STRATEGIJE
Vseh dvaindvajset vprašanih pri svojem delu uporablja strategije pomoči in podpore. Ta kategorija zajema širok sklop različnih strategij, ki omogočajo številne prilagoditve in načine pomoči, ki jih otroci pri delu najbolj potrebujejo. To so prilagoditve okolja/metod, oblik dela/pripomočkov, vizualna podpora (slikovni urnik, semafor, podporna komunikacija), multisenzorno učenje (zdrob, koruza, pena, ogledalo), preverjanje razumevanja, demonstracija, upravljanje s časom, strategije: reševanja problemov, načrtovanja naloge, organizacije, pomnjenja, razlikovanja, ponavljanja, podajanja navodil.
Kar 50 % vprašanih SRP pa pri svojem delu poleg strategij pomoči in podpore uporablja tudi strategije za obravnavo vedenja. Slednje vključujejo pristope, ki pomagajo uravnavati ali izboljšati otrokovo vedenje, kot so na primer metoda TEACCH, funkcionalno učenje, funkcionalna analiza vedenja, nagrajevanje/žetoniranje, trening socialnih veščin, spodbujanje samoopazovanja oziroma kritičnosti.
Strategije za razvijanje specifičnih spretnosti uporablja 18 % vprašanih SRP. V to kategorijo smo umestili strategije (vidne, slušne, tipne) pozornosti, grafomotorične strategije (drža pisala, sledenje linijam), strategije za razvoj fonološkega zavedanja, razvijanje močnih področji. Šelih inGrubešič sta v osnutku programa ZO Sekcije za Downov sindrom, Društvo Sožitje (2011, v Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016), zapisali, da bo SRP skrbel za otrokov socialni in
32
čustveni razvoj, njegove sporazumevalne, spoznavne in govorne sposobnosti kot tudi za razvoj drobne motorike.
Alternativni pristop, v tem primeru terapija s psom, uporablja 5 % SRP, kar predstavlja enega anketiranca.
3.5.4 Manjkajoča znanja in kompetence, ki so jih anketirani specialni in rehabilitacijski pedagogi ob pričetku dela na področju prepoznave in izvajanja obravnav s predšolskimi otroki s posebnimi potrebami najbolj potrebovali
Manjkajoča znanja in kompetence v procesu izvajanja obravnav pridobljenih z vprašanjem odprtega tipa, smo na podlagi dobljenih odgovorov induktivno razvrstili v štiri kategorije:
a) diagnostika,
b) poznavanje razvojnih področij predšolskih otrok, c) delo z otroki z motnjo avtističnega spektra,
d) vodenje dokumentacije in delo s starši.
Vprašani so odgovorili, da so na področju prepoznave najbolj potrebovali znanja o izvajanju diagnostike. Od 14 vprašanih, ki so na to vprašanje odgovarjali, jih je 11 (79 %) izpostavilo pomanjkanje znanja o izvajanju diagnostike oziroma prepoznavanju predšolskih OPP.
Odgovor vprašanega SRP, ki je zaposlen v programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, je sledeč: »Dostopnost do ustreznih diagnostičnih postopkov, pomanjkanje ustreznih možnosti za izobraževanje o uporabi diagnostičnih pripomočkov ter pomanjkanje specialno-pedagoških diagnostičnih pripomočkov.« Prav tako je 50 % vprašanih SRP odgovorilo, da jim je ob pričetku dela primanjkovalo znanja o poznavanju razvojnih področij predšolskih otrok. Eden od vprašanih je odgovoril, da mu je »primanjkovalo razumevanje razvojnih mejnikov«. Mejniki pa so, kot navaja Marjanovič Umek (2001), pomembni za posamezno razvojno obdobje in služijo napovedovanju otrokovega razvoja ter omogočajo usvajanje zahtevnejših in celovitejših oblik vedenja. Izpostavili bi tudi odgovor SRP, ki je zapisal: »V času mojega izobraževanja na Pedagoški fakulteti smer DPO + FIBO smo zelo malo pozornosti namenili predšolskim otrokom – zgolj informativno smo si ogledali delo v razvojnih oddelkih. Takrat razen Majhnih korakov in Gunzbergove lestvice tudi nismo bili diagnostično prav dobro opremljeni – predvsem ne za majhne otroke. Sama sem na srečo prišla v zelo močan tim s fizioterapevtom in logopedom, tako da so mi sodelavke zelo pomagale in me učile prepoznavati odstopanja in posebnosti na vseh področjih razvoja predšolskih otrok.« Kot je zapisal anketiranec, mu je sodelovanje s fizioterapevtom zelo pomagalo pri njegovem delu, kar je navedla tudi Žgur (2014). SRP lahko s pravilno terapevtsko obravnavo doseže, da je njegova vloga pri ZO učinkovitejša, saj celoviteje vpliva na kognitivni in
33
konativni razvoj. Potrebna znanja o delu z otroki z motnjo avtističnega spektra je izpostavilo 14 % vprašanih, medtem ko je potrebna znanja o dokumentaciji in delu s starši izpostavilo 7 % oziroma samo eden od vprašanih.
