5.6 Šesta faza: REFLEKSIJA
20. korak: Osebna refleksija
Vsak nov projekt, vsako delo z učenci je izziv, katerega rezultate željno pričakuješ in si postavljaš tisoče vprašanj: Sem predvidela vse pomembne stvari? Bo vse potekalo po načrtu?
Bodo prostovoljci vztrajali? Bodo učenci napredovali ob taki pomoči in se dobro počutili?
Bomo uspeli sproti reševati težave? Bom uspešno opravila vlogo zunanje mentorice? …
90
Akcijska raziskava je vsebinsko in časovno obsežen projekt, katerega osnova je temeljita predpriprava, ki zahteva največ časa in truda. Poskušala sem predvideti možne zaplete med samim izvajanjem (nihanje motivacije obeh skupin sodelujočih, prekomerno vživljanje prostovoljk v vlogo učiteljic, težave s sprotnim reševanjem izzivov zaradi moje občasne prisotnosti itd.). Pri tem sem se močno opirala na lastne izkušnje. Pripravi posameznih segmentov projekta (usposabljanje, didaktični material, mentorska srečanja, potek učnih ur) sem se natančno posvetila. Tako sem manj obremenjena stopila v fazo samega izvajanja raziskave.
Pomembno vlogo je odigrala koordinatorka, kot sem neuradno poimenovala specialno in rehabilitacijsko pedagoginjo na šoli. Brez njene pomoči bi organizacijsko težje izpeljala projekt, vsaj v začetku, dokler se sama in prostovoljke nismo vpeljale v delo.
Z ozirom na začetno navdušenje prostovoljk in veliko pripravljenost za sodelovanje sem pričakovala, da bo izvajanje projekta potekalo relativno nemoteno. Našla sem samopotrditev, da sem na pravi poti, čeprav sem morala v sprotno vodenje in usmerjanje deklet vložiti veliko časa, znanja, veščin in energije. Prostovoljske aktivnosti in sodelovanje med učenci z različnimi razvojnimi potrebami imajo svojstveno dinamiko, sprotno prilagajanje potrebam vpletenih je bila pričakovana nuja.
Glede na običajne zahteve pri usmerjanju, vodenju in nadzoru skupine v okviru mentorskih srečanj sem imela opravka z veliko skupino. Slaba stran tega je pomanjkanje časa za več individualnih refleksij in s tem vpogled v njihovo doživljanje. Vseeno mislim, da je bilo priložnosti za učenje iz izkušenj v tem kratkem času dovolj.
Ob različnih, mnogih obšolskih dejavnostih prostovoljk in ob moji službi v drugi ustanovi se je bilo najtežje časovno organizirati in uskladiti. Na mentorskih srečanjih po pouku se je vedno našlo nekaj učenk, ki so delovale utrujeno in težje sledile. Ne glede na vse smo vsa predvidena srečanja izvedle, tudi sama sem se iz njih veliko naučila o vodenju skupine.
Prostovoljke so načeloma mentorska srečanja dobro sprejele. Pričakovala sem, da bodo morda začutile večjo potrebo po dodatnih informacijah, individualnih posvetih. Razlag za to, da so se redko obrnile name izven skupinskih srečanj, sem našla več. Eden od razlogov je, da sem jih k temu premalo spodbujala, čeprav sem ves čas poudarjala, da sem na razpolago. Sem se pa že v fazi načrtovanja odločila, da se bom oddaljila od sistematičnega uokvirjanja in se prepustila tudi sprotnim potrebam. Verjetnejša je druga razlaga, da niti prostovoljke niti učenci enostavno
91
niso čutili potrebe po tem. Nekaj odprtih vprašanj smo rešile že med uvodnim usposabljanjem, druga pa sproti na mentorskih srečanjih. Poleg tega so si zagotovo izmenjevale mnenja med seboj, se podpirale in skušale najti konstruktivne rešitve, včasih manj, včasih bolj učinkovite.
Če se ozrem na raziskavo kot celoto, sem s projektom zadovoljna. Z novimi spoznanji in izkušnjami bi zagotovo naredila kaj drugače, bolje. Odzivi sodelujočih so bili v glavnem pozitivni.
O ugotovitvah akcijske raziskave več v nadaljevanju.
6. PRIKAZ IN INTERPRETACIJA REZULTATOV
Sistematično sem podatke zbirala s pomočjo vnaprej pripravljenih instrumentov in z uporabo različnih tehnik, ki sem jih že podrobno opisala. Podatke sem zbirala tudi priložnostno (z opazovanjem, razgovori).
6.1 Test za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke
V namen raziskave so učenci tretjih razredov pred začetkom izvajanja učne pomoči in neposredno po koncu faze izvajanja učne pomoči rešili časovno omejen test za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke. Primerjava testov je bila osnova za kvalitativno oceno, ali je organizirana ter vodena MUP pripomogla k izboljšanju avtomatizacije poštevanke.
