Opis tehnik zbiranja podatkov in instrumentarija

Vogrinc (2001) v namene raziskovanja s strani pedagoških delavcev priporoča repertoar preprostih, v šoli izvedljivih tehnik in instrumentov zbiranja podatkov, ki so seveda odvisni od raziskovalnega problema. Prevladujejo tehnike, ki dajejo osebam prostor za izražanje svojega pogleda na svoj način, jim dovoljujejo, da odgovore prosto oblikujejo, ob tem pa tudi razmišljajo oz. poglabljajo svoje razmišljanje v dialogu. Seveda pa ne omejuje uporabe tehnik kvantitativnega raziskovanja.

Za zbiranje podatkov v okviru kvalitativne pedagoške raziskave sem sama uporabila naslednje tehnike: javno opazovanje z udeležbo (aktivno, nestrukturirano), raziskovalni

55

polstrukturirani intervju in raziskovalni dnevnik. Vogrinc (2011) med tehnike zbiranja podatkov šteje tudi fotografiranje.

4.3.1 Test za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke

V namen raziskave so učenci tretjih razredov pred začetkom izvajanja učne pomoči in neposredno po koncu faze neposrednega izvajanja projekta rešili časovno omejen test za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke, ki se nahaja med prilogami (Priloga št. 2). Test je obsegal 60 računov poštevanke v obsegu do 100, ki niso bili razporejeni po težavnosti in številskem obsegu. Čas reševanja je bil omejen na 10 minut. Primerjava začetnega in končnega testa za posameznega učenca je bila osnova za oceno, ali je organizirana ter vodena MUP pripomogla k izboljšanju avtomatizacije poštevanke.

4.3.2 Anketni vprašalnik

Podatke sem zbirala tudi s pomočjo evalvacijskih anketnih vprašalnikov (Priloga 1). Pripravila sem tri različne vprašalnike, namenjene prostovoljkam, tretješolcem in njihovim razredničarkam. V reševanje so jih prejeli v fazi spremljanja učinkov akcijske raziskave.

Vsebinsko so se dotikali naslednjih sklopov, vezanih na cilje raziskovanja oziroma na kriterije vrednotenja projekta:

• kvalitativna ocena vpliva vodene MUP na izboljšanje avtomatizacije poštevanke na podlagi opazovanja in merjenja učnega izvajanja učencev;

• osebna ocena spremljajočih učnih učinkov projekta na prejemnike pomoči na podlagi opazovanja, razgovorov in refleksije;

• osebna ocena psihosocialnih učinkov projekta na neposredne udeležence (prejemnike pomoči in prostovoljce) na podlagi opazovanja, razgovorov in refleksije;

• osebna ocena organizacije in vodenja projekta s strani mentorice na podlagi izkušenj, opazovanja in refleksije vseh treh skupin sodelujočih;

• ocena učinkovitosti prostovoljcev (odnos z učenci z UT, izvedba srečanj, izpolnjevanje obveznosti) z vidika ostalih skupin sodelujočih;

56

• samorefleksija v smislu kratke analize konkretne izkušnje (ozaveščanje motivov, pridobljenih znanj, izkušenj in koristi) ter oblikovanje zaključkov, predlogov za delovanje v prihodnje;

• ocena interesa za nadaljnje sodelovanje v MUP v različnih vlogah (prostovoljec, prejemnik pomoči, razrednik).

4.3.3 Opazovanje

V raziskovalne namene sem uporabila tehniko javnega opazovanja, kjer opazovane osebe, v našem primeru prostovoljke in prejemniki učne pomoči, vedo, da jih raziskovalec opazuje, kar je tudi najbolj etično. Kombinirala sem opazovanje z udeležbo (ko se raziskovalec aktivno vključi v skupino) in brez nje. Kot pravi Vogrinc (2008), je med njima kontinuum različnih vlog, ki jih raziskovalec lahko prevzame. Sama sem bila prvenstveno opazovalec, potem udeleženec. V delo skupine sem se vključila, ko je po moji presoji konkretna situacija zahtevala takojšnje posredovanje v smislu pomoči posamezni prostovoljki pri izvedbi srečanja.

