Smernice za starše ob nesprejemanju sorojenca

Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju sem vzgojitelje spraševala, kakšni so po njihovem mnenju učinkoviti pristopi, ki jih starši lahko uporabijo pri prvorojencu, kadar ta ne sprejema sorojenca. Poleg tega sem raziskovala še to, koliko so starši pripravljeni vzgojitelju zaupati težave, ki se ob taki situaciji pojavijo pri otroku.

Iz naslednje razpredelnice so razvidni naslednji pristopi/smernice za starše, kadar otrok ne sprejema sorojenca.

Tabela 9: Nasveti za starše, katerih otrok ne sprejema sorojenca.

f % kasneje spat, z očetom sam na izlet …

40 21,39 %

Otroka naj vključijo v skrb za dojenčka, npr. pomoč pri kopanju novorojenca, izbira oblačila, igrač ipd.

67 35,88 %

Drugo:

Vzgojitelji največkrat (35,88 %) staršem svetujejo, da prvorojenca vključijo in spodbujajo pri skrbi za dojenčka po lastnih zmožnostih. Naslednji trije dokaj pogosti nasveti (vsi okrog 20 %) so pogovor, primeren otrokovi razvojni stopnji in starosti, predstavitev situacije skozi igro in omogočanje kakšnega »privilegija« za prvorojenca. Poleg tega so vzgojitelji dodali še predčasen odhod iz vrtca (po kosilu) in dodatno izkazovanje podpore in ljubezni. Velikokrat so tudi izpostavili pomen preživljanja časa samo z mamico.

Interpretacija rezultatov intervjujev pod razpredelnico 9 je pokazala, da bi vzgojitelji v dani situaciji reagirali dokaj podobno in staršem nudili enake smernice/nasvete. Še posebej pa so izpostavili učinkovitost vključevanja prvorojenca v skrb za novorojenčka.

28

Različni avtorji, kot so Hrovat Kuhar (2010), Fontana (1995), Dodič (2016) in Bartlett (2013), izpostavljajo, da je zelo pomembno, da je prvorojenec po svojih zmožnostih in sposobnostih vključen v oskrbo dojenčka, saj se ob tem počuti pomembnejšega. Kot sem že prej omenila in kot navaja tudi Fontana (2010), je potrebno otroka na prihod drugega otroka predhodno pripraviti, predvsem prek pogovora in igre. Priporočljivo je, da starši prvorojencu omogočijo

»privilegij,« saj otroku pokažejo pozitivne plati njegovega položaja in starosti (Hrovat Kuhar, 2010).

Zanimalo me je, v kolikšni meri so starši pripravljeni vzgojiteljem zaupati težave, ki se pojavijo pri otroku zaradi novega družinskega člana.

Tabela 10: Zaupanje težav, ki se pojavijo v družinskem okolju zaradi prihoda novega družinskega člana.

f %

Nisem imela primera, da bi otrok dobil sorojenca. 3 4,23 % Imela sem primer otroka, ki je dobil sorojenca, a s tem nisem

imela posebnih težav.

Iz razpredelnice je razvidno, da je imela večina (39,44 %) vzgojiteljev primer otroka v oddelku, a prvorojenec ni imel posebnih težav. V primeru da so se pojavile težave, so jih starši vzgojiteljem večinoma tudi zaupali (39,44 %). Le nekaj (16,90 %) vzgojiteljev pravi, da jim starši niso zaupali težav, čeprav menijo, da so se te pri otroku pojavile. Zelo malo (4,23 %) vzgojiteljev je odgovorilo, da takega otroka v oddelku še niso imeli.

Pri obdelavi podatkov anket so vzgojitelji opisali različne težave, ki so jih starši zaupali, ter pojasnili, na kakšen način so se nato sami odzvali nanje. Izpostavila bom nekaj primerov:

- Vzgojitelj je pri otroku, ki je dobil sorojenca, opazil več izpadov trme, otrok prav tako ni želel sodelovati pri vsakodnevnih dejavnostih, se obuti in samostojno jesti. Staršem je predlagal več individualnega časa z mamico in očetom ter postopno vključevanje v skrb za mlajšega otroka. Stanje se je izboljšalo v naslednjih tednih.

- Vzgojitelji so navedli spremembe, ki so jih tako starši kot tudi sami opazili po prihodu novega družinskega člana, kot so nagajivost, zamišljenost, pogosto zbujanje sredi noči in ponovna želja po dudi. Staršem so svetovali strpnost, pogovor in »privilegij« za starejšega otroka.

29

- Ob rojstvu sorojenca so vzgojitelji pri prvorojencu zasledil razdražljivost, ljubosumje in jokavost. Staršem so predlagali skrajšan čas v oddelku (npr. do kosila, po počitku, en dan v tednu doma …), hkrati pa naj bi otroku nudili tudi več topline, ljubezni, objemov ipd. ter ga vključevali v skrb za sorojenca.

- Vzgojitelj je navedel primer, ko se je otrok želel znebiti sorojenca (npr. otrok sprašuje, kdaj gre sorojenec nazaj domov, prisotno je tudi ščipanje, zgodilo se je že, da je otrok želel skotaliti dojenčka navzdol po svojih nogah ipd.). Takšne situacije imajo kar močan vpliv na starše. Starši naj bodo zelo pozorni, da zaščitijo dojenčka in si vzamejo več časa za prvorojenca.

- Starši so vzgojitelju zaupali, da so pri prvorojencu opazili več agresivnega vedenja do sorojenca. Vzgojitelji so predlagali, naj otroka ne pustijo samega z dojenčkom, hkrati pa naj ga naučijo nežnosti. Pri starejših otrocih naj starši jasno povedo, da je takšno vedenje nesprejemljivo. Vsi prvorojenci, ne glede na starost, pa morajo imeti občutek sprejetosti in ljubljenosti s strani staršev.

Ključno je, da se med vzgojno-izobraževalno institucijo in družino vzpostavi partnerski model sodelovanja, kjer si vsi enakovredno delijo odgovornost, se spoštujejo in sprejemajo skupne dogovore v korist otroka. Družine preko sodelovanja pridobijo informacije o vedenju otroka izven domačega okolja, zaupanje in pomoč, kadar so v dvomih glede soočenja s težavami otroka. Vzgojitelji pa na takšen način spoznavajo vedenje otrok v domačem okolju in jih posledično tudi lažje razumejo. To pomeni, da kakovostno sodelovanje pozitivno vpliva na razvoj otroka (Devjak in Berčnik, 2019; Vidmar, 2018).

30