V pedagoškem pristopu RE je bivalno okolje vrtca pojmovano kot 'tretji vzgojitelj'. Avtorji, ki ga predstavljajo, menijo, da bivalno okolje »/…/ pokaže, na kakšen način so v določeni kulturi strukturirani čas in vloge, ki naj bi jih
nadstandardnih storitvah, mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki, obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, voli predstavnike staršev v svet vrtca (ZOFVI 2007, 66. člen). Kot določa novela ZOFVI, svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI-G, 2009, 1. člen). Svet vrtca je med drugim pristojen za program razvoja vrtca, letni delovni načrt in za poročilo o njegovi uresničitvi, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki. Odloča pa tudi o pritožbah v zvezi s pravicami, z obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, obravnava zadeve, ki mu jih predložijo vzgojiteljski zbor, šolska inšpekcija, reprezentativni sindikat zaposlenih, svet staršev itn. (ZOFVI 2007, 66. člen).
imeli posamezniki v tem okolju« (Greenman 1988: 5)11; odraža kulturo tistega, ki v njem prebiva in ga ureja.12
Urejenost prostorov v vrtcu RE mora zagotavljati občutek 'domačnosti':
pohištvo je nameščeno enako ali podobno kot doma, kar npr. pomeni, da višina pohištva ni nujno prilagojena višini otrok (saj tudi doma ni!); tako kot doma so tudi v vrtcu stene okrašene s slikami, z različnimi predmeti in orodji (ki so na dosegu otrok), imajo zofe, namizne svetilke, garderobe in rože razporejene tako, kot to po navadi razporedimo doma (Fyfe 1994).13 Ob tem pa so v vsakem vrtcu razstavljeni izdelki otrok, zapisi osebja o poteku dela otrok, izjave otrok in fotografije njihovega dela. Na ta način otroci sooblikujejo prostor in pomene tega prostora (Malaguzzi 1998). Pri (so)oblikovanju prostora v vrtcu sodelujejo tudi starši (Gandini 1998).14
Vprašanje ureditve prostora in opreme v javnih vrtcih v Sloveniji je v Beli knjigi obravnavano v poglavju o prostorih in opremi v vrtcih (1995: 57). Odnos med arhitekturo in življenjem Bela knjiga razume kot pomemben vzgojni element, zato opozarja, naj bo tudi stavba vrtca sporočilno bogata in naj ima lastno identiteto. Izhaja iz podmene, da je otrok v aktivnem odnosu do okolja, da nanj vpliva s svojo dejavnostjo, ga sooblikuje glede na svoje sposobnosti, interese, potrebe in počutje. V okolju vrtca mora zaznati pomen stalnosti in imeti možnost za spreminjanje prostora (prav tam). »Notranja urejenost vrtca in posamezne igralnice naj dajo otroku dovolj možnosti za gibanje, a otrokovo izbiro dejavnosti in prostora, različne socialne stike med otroki in odraslimi pa tudi za možnost otrokovega umika v zasebnost« (prav tam). Zato naj imajo
11 Tako so npr. ogledala v vrtcu namenjena temu, da se otroci prek opazovanja, kako so objekti postavljeni, učijo opazovati tudi oblike, detajle, podobnosti in razlike med objekti (Greenman 1988: 5).
12Predstavljeno pojmovanje oblikovanja bivalne estetike okolja v vrtcu je smiselno dopolniti. To, da okolje odraža kulturo tistega, ki v njej prebiva, pomeni tudi, da je pogled na to okolje družbeno posredovan. Določajo ga vsakokratna kulturno oz. družbeno pogojena podoba otroka, vrednote in vzgojno-izobraževalni cilji, ki jim sledimo. Zato so nekatere rešitve v nekem okolju lahko zaželene in estetsko prepričljive, v drugem pa ne.
Povedano drugače: »/…/ percepcija tega, kaj je estetsko in kaj ne, je socialni konstrukt, ki se ga zavedno ali nezavedno naučimo« (Tarr 2001).
13 Ena izmed ameriških avtoric, ki je obiskala vrtec RE v Italiji, je zapisala, da pedagoški pristop vrtcev RE stremi k razvijanju 'domačnosti'. Avtorica 'domačnost' vidi v tem, da starši sooblikujejo program vrtca in so člani formalnih struktur v okviru vrtca in lokalne skupnosti, ki skrbijo za delovanje vrtca. Organizacija okolja v vrtcu in sodelovanje vrtca s starši (vključno z vzgojiteljičinim poznavanjem otrokovih družinskih razmer) pa je po njenem mnenju 'ovito' v 'domačnost' med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa. To 'domačnost' pa je videti tudi na ravni lokalne skupnosti, ki skrbi za delovanje vrtca (Langford-Thomas 1992).
14 Postavitev rastlin in cvetja, izdelava pohištva, vzdrževanje in skrb za vse prostore je v večini primerov skupna skrb vzgojiteljev in staršev (prav tam).
otroci »/…/ v vrtcu na voljo različne igralne kotičke, v katerih se igrajo posamezno ali v manjših skupinah. Vzgojna sredstva in materiali morajo biti urejeni, otrokom vidni in dostopni. Imeti morajo tudi primeren prostor za počitek« (prav tam).
