Učna gradiva in enakost spolov

Razne študije in raziskave so pomembne, da lahko načrtovalci učnih načrtov, učitelji in starši razmislijo o pomembnosti izbire učbenikov in kaj lahko ti prinesejo. Predstavitev spolnih vlog v osnovnošolskih učbenikih odraža odnos in pristop družbe k enakosti med dvema skupinama, med moškimi in ženskami (Atay in Danju, 2012).

Gledano iz širšega vidika je enakost spolov način za spopadanje z nerazvitostjo in zagotavljanje trajnega razvoja, saj ima izobraževanje žensk in deklet pozitiven vpliv na vseh področjih socialnih dejavnosti: zdravje, demografijo, ekonomijo, izobraževanje otrok in socialno dobrobit. Izobraževanje igra pomembno vlogo pri preoblikovanju družbenih odnosov in podpiranju ekonomskega, socialnega in političnega razvoja (Brugeilles in Cromer, 2009).

Pomembno je, da tudi v šolah izpostavimo problem predstavljanja spola v učbenikih, saj bodo učbeniki vplivali na učence (Bem, 1981, v Atay in Danju, 2012). Osnovna šola je prostor, kjer otroci pridobivajo razna znanja. Poleg tega pa se učijo še primernih spolnih vlog od svojih učiteljev, vrstnikov ter iz učbenikov in drugih učnih gradiv. Čas v osnovni šoli je za otroka najpomembnejši, saj takrat pride do socialnega in kognitivnega razvoja. Vse, kar osnovnošolski otroci vidijo v učbenikih in učnih gradivih, kar doživijo in izkusijo s sošolci in učitelji, vpliva na njihov pogled na stereotipne vloge in vedenja. Učbeniki in učna gradiva bi morali biti narejeni po meri obeh spolov in tako primerni za učence obeh spolov. Toda vsaka družba ima drugačna pričakovanja in vrednote, kar se odraža tudi v učnih gradivih (Atay in Danju, 2012).

4.2.3.1 Spol v besedilih in slikovnem gradivu učnih gradiv

Kot je v svojem članku napisala T. Devjak, je analizo slikovnega gradiva naredila z namenom

»ugotoviti prisotnost spolne različnosti (ne le koliko je na slikah moških in žensk, temveč tudi kako sta spola prikazana), rasne različnosti (koliko je belopoltih ali predstavnikov drugih ras, ter ali so druge rase predstavljene kot enakovredne beli rasi), ali je prisotno stereotipno prikazovanje spolov (opravljajo moški in ženske stereotipna opravila, […]), kako slike izžarevajo 'strpnost' do drugačnosti (prisotnost otrok s posebnimi potrebami) in/ali žalijo npr.

verska, nacionalna ali katera koli druga čustva posameznika« (Devjak, 2006, str. 33).

Slikovno gradivo je pogosto obravnavano le kot okras ob besedilu, čeprav je več kot le to.

Ilustracije prav tako vsebujejo stereotipe. Otroci in mladostniki so dnevno bombardirani s podobo in vlogo njihovega spola. To poteka prek ilustracij in drugega slikovnega gradiva ter

19

jezika. Ko otroci vstopijo v šolo, začnejo knjige v veliki meri vplivati na njih. Knjige so medij, prek katerega se učimo o kulturah, geografiji, etiki in zgodovini. Prek ilustracij knjige oblikujejo standarde vedenj, ki so primerni za moške in ženske. Ilustracije zagotavljajo otrokom večji razpon vlog, dejavnosti in jim predstavljajo vir razširitve njihovega sveta, povezujejo jih z vrednotami družbe in jim pomagajo pri definiranju samih sebe. Prav zaradi teh razlogov so knjige zelo pomemben kulturni mehanizem za učenje spolnih vlog (Narahara, 1998).

Če želimo spoznati simboliko spola, se moramo najprej osredotočiti na nekaj segmentov, ki potrjujejo obstoj te simbolike. Osredotočimo se lahko na: prisotnost moških in žensk v slikovnem gradivu; kje se pojavljajo moški in kje ženski liki; ali so liki upodobljeni v zasebnem in domačem okolju ali pa v javnosti; vlogo, ki jo imajo liki. Avtorja pojasnita, da je v ilustracijah veliko spolnih stereotipov. Analiza, ki sta jo naredila v malezijskih učbenikih, je pokazala, da je glavna vloga ženskih likov še vedno vezana na zasebno sfero, medtem ko moški liki dominirajo v javni sferi. Ženske so omejene na dom in vrt, moški pa so upodobljeni v več dejavnostih, tako zasebnih kot javnih. Analiza je pokazala, da številne ilustracije, še posebej v šolskem okolju in razredu, prikazujejo dekleta v stranskih vlogah, medtem ko so fantje prikazani kot odločni in sposobni sprejemati odločitve ter vodstvo (Yasin idr., 2012).

