Vzgojitelj 4 – drugo starostno obdobje

1. Koliko je bil star otrok v vašem oddelku, ko je dobil bratca/sestrico? Kakšne spremembe ste začeli opažati pri otroku in kako ste ugotovili, da je vzrok za spremembe v vedenju prihod novega družinskega člana?

Več primerov imam iz letošnjega leta, 3. otrok, 2. otrok, 7. otrok v družini. Otroci so stari 3–4 leta. Pri tistih, ki jih je v družini sedem sprememb v oddelku nisem zasledila, le samo veselje. Poleg tega je tam že taka družinska praksa sprejemanja sorojenca, da preprosto otroci niso nič obremenjeni, ampak se samo prilagajajo ali pa se je rodil v družino, kjer je bilo potrebno deliti pozornost.

Deklica je bila stara 3–4 leta, ko je dobila sorojenko. Običajno je tako, da deklice želijo sestrico, dečki pa bratca in seveda se ji je želja uresničila. Deklica je bila presrečna. Deklico so tudi ogromno pripravljali na prihod dojenčka in starši so si zelo prizadevali. V vrtcu pri tej deklici nisem zasledila nobenih problemov. Opazila sem, da je bila zelo ponosna na to, da je postala starejša sestra. Delita si tudi rojstne dneve, zelo izjemen primer, pravzaprav se je deklica s tem pohvalila. Nobenih težav. Očitno so te priprave staršev, ki jih tudi mi, vzgojitelji, običajno podpremo, učinkovite.

2. Na spremembo v družinskem okolju, kot je prihod sorojenca, se lahko prvorojenec odzove na različne načine, kar je lahko vidno tudi v vrtcu. Zanima me vaše mnenje, kako bi vi reagirali/naredili v situacijah, ki se pojavijo pri otroku v oddelku:

m) Nazadovanje v vedenjih (pootročen govor, močenje hlačk, sesanje prsta, …)

Reakcija vzgojitelja: Otroku je potrebno nameniti v tem obdobju čim več časa z njim, kar pripomore k temu, da to regresijo v vedenju premagamo. Kadar, če se to še vedno pojavi po tem obdobju, to pomeni, da je otrok zelo občutljiv ali pa npr. pri mlajših gre lahko za to, da otrok še ni sposoben tega miselno procesirati, ampak deluje bolj čustvena baza. Če se otrok težje vključuje, ima zopet težave pri prihodu v vrtec, se ne želijo pogovarjati o sorojencu, ali pa začnejo ignorirati … Določen čas to vedenje toleriramo tako starši kot vzgojitelji. Pomembno je, da se ves čas povezujemo s starši. Pri močenju hlačk, ne posvečamo kaj veliko pozornosti na to, mu samo zamenjamo perilo, se ne ukvarjamo s tem oz. se z njim pogovorimo, da to on že zna in da naj pride drugič povedati, mogoče se je le predolgo igral. Ubesedimo dogodek na katerega ni potrebno posebej polagati pozornost. Pri pootročenemu govoru je tako, da ga poskušaš samo preprosto sprejemati, takšnega kot je. »Kaj si rekel?« »Aha!« Želiš to pa to. Pri tem smo pozorni, da mi pravilno ubesedimo.

47

n) Spremembe v čustvovanju (jeza, žalost, jokavost, bolj občutljivi, zaskrbljenost …) Reakcija vzgojitelja: to je popolnoma normalna reakcija otroka pri prihodu drugega otroka v družino. Osebno bi bila tudi jaz jezna, če bi mož še eno ženo pripeljal domov in mi rekel, da se bova sedaj izjemno fino imele, pomagala ti bo pri gospodinjskih opravilih, skupaj bomo hodili na izlete … Mislim, da je potrebno čustva (jezo) blažiti z razumevanjem, pa seveda s tolažbo in se z njim pogovoriti. Otroka spodbujati k temu, da ubesedi čustva in se o teh čustvih pogovoriti. Npr. če otrok ne želi trenutno o tem govoriti, takrat otroka pustimo, da se umiri in čez čas omenimo otroku dogodek (globoka čustva se bodo tudi čez čas močno spominjali). V primeru, da je otrok bolj občutljiv, razdražljiv, smo kot vzgojitelji bolj previdni, ne posredujem preveč, edino v nevarnih situacijah ali pa da se ne bi sam poškodoval ali druge, takrat otroka odpeljem stran, bodisi v kotiček ali na blazino. Izbruhi so stvar človeka, otrok je lahko bolj temperament, senzibilen, razdražljiv, impulziven in to je stvar temperamenta. Tukaj ne posegam, samo če se da kanaliziram, tolažim, pokažem razumevanje. Čez čas to izzveni.

