Odzivi vzgojitelja

Pri četrtem postavljenem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo predvsem to, kako se na spremembe v vedenju ali čustvovanju odzovejo prav vzgojitelji in kako s tem otroku olajšajo stisko. Predvidevala sem, da se vzgojitelji na stisko otroka odzovejo predvsem s pogovorom z njim in starši ter da mu naklonijo več pozornosti in ljubezni.

V raziskavi sem bila pozorna predvsem na odzive vzgojitelja na otrokovo stisko, kar pa sem prikazala v naslednji razpredelnici.

Tabela 5: Odzivi vzgojiteljev na spremenjeno vedenje pri otroku v oddelku.

f %

Pripravila sem dejavnost, za katero sem menila, da bi otroku pomagala pri spoprijemanju z novo situacijo.

21 14,69 %

Z drugimi otroki sem se pogovarjala o tem z namenom, da spodbudim njihovo empatijo do otroka, ki se mu je v družini zgodila ta sprememba.

21 14,69 %

Poiskala sem strokovne članke na to temo, da bi se čim bolj spoznala s problematiko in lažje pomagala otroku.

17 11,89 %

Drugo: 3 2,10 %

Približno 32 % vzgojiteljev se na stisko otroka (rojstvo sorojenca) odzove z večjo pozornostjo, s pogovorom, objemi ipd. Vzgojitelji se, ko pri otroku opazijo drugačno vedenje, dokaj pogosto (24,48 %) obrnejo na starše, saj so mnenja, da tako kar najučinkoviteje pomagajo otroku. Redko (14,69 %) se odzovejo tako, da otroku pripravijo dejavnosti na temo družina in s pogovorom pri drugih otrocih spodbudijo empatijo do dotičnega otroka. Najmanj vzgojiteljev (11,89 %) pa se v takih primerih poslužuje prebiranja strokovne literature.

Kot sem ugotovila, se otrokova stiska ob rojstvu sorojenca kaže preko sprememb v vedenju in čustvovanju. Na podlagi intervjujev sem raziskovala konkretne pozitivne smernice ob pojavu spremenjenega vedenja pri otrocih, in sicer:

22

- Vzgojitelji so izpostavili, da otrokom, pri katerih zasledijo nazadovanje v vedenju, tako obnašanje dopuščajo in ga tolerirajo. Tako otroku omogočijo tisto, kar tisti trenutek potrebuje, naj bo to npr. pitje iz stekleničke ali pa ponovna uporaba dude. To namreč za otroka predstavlja varnost. Če otrok ponovno začne močiti hlačke, ga ne grajajo, ampak le zamenjajo perilo ter ga večkrat opomnijo na uporabo stranišča. Pri starejših se z otrokom pogovorijo in razčistijo, da on to že zna in da se je mogoče le predolgo igral.

Pri pootročenem govoru je pomembno, da otroka sprejmemo takšnega kot je, vendar pa morajo biti vzgojitelji pozorni na to, da pravilno ubesedijo otrokov stavek (otrokov stavek: »Lu, lu.« Vzgojitelj: »Lulat te?«). V mislih moramo imeti, da se je potrebno s problemi spoprijemati mirno, saj bodo čez čas ti izzveneli. Zanimiva je tudi smernica, ki jo je nek vzgojitelji navedel za otroke drugega starostnega obdobja, in sicer, da v taki situaciji zanj ustvari ugodno okolje ter mu priskrbi zadolžitve, zaradi katerih se bo počutil uporabnega in pomembnega (npr. obisk kuhinje ipd.).

- Vsi vzgojitelji, ki sem jih intervjuvala, so si bili enotni v smernicah, ki se jih poslužujejo, kadar pri otroku zasledijo spremembe v čustvovanju. Takrat je potrebno otroku nuditi razumevanje, več pozitivnih dotikov (objemi), pozornosti … Ob pojavu čustva jeze otroku ponudijo aktivnost, kjer bo to lahko na varen način sprostil (npr. brcanje v blazino), kasneje se z njim tudi pogovorijo.

- V vedenjske spremembe s prisotnim agresivnim vedenjem do drugih je treba takoj poseči in otroka umakniti iz te situacije. Treba mu je jasno povedati, da takšno vedenje ni dovoljeno in kakšne posledice bodo sicer sledile. V takšnih primerih lahko otroka tudi preusmerimo v drugo aktivnost in mu pokažemo druge načine izražanja stiske/frustracije (npr. cepetanje, tek ipd.).

Zanimalo me je še, kakšne konkretne dejavnosti vzgojitelji pripravijo za otroka, ki se sooča z nastalo stisko v družini. Vzgojitelji so navedli, da otrokom pripravijo tematske sklope na temo moja družina, rastem, moje rojstvo, ljubezen … kot tudi različne projekte, in sicer Ko sem jaz dojenček, Dobili smo dojenčka, Človeško telo. Velik poudarek dajo na igro z družinskimi tematikami (socialne igre, spoznavanje lastnega telesa in čustev, igre za razvoj samopodobe, simbolne igre, pesmi …) in reorganizacijo kotičkov (otrokom ponudijo več sredstev za nego dojenčka in igro vloge). V tistem obdobju vzgojitelji pogosto veliko posegajo po otroški literaturi, npr. Lukec dobi sestrico, Igor in presenečenje, Ali veš, koliko te imam rad, Mama znesla jajce ipd.

