Osnovna šola danes - Primerjava pouka družboslovja na razredni stopnji v Sloveniji in španski

2.1 Slovenija

2.1.3 Osnovna šola danes

Osnovnošolsko obvezno izobraževanje v Sloveniji traja devet let. Prvih pet razredov je del razredne stopnje, šesti, sedmi, osmi in deveti razred pa so del t. i. predmetne stopnje.

Otrok v prvi razred vstopa v letu, ko dopolni šest let. Pouk poteka v slovenskem jeziku, razen v osnovnih šolah na narodnostno mešanih območjih, kjer živijo slovenski in italijanski ali slovenski in madžarski prebivalci. Tukaj pouk poteka v obeh jezikih (slovenski in italijanski ali slovenski in madžarski). Posebej je določena diferenciacija in individualizacija nadarjenih učencev, učencev s posebnimi potrebami, učencev z učnimi težavami ter učencev, ki so tujci.

V namen prilagoditve se izvaja dodatni in dopolnilni pouk ter interesne dejavnosti.

Program osnovnošolskega izobraževanja je sestavljen iz obveznih in izbirnih predmetov ter ur, ki so namenjene oddelčni skupnosti. Del obveznega programa so tudi dnevi, kjer potekajo dejavnosti; to naj bi bile dejavnosti, kjer se vsebine predmetov medsebojno povezujejo.

Osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji je razdeljeno na tri vzgojno-izobraževalna obdobja. Prvo obdobje zajema 1.–3. razred, drugo 4.–6. razred in tretje 7. –9. razred. Šolsko leto se začne 1. septembra in traja največ 38 tednov. Pouk se izvaja od ponedeljka do petka.

Učna ura traja 45 minut (Zakon o osnovni šoli, 2006).

22 učnih ur pouka je tedensko obveznih za učence prvega izobraževalnega obdobja, 26 ur za učence drugega in 30 ur za učence v tretjem šolskem obdobju. Povprečno število načrtovanih ur v enem šolskem letu je določeno po obdobjih: za prvo obdobje je določenih 621 ur, za drugo 683 in za tretje obdobje 829 ur (Bela knjiga, 2011).

Zakon o osnovni šoli (2006) navaja načine diferenciacije in individualizacije. Notranja diferenciacija in individualizacija se pri pouku in drugih organiziranih oblikah dela izvaja pri učencih od prvega do devetega razreda. Od četrtega razreda do sedmega razreda se lahko izvaja fleksibilna diferenciacija v obliki nivojskega pouka (Pravilniku o izvajanju diferenciacije pri pouku v osnovni šoli, 2006).

Znanje učencev se v osnovni šoli ocenjuje opisno in številčno. Učenci 1. in 2. razreda so ocenjeni z opisno oceno, kjer učitelj z besedami opredeli napredovanje učenca glede na cilje, ki so zapisani v učnem načrtu. Številčno ocenjevanje pa je namenjeno učencem od 3. do 9. razreda. Znanje učenca se opredeli z ocenami od 1 do 5, kjer 1 predstavlja nezadostno znanje, 2 zadostno, 3 dobro, 4 prav dobro in 5 odlično znanje (Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, 2013).

5 2.2 Španija

Španija je država jugozahodne Evrope in leži na Iberskem polotoku, polotok si deli s sosednjo državo Portugalsko in Gibraltarjem. Poleg celinske Španije pa k španskemu ozemlju spadajo tudi Balearski in Kanarski otoki ter mesti Ceuta in Melila na severu afriške celine (About Spain, b. d.).

Po podatkih nacionalnega inštituta za statistiko (Instituto nacional de Estadisticas) ima Španija 46.528.015 prebivalcev (januar 2017). Po površini pa Španija sodi med petdeset največjih držav sveta, saj zavzema 505,955 kvadratnih kilometrov zemeljske površine (prav tam).

Uradni jezik Španije je španščina, imajo pa nekatere province še drugi uradni jezik. Ena od teh je npr. Katalonija, ki za uradni jezik šteje španščino in katalonščino (prav tam).

Španija je članica Evropske unije postala leta 1986. Na čelu parlamentarne demokracije in ustavne monarhije sta predsednik vlade in monarh. Španija je sicer enotna država, a je razdeljena na 17 avtonomnih skupnostih in dve mesti, Melila in Ceuta. Ena izmed skupnosti oziroma provinc je tudi Andaluzija (prav tam).