Opazovanje je bilo neposredno, nestrukturirano (shema opazovanja ni bila natančno predvidena, vnaprej so bile znane le splošne smernice oz. grobe vsebinske kategorije), a aktivno. Slednje pomeni, da sem bila kot opazovalec predana raziskavi, jo podpirala tudi osebno. Tako opazovanje dopušča raziskovalcu večjo fleksibilnost v primerjavi s strukturiranim (Vogrinc, 2008; Jereb, 2012).

Vogrinc (2008) opozarja, da je v malih skupinah, kot je bila naša, večja verjetnost, da kot opazovalec vplivam na opazovane osebe, ki tako povsem spremenijo svoje vsakdanje vedenje, kar lahko vpliva na veljavnost in zanesljivost sklepov. Menim, da je zaradi tega triangulacija metod (tehnik) in virov podatkov toliko nujnejša. Isti avtor tudi svetuje, da pri javnem opazovanju opazovanih oseb predhodno ni smiselno povsem natančno seznanjati z namenom oziroma s cilji raziskave, o njih jih je bolje obvestiti po koncu zbiranja podatkov.

4.3.4 Raziskovalni intervju – razgovor z razlogom

Intervju je tehnika zbiranja podatkov s pogovorno komunikacijo med dvema osebama, od katerih ena (spraševalec) sprašuje, druga pa na vprašanja odgovarja (Vogrinc, 2008). Ko poteka

57

v neposrednem osebnem stiku, mora raziskovalec biti pozoren na vse odzive vprašane osebe, torej tudi na neverbalna sporočila, saj nam le-ta in socialna dinamika, ki se vzpostavi med intervjujem, prikažeta verbalni odgovor v pravi podobi. Z intervjujem ugotovimo, kaj intervjuvanec misli o proučevanem pojavu, spoznavamo pa tudi njegova čustva, misli, namere, pomene, ki jih pripisuje posameznim dogodkom in stvarem, dogodke iz preteklosti itd. Vogrinc navaja, da z intervjujem spoznavamo tisto, česar ne moremo ugotoviti niti s pomočjo opazovanja, prosimo lahko za dodatna pojasnila izjav ali preverimo naše razumevanje povedanega. Primeren je za mlajše, ki niso povsem opismenjeni, in dovolj prožen, da ga lahko prilagodimo vsakomur (Vogrinc, 2008 in 2011).

V pedagoškem raziskovanju uporabljamo raziskovalni intervju – razgovor z razlogom. Za kvalitativno raziskovanje je značilen nestandardizirani intervju, ki je bolj oseben, poizvedovalni, kjer vpraševanci lahko povedo vse, kar je po njihovem mnenju pomembno za obravnavano temo, tudi svoje doživljanje problemskih situacij. Postavljajo se predvsem odprta vprašanja, vnaprej je določen zgolj cilj poizvedovanja. Glede na število vpraševancev sem izvajala individualne in skupinske razgovore. Pri slednjih se spraševalec hkrati pogovarja s skupino oseb in skupini postavlja vprašanja (Vogrinc, 2008 in 2011).

4.3.5 Raziskovalni dnevnik

Raziskovalni dnevnik piše raziskovalec oz. izvajalec akcijske raziskave (na pedagoškem področju je to običajno učitelj). Vanj se vnaša vse, kar pomaga situacijo bolje razumeti in jo pozneje obnoviti – misli, opažanja in njihova razlaga, vrednotenje, čustveni odzivi, razmisleki, slutnje, težave, ki so se pojavile, načrti za nadaljnje delo (Vogrinc, 2011).

V primeru moje akcijske raziskave so dnevniške zapise (prostovoljčev dnevnik) vodile neposredne izvajalke projekta. Sama sem zapise redno pregledovala in njihovo vsebino uporabljala kot iztočnico za mentorska srečanja in za vrednotenje poteka raziskave.

Opisne podatke, pridobljene iz dnevniških zapisov, sem obdelala z uporabo kvalitativnih metod. Odgovore sem kodirala po induktivnem pristopu (Vogrinc, 2008).

58