4.2.3.2 Prikaz spola v slovenskih učnih gradivih

Kot pišeta B. Samaluk in N. Turnšek (2011), bi moralo protidiskriminacijsko izobraževanje postati sestavni del izobraževanja pedagoških delavcev. Zaradi prenašanja vrednot in različnih znanj morajo biti seznanjeni in izobraženi o mehanizmih, ki povzročajo in ohranjajo diskriminacijo.

Leta 2006 je bil objavljen članek T. Devjak »Prisotnost in vrednotenje različnosti v učnih načrtih in učbenikih slovenske devetletne osnovne šole za slovenščino, zgodovino in biologijo«.

Z ekipo je analizirala učne načrte in učbenike za zgoraj navedene predmete in prikazala, »ali je v njih prisotna različnost v spolu, rasi, v barvi kože, jeziku, v prepričanju, narodnostnem izvoru, socialnem izvoru, v pripadnosti določeni manjšini v slovenskem prostoru, kot tudi kulturni različnosti« (Devjak, 2006, str. 32). Leto poprej je T. Devjak napisala članek »Različnost in enakost v vzgojnem konceptu šole« (Devjak, 2005), skupaj z Janezom Krekom pa leta 2004

»Prisotnost in vrednotenje različnosti v nekaterih učnih načrtnih in učbenikih slovenske devetletne osnovne šole«. V tem članku avtorja »prikazujeta, koliko so sestavljavci učnih načrtov in avtorji učbenikov upoštevali pri nastajanju le-teh vzgojno-izobraževalni koncept, ki sloni na človekovih pravicah, pluralni demokraciji in strpnosti, ali je v njih prisotna različnost:

spolna, rasna, v barvi, […]« (Devjak in Krek, 2004, str. 37). Pri tem sta avtor in avtorica ugotovila, da »določeni cilji vsebujejo največkrat prisotnost individualnih, nacionalnih in kulturnih razlik […]« ter da so »v vseh učnih načrtih […] zapisani cilji razvijanja odnosa do drugačnosti in upoštevanja načela enakosti med spoloma […]« (prav tam, str. 51). Zanimiva je tudi njuna ugotovitev, da se kljub cilju o enakosti med spoloma avtorji in avtorice učnih načrtov poslužujejo le moške oblike samostalnikov ali pa se »poslužujejo oblike glagola, ki jim omogoča, da 'skrijejo' spol […]« (str. 51). Največ razlik med spoloma sta opazila v slikovnem gradivu, kjer prevladujejo liki moškega spola v svojih tradicionalnih vlogah.

20

K. Komidar in S. Mandeljc sta napisali članek »Homoseksualnost skozi analizo učnih načrtov, šolskih učbenikov in šolske prakse«, kjer predstavita prisotnost oziroma odsotnost homoseksualnosti kot teme v devetletni osnovni šoli (Komidar in Mandeljc, 2009). Avtorici sta na podlagi analize učnih načrtov in učbenikov prišli do ugotovitve, da je šolski sistem heteronormativen. V učnih načrtih ni posebej zapisanih ciljev »in standardov znanja […], ki bi se nanašali na problematiko istospolne usmerjenosti« (str. 177). Podobno velja za učbenike, saj temo homoseksualnosti postavljajo na obrobje.

K. Šabec je napisala članek z naslovom »Reprezentacije neevropskega sveta v izobraževalnem sistemu: učbeniki kot akter etnocentrične in rasistične socializacije«. Kot piše v izvlečku, je namen članka »ugotoviti, kako izobraževalni diskurz kot pomemben socializacijski akter generira etno-/evropocentrična stališča in rasistične reprezentacije 'drugega'« (Šabec, 2015, str. 127). Leto kasneje je napisala članek »Slovenski učbeniki kot akter etnocentrične in rasistične socializacije: primer osnovnošolskih učbenikov za geografijo«. »Avtorica ugotavlja, da velika večina vsebuje jezikovne strategije, vsebine, miselne vzorce, slikovno gradivo, ki vodijo v stereotipne, poenostavljene, evropocentrične in tudi rasistične sklepe o neevropskem svetu in njenih prebivalcih, migrantih itd.« (Šabec, 2016, str. 139).