2.2.1 Andaluzija

Andaluzija je druga največja avtonomna skupnost v Španiji, saj zavzema 87.268 kvadratnih kilometrov ozemlja in leži na jugu Iberskega polotoka. Andaluzija je bogata z gorovji, saj le-ta pokrivajo več kot polovico celotnega površja (Asi es Andalucia, b. d.).

Danes se mreža avtocest in cest razprostira na več kot 24 000 kilometrov. Železniško omrežje je bilo leta 1992 zaključeno z dvema progama za visoke hitrosti: Seville–Córdoba–

Madrid in Málaga–Córdoba–Madrid. Letalski promet v Andaluziji ima pomembno število sodobnih in prostornih letališč, ki ponujajo povezavo Andaluzije z glavnimi španskimi in evropskimi prestolnicami ter številnimi točkami v preostalem svetu. Ob obalah Sredozemskega in Atlantskega morja ima veliko pristanišč, enega najpomembnejših v mestu Algeciras, ki je pomembno pristanišče v svetovnem pomorskem prometu (prav tam).

Andaluzija je ena izmed najtoplejših regij v celotni Evropi. Na sredozemsko podnebje kažejo dolga, vroča poletja in nizke temperature pozimi. Andaluzija ima veliko naravnih območij, ta predstavljajo kar 18 % celotnega ozemlja. Večino tega območja zasedajo naravni parki. Ne smemo pozabiti omeniti parka z imenom Doñana, ki je pod Unescovo zaščito.

Obala Andaluzije se razprostira na več kot 800 kilometrih. V Andaluziji je mogoče najti ogromno zgodovinsko-umetniške zapuščine – gre za islamsko, renesančno in baročno zapuščino.

2.2.2 Osnovnošolsko izobraževanje v Andaluziji

Osnovnošolsko izobraževanje je prva stopnja izobraževanja v Španiji. Je obvezno in brezplačno, traja šest akademskih let. Otroci v šolo vstopijo v koledarskem letu, ko dopolnijo šest let. Osnovnošolsko izobraževanje je razdeljeno na tri cikle, ki trajajo po dve leti. Prvi cikel obsega prvi in drugi razred, drugi cikel tretji in četrti razred, tretji cikel pa obsega peti in šesti razred. Šolsko leto poteka najmanj 175 dni. Učni program je razdeljen na temeljne in izbirne predmete. Temeljni predmeti so: naravoslovje, družboslovje, španski jezik in književnost, matematika in prvi tuji jezik. Poleg temeljnih predmetov imajo učenci možnost učenja izbirnih predmetov. Eden izmed teh predmetov je tudi versko izobraževanje, ki ga morajo vse šole ponuditi, učenci pa nato svobodno izbirajo, ali ga želijo obiskovati ali ne.

Ocena predmeta versko izobraževanje se ne šteje v izračun splošne učne ocene ob koncu leta.

(BOE, 2014).

Posebna pozornost je v tem šolskem sistemu namenjena spoštovanju raznolikosti učencev in učenčevi individualnosti; slednje naj bi pomagalo pri preprečevanju učnih težav oz. zgodnjemu odkrivanju le-teh. Vzpostavljeni so tudi različni mehanizmi za reševanje teh težav. Težave naj bi se reševale znotraj enote (razreda) in v sklopu organizacije pouka. Prav tako se pouk individualizira s prilagajanjem učnega načrta. Za učence z učnimi težavami so izvedene ure učne pomoči in svetovanja. Učenci s posebnimi potrebami imajo individualne prilagoditve, ki so določene na podlagi učenčevih zmožnosti. Prav tako je šola odgovorna za sprejetje posebnih ukrepov pri prepoznavanju učencev z visokimi intelektualnimi sposobnostmi. Šola je dolžna sprejeti načrte, ki učencem omogočajo razvijanje svojih zmogljivosti do maksimuma (prav tam).

