Zaradi redkosti dobrin in iz tega izhajajoče zahteve po njihovi učinkoviti in optimalni rabi morajo podjetja iskati odgovore na takšna vprašanja, jih tehtati in se o njihovi izbiri tudi odločati. Odločanje je temeljna dejavnost menedžmenta, ne glede na njegovo raven delovanja, in sicer na globalni ravni, nacionalni oziroma narodnogospodarski ravni, ravni posameznega trga, ravni podjetja, znotraj posamezne organizacijske enote podjetja, na ravni gospodinjstva, na ravni homo economicusa. Zaradi redkosti virov so omejene možnosti, da bi zadovoljili vse potrebe. Ker ne moremo zadovoljiti vseh potreb, smo prisiljeni izbirati med alternativami.
Ko eno izmed alternativ izberemo, hkrati zavržemo vsako drugo možno alternativo. S tem se odrečemo donosom zavržene alternative, kajti proizvodne vire uporabljamo za izkoriščanje izbrane alternative. Zavrženo korist imenujemo oportunitetni strošek (Rebernik, 1999). Iz odnosa med redkostjo in izbiro izhajajo naslednja temeljna spoznanja:
Nekdo mora opraviti izbiro, za izbor alternative je potreben posameznik.
Iz tega izhaja spoznanje, da so oportunitetni stroški, tj. vrednost alternative, ki ni bila
izbrana, v glavi tistega, ki izbira. Ta strošek mora torej nositi tisti, ki izbira, in ga ni možno prenesti na drugega.
Oportunitetni stroški so torej subjektivni in jih ne more objektivizirati ali meriti nihče drug kot posameznik sam. Zato se jih ne da tako zlahka prevesti v dimenzijo vira, denarja ali dobrine.
Oportunitetni stroški obstajajo samo v trenutku odločanja, takoj zatem izginejo, kar seveda pomeni, da se ti stroški nikoli ne realizirajo; tega, kar smo zavrgli, ne moremo uživati.
Vsaka družba, podobno kot v podjetju, mora torej odgovoriti na najmanj naslednja temeljna ekonomska vprašanja: kaj, koliko, kako in za koga proizvajati. Ali drugače:
Koliko in katere s široke palete izdelkov in storitev bomo proizvajali, torej kaj?
Kako bomo uporabljali vire v njihovi proizvodnji?
Komu so te dobrine namenjene, kakšna naj bo razporeditev dohodka in potrošnje med posamezniki in družbenimi razredi?
V razmislek: Ali ta vprašanja veljajo samo za družbo kot celoto? Prenesite vprašanja v vam znano podjetje in skušajte poiskati povezave. Katere pomembne razlike opazite med odločitvenim problemom na ravni celotne družbe in na ravni izbranega podjetja?
Ozrite se nazaj na odločitveni proces.
Družbe odgovarjajo na ta vprašanja različno. Danes sta najpomembnejši obliki ekonomskega sistema komandna (planska) in tržna. Komandno gospodarstvo usmerja centralizirani nadzor vlade. Tržno gospodarstvo vodi neformalni sistem cen in dobičkov, v katerem večino odločitev sprejmejo posamezniki in podjetja. Družbe imajo različne mešanice tržnega in komandnega sistema. Vse družbe so torej mešana gospodarstva.
V razmislek: Kam bi uvrstili slovenski družbenoekonomski sistem? Kateri razlogi govorijo v prid vaši odločitvi? Kateri proti njej? S pomočjo internetnih virov in ključne besedne zveze »economic system of ...« poiščite primer plansko in primer tržno usmerjenega gospodarstva (npr. Kitajska, Švedska).
V povezavi z odločitvenim procesom so njegovi temeljni elementi: cilji, informacije in odločitve. Osnovni cilj menedžmenta je obstati in biti uspešen v tržnem gospodarskem okolju. Ti cilji niso vsota ciljev posameznikov, temveč so odvisni od spleta njihovih različno vplivnih interesov.
V razmislek: Kateri udeleženci v podjetju oz. organizaciji in zunaj nje vplivajo na njene cilje? Skušajte jih razvrstiti v skupine. Kateri cilji so pomembni v organizacijah, ki zagotavljajo javne dobrine, in kateri v podjetjih, ki so ustanovljena primarno za pridobivanje dobička? Kako posamezne interesne skupine uveljavljajo svoje interese v prvih in kako v drugih? Ali lahko podjetje, ki zagotavlja javne dobrine, ustvarja izgubo?
Argumentirajte svojo odločitev.
Da se lahko odločamo, potrebujemo informacije. Te informacije pridobivamo znotraj podjetja in v zunanjem okolju. Najpomembnejše so naslednje temeljne informacije:
o povpraševanju, ponudbi in cenah za izdelek oz. storitev, ki ga podjetje ponuja, substitutih ipd.;
o razpoložljivosti prvin poslovnega procesa, ki jih podjetje potrebuje za proizvodnjo;
o obstoječih in porajajočih se tehnologijah za proizvodnjo in tehnologijah, ki so in morda bodo del izdelka ali storitve.
V razmislek: Kje vse lahko pridobimo te informacije? Ali obstajajo institucije na ravni države, nadnacionalnih in mednarodnih gospodarskih povezav ter globalni ravni, ki te informacije zagotavljajo? Naštejte vsaj tri za vsako raven. Kolikšna je dejanska uporabnost oz. vrednost tako pridobljenih informacij? Katere informacije nudi slovenskim podjetjem Gospodarska zbornica Slovenije?
Pri odločanju tehtamo informacije v povezavi z iskanjem odgovorov na naslednja vprašanja:
kaj in koliko proizvajati ter po čem, s čim bomo proizvajali ter po čem, kako bomo proizvajali. Pri odločanju uporabimo informacije o delovanju podjetja, ki jih predstavljajo tudi kazalci in kazalniki in jih bomo obravnavali v zadnjem poglavju. Na podlagi zastavljenih ciljev in pridobljenih informacij sprejmemo odločitev o inputih in outputih. Odločitveni proces v podjetju prikazujemo na sliki 1.
Slika 1: Odločitveni proces v podjetju Vir: Rebernik, 1999, 15
Kakovost pridobljenih informacij je pogosto spremenljiva. Vsaka odločitev pomeni tudi sprejemanje tveganja, ki je povezano z negotovostjo, v kateri živimo. Ravno zato pri odločanju ugotavljamo možne alternative in izvedemo izbor najugodnejše po fazah, kot jih prikazujemo na sliki 2.
Samostojni študij: Pri reševanju problemov (kar odločanje tudi je; če ni problema, namreč ni potrebno odločati) uporabljamo različna orodja in tehnike. S pomočjo virov, dostopnih na medmrežju, poiščite, katera so ta orodja in tehnike. Pet izbranih na kratko opišite.
Slika 2: Faze odločanja v negotovosti