Pregled zbranih podatkov in razprava

Vsi učenci so ob učni pomoči prostovoljk v lastnem tempu in v individualnem obsegu napredovali v avtomatizaciji poštevanke, kar se je odražalo tudi v računanju pri urah matematike. Pozitivni psihosocialni učinki učnega napredka in spodbudnega učnega okolja so se v različni meri pokazali pri vseh učencih. Posegali so na naslednja področja:

131

• motivacija (notranji lokus kontrole – občutek kontrole nad svojimi dosežki, dvig nivoja aspiracije, interes za urjenje, aktivno sodelovanje pri urah MUP);

• učne navade (izpolnjevanje obveznosti – redno udeleževanje srečanj MUP, lastna odgovornost za učenje, samoiniciativnost);

• organizacijske sposobnosti (osredotočenost na nalogo);

• čustvovanje (razpoloženje, pozitiven čustven odnos do računanja, rezilientnost);

• socialne veščine in odnosi (širjenje socialne mreže, sodelovanje v skupini, komunikacija);

• učna in socialna samopodoba učencev (zmanjšanje občutka naučene nemoči, občutek usposobljenosti in lastne vrednosti, ločevanje težav pri računanju od osebne vrednosti, pobude za socialne stike, aktivno vključevanje v pouk).

Nekaj let starejše učenke so doživeli kot prijazne in potrpežljive pomočnice, katerim so lahko zaupali tudi težave in ob katerih je bilo varno delati napake. Raznoliki vizualno privlačni učni pripomočki in družabne igre za urjenje poštevanke so jih motivirali za vadbo in jim omogočali sodelovalno učenje. Skupinska vadba je bila pri večini učencev najbolj priljubljena, pri njej so se medsebojno učili in kontrolirali. Vsi so bili vsaj delno ali povsem zadovoljni s svojim učnim napredkom in razen enega učenca bi v prihodnosti še sprejeli učno pomoč prostovoljk.

Prostovoljke so z vidika stvarne, torej učne pomoči učencem pridobile nova specifična znanja (strategija urjenja poštevanke) in utrdile lastne računske veščine. Z odnosnega vidika pa so v različni meri pridobile:

• na kognitivnem področju (razvijale so izkustveno učenje skozi refleksijo, skušale fleksibilno reševati probleme in biti ustvarjalne);

• na področju delovnih navad (samodisciplina, samostojnost, odgovornost, sodelovanje in delitev nalog, samoiniciativnost);

• na področju socialnega in moralnega razvoja (prosocialne izkušnje, potrpežljivost, strpnost, komunikacijsko-motivacijski pristopi, socialne veščine v odnosih z mlajšimi, z mentorico in s skupino vrstnic, timsko delo, odgovorno in samostojno izpolnjevanje nalog);

• v razvoju samopodobe, samozavedanja in občutka lastne vrednosti (ozaveščanje pridobljenih kompetenc);

• v razvoju stališč in vrednot (stališča do učencev z UT in do MUP, vrednotenje učiteljskega poklica, prostovoljstva).

132

Večina je bila zadovoljna z organizacijo dela in vodenjem s strani mentorice. Pri delu jim je bila dopuščena velika mera samostojnosti, s čimer so prevzele večji delež odgovornosti za učinkovito izvajanje projekta in učni napredek tretješolcev. To jim je godilo, a je bilo za par deklet prevelik izziv in so ob pomanjkanju nadzora občasno manjkale na srečanjih MUP. Za vztrajanje pri izvajanju in za ohranjanje pričakovanega nivoja izvajanja so rabile stalne spodbude in vodenje ter občutek zunanjega nadzora, ki ga je bilo težko zagotavljati, ker nisem bila zaposlena v ustanovi. Največ napora so vse vlagale v motiviranje učencev za urjenje poštevanke, nekatere je obremenjevalo vodenje dokumentacije in delo z nemirnimi učenci.

Glede na stopnjo aktivne udeležbe in vložen napor sem prostovoljke razdelila v dve skupini.

