Program ZO (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016) je osnovan na številnih zakonskih podlagah. To so Konvencija ZN o otrokovih pravicah ter Konvencija ZN o pravicah invalidov, Deklaracija o človekovih pravicah, Dokument zasedanja Generalne skupščine ZN »Svet po meri otrok« 2002, Mednarodna klasifikacija okvar, invalidnosti in oviranosti Svetovne zdravstvene organizacije, različni zakoni (o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o usmerjanju OPP, o delovnih razmerjih, o socialnem varstvu ter o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) ter nenazadnje Ustava Republike Slovenije.
ZOPOPP (2017) je Državni zbor sprejel 14. julija 2017, v uporabo pa je stopil 1. januarja 2019.
V Sloveniji se je tako rekoč od osamosvojitve čakalo na celostno ureditev sistema obravnave OPP ter rizičnimi dejavniki tveganja, ki bi bila celostna in multidisciplinarna. Sprejetje tega zakona je na sistemski ravni uredil ZO predšolskih OPP. Prav tako je sprejeti zakon omogočil premik od medicinskega modela k bolj socialno usmerjenemu modelu ZO OPP (Murgel, 2019).
ZOPOPP (2017) v 1. členu opredeljuje, kaj obsega celostna ZO. Gre za obravnave OPP in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju kot tudi njihovih družin. Glavni namen je zagotavljanje in spodbujanje otrokovega razvoja, potrebno pa je tudi okrepiti zmogljivost družine in njihovo vključenost v družbo. V 2. členu so navedeni cilji in načela, na katerih temelji zakon:
pospešiti otrokov razvoj in zmanjšati možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb ter pri tem zagotoviti največje koristi otroka,
staršem, rejnikom oziroma zakonitim zastopnikom zagotoviti vse potrebne informacije,
zgodnje prepoznavanje OPP in otrok z rizičnimi dejavniki,
staršem zagotoviti psihosocialno pomoč od rojstva otroka pa vse do vključitve v socialnovarstvene zavode (v zdravstvenih ustanovah, vrtcih, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami),
zagotoviti strokovno oceno otrokovih zmožnosti in posebnih potreb,
individualizirati pristop pomoči za otroka in družino,
pri izdelavi individualnega načrta za pomoč družini vzpostaviti sodelovanje s strokovnjaki in starši,
zagotoviti celostno zdravstveno oskrbo otroka in koordinirano pomoč otroku in družini,
avtonomen, strokoven in odgovoren pristop strokovnih delavcev pri delu z otrokom in družino,
aktivno vključevati in informirati starše o otrokovem napredku in obravnavah ter povečati zmožnosti družine pri skrbi za otroka,
ozavestiti strokovno in širšo javnost o pomembnosti celostne ZO predšolskih otrok.
19
Jurišić (2018) opredeljuje ta načela kot dobro izhodišče za novo prakso ZO v Sloveniji, saj je usmerjena v družino ter zagotavlja največje koristi za otroka, to je zgodnje prepoznavanje in individualiziran pristop k otroku in družini, ki temelji na oceni potreb otroka in družine.
Potrebno je izpostaviti, da bo interpretacija teh načel gotovo različna in povezana z znanjem ter možnostmi posameznih izvajalcev in celotnega tima.
Otroci s PP in otroci z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju so po 5. členu ZOPOPP (2017) lahko prepoznani:
znotraj družine,
preko izvajanja preventivnega varstva na primarni ravni,
v okviru obravnav v vrtcu oziroma vzgojno-izobraževalnem ali socialnovarstvenem zavodu,
v okviru storitev CSD3.