Nacionalni predpisi določajo, kakšni so cilji predmetov, določajo tudi vsebinske sklope, merila za vrednotenje in opis kompetenc, ki naj bi jih učenec pridobil na določenem področju. Cilji za vsako učno področje se nanašajo na spretnosti, ki jih morajo učenci razviti;

vsak cilj je neposredno povezan z učenčevo zmogljivostjo. Učitelji morajo pri ocenjevanju upoštevati ocenjevalna merila. V času osnovnošolskega izobraževanja učenci razvijajo kompetence in spretnosti, ki jih poleg tega, da jih pridobivajo v času formalnega

izobraževanja, pridobivajo še pri organiziranih, vodenih izobraževalnih dejavnostih in obšolskih dejavnostih (Spanish education system, 2009).

Minimalno število ur, ki velja sicer za vsako področje posebej, je določeno z zakonom in velja za vso državo.

Znanje se ocenjuje s preverjanjem, in sicer s številčnimi ocenami od 1 do 10. Tekom šolanja se pridobivajo kompetence, cilji znanja naj bi bili doseženi ob zaključku določene faze (BOE, 2014).

8 2.3 Statistična primerjava Slovenije in Španije¹

Slovenija Španija

Popolno ime države

Republika Slovenija Kraljevina Španija

Glavno mesto Ljubljana Madrid

Zgodovinsko ozadje

Slovensko ozemlje je bilo del Avstro-ogrskega cesarstva vse do konca prve svetovne vojne. Leta 1918 so se Slovenci pridružili Srbom in Hrvatom pri oblikovanju večnacionalne države, imenovane Jugoslavija. Slovenci, ki so bili kasneje nezadovoljni z uveljavljanjem moči s strani večinskih Srbov, so, po kratki desetdnevni vojni uspeli uresničiti neodvisnost, in sicer leta 1991.

Zgodovinske vezi z zahodno Evropo, močno gospodarstvo in stabilna demokracija so prispevale k preoblikovanju Slovenije v sodobno državo. Leta 2004 se je pridružila Natu in Evropski uniji, leta 2007 pa evroobmočju in schengenskemu območju.

Španija je bila svetovni imperij, predvsem v 16. in 17. stoletju.

Naknadni neuspeh trgovskih in industrijskih revolucij je povzročil, da je država v gospodarski in politični moči začela zaostajati za Britanijo, Francijo in Nemčijo.

Španija je ostala nevtralna v prvi in drugi svetovni vojni, vendar je bila vseeno v vojnem stanju zaradi uničujoče državljanske vojne. Miren prehod na demokratično urejen politični sistem po smrti diktatorja Francisca Franca leta 1975 in hitra gospodarska modernizacija sta povzročili, da je Španija zaradi posledično hitro rastočega gospodarstva postala svetovni prvak svobode in človekovih pravic. V Evropsko unijo je Španija vstopila leta 1986. V zadnjem času se Španija spopada s hudo gospodarsko krizo, vendar je vseeno četrta po gospodarski moči v evrskem območju.

1 https://www.indexmundi.com/factbook/compare/slovenia.spain. Pridobljeno dne 15. 5. 2018.

Površina 20.273 kvadratnih metrov 505.370 kvadratnih metrov

Dolžina meje 1.211 km 1.952 km

Dolžina obale 46,6 km 4.964 km

Prebivalstvo 1.972.126 (v juliju 2017) 48.958.159 (v juliju 2017) Upravna

delitev

201 občina in 11 mestnih občin 17 avtonomnih skupnosti

Izdatki za izobraževanje

5,5 % GDP 4,3 % GDP

Pismenost 99,7 % 98,3 %

Tabela 1: Statistična primerjava Slovenije in Španije

2.4 Kurikulum

Pojem kurikulum lahko različno definiramo. V latinščini se ga omenja kot tek, dir, krog; medtem ko se v sodobni razlagi kurikuluma bolj sprašujemo, kaj sploh je krog (ki se ga omenja v latinščini), okrog katerega tečemo. Ena izmed modernejših definicij pravi, da kurikulum označuje načrt vzgoje in izobraževanja, in značilnost njegove izvedbe (Kroflič, 1997). Jose Gimeno Sacristan (2010) kurikulum opisuje kot koncept, ki v okviru izobrazbe označuje in razmejuje obstoječo in pomembno stvarnost v izobraževalnih sistemih. Četudi ne zajema celotne realne slike izobraževanja, je kurikulum označen kot skupek znanj, ki so pomembni za razlaganje sveta s kulturnega in socialnega vidika. Je torej teoretični koncept, koristen za razlago tega sveta in orodje za urejanje pedagoške prakse. Katerina Aškerc Veniger (2017) pa ga opiše kot »učni načrt oziroma dokument, ki vsebuje strukturno serijo načrtovanih učnih izidov, izraz kurikulum se lahko nanaša na organizacije sekvence učnih postopkov ali na učno načrtovanje, obsega lahko celotno študijsko situacijo, vključno z evalvacijo.«

