»Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovostne predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje veliko prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje.« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 13). Kakovostno vzgojno delo v predšolskem obdobju temelji na povezanih odnosih in sodelovanju s starši. Predstavlja skupno odgovornost tako za starše kot za vzgojitelje, saj vsi stremijo k skupnemu cilju, razvoju otroka (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018).
Sodelovanje med vzgojno-izobraževalno institucijo in družino je opredeljeno kot dolgotrajen proces, ki teži h kakovostni predšolski vzgoji. Pri sodelovanju gre za izmenjavo različnih informacij o razvoju, napredku in vedenju otroka. Razlogi za spremembe v otrokovem vedenju izvirajo iz družinskega okolja (npr. razveza staršev, bolezen, prihod novega družinskega člana ipd.) ali vrtca (npr. sprememba kadra ipd.) (Jensen in Jensen, 2011). Spremembe v otrokovem vedenju vzgojitelji opazujejo in zabeležijo, saj opažanja predstavljajo vodilo pri pogovorih s starših. Na pogovornih urah vzgojitelji staršem predstavijo nazadovanja, napredovanja in spremenjena vedenja, ki nastanejo zaradi sprememb v otrokovem okolju. Pomembno je, da starši in vzgojitelji vzpostavijo partnerski odnos v procesu vzgoje (Vodopivec, 1994).
Tudi Devjak in Berčnik (2019) poudarjata, da je za dobro sodelovanje med vzgojitelji in starši potrebno vzpostaviti in ustvarjati partnerski model sodelovanja, ki temelji na poslušanju, podpornem odnosu, spoštovanju, skupnem sprejemanju odločitev in medsebojni delitvi odgovornosti. Žnidar (2018) pri partnerskem sodelovanju poudarja zaupanje, poznavanje družinskega ozadja in pričakovanj, ki jih imajo starši do vzgojno-izobraževalne institucije. Za partnerstvo so pomembni pozitivna klima, dvosmerna komunikacija in razumevanje različnosti družin.
Pri partnerskem sodelovanju gre za odnos, kjer se medsebojno povežejo vzgojitelj, starši in otrok ter vsi stremijo k skupnim ciljem. Pri sodelovanju je pomembno, da vse odrasle
6
udeležence sprejmemo kot enakovredne partnerje v vzgojnem procesu ter s skupnimi močmi rešujemo nastale težave bodisi na ravni vrtca ali otroka. S sodelovanjem odrasli spodbujajo in pozitivno vplivajo na otrokov fizični, spoznavni, čustveni in socialni razvoj (Devjak in Berčnik, 2019).
Sodelovanje je pomembno tako za starše kot za vzgojitelje. Vzgojitelji vidijo družino kot pomemben vir informacij o otroku, na podlagi katerih poskrbijo za kakovostno vzgojno delo.
Informacije o otroku omogočajo lažje razumevanje odzivov otroka na določeno situacijo in ustrezen pristop s strani vzgojitelja (Lepičnik Vodopivec, 2012; Vidmar, 2018). Za družino je pomembno sodelovanje z vzgojno-izobraževalno institucijo, saj preko nje pridobijo informacije o lastnostih in posebnostih otroka ter tako še bolje spoznajo svoje otroke. Družina preko sodelovanja pridobi zaupanje v vrtec, vrtec pa otrokom zagotovi socialne stike in znanje (Vidmar, 2018).
Pri ustvarjanju odnosa med starši in vzgojitelji se morajo starši zavedati, da vzgojno-izobraževalna institucija otroku predstavlja velik del njegova življenja. Glavno vlogo pri tem imajo vzgojitelji, da s starši vzpostavijo odnos, v katerem so vsi enakovredni partnerji v razvoju otroka. Velik pomen ima tudi to, da vzgojitelji staršem pokažejo empatijo, poslušajo njihove stiske in dvome ter se jim znajo na ustrezen način približati in na razumljiv način razložiti težave otrok (Lepičnik Vodopivec, 2012).
V nacionalnem Kurikulumu za vrtce (1999) je sodelovanje opredeljeno kot medsebojna povezanost in enakovredna porazdelitev odgovornosti med družino ter vrtcem. Vzgojno-izobraževalne institucije spoštujejo vrednote, norme, prepričanja, vero … družine in vanje ne posegajo. Po drugi strani pa morajo starši spoštovati strokovnost vrtca in vzgojitelja.