Bolj učinkovite in pristne v odnosih so bile učenke, ki v vrstniški skupini niso bile najbolj priljubljene in pri pouku učno ne najbolj uspešne, so pa največ pridobile na občutku lastne vrednosti. Nudenje učne pomoči je zadovoljilo vsaj del potreb vseh prostovoljk, ker sicer ne bi vztrajale. Za večino je prostovoljstvo postalo vrednota in bi želele z njim nadaljevati.

Razredničarke so bile tekom izvajanja projekta razbremenjene učne pomoči učencem pri avtomatizaciji poštevanke. Zanje je bil najpomembnejši učni napredek učencev, sočasnih psihosocialnih učinkov niso zavestno spremljale. Kot največjo pomanjkljivost projekta so izpostavile pomanjkanje povratnih informacij o poteku dejavnosti in napredku svojih učencev.

Mentorica sem časovno in organizacijsko usklajevala delo v drugi ustanovi z nalogami pri vodenju MUP. Organizacijsko je projekt ob podpori strokovne delavke šole potekal brez zapletov. Projekt je zame predstavljal večjo obremenitev v fazi priprave in končnega vrednotenja kot v fazi izvajanja. Strnjeno uvodno usposabljanje je bilo preobsežno, morala bi ga izvesti v vsaj dveh delih. V osrednji fazi, ko se je dejansko izvajala MUP, je bila moja glavna naloga nuditi prostovoljkam podporo, vodenje in možnost učenja iz izkušenj. Obenem sem morala zagotavljati pričakovan nivo izvajanja učne pomoči v korist tretješolcev. Največja pomanjkljivost je, da svojih nalog nisem mogla opravljati neprekinjeno. Pridobila ali poglobila sem številna znanja in veščine s področja komunikacije in skupinske dinamike, ki mi bodo koristila na vseh področjih profesionalnega dela in osebnostne rasti. Podrobno sem spoznala prostovoljstvo v vseh fazah organiziranja. Naučila sem prepuščati večjo odgovornost za njihovo delo tistim, ki so zanj neposredno zadolženi, in od njih pričakovati toliko, kolikor so zmožni in pripravljeni dati. Postala sem tudi bolj občutljiva za težave odraščajočih prostovoljk.

Projekt MUP je bil uspešno izveden v splošno zadovoljstvo vseh vključenih. Opisan proces in njegovi učinki so plod kvalitativne akcijske raziskave, zato ugotovitve niso statistično

133

posplošljive. Omogočajo pa vpogled v potek projekta na nivoju vseh skupin udeležencev.

Njihov namen je prispevati k izboljšanju in nadgradnji dobre poučevalne prakse, k spodbujanju interaktivnih oblik aktivnega učenja in k razširjanju prostovoljstva kot izkustvenega prosocialnega učenja med učenci ter pedagoškimi delavci. Slednjim nudi model, po katerem naj bo prostovoljska dejavnost organizirana in vodena.

Navedla bom nekaj pomanjkljivosti svoje raziskave, ki so mi onemogočale še natančnejšo interpretacijo rezultatov:

• pri sestavi vzorca učencev s težavami z avtomatizacijo poštevanke nisem opredelila, za katero vrsto UT pri aritmetiki gre (splošne, specifične);

• za natančnejše sprotno vrednotenje bi lahko uporabljala ocenjevalne lestvice in check liste, ki bi jih prisotni izpolnili po vsakem srečanju MUP oz. na mentorskih sestankih;

• pri začetnem in končnem ocenjevanju obvladovanja poštevanke nisem upoštevala časovne komponente (koliko hitreje učenci rešijo test), ki je pomemben pokazatelj avtomatiziranega priklica aritmetičnih dejstev iz spomina, kar poudarjajo tudi izsledki strokovnjakov, in vrste napak pri računanju, ki bi pokazale uporabljene strategije.