o) Vedenjske spremembe (skrivanje pod mizo, verbalno in/ali fizično agresivno vedenje, kričanje …)

Po navadi je to redko, če je otrok že prej nekako v takem čustvenem stanju ali zaradi temperamenta (zelo hitro jezen, težje vodljiv, ne upošteva pravila, navodila, meje) ali če je vzgoja malo manj konsistentna doma, se zna zgodi, da ob prihodu sorojenca pojavi ta jeza in bes (metanje po tleh, tolčenje z nogami). V takih situacijah je potrebno posegati in umakniti otroka. Ugotoviti izvor in povod za takšno vedenje in pomiriti situacijo oziroma poiskati rešitve za konflikte z drugimi vrstniki. Jasno povedati, da takšno vedenje ni dovoljeno in posledice, ki stojijo za takšno vedenje odvisno od situacije.

3. Kako in na kakšen način je v vašem primeru potekalo sodelovanje s starši ob prihodu novega družinskega člana?

Običajno starši povedo, da pričakujejo novega družinskega člana. To se ne skriva in po navadi so starši tisti, ki prvi sprožijo to zgodbo na govorilnih urah. Lahko se zgodi, da otrok sam pove vzgojitelju o pričakovanju bratca/sestrico, običajno to pri starejših.

Nekateri starši vzgojitelju zaupajo, da se bojijo, da otrok ne bo sprejemal sorojenca, ter da niso več sigurni oziroma prepričani ali bo prvorojenec dobil dovolj pozornosti z njihove strani ali da bodo s tem ogrozili njegov položaj. Starši se zelo bojijo, da jih otrok ne bo imel rad. To je ena velika težava sodobnih staršev, saj so prepričani, če bo otroka kaj omejil. Mislijo, da jih bo imel otrok manj rad. Po tem dvome poskušamo skupaj razbiti in povedati, kako globoka je navezanost med starši in otrokom.

48

q) Na kaj moramo biti po vašem mnenju pozorni pri sodelovanju s starši ob takšni problematiki?

Prisluhniti staršem in njegovi stiskam, občutjem, povezati z njihovim otroštvom in odnosom z njihovimi sorojenci ipd. Skozi takšno debato bomo pripeljali njihovo izkušnjo z bodočo izkušnjo otroka.

r) Kako ste se pripravili na pogovor s starši?

Svetujem, da staršem stisko otroka prikažemo s primerjavo, ko mož pripelje domov novo ženo.

Tako tudi potem starši lažje stopijo v čevlje otroka kot tudi bolje razumejo njegovo stisko. Kar privede do tega, da se po tem z njim pogovarjajo bolj realno oz. mu predstavijo realno sliko, kaj se bo zgodilo po prihodu sorojenca. Staršem povedati, da je potrebno vključevati v proces in biti pozoren na vedenjske reakcije otroka (negativen vpliv, preprečevanje, razumeti, pomagati otroku). Otroku je potrebno dati vedeti, da ga imate še vedno enako radi ne glede na to, koliko dojenčkov je v družini in da ste za njega vedno tam. Vključevati v proces tudi partnerja, babice, tete ipd.

s) Ste se pri sodelovanju s starši soočali s kakšnimi problemi? Če ja, s kakšnimi?

