Pomen prostovoljskega dela osnovnošolcev in u č inki le-tega

Strokovni delavec kot predstavnik šole lahko deluje le znotraj družbeno določenih vrednot in šolskih zakonov. Z aktiviranjem prostovoljcev pa ustanova pridobi povezovalni člen med seboj in posamezniki oz. skupinami znotraj nje (Mikuš Kos in Pogačnik, 2002a).

Sleherni program prostovoljskega dela prinaša koristi, zaželene in nepričakovane učinke na prejemnike pomoči in izvajalce. Po navadi zanemarimo pozitivne pa tudi negativne učinke na družinsko okolje vseh neposredno vključenih oseb, na strokovnjake (mentorje in druge pedagoške delavce), na udeležene ustanove (šolo), pa tudi na širše socialno ter družbeno okolje (Mikuš Kos, 2002c; Blazinšek, Oblak, Jamšek, Gornik, Kronegger in Pinosa, 2010). Vplive prostovoljskega dela na vse udeležence je treba poznati, saj na njihovi podlagi načrtujemo nadaljnje delo z namenom, da bi bilo pozitivnih učinkov čim več (Mikuš Kos, 1998c).

Strokovnjaki, ki spremljajo učinke prostovoljstva, opozarjajo na težko merljivost, saj do podatkov po navadi pridemo zgolj z opazovanjem in poročanjem udeležencev procesa ali okolice (Mikuš Kos, 2002a).

9

1.6.1 Kaj prinaša prostovoljstvo mladim izvajalcem

Ker je njihovo delo prostovoljno, jih ni možno z običajnimi sredstvi prisile ali sprevržene motivacije primorati k delu – sodelujejo, dokler doživljajo koristi zase in zadovoljujejo osebne potrebe, sodelovanje pa lahko kadarkoli prekinejo (Gladek, 2015). Učinki prostovoljstva nanje niso manj pomembni kot učinki na prejemnike njihove pomoči in segajo na različna področja funkcioniranja: na osebnostno rast, intelektualni razvoj in šolsko znanje ter na socialno-emocionalno dozorevanje (Mikuš Kos, 1998c in 2002c).

Prostovoljci spoznajo različne kulture (priseljenci, Romi), socialne skupine (socialno ogroženi otroci, učenci s posebnimi potrebami) oziroma generacije. Pogosto tudi spremenijo svoja stališča do težav in osebnostnih značilnosti populacije, s katero delajo, in pridobijo osnovne človeške vrednote (Mikuš Kos, 1998a in 2002c; Gladek, 2015).

Razširijo teoretično znanje in usvojijo znanje za ravnanje. Zavestno krepijo in ob vodenju mentorja beležijo ključne vseživljenjske kompetence, ki jim bodo pri nadaljevanju šolanja ali zaposlovanju doma in v tujini pomagale pri dokazovanju pridobljenega znanja ali veščin (Gladek, 2015).

Naučijo se prevzemati socialno odgovornost in sodelovati pri reševanju težav v skupini.

Odkrivajo svoja močna ter šibka področja, bolje razumejo lastno vedenje, razvijajo pozitivno samopodobo, globlje doživljajo osnovne človeške vrednote in osebnostno hitreje dozorevajo (Čas, 1998; Mikuš Kos, 2002c).

Prostovoljstvo ponuja roko tudi učencem, ki iz različnih razlogov uporniško odklanjajo šolsko delo in učitelje. Učencem s težavami v razvoju, v vedenju in pri učenju omogoča pridobivanje pozitivnih socialnih izkušenj in krepitev samospoštovanja. Skozi prostovoljstvo pri njih odkrijemo mnoge pri pouku spregledane talente in lastnosti. Učna uspešnost, socialna prilagojenost, kulturno ali socialno ozadje, sposobnosti ali interesi niso kriteriji za uspešnost prostovoljca, če mu je mentor zmožen premišljeno in tankočutno ponuditi priložnost za razvojni korak k opolnomočenju – udejanjanju svojih potencialov v aktivnostih za druge in pridobivanju večjega nadzora nad svojim življenjem (Gladek, 2015; http://www.filantropija.org).

10

1.6.2 U č inki na posameznike, ki jim je pomo č namenjena

Učinki na prejemnike pomoči so običajno najbolj znani in številni. Odvisni so od realizacije zastavljenih ciljev ter programa, kot ga izoblikujemo že pred začetkom prostovoljskega dela.

Prostovoljci nudijo otrokom pomoč tako na formalni (npr. učna pomoč) kot tudi na neformalni ravni (prijateljstvo, ki ga od plačanih inštruktorjev in učiteljev ne moremo pričakovati) (Mikuš Kos in Pogačnik, 2002a).

M. Vodeb Bonač (1992) namen oziroma elemente pomoči deli na učno pomoč, osebno pomoč in pomoč otroku v kriznih situacijah. Izkušnje kažejo, da so v splošnem vplivi najbolj opazni na področju socialnega funkcioniranja posameznikov (raven osebne pomoči). Najpogostejše so spremembe v izboljšanju medsebojnih odnosov, učenec bolje deluje v skupini, učinkoviteje komunicira, postane samostojnejši in odgovornejši. Marsikaj, kar je bilo prej nedosegljivo, postane uresničljivo. Če se učencu nudi še učna pomoč, se običajno izboljšajo tudi učni dosežki (Gladek, 2015).

Vključenost v delo s prostovoljci je za učence iz rizičnih skupin (med njimi so tudi učenci z UT) pomemben varovalni dejavnik (Mikuš Kos, 2002a). Če izrabijo podporo in se sami aktivno potrudijo za doseganje njim in prostovoljcem skupnih ciljev, ki so v bistvu namen aktivnosti, se jim izboljšata samopodoba in samoučinkovitost, začnejo pričakovati uspehe in so zanje pripravljeni vložiti več truda. To pa pomeni razvoj rezilientnosti, pomembne za nadaljnje šolsko, poklicno in življenjsko prilagajanje (Magajna, 2008).

1.6.3 U č inki na mentorje prostovoljskega dela

Delovanje prostovoljcev največkrat umeščamo v prostor med naravno in spontano pomočjo, ki jo nudijo družina, prijatelji, sošolci, ter med pomočjo strokovnjakov (Mikuš Kos, 2002d).

Prostovoljstvo zagotovo vpliva na strokovne delavce, ki organizirajo in vodijo delo, ter spreminja vlogo vseh strokovnjakov v ustanovi. Učitelji, svetovalni delavci ali izvajalci dodatne strokovne pomoči v šolskem prostoru namenijo več pozornosti prenosu znanja, veščin in izkušenj na druge (na mlade prostovoljce) ter razširjajo krog partnerskih odnosov v pomoči in podpori učencem. Sodelovanje s prostovoljci zahteva predvsem od mentorjev tudi lastno izobraževanje. Prevzemajo odgovornost za delo prostovoljcev, postajajo bolj občutljivi za

11

njihove potrebe in želje, obenem pa tudi za potrebe in želje uporabnikov (Mikuš Kos, 2002c;

Mikuš Kos in Pogačnik, 2002a; Gladek, 2015).

Delo prostovoljcev je vsebinsko in s tem tudi kvalitativno različno od dela strokovnih delavcev v ustanovi. Mora pa biti enakovredno. V tem primeru prostovoljcem, mentorju in drugim strokovnim delavcem priznamo različnost vlog kot kvaliteto in nepogrešljiv delček v sestavljeni obravnavi posameznika ali skupine. Priznamo, da se eden od drugega lahko veliko naučimo, ne da bi se počutili ogroženi (Mikuš Kos, Pogačnik in Kos, 2002).