Vloga odraslega ob prihodu novega družinskega člana

Vloga odraslega ob rojstvu sorojenca je pomagati prvorojencu razumeti čustva, sprejeti novega družinskega člana in otroku nuditi zadostno mero pozornosti. Hkrati se je potrebno zavedati, da imajo otroci raje negativno pozornost kot pa občutek nepomembnosti. To lahko privede do več neprimernega vedenja, saj želi biti otrok slišan in ljubljen (Fontana, 1995). Ob neustreznem postopanju, v smislu da se na otroka starši jezijo ali ga celo kaznujejo, pride do tega, da se takšna vedenja ponavljajo in stopnjujejo (Sterle, 1985). Tako Fontana (1995) kot Ručigaj (2009) omenjata, da se otroci lažje soočijo z jezo staršev kot pa z nepozornostjo.

Pomembno je ustrezno postopanje staršev glede neprimernih vedenj oziroma nazadovanja v vedenjih, ki jih je že predhodno osvojil (Fontana, 1995). Dodič (2016) izpostavlja, da se je potrebno na takšna vedenja odzvati resno, razumevajoče in ponuditi otroku tisto, kar močno potrebuje v tistem trenutku, in sicer čas, sprejemanje in upoštevanje njegovih čustev. Sterle (1985) poudarja, da je ključno, da se odrasli odzovejo blago, z razumevanjem njegove stiske in toleranco do nekaterih vedenj (prav tam).

Köning (1996) poudarja vlogo odraslega v smislu večje obzirnosti, empatije oziroma vživljanja v otrokov položaj in skupnega premagovanja stisk, ki jih otrok občuti ob prihodu novega družinskega člana. Tako otroci kot odrasli so si med seboj različni in lahko pride do tega, da otrok, kljub pripravam, ne sprejme sorojenca. Avtor poudarja, da je to odvisno od tega, na kakšen način se družina sooča z nastalo situacijo (prav tam).

Prvorojencu je treba pomagati izraziti občutke in nuditi občutek ljubezni. Obenem mu je treba predstaviti drugačne, socialno sprejemljive načine, preko katerih lahko izražajo jezo, nezadovoljstvo, žalost, npr. preko risbe, domišljijske igre, gibanja ipd. Hkrati pa je potrebno omogočiti poseben čas med staršem (materjo ali očetom) in prvorojencem. (Shroff Pendley, 2014).

Ob rojstvu sorojenca je za prvorojenca pomemben odziv odraslega, in sicer naj prvorojencu pokaže razumevanje in potrpežljivost, kar pri njem spodbudi občutke varnosti in ljubezni.

Prvorojenec mora vedeti in občutiti, da njegov položaj prvega ni ogrožen in da ni izgubil ljubezni staršev, kar bo posledično pomagalo pri sprejemanju sorojenca v njegovo življenje.

13

Vsekakor starši ne smejo dovoliti nikakršnega telesnega nasilja do sorojenca. Ob tem ni priporočljivo kaznovati otroka, saj bo še bolj zamerljiv do sorojenca. Bolje je, da se, ko se otrok umiri, z njim pogovorijo o njegovih občutkih in mu razložijo, da takšno vedenje ni dovoljeno (Dealing with challenging behaviour when a new baby arrives, 2019).

Kot sem že opisala, je prihod novega družinskega člana v družinsko okolje za prvorojenca kar precejšen šok. Dodič (2016) in Hirsch (2016) navajata smernice, ki pri otroku olajšajo stisko pri nastali situaciji v družini, in sicer: nobenih sprememb v dnevni rutini, otroka ne odvajati ali uvajati na toaletni trening, ne uvajati drastičnih sprememb (kot je npr. sprememba prehod s stekleničke na kozarec), ustvariti priložnost, kjer bo otrok vadil pravilno rokovanje z novorojenčkom, nakloniti pozornost in ljubezen (prav tam).

Avtorji Hrovat Kuhar (2010), Laule (2017) in Bartlett (2013) navajajo skupne smernice, ki pomagajo otroku soočiti se z nastalo stisko v družinskem okolju (rojstvo sorojenca). Smernice, ki jih avtorji izpostavljajo so: predstaviti prednosti, ki jih ima otrok kot starejši, vzbuditi zanimanje za nego novorojenčka, vključevati in spodbujati otroka pri skrbi za novorojenčka, prvorojencu nameniti poseben čas (lahko ta čas preživljajo s starši z igro ali pa s pogovorom) in prostor, ki ga ni potrebno deliti s sorojencem, izpolniti prvorojenčeve potrebe (več pozitivnega dotika, kot so objemi, tolerirati pootročeno vedenje).

Hrovat Kuhar (2010) k temu dodaja še nekaj smernic, in sicer: zavedanje in razumevanje stiske otroka, pripovedovanje ob slikah, ko je bil še sam majhen otrok, pogovor o skrbeh z otrokom, izogibanje pretiranemu opozarjanju, predstavitev zaželenega vedenja, enakovredna mera pozornosti.