23

Vzgojitelji se torej poslužujejo različnih pristopov. Tudi Sterle (1985) izpostavlja, da v obdobju prihoda sorojenca vzgojitelji prvorojencu naklonijo več pozitivnih dotikov (objemi, pozornost ipd.), okolje in dejavnosti pa prilagodijo temi družina, kjer lahko preko igre otrok izraža svoje občutke in stisko. Pomembno pri tem je tudi sodelovanje s starši in izmenjava informacij o odzivanju otroka v oddelku in družinskem okolju. Več informacij bodo imeli vzgojitelji in starši, lažje bodo pomagali otroku premagati stisko (prav tam).

Kako in na kakšen način pomagajo vzgojitelji otroku premagati stisko ob prihodu novega družinskega člana, je bilo tudi eno izmed vprašanj moje raziskave.

Tabela 6: Vzgojiteljičina pomoč prvorojencu pri soočanju s prihodom novega družinskega člana.

f %

Z otrokom sem se pogovorila o spremenjenem vedenju. 26 16,67 %

Otroku sem namenila več pozornosti. 35 22,44 %

O otrokovem spremenjenem vedenju sem se pogovorila s starši.

39 25,00 %

Če sem pri otroku zasledila neprimerno vedenje, sem tako vedenje zaustavila.

14 8,97 %

Pokazala sem razumevanje do njegove stiske in ga usmerila k primernejšemu vedenju.

41 26,28 %

Drugo: 1 0,64 %

Na podlagi rezultatov, ki so prikazani v razpredelnici, lahko ugotovimo, da vzgojitelji v večini primerov (26,28 %) otroku pokažejo sočutje do njegove stiske in ga usmerijo k primernejšemu vedenju. Dokaj pogosto (25 %) vzgojitelji pomagajo otroku tako, da se o spremenjenem vedenju pogovorijo s starši in poskušajo skupaj poiskati rešitve, ki bi mu olajšale stisko.

Pogosto (22,44 %) vzgojitelji v takih primerih otroku naklonijo več pozornosti.

Nekateri (16,67 %) vzgojitelji se z otrokom o spremenjenem vedenju pogovorijo. Le nekaj (8,97

%) vzgojiteljev bi otrokovo stisko, ki se odraža z neprimernim vedenjem, takoj zaustavilo. Iz rezultatov lahko sklepam, da so za vzgojitelje pomembni vsi pristopi, ki so navedeni v razpredelnici, saj ji lahko učinkovito uporabijo pri soočenju otroka z nastalo stisko v družinskem okolju.

Ključni pomen, kako lahko vzgojitelji pomagajo otroku pri soočenju s stisko ob rojstvu sorojenca je, da so razumevajoči in mu naklonijo več nežnosti v smislu objemov, dotikov.

Kadar vzgojitelji zasledijo pri otroku spremenjena vedenja, si morajo ta zapisati in se o njih

24 sodelovanje s starši res nujno potrebno. Sama predvidevam, da bo odgovor pritrdilen, saj bodo starši in vzgojitelji le tako lahko bolje razumeli otrokovo vedenje in bili strpnejši do njega.

Raziskovala sem, kako se vzgojitelji v taki situaciji pripravijo na sodelovanje s starši. Rezultati so prikazani v naslednji razpredelnici.

Tabela 7: Priprava vzgojiteljev na otroka, ki bo dobil sorojenca.

f %

Dopolnila sem svoje znanje s strokovnimi članki o tej problematiki.

31 23,48 %

Pogovorila sem (bi) se s sodelavkami, ki so že imele takšne primere.

32 24,24 %

Pripravila bi različne dejavnosti ali otrokom prebrala literaturo na to temo. (približno 25 %) bi vzgojitelji znanje dopolnili s strokovno literaturo na temo prihod novega

družinskega člana, nasvete pa bi poiskali tudi pri sodelavcih, ki so že imeli tak primer v skupini.

Dokaj redko (16,67 %) bi vzgojitelji za starše organizirali govorilne ure s to tematiko.

Na podlagi intervjujev, ki sem jih opravila, sem vzgojiteljice povprašala, kako in na kakšen način so se pripravile na sodelovanje s starši. Ugotovila sem, da vzgojitelji pogosto posegajo po strokovni literaturi (npr. Otroci so tega vredni). Nekateri vzgojitelji velikokrat izhajajo iz svojih preteklih izkušenj in se tudi posvetujejo z drugimi strokovnimi delavci. Izpostavile so tudi pomembnost opazovanja otroka in njegovih odzivov v dani situaciji ter načina posredovanja informacij staršem. Pri sodelovanju s starši morajo biti pozorni na to, da spoštujejo njihovo zasebnost, jim nudijo pomoč pri težavah, ki se pojavijo pri otroku, in jim znajo prisluhniti.