Vzgojitelji se poslužujejo različnih oblik sodelovanja s starši, v grobem jih delimo na formalne in neformalne oblike. Med formalne oblike sodelovanja spadajo govorilne ure, roditeljski sestanki, individualni pogovori, pisna obvestila, predavanja za starše, vabila in izredni pogovori (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018; Lepičnik Vodopivec, 2012). Devjak in Berčnik (2019) k formalnim oblikam sodelovanja dodajata še sporočila preko interneta v obliki e-pošte, pogovore po telefonu, svet staršev in svet zavoda (prav tam).
Neformalne oblike sodelovanja so izmenjava informacij ob prihodu in odhodu otroka v vrtec, prireditve, razna srečanja, obvestila na oglasni deski, uvajanje, dan odprtih vrat, delavnice, šola za starše, izleti … (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018; Lepičnik Vodopivec, 2012).
7
Vzgojno-izobraževalne institucije in družine se medsebojno povezujejo in dopolnjujejo. Tesna povezanost vzgojitelju omogoča boljši vpogled v družinsko okolje, otrokovo vedenje, vzgojo, razvoj in napredek. Pri tem je temeljno, da sta vzgojno-izobraževalna institucija in družina povezani preko otroka, saj je otrokov razvoj odvisen ne le od institucije, temveč tudi od družine.
Lahko bi rekli, da sodelovanje sorazmerno vpliva na otroka, tesnejša povezanost se ustvari med vrtcem in družino, večji vpliv ima na otrokov razvoj. Preko sodelovanja s starši vzgojitelj postane kakovostnejši pri svojem vzgojnem delu (Pšunder, 1998; Devjak in Berčnik, 2019;
Vidmar, 2018).
Vzgojitelji se ob pojavu težave pri otroku bodisi glede vedenja ali pa nazadovanja v vedenju, ki ga je predhodno že zmogel, poslužujejo pogovora s starši, kjer jim predstavijo težave otroka.
Starši pa pričakujejo informacije kot tudi strokovni nasvet ob pojavu težav pri otroku.
Pomembno je, da si ob težavi otroka vzgojitelj vzame dovolj časa za pogovor s starši in reševanje problema ter jim posreduje informacije na primeren način. Ob tem pokaže razumevanje, sočutje do staršev, poskuša poiskati različne načine in rešitve v dobro otroka.
Skupaj se dogovorijo za načrt, ki bo učinkovit za otroka (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Sodelovanje med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo je zakonsko opredeljeno in zajema vključevanje staršev v življenje in vzgojno delo v vrtcih (Žnidar, 2018). Kadar govorimo o sodelovanju s starši, se je treba zavedati pristopov, ki obogatijo in ustvarijo tesno vez med starši in vzgojitelji. Terčon (2014) predlaga naslednje: aktivno poslušanje, kazanje sočutja, uporabo ustrezne komunikacije (pozorni smo tudi na neverbalno govorico telesa), dogovarjanje in sprejemanje skupnih rešitev, ki so v korist otroka, povzemanje in prikazovanje težav oziroma problemov še z drugih vidikov. Dejavniki, ki vplivajo na kakovostno sodelovanje med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo so pozitivna klima, ki jo ustvarijo vzgojitelji v vrtcu, odnos do družin in vključevanje staršev v življenje v vzgojno-izobraževalni instituciji (Vidmar, 2018).
Vzgojitelji so tisti, ki na podlagi strokovnega znanja pomagajo staršem pri skrbi za otroka in jim nudijo podporo pri vzgojnih izzivih. Trdni odnosi med družino in vzgojiteljem omogočajo kreativnost in razvoj vseh področij otroka (fizični, socialni, spoznavni in čustveni razvoj). Za razvoj vseh potencialov otrokovih zmožnosti je pomembno spodbudno, pozitivno okolje in ustvarjanje različnih priložnosti oziroma dejavnosti, kjer bo otrok lahko pridobil veščine in sposobnosti na vseh področjih razvoja. Velik pomen pri tem ima družina, ki mu nudi podporo, ljubezen in varnost (Žnidar, 2018).
8