Laule (2017) poleg tega, kar je sam avtor že izpostavil, dodaja naslednje smernice ob rojstvu sorojenca:

- Resnično moramo prisluhniti otroku in mu pomagati izraziti njegova čustva, četudi so neugodna.

- Otroku nikakor ne smemo dovoliti agresivnega vedenja do novorojenčka. Raje otroku pokažimo, na kakšne načine lahko izrazi jezo.

- Potrebno je tolerirati oz. dopuščati pootročeno vedenje.

- Izmenjava daril med sorojenci.

- Opozorimo obiskovalce, naj naprej namenijo pozornost prvorojencu.

14

Bartlett (2013) ob tem izpostavlja pomembnost spoštljivega in dostopnega odnosa med staršema in prvorojencem, saj pozitivno vpliva na otroka, ki se sooča s spremembo v družinskem okolju (rojstvo sorojenca). Pomembno je tudi to, da imajo otroci občutek pomembnosti in pripadnosti s strani staršev. Smernice, ki olajšajo stisko pri otroku in jih avtorica navaja so: poslušati, zaupati otroku in dovoliti napake, spodbujati, vzpostaviti očesni stik, ceniti otrokov trud in negovati pozitivne odnose med družinskimi člani (prav tam).

Brill (2017) navaja naslednja priporočila ob prihodu sorojenca:

- Starši naj uporabijo pozitivno disciplino: otroku naj postavijo mejo in mu ob čustvenem izbruhu/reakciji pustijo, da se umiri, šele nato naj se z njim umirjeno pogovorijo. Ob tem je pomembno zagotoviti varnost obeh otrok.

- Starši naj postavijo realna pričakovanja do prvorojenca in njegovih zmožnosti.

- Starši naj pokažejo razumevanje do otrokovih občutkov in stisk.

- Starši naj potrjujejo in sprejemajo čustva, ki jih otrok pri tem doživlja.

- Starši naj otrokom naklonijo ljubezen in se o tem pogovorijo. Otrok mora vedeti, da je še vedno ljubljen, sprejet in varen.

Kot sem že omenila, rojstvo sorojenca vpliva na prvorojenca, kar se odraža v spremenjenem vedenju, ki pa je lahko razvidno tudi v vzgojno-izobraževalni instituciji. Pri takšnih spremembah je pomembno pripraviti spodbudno okolje, v katerem se bo otrok počutil varnega in sprejetega. Poudarek naj bo na dobrem odnosu in ustrezni komunikaciji med vzgojiteljem in otrokom, ki omogočata, da se bo otrok lažje odprl in zaupal svoje stiske in čustva. Vzgojitelji se lahko za pomoč obrnejo na strokovne in svetovalne delavce vrtca ali poiščejo raznovrstna izobraževanja o tej problematiki in strokovno literaturo. Na tak način se bodo počutili kompetentnejše pri soočanju s problematiko in bodo tudi lažje pomagali otroku (Simčič in Vec, 2015).

Sterle (1985) k temu dodaja še, da morajo vzgojitelji opazovati otroka in si zapisovati spremenjena vedenja, ki nastajajo ob pojavu sprememb v družinskem okolju, bolj specifično ob prihodu novega družinskega člana. V vzgojnem delu naj vzgojitelji otroku naklonijo več pozornosti in objemov. Z otrokom naj se pogovarjajo o novem družinskem članu, pripravijo okolje in dejavnosti, kjer ima otrok možnost izraziti občutke ter procesirati spremembo v družinskem okolju. Pomembno vlogo pri tem ima tudi igra, saj preko nje otrok sprosti svoja čustva. Igra ne pozna meja, otrok razvija domišljijo, ustvarjalnost, vživi se v različne vloge …, kar pozitivno vpliva na otroka, saj mu pomaga pri soočanju s stisko (prav tam).

15

Otrokova spremenjena vedenja v oddelku zaradi prihoda sorojenca vzgojitelji tolerirajo (npr.

močenje hlačk, sesanje prsta, izbirčnost pri hrani ipd.), dokler stisko oziroma strahu ne premaga (Sterle, 1985). Odzivanje otroka in informacije, ki jih vzgojitelj pridobi od njega, so pomembni tudi za starše; pri pogovoru jih vzgojitelj izpostavi in nanje opozori. Ob ustreznem ravnanju odraslih (vzgojitelji, starši, odrasli skrbniki) lahko strah oziroma stiska, ki jo otrok doživlja ob rojstvu sorojenca, hitro izzveni (prav tam).

Barlett (2013) navaja načine, ki pomagajo otroku pri soočanju z rojstvom novega družinskega člana. Čeprav so ti načini namenjeni staršem, menim, da so nekateri izmed njih uporabni tudi za vzgojitelje. Avtor predlaga: posvetiti se in resnično prisluhniti otroku, nakloniti več pozornosti in objemov, pri komunikaciji vzpostaviti očesni stik (prav tam).

Ob smernicah, ki jih v zvezi s problematiko rojstva sorojenca navajajo različni avtorji, povzemam, da je potrebno vzpostaviti varno, ljubeznivo okolje in biti ob tem potrpežljivi, saj otrok potrebuje predvsem čas in podporo staršev.

16