Kurikulum označujemo kot vzgojno-izobraževalni načrt; vedno so poleg načrta nanizane značilnost njegove izvedbe, zato je pri opisovanju pojma kurikulum potrebno zajeti tudi ostale vidike izobraževalnega načrtovanja, kot so namen izobraževanja, izvedba, izkušnje učencev

ter t. i. skrito učenje, ki je nezaveden člen organizacije pouka (Kroflič, 1997). Če bi kurikulum gledali z zelo ozkega zornega kota in hkrati zanemarili vse dejavnike, ki na izobraževalni proces vplivajo, lahko rečemo, da kurikulum vsebuje naslednje osnovne elemente: cilje, učno snov, metode in evalvacijo. Struktura kurikuluma posamezne države pa je oblikovana na podlagi nacionalnih načel oziroma na podlagi predpisane strukture kurikuluma. Izobraževalne potrebe so tiste, ki so izzvale vključitev dodatnih elementov med sestavne dele kurikuluma; lahko rečemo, da je kurikulum presek uradnega in dejanskega vzgojno-izobraževalnega programa (Kroflič, 1997). Uradni kurikulum oziroma učni načrt opisuje tisto, kar je sprejeto v sklop izobraževalnega programa, medtem ko s pojmom sprejeti, dejanski kurikulum označujemo vse tisto, kar v realnosti učenec sprejme in predstavlja njegove izkušnje, ki so zavestne in nezavedne. Poleg pojmov uradni kurikulum in sprejeti kurikulum, poznamo tudi pojem skriti kurikulum (Aškerc Venigert, 2017).

2.4.1 Formalni in neformalni kurikulum

Izobraževanje, ki ga je učenec deležen, je sestavljeno iz formalnega in neformalnega kurikuluma. Del formalnega kurikuluma je tudi skriti kurikulum, ki se ga največkrat ne zavedamo (Aškerc Venigert, 2017).

Formalni kurikulum opredeljuje izvajanje izobraževalnega programa v skladu z zakoni in normami, ki jih v posamezni državi potrdi pristojni organ. Nanaša se na uradni del izobraževanja, na čas rednih šolskih obveznosti. Vključuje celoten program izobraževanja z učnimi cilji, kompetencami in predmeti, ki so podrobneje opisani v posameznih učnih načrtih (prav tam).

Neformalni kurikulum je pomemben pri prenašanju znanja, ki je določen s formalnim kurikulumom. Nanaša se predvsem na različne obšolske, obkurikularne dejavnosti ter skupaj s formalnim kurikulumom tvorita celostno izkušnjo učencev. Lahko rečemo, da je neformalni kurikulum učenje, ki se izvaja v času po pouku, v času počitnic, v prostem času in med raznoraznimi aktivnostmi. Tudi neformalni kurikulum je upoštevan pri načrtovanju formalnega učnega načrta. Konkretno se neformalni kurikulum nanaša na dodatno ponudbo k obstoječemu programu – izleti, ekskurzije ipd. (prav tam).

11 2.4.2 Prikriti kurikulum

V vsakem razredu vsi učenci uporabljajo iste vire, obiskujejo iste predmete in učne ure, prejmejo enako učno vsebino, pa vendar se ne bodo vsi učenci naučili količinsko in vsebinsko enakih stvari. Prikriti kurikulum lahko opredelimo kot skupek norm, običajev, prepričanj, jezikov in simbolov, ki se združujejo v strukturi in delovanju določene institucije, šole. Prikriti kurikulum je vse, kar počnemo, kar se vidi in sliši, le da se posreduje in prejema nezavedno (Acevedo Huerta, 2010).

Gregor Bida (2012) v svojem članku navaja, da šole ne moremo izolirati in jo izolirane analizirati, ker je povezana z družbo, družbenim gibanjem in družbenim okvirjem.