Kurikulum za vrtce (1999: 10) prav na tej osnovi med svoje cilje vključuje tudi rekonceptualizacijo in reorganizacijo prostora ter opreme vrtca. Med načeli uresničevanja ciljev opozarja na fleksibilnost v prostorski in časovni organizaciji življenja in dela v vrtcu. Prostor je opredeljen kot pomemben element kurikuluma; zadeva zunanjo in notranjo ureditev prostorov pa tudi dostopnost do zunanjih površin ter število in raznolikost notranjih prostorov, saj vse skupaj v veliki meri sodoloča kakovost življenja otrok v vrtcu (prav tam:
23). Notranji in zunanji prostori vrtca morajo zagotavljati zdrav, varen in prijeten prostor, ki otrokom omogoča zasebnost in intimnost, ob tem pa fleksibilnost in stimulativnost. Ureditev igralnice je odvisna od starosti otrok in dejavnosti, ki poteka v njej, opremljena pa mora biti z izdelki otrok, v katerih sta prepoznavni njihova individualnost in ustvarjalnost (prav tam: 23).
Razmislek, ki zadeva prostor in opremo v javnih vrtcih v Sloveniji, je konceptualno dosleden in ne zaostaja za razmisleki o prostoru in opremi v vrtcih, ki delujejo po pedagoškem pristopu RE. Obstajajo pa razlike v izvedbenih, tj. arhitekturnih rešitvah in opremi v primerjavi z vrtci RE. J. Barši (1999) je že pred desetimi leti opozarjala, da v Sloveniji v zvezi s tlorisnimi zasnovami vrtcev zasledimo dva koncepta: vrtec kot podaljšek doma in vrtec kot varstvena15 ustanova. V prvem tipu vrtca tlorisi vrtca spominjajo na zasnovo družinskega stanovanja. V njih lahko opazimo 'prelivanje' prostorov, kar omogoča tudi 'prelivanje' dejavnosti, v katere se otroci vključujejo. V drugem tipu tlorisa vrtca pa so prostori strogo ločeni, kar usmerja tudi dejavnost v vrtcu.
Zaradi načina načrtovanja zgradb vrtcev v preteklosti je takšnih vrtcev v Sloveniji kar nekaj (prav tam: 194). Sodobni pogledi v arhitekturi pa vzpodbujajo premike na področju arhitekturnega oblikovanja vrtcev, kar pomeni, da postajajo vrtci vse manj uniformni.16 J. Barši je v tej zvezi zapisala, da si je smiselno prizadevati, da bi prostor v vrtcu čim manj omejeval oziroma
15 V Sloveniji so bili pred prenovo sistema vzgoje in izobraževanja v 90. letih prejšnjega stoletja otroci do dveh let starosti vključeni v jaslične oddelke, do 7. leta starosti pa v predšolske oddelke, ki so bili navadno starostno homogeni, saj je tedaj veljavni zakon omogočal heterogene oddelke med 3. in 6. letom le kot izjemo. Čeprav jaslični oddelki niso imeli samo varstvene vloge, ampak tudi vzgojno-izobraževalno, pa se je delitev na 'jasli' in 'vrtec' kazala tudi v razporeditvi prostorov v vrtcu.
16 Nastaja priročnik za poučevanje predšolskih in šoloobveznih otrok o arhitekturi, ki bo strokovnim delavcem in staršem pomagal pri izvedbi različnih kreativnih arhitekturnih delavnic za otroke. Priročnik pripravlja skupina Arhitektura in otroci (Struna Bregar 2009: 5). Več o tem glejte na spletni strani: http://www.arhitekturainotroci.si/.
čim več omogočal (prav tam: 108). Imeti mora čim manj fiksnih elementov,
»/…/ da so v urejanje, organizacijo in opremljanje prostora vključeni tudi otroci« (prav tam). Opozorila je, da mora biti prostor vrtca v vseh svojih elementih čim bolj dostopen otrokom, ki ga uporabljajo (prav tam: 116).
Ob tem velja opozoriti na eno pomembnih razsežnosti odnosa do prostora, ki ga v virih, ki opisujejo pedagoški pristopu RE, ne tematizirajo. Gre za razmislek o zagotavljanju otrokove pravice do zasebnosti in intime.17 Pri oblikovanju prostora v vrtcu RE je v ospredju »/…/ razumevanje družbene narave posameznika /…/« (Spaggiari 1998: 107). Človek je razumljen kot posameznik v odnosu z drugimi posamezniki; od njih ni nikoli ločen ali oddaljen, saj » /…/
biti sam in v osami ni naravno stanje človeka« (prav tam). V vrtcih RE si zato prizadevajo oblikovati prostor predvsem kot mesto srečevanj in druženja. V opisanem vidimo pomemben razlog za to, da avtorji v virih, ki obravnavajo pristop RE, vprašanja zasebnosti otrok ne tematizirajo.