Tudi odgovore na vprašanje o manjkajočih znanjih in kompetencah na področju izvajanja obravnav predšolskih OPP pridobljenih z vprašanjem odprtega tipa, smo na podlagi dobljenih odgovorov induktivno razvrstili v štiri kategorije:
a) znanja o različnih skupinah otrok in strategijah dela, b) poznavanje področij razvoja predšolskega otroka, c) timski pristop izvajanja ZO,
č) delo s starši.
Znanja o različnih skupinah otrok, kot so na primer otroci s čustveno-vedenjskimi motnjami ali otroci z motnjo avtističnega spektra, ter ustreznih strategijah dela je ob pričetku svojega dela na področju izvajanja obravnav potrebovalo kar 71 % vseh, ki so odgovorili na to vprašanje. Znanja o poznavanju področij razvoja predšolskega otroka je izpostavilo 36 % vprašanih, delo s starši 21 %, timski pristop izvajanja ZO pa 14 % vprašanih SRP. Za slednje je SRP, ki je zaposlen v razvojni ambulanti s pridruženim centrom za ZO, izpostavil, kaj jim je najbolj primanjkovalo: »Protokol in smernice dela v razvojni ambulanti s pridruženim centrom za ZO (poenoteno delo in pristop), timski pristop pri izvajanju.« Odgovor drugega SRP, ki je prav tako zaposlen v razvojni ambulanti, pa je bil: »Poznavanje dela ostalih strokovnjakov v razvojni ambulanti.« Kot smo že izpostavili, v Sloveniji zaenkrat ni programa ali izobraževanja, ki bi usposabljal SRP specifično za izvajanje ZO. Prav tako je do sprejetja ZOPOPP malo razvojnih ambulant, ki spada pod zdravstveni sektor, zaposlovalo SRP. Zato je pričakovano, da so imeli na začetku dela malo vpogleda v delovanje in poznavanje timov razvojnih ambulant kot tudi v samo izvajanje specialno-pedagoškega dela.
3.5.5 Razlike v postopkih in strategijah dela pri prepoznavi otrok s posebnimi potrebami v razvojnih ambulantah in v vrtcih
Najprej smo preverjali, katere razlike se kažejo pri izbiri razvojnega področja, ki ga SRP ocenjujejo v procesu prepoznavanja OPP med razvojnimi ambulantami in vrtci. Normalnost porazdelitve podatkov je pokazala, da podatki za vsa področja, razen za čustveno področje, niso normalno razporejeni, zato smo v nadaljevanju uporabili neparametrični test, to je Mann-Whitney test. Rezultati so pokazali (glej Preglednica 12 in Preglednica 13) statistično pomembno razliko pri ocenjevanju zaznavnega (p = 0,009) in spoznavnega razvoja (p = 0,004).
Zaposleni SRP v razvojni ambulanti pogosteje ocenjujejo tako zaznavni kot tudi spoznavni razvoj od zaposlenih SRP v vrtcu. Statistično pomembnost podatkov čustvenega področja smo preverjali s T-testom za dva neodvisna vzorca, ki je pokazal p > 0,05, kar pomeni, da ni statistično pomembnih razlik.
34
Preglednica 12: Statistična pomembnost razlik ocenjevanja zaznavnega razvoja med SRP v razvojnih