Prikriti kurikulum Bida opisuje kot skupek organizacij, pravil, norm in načel, s katerimi se učenci srečujejo v vsakdanjem življenju in jih ponotranjijo. Prikriti kurikulum med izobraževanjem učence nevidno poučuje o družbenih in kulturnih pričakovanjih, ravno zato je pomembno, da se ta v otrokovem življenju pojavi čim prej. Prikriti kurikulum pa je tudi nezavedno učenje, ki je del uradnega kurikuluma.

Prikriti kurikulum se nanaša predvsem na učenje vedenj in na izoblikovanje stališč, vrednot. Otroci skozi izobraževanje (in s prikritim kurikulumom) izoblikujejo svoje mnenje oz. stališče, prav tako se izoblikujejo tudi predsodki, in videnje samega sebe. Velik vpliv prikritega kurikuluma so kulturni elementi določenega izobraževalnega sistema (Aškerc Veniger, 2017).

2.5 Družboslovje v osnovni šoli

Družboslovne učne ure naj bodo za mlade vselej življenjske, interaktivne, participatorne. Skratka takšne, da mlade navajajo na globalne družbene vrednote sobivanja.

Kajti danes smo, kot smo že poudarili, globalno soodvisni in odgovorni za DOBRO celotne človeške, globalne družbe (A. Židan, 2015, str.13).

Območje družboslovja se v okviru izobraževanja na razredni stopnji osredotoča na preučevanje ljudi kot družbena bitja ter na splošne in posebne značilnosti okolja, v katerem ljudje živijo. Bistveni so geografski, sociološki, ekonomski in zgodovinski vidiki, ti vidiki določajo kulturno družbo (Area de Ciencias Sociales, 2015). Družboslovje združuje teme iz različnih znanosti, kot so geografija, sociologija, zgodovina, politika, psihologija, ekonomija

ipd. (Družba, 2011). Območje družboslovja omogoča izobraževanje in usmerjanje otrok k raziskovanju sveta. Predznanje, ki ga otroci pridobijo z neposrednimi izkušnjami v okolju, se v okviru družboslovja osmisli, razširja in uporablja (Spoznavanje okolja, 2011).

2.5.1 Didaktika družboslovja

Stalno spreminjanje okolja, družbe in tehnologije tudi didaktiko družboslovja usmerja k nenehnem posodabljanju in iskanju novih poti za prenašanje znanja, spreminjajo oziroma dopolnjujejo pa se tudi preučevane vsebine. A. Židan (2015) opisuje postmoderno didaktiko družboslovja kot sinhronizacijsko didaktiko, ki povezuje učenca in učitelja. Poudari, da je za uspešnost le-te pomembno delo tako učitelja, kot tudi učenca. Postmoderna didaktika je informatizirana, saj je z vsakim dnem bolj povezana z novimi tehnologijami – s tem pa učencem daje nove možnosti pridobivanja znanja na več različnih načinov. Postmoderna didaktika je tudi ustvarjalna; z iskanjem novih, ustvarjalnejših didaktičnih poti in didaktičnih prijemov, ustvarja dodano vrednost pridobljenega znanja.

Pomembna je tudi metareflektorna značilnost, ki stalno analizira dosežene učinke izobraževalnih vsebin in učinek posameznih učnih pristopov.

Didaktika družboslovja mora biti, glede na stalno spreminjanje okolja in družbe, odprta didaktika, ki skrbi, da se vsebine posodabljajo – sprejema in preučuje nove vsebine, ki postanejo pomembne v našem socialnem okolju in družbi. Medpredmetna in celostna naravnanost didaktike pa je usmerjena k medpredmetnem povezovanju: gre za povezave med raznimi aktivnostmi, kot so ekskurzije, šolski projekti, interesne dejavnosti itd.

2.5.2 Učne metode in učne oblike poučevanje

Informacijska tehnologija, sodobni svet in pomankanje vrednot sodobne družbe so šolstvu prinesli dodaten izziv, s katerim se spopadajo učitelji. Kako narediti učno uro dovolj zanimivo, da bo motivirala učence, da bo pritegnila njihovo pozornost in hkrati zagotovila, da učenci doživljajo prijetno učno izkušnjo?

Z. Petrović (2015) omenja nujnost pristnega učiteljevega stika z razredom, ki pomaga ohraniti nadzor nad razredom in vzpostavlja avtoriteo, ki pozitivno vpliva na razredno klimo.