Ne, edino moraš biti subtilen, da razumeš ali pa poskušaš najti prave trenutke za take pogovore.

t) Do kakšnih konkretnih skupnih odločitev/sklepov ste prišli glede prvorojenca, pri katerem so se pojavile težave?

Vsekakor, če je to trajalo več kot 3. tedne sem starše povabile na govorilne ure. Vmes smo si izmenjavali dnevne informacije o otroku in njegovem vedenju, počutju. Predlagala sem jim tudi krajšo uvajanje po prihodu dojenčka za prvorojenca oziroma da se dogovorimo, da je otrok krajše obdobje v vrtcu (npr. odhod po kosilu). Sicer pa govorilne ure, kjer se s starši pogovorimo natančno o vzrokih dolgotrajnih sprememb v vedenju, pri prihodu novega družinskega člana.

4. Katere pristope in načine dela ste uporabili pri sodelovanju s starši ob takšni tematiki?

Ste mogoče vključili tudi otroka? Če ja, na kakšen način?

Otroci niso konkretno vključeni pri sodelovanju s starši, ampak bolj posredno v oddelku oziroma so sodelovali z vzgojitelji. Skupaj v smislu starš-otrok-vzgojitelj pa nikoli. Otroci so se z menoj pogovarjali v vrtcu, s seboj so prinesli slike, kose oblačil, telegram (ko je babi napisala in poslala telegram mamici v porodnišnico), to je čudovita priložnost za pogovor o družini/nosečnost. Vključiš še ostale otroke, ponudimo literaturo na to tematiko (primerno otroku) ipd.

49

5. Kaj po vašem mnenju lahko starši naredijo v svojem družinskem okolju, če so pri otroku zasledili naslednje spremembe (navedite konkretne nasvete):

g) če je otrok je bolj razdražljiv, ljubosumen in jokav;

Nasveti: starše poslušamo, predstavimo različne družinske situacije ali je to samo skrb starša ali pa ugotovimo, da je to vedenje s prejšnjim tako res drugačno, da bi mi vsi skupaj morali biti zaskrbljeni. Mogoče je lahko to samo krik po pozornosti, ki jo tisti hip več potrebuje ali je to zahtevanje po pozornosti. Na podlagi tega, potem skupaj ocenimo ali je to manjše odstopanje.

Predvsem pa poslušamo starše in primerjamo prejšnjo stanje njegovega razvoja, igre, odnos z današnjim stanjem. Upoštevamo tudi občutljivost mame. Ženske so po porodu bolj občutljive, senzibilne, depresivne …

h) če otrok odklanjanja/ne sprejema sorojenca (ne želi ga videti in slišati; otrok odriva sorojenca stran);

Pravzaprav sta ene dva taka primera, kjer sta se otroka želela znebiti sorojenca, to tudi pride.

Takšne različne reakcije otroka, za starša predstavlja kar težji napor (npr. otrok sprašuje kdaj gre sorojenec nazaj domov, ščipanje sorojenca …). V tem obdobju morajo biti pozorni, da se dojenčku kaj hudega ne pripeti in si vzeti več časa za prvorojenca.

i) če otrok kaže agresivno vedenje do sorojenca.

Agresija za otroka predstavlja obrambo oziroma krik. Potrebno mu je jasno povedati, da je to nespremenljivo vedenje, tega se ne dovoli in mu vedno znova dopovedovati, da ga imamo radi, nuditi podporo in se z njim ukvarjati, kot tudi prvorojenca naučiti nežnosti do dojenčka.

6. Bi dodali oz. opozorili še na kaj?

Menim, da je pomemben pogovor, dovolj ljubeč odnos v družini in v vrtcu. V vrtcu tudi drugi otroci pripomorejo k temu, da je lažji prehod pri sprejemanju novega družinskega člana. Otroci znajo med seboj znajo povedati, kakšno njihovo izkušnjo, ki so jo imeli z njihovimi sorojenci.

Kar pripomore k tem, da prvorojence tudi lažje sprejeme novega družinskega člana.