Osrednji steber ureditve ZO je po ZOPOPP (prav tam) center za ZO, ki ga navaja 8. člen zakona. V centru za ZO so zaposleni zdravnik specialist pediater, diplomirana ter srednja medicinska sestra ali administrator, fizioterapevti, psihologi, delovni terapevti, logopedi, SRP in socialni delavci, po potrebi pa tudi ostali strokovnjaki. Storitve ZO lahko po 6. členu poleg centrov za ZO opravljajo znotraj javnih mrež tudi vrtci, ostali vzgojno-izobraževalni in socialnovarstveni zavodi, CSD, centri za duševno zdravje ter svetovalni centri. 7. člen navaja storitve, ki jih zajema ZO. To so storitve v okviru zdravstva, ki so potrebna za diagnostiko, zdravstveno oskrbo in oceno stanja, za zgodnje presajanje in odkrivanje, ocenjevanje ter spremljanje. Storitve, ki usposabljajo družine, nudijo svetovanje in obiske v otrokovem domačem okolju ter pomagajo pri prilagoditvi le-tega potrebam otroka. Prav tako pa te storitve vključujejo logopedsko obravnavo, psihosocialno pomoč, specialno pedagoško obravnavo, delovno terapijo, fizioterapijo ter zagotavljajo opreme in pomoč pri gibanju in sporazumevanju.
Prvi pregled otroka v centru za ZO opravi zdravnik specialist pediater. Slednji določi multidisciplinarni tim, ki je za posameznega otroka in družino najustreznejši in ji bo nudil ustrezno pomoč. Multidisciplinarni tim vključuje strokovnjake s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva ter otrokove starše. Naloge tima so: diagnosticirati otroka, oceniti zmožnosti in potrebe otroka in njegovih staršev, pripraviti in spremljati individualni načrt pomoči družini, preverjati doseganja ciljev iz individualnega načrta pomoči družini, informirati o možnih oblikah pomoči in socialnih pravicah ter izdelati načrt za prehod v vrtec, zavod za vzgojo ter izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, socialnovarstveni zavod in programe osnovne šole (10. člen, prav tam).
________
3Center za socialno delo
20
ZOPOPP prinaša tudi pomembno novost – to je predstavnik družine. Slednji lahko na predlog staršev prisostvuje na sestankih multidisciplinarnega tima (11. člen, prav tam). Imeti mora izkušnje s področja ZO ali pa je tudi sam eden od staršev OPP oziroma dejavniki tveganja.
Dolžan je zagotavljati varovanje osebnih podatkov družine. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, določi seznam predstavnikov družine, iz katerega ga lahko starši izberejo. Na podlagi 13. člena ZOPOPP ima pomembno vlogo v odnosu do družine koordinator načrta pomoči družini, ki ga določi zdravnik. Tudi koordinator pomoči družini je član multidisciplinarnega tima in njegova vloga je spremljanje izvajanja storitev ZO otroka in sodelovanje s CSD. Hkrati pa posreduje družini informacije in priporočila v povezavi s socialnovarstvenimi storitvami, javnimi pooblastili in drugimi nalogami, ki jih imajo CSD. Koordinator družino seznani tudi o ostalih oblikah pomoči, ki so ji na voljo. Izvajalcem ZO prenese priporočila multidisciplinarnega tima in sodeluje s strokovnimi delavci v ustanovah, kot so vrtci in zavodi, ter skrbi za prenos informacij.
ZO se lahko po ZOPOPP izvaja tudi v vzgojno-izobraževalnih in socialnovarstvenih zavodih.
Programa, ki ju zajema predšolska vzgoja in ju navaja 14. člen zakona, sta: program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojeni program za predšolske otroke (razvojni oddelki). V programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo se organizacija in način izvajanja programa lahko prilagodita. Strokovni delavec za ZO oziroma drugi usposobljeni strokovni delavec zagotovi dodatno strokovno pomoč. Vsebina, organizacija in način izvajanja se lahko prav tako prilagodijo pri izvajanju prilagojenega programa za predšolske otroke (15. člen, prav tam). Vrtci in zavodi morajo tako po 16. členu oblikovati strokovno skupino za ZO, ki jo sestavljajo svetovalni delavci, strokovni delavci v oddelku in strokovni delavec za ZO, ki redno sodeluje s koordinatorjem v centru za ZO.
Razvojne ambulante (23. člen, prav tam) se na podlagi oblikovane mreže centrov za ZO preoblikujejo v centre za ZO, v nespremenjeni obliki pa opravljajo tudi zadolžitve, ki so jih pred preoblikovanjem opravljale kot razvojne ambulante.