Skrb za notranjo motivacijo učencev zagotovo pripomore k učinkovitosti učne ure. Učenci si uro bolje zapomnijo in vzpostavi se zanimanje za nadaljnje delo. Nevsakdanje metode, kot je na primer nagrada kot vzpodbuda za vzpostavitev motivacije, imajo pozitiven vpliv na

učence, saj imajo ti radi novosti, in s tem razbijanje monotonosti oziroma rutine. Ustrezna izbira metod dela in zanimiva predstavitev učne vsebine sta ključni za aktivno sodelovanje učenca, hkrati to doprinese k disciplini in vedenju učencev.

Učne metode in oblike učitelj izbira glede na učence in njihove značilnosti ter na vrsto vsebine. Te so običajno metoda razlage, metoda projekcije oziroma prikazovanja, metoda razgovora, metoda razprave, metoda opazovanja, metoda viharjenja možganov, metoda dela s slikami, zemljevidi in fotografijami (Učne oblike in učne metode, b. d.).

Didaktika poučevanja je veda, katere del so tudi učne metode in klasifikacija le-teh.

Različni avtorji metode obravnavajo vsebinsko in številčno drugače. Pri nas je najbolj znana razvrstitev učnih metod avtorice Tomić (2000) – metode razvršča glede na vir vsebin in jih deli v štiri skupine:

 verbalno tekstualne,

 ilustrativno-demonstracijske,

 laboratorijsko-ekperimentalne in

 metode izkustvenega učenja.

Ustrezna učna metoda in oblika sta pomembni v vseh stopnjah poučevanje – od obravnavanja nove snovi, povezovanja učnih vsebin do preverjanja in ocenjevanja. Izbira metode je odvisna od učne vsebine, ciljev učne ure, časa, ki ga imajo na voljo, starosti učencev, razvojne stopnje učencev, sposobnosti in spretnosti učencev, in tudi učiteljeve kompetentnosti (Z. Petrovič, 2015).

Učne oblike dela lahko umestimo v tri temeljne oblike (Ivanuš Grmek, Čagran in Sadek, 2009; povz. po Jank in Meyer, 2006, str.36):

 Frontalni pouk, pri katerem učitelj usmerja, podaja razlago, demonstrira in daje navodila vsem učencem hkrati. Tak pouk da boljši vpogled v individualne dosežke posameznika. Gre za individualno delo, kjer delo lahko poteka popolnoma samostojno ali v dvojicah. Delo se samostojno organizira in je velikokrat učinkovito pri utrjevanju in preverjanju znanja. Projektni pouk zahteva timsko delo in hkrati odgovorno in samostojno ravnanje posameznika. Učitelj prevzame vlogo moderatorja in opazovalca ter po potrebi svetuje in usmerja.

Vsaka metoda glede na način uporabe pa razvije tudi določen nivo ustvarjalnosti, ki ga omenja tudi A. Židan (2015) in je pomemben del postmoderne didaktike. Čeprav je učnih metod, ki spodbujajo tudi učenčevo ustvarjalnost veliko pa je M. Cencič (2014) izpostavila nekaj teh, ki se lahko uporabljajo pri različnih predmetih in na različnih stopnjah izobraževanja. Ena teh metod je pogovor – učna metoda, ki je lahko zelo ustvarjalna za učence, če učitelj postavlja odprta vprašanja, na katera je možnih več odgovorov in vzpodbujajo učenčevo razmišljanje, inovativnost in domišljijo. Gre za postavljanje vprašanj različnih nivojev, ki spodbujajo tudi analizo, sintezo, vrednotenje in včasih zahtevajo neobičajen odgovor. Omenimo še ustvarjalno pripovedovanje izmišljenih zgodb oz.

dogodivščin, ki ravno tako zahteva veliko mero ustvarjalnosti in domišljije. Ena izmed metod pripovedovanja je tudi t. i. Storyline (M. Cencič, 2014; povz. po L. Nakrst, 2010), kjer učitelj poda in vodi rdečo nit zgodbe, učenci pa so tisti, ki zgodbo bogatijo z oblikovanjem

In document Primerjava pouka družboslovja na razredni stopnji v Sloveniji in španski Andaluziji (Strani 11-0)