Podobne raziskave v okviru diplomskih del (Slabe, 2013; Linasi, 2016) in izsledki strokovnjakov (Wright, 2004; Jereb, 2011b; Kalkowski, n. d.; http://www.readingrockets.org/

in drugi) kažejo enake učne, motivacijske, čustvene in socialne učinke. Pomembno je spoznanje, da podobne psihosocialne koristi zasledimo pri obeh skupinah neposredno udeleženih učencev, pri obojih se povečajo tudi matematični dosežki (Cohen, Kulik in Kulik, 1982, v Kalkowski, n. d.). P. Kalkowski (n. d.) povzema ugotovitve različnih raziskav (Cohen, Kulik in Kulik, 1982, Britz, Dixon in McLaughlin, 1989) in pravi, da so se učni dosežki tutorantov povečali v bolj strukturiranih programih, ki so trajali krajši čas in kjer so urili nižje matematične veščine (mednje sodi tudi poštevanka). Učenci iz teh raziskav so postali učinkovitejši pri časovno omejenih nalogah. Tudi naše učiteljice so opazile, da so nekateri učenci hitreje rešili račune poštevanke, naredili pri tem manj napak in jih večkrat sami uvideli.

P. Kalkowski (n. d.) prav tako ugotavlja, da so tri najpogostejše koristi MUP izboljšanje učnih veščin, socialnega vedenja in discipline (če gre za pomoč znotraj razreda) ter širjenje mreže medvrstniških odnosov z ustvarjanjem prijateljskih vezi med starejšimi in mlajšimi učenci. Vsi strokovnjaki in tudi sama sem opazila spremembe v samopodobi učencev, ki so bili deležni učne pomoči in podpore, predvsem z vidika lokusa kontrole, ki se ponotranji. Cohen, Kulik in Kulik (1982, v Kalkowski, n. d.) so že pred desetletji z metaanalizo rezultatov vrstniške in MUP

134

pri matematiki ter branju ugotovili zmerne učinke na učne dosežke učencev ter manjše, ampak statistično pomembne učinke na njihov odnos do urjenja veščine. Pri izvajalcih učne pomoči pa so izpostavili majhne, a statistično pomembne učinke na učnem področju in na samozavedanju, veliko večje učinke pa na odnosu do MUP. Sama sem prav tako opazila pozitiven premik v odnosu prostovoljk in tretješolcev do MUP oziroma do učenja poštevanke. A. Linasi (2016) je merila stališča in ugotovila, da učenci z UT pri računanju, njihovi učitelji in starši tekom izvajanja MUP razvijejo pozitivna stališča do te oblike učne pomoči. Učiteljice iz moje raziskave so iz začetnih nevtralnih stališč prav tako prešle v pozitivno vrednotenje projekta. Na podlagi interesa za nadaljnje nudenje oziroma prejemanje tovrstne učne pomoči lahko sklepam o razvoju pozitivnih stališč tudi pri naših prostovoljkah in tretješolcih. Vse raziskave, vključno z mojo, kažejo številne pozitivne učinke na vse neposredno vključene v MUP, predvsem učenci z UT pri matematiki pa na ta način pridobijo veliko več kot ob tradicionalnih pristopih učiteljev.

Zanimivo bi bilo raziskati razliko v učinkovitosti treningov za avtomatizacijo poštevanke po enaki strategiji, ki bi jih z eno skupino učencev izvajal specialni in rehabilitacijski pedagog, z drugo primerljivo skupino učitelj in s tretjo učenci višjih razredov.

Kar je dobro za učence, je dobro za ustanovo in njene zaposlene. V vlogi zunanje mentorice prostovoljske dejavnosti, ki je obenem pomenila učinkovito dopolnitev dobre poučevalne prakse, sem z vidika specialne in rehabilitacijske pedagoginje predstavila, kako lahko to vlogo prevzame kateri koli pedagoški delavec oziroma manjša skupina le-teh, če le imajo do prostovoljstva in do interaktivnih oblik aktivnega učenja učencev pozitiven odnos ter dovolj notranje motivacije za delo. Izkušnje so vsekakor dobrodošle, niso pa pogoj, saj sem veliko potrebnih znanj in veščin pridobila sproti v vseh fazah raziskave in se učila skozi samorefleksijo. Najpomembnejša je temeljita predpriprava programa in izvajalcev ter možnost nenehnega spremljanja njihovega dela. Pomembna je tudi podpora vseh zaposlenih in vodstva šole, ki zagotavlja ustrezne pogoje za delo.

135