21
2.9.1 Vloga specialnih in rehabilitacijskih pedagogov pri zgodnji obravnavi
Po ZOPOPP (2017) so SRP člani timov centrov za ZO, ki bodo nadomestili razvojne ambulante. Nacionalni inštitut za javno zdravje (b. d.) navaja, da se SRP osredotoča na specialno-pedagoške obravnave otrok s primanjkljaji na področjih spoznavnega, motoričnega, govorno-jezikovnega in socialnega razvoja ter prilagojenega vedenja. Pomemben del dela SRP predstavljajo tudi ocenjevanje otrokovih potreb in potreb družin ter svetovanje o usmerjanju OPP v ustrezne vzgojno-izobraževalne ustanove. SRP svetuje staršem in jim predstavi ustrezne didaktične materiale, igre in dejavnosti, s katerimi lahko otrok v domačem okolju krepi močna področja in razvija šibkejša. Na podlagi dela z otrokom SRP sodeluje tudi s pedagoškimi delavci v vzgojno-izobraževalnih institucijah – poda možne prilagoditve in načine izvajanja le-teh. Nekateri zavodi in zdravstveni domovi sami oblikujejo program dela SRP. Zdravstveni dom Domžale (b. d.) in Zdravstveni dom Ljubljana (b. d.) na domači spletni strani navajata, da SRP izvajajo diagnostične postopke, glede na izražene posebne potrebe otroka načrtujejo in izvajajo obravnave, svetovanje ter evalvirajo učinkovitost in neučinkovitost omenjenih pristopov. SRP pri svojem delu sodelujejo s člani ožjega tima (razvojnim pediatrom, diplomirano medicinsko sestro, razvojnim fizioterapevtom, razvojnim delovnim terapevtom in logopedom) ter uporabljajo raznolike pristope in metode, prilagojene vsakemu otroku posebej.Prav tako predlagajo prilagoditve in možne načine izvajanja le-teh znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa ter nudijo svetovalne ure tako strokovnim delavcem kot tudi staršem oziroma skrbnikom ali rejnikom OPP.
Šelih in Grubešič sta v osnutku programa ZO Sekcije za Downov sindrom, Društvo Sožitje (2011, v Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016), zapisali, da bo SRP skrbel za otrokov socialni in čustveni razvoj, njegove sporazumevalne, spoznavne in govorne sposobnosti kot tudi za razvoj drobne motorike. Na razvoj sposobnosti branja in pisanja bo še posebej pozoren pri otrocih s specifičnimi motnjami in pri otrocih z Downovim sindromom. Če ima otrok primanjkljaje na različnih področjih (kognitivno, senzorično, motorično), potrebuje po navedbah Žgur (2016, v prav tam) pravočasno prepoznavo in obravnavo tako s specialno-pedagoškega kot tudi z medicinsko-terapevtskega področja. Pri tem mora biti vključena tudi otrokova družina. SRP skupaj s terapevtom z uporabo nevroterapevtskih in specialno-pedagoških korakov, tehnik in metod spodbujata otrokove prestale sposobnosti (Miller in Bachard, 2006, v prav tam). SRP je pri svojem delu (Žgur in Ferlinc, 2019) pozoren na:
funkcionalen in udoben položaj otroka in odrasle osebe,
ustrezno rokovanje, manipuliranje,
simetrično in skladno poravnavo otroka,
težo telesa, ki naj bo enakomerno porazdeljena na obe nogi,
pridobivanje, preizkušanje ustreznih gibalnih in igralnih izkušenj,
kontrolo glave in trupa,
individualnost vsakega otroka.
22
Sistematična specialno-pedagoška obravnava, ki je podprta s terapevtskimi tehnikami, omogoča, da se pri posamezniku pričnejo vzpostavljati nadomestni rehabilitacijski mehanizmi.
Na ta način se nadomestijo različne temeljne sposobnosti, za katere je pričakovano, da se bodo tekom razvoja vzpostavile in bile funkcionalne (Miller in Bachard, 2006, v Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016). Tako je lahko po besedah Žgur (2014) skupna vloga delovanja SRP v ZO ključna. SRP lahko s pravilno terapevtsko obravnavo doseže, da je njegova vloga pri ZO učinkovitejša, saj celoviteje vpliva na kognitivni in konativni razvoj. Pomembno pa je, da upošteva razvitost otrokovih mentalnih sposobnosti ter za njegov napredek vpeljuje primerne specialno-pedagoške korake in metode, ki so strokovno utemeljene.
23