Nivo rezultatov posameznega učenca na začetnem in končnem testiranju avtomatizacije poštevanke prikazuje naslednji grafični prikaz:
92
Grafični prikaz 1: Prikaz rezultatov posameznih učencev na začetnem in končnem testiranju s testom za oceno avtomatizacije aritmetičnih dejstev poštevanke
Iz prikazanega v Grafičnem prikazu 1 lahko razberemo, da so vsi učenci napredovali v obvladovanju poštevanke. Napredek je bil individualen, kar je razumljivo, ker tudi izhodiščno znanje ni bilo enako (pri najšibkejših so se težave začele že pri poštevanki števila 3) in ker nanj vplivajo različni dejavniki. Učenci med izvajanjem projekta sicer niso bili deležni učne pomoči v okviru dopolnilnega pouka. Učinka ne moremo s statistično gotovostjo pripisati zgolj izvajanju MUP, je pa iz dnevniških zapisov prostovoljk, iz skupinskih razgovorov na mentorskih srečanjih in iz intervjujev z učiteljicami razbrati, da so med izvajanjem vsi učenci pridobili na količini avtomatiziranih aritmetičnih dejstev množenja, nekateri veliko hitreje kot prej. Razlogov za to bi lahko bilo več: zanje prehiter tempo razširjanja obsega poštevanke v razredu, pomanjkanje ali neustrezen način vadbe pred izvajanjem MUP, aktiven in igriv pristop k utrjevanju poštevanke v izvajanju projekta in povečanje motivacije ob doživljanju osebne podpore prostovoljk.
Učenci z UT pri aritmetiki potrebujejo veliko več časa in ponavljanj za avtomatizacijo aritmetičnih dejstev, v učenje morajo vložiti neprimerljivo več napora, kar je utrujajoče in čustveno obremenjujoče. Tempo v razredu je zanje običajno prehiter. Potrebujejo učinkovite in zanimive načine vadbe, ki lahko vključujejo tudi učenje v parih (Kavkler, 2011b).
28
št. točk na začetnem testiranju št. točk na končnem testiranju
93
6.2 Anketni vprašalniki in intervjuji
6.2.1 Prostovoljke
Z anonimnim anketnim vprašalnikom sem v prvi vrsti želela pridobiti podatke o tem, kako ocenjujejo elemente mojega dela: organizacijo projekta, uvodno predstavitev in pridobivanje udeležencev, uvodno usposabljanje, spodbujanje, spremljanje in vodenje v okviru mentorskih srečanj, sistem nagrajevanja, pripravljen didaktični material. Poleg tega so se vprašanja nanašala na večstranske učinke projekta, njegove morebitne pomanjkljivosti in motivacijo izvajalk.
Pri interpretaciji rezultatov anketnih vprašalnikov sem upoštevala tudi podatke, pridobljene z intervjuji oziroma razgovori z namenom.
Pri prvem vprašanju so učenke odgovarjale, zakaj so se odločile postati prostovoljke v projektu MUP. Med več ponujenimi motivi so morale označiti najpomembnejšega ali ga same zapisati.
Grafični prikaz 2: Prikaz pogostosti vstopnih motivov desetih prostovoljk
Najpogostejši vstopni motiv je bil pridobivanje novih znanj in izkušenj. Ta je v sodelovanje pritegnil štiri prostovoljke. Drugo mesto po pogostosti si delita dva različna motiva – potreba po druženju in novih doživetjih ter želja po pridobitvi potrdila o prostovoljskem delovanju. Eno je vodila želja po pomoči mlajšim, ena pa je dopisala lastni motiv: »Ker imam rada otroke.«
Nihče ne dela prostovoljno brez pričakovanja njemu vrednega povračila ali nagrade. Močnejši vstopni motiv pomeni tudi večjo notranjo motivacijo za vztrajanje v delu (Jamšek in Kronegger,
4
2 1 2
1
MOTIVI ZA SODELOVANJE
nova znanja in izkušnje potrdilo o prostovoljstvu pomoč mlajšim druženje in doživetja zaradi sošolk zanimiva predstavitev drugo
94
2006; Gladek, 2015). Med prostovoljce vstopajo posamezniki z različnimi motivi, ki izhajajo iz različnih potreb. Prostovoljke so s sodelovanjem v projektu želele zadovoljiti intelektualne, socialne, osebnostne in izobraževalne potrebe.
Socialno so bolj zaželeni motivi dajanja, kot je želja po pomoči mlajšim, znajo pa biti problematični, ker lahko vodijo v razočaranja in opuščanje dela (Blazinšek, Oblak, Jamšek, Gornik, Kronegger in Pinosa, 2010). Glede na rezultate raziskav kot najpogostejši vstopni motivi po navadi izstopajo želje po prijetnih doživetjih in želje po pridobivanju novih izkušenj (Mikuš Kos, 2002b).
Pri drugem vprašanju so prostovoljke ocenile pripravo in izvedbo posameznih elementov projekta s strani mentorice. Na tristopenjski lestvici so označile, v kolikšni meri se strinjajo s trditvijo.
Mentorica me je ves čas dela spodbujala in mi nudila osebno podporo.
7 3 0
Redni sestanki skupine prostovoljk z mentorico so bili potrebni in poučni.
8 2 0
Dopuščena mi je bila ustrezna mera samostojnosti pri delu z učencem.
10 0 0
Zadovoljna sem z izkazanimi priznanji in nagradami. 6 3 1
Veliko mi je pomenilo, da je mentorica redno spremljala vodenje dnevniških zapisov.
6 2 2
Razpredelnica 3: Ocena prostovoljk glede organizacije in izvedbe projekta s strani mentorice