Še eno raziskavo in članek o učnih načrtih ter učbenikih za geografijo je naredila N. Vrečer z naslovom »Vključenost vsebin večkulturnega izobraževanja v učne načrte in učbenike za predmet geografije«. »V članku avtorica analizira, v kolikšni meri so v osnovnošolske učne načrte in učbenike vključene vsebine večkulturnega izobraževanja […].« (Vrečer, 2012, str. 47) Glede na rezultate raziskave se izobraževalni sistem v Sloveniji še ne more ustrezno razvijati kot sistem večkulturnega izobraževanja, saj vsebine večkulturnega izobraževanja v učnih načrtih in učbenikih niso dovolj zastopane (prav tam).

A. Sovič in V. Hus sta analizirali tri učbenike za angleščino v Sloveniji, ki so namenjeni prvi triadi. Prišli sta do ugotovitve, da imajo pri spolnih stereotipih veliko vlogo učitelji. Tudi na fakultetah morajo naučiti učitelje in jih seznaniti s pozitivnimi učinki uporabe neseksističnih knjig. Vidimo že, da ilustratorji želijo in se trudijo razbiti spolne stereotipe in zmanjšati število moško upodobljenih likov. S to raziskavo sta želeli dokazati, da mora biti vidik spola vključen v izobraževanje in usposabljanje učiteljev. Avtorici sta prišli do naslednjih pomembnih zaključkov:

- zavedanje svojega spola je ključno za otrokovo oblikovanje spolnih vlog;

- spolni stereotipi se lahko pojavijo v ilustracijah;

- spolne stereotipe lahko vidimo v številu moških in ženskih likov ter njihovih vlogah;

- vsi učbeniki, ki sta jih analizirali, prikazujejo moške like kot bolj aktivne;

- vsi učbeniki, ki sta jih analizirali, prikazujejo ženske like kot like, ki skrbijo za otroke, in moške like kot like, ki se igrajo (Sovič in Hus, 2015).

21

III EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

O ne-/enakosti med spoloma je vedno več govora in vedno več je področij, kjer je le-ta opazna.

Neenakost se lahko kaže tudi v spolnih stereotipih, ki smo jih lahko deležni tudi prek vzgoje in izobraževanja. Učbeniki kot osnovno učno gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja bi morali stremeti k čim manjšemu spodbujanju stereotipnih predstav o spolih.

Na temo diskriminatornosti v slovenskih učbenikih je bilo narejenih že nekaj raziskav; vsaka se je osredotočila na določene šolske predmete, na primer geografijo ali zgodovino itd.

Leta 2006 je T. Devjak analizirala učne načrte in učbenike za slovenščino, zgodovino in biologijo ter s tem želela prikazati, »ali je v njih prisotna različnost v spolu, rasi, barvi kože, jeziku, prepričanju, narodnostnem izvoru, socialnem izvoru, pripadnosti določeni manjšini v slovenskem prostoru, kot tudi kulturni različnosti« (Devjak, 2006, str. 32). Avtorica je prišla do ugotovitve, da cilji učnih načrtov stremijo k razvijanju odnosa do drugačnosti ter enakosti med spoloma, vendar avtorji in avtorice še vedno najpogosteje uporabljajo »moško obliko samostalnika« (prav tam, str. 37) ali pa uporabljajo »oblik[o] glagola, ki jim omogoča, da 'skrijejo' spol« (prav tam, str. 38). Največ razlik med spoloma se pojavi v slikovnem gradivu, kjer prevladuje moški spol (Devjak, 2006).

Poleg raziskave kazalnikov diskriminacije so se raziskovalci dotaknili še učnih načrtov.

Leta 2012 je eno takšnih naredila N. Vrečer z naslovom »Vključenost vsebin večkulturnega izobraževanja v učne načrte in učbenike za predmet geografije«. »V članku avtorica analizira, v kolikšni meri so v osnovnošolske učne načrte in učbenike vključene vsebine večkulturnega izobraževanja […].« (Vrečer, 2012, str. 47).

T. Devjak je skupaj s Krekom leta 2004 napisala članek, v katerem avtorja »prikazujeta, koliko so sestavljavci učnih načrtov in avtorji učbenikov upoštevali pri nastajanju le-teh vzgojno-izobraževalni koncept, ki sloni na človekovih pravicah, pluralni demokraciji in strpnosti, ali je v njih prisotna različnost: spolna, rasna, v barvi, […]« (Devjak in Krek, 2004, str. 37). Avtorja sta prišla do ugotovitve, da kljub prevladi moškega spola v učbenikih določeni avtorji in avtorice poskušajo razbiti stereotipne vloge spolov ter predsodke o njih. Predvsem novejši učbeniki želijo učence/-ke aktivno soočiti s strpnostjo, realnostjo in »objektivnimi dejstvi«

(prav tam, str. 52) ter jih navaditi na odgovornosti (Devjak in Krek, 2004).