pred primerom, za katerega menim, da mu nisem kos.« Spet drugi pa je odgovoril tako: »Skrb: koliko je danes OPP (predvsem z avtizmom in AD/HD).
Veselje: Hitro jih prepoznavamo. Zaskrbljenost: prepočasi nekateri dobijo pomoč, preveč prepuščamo odločitve o pomoči staršem.« Na vprašanje o doživljanju čustev/občutij pri izvajanju obravnav pa je odgovoril sledeče: »Jeza: preveč otrok v obravnavi.
Preobremenjenost:, premalo dodeljenih ur glede na težave posameznega OPP. Veselje: uživam pri delu z malčki. Veselim se napredka. Vedno navežem stik z otroki in se imamo radi.«
41