Vpliv in posledice spolnih stereotipov

Spolni stereotipi ne vplivajo le na naša pričakovanja glede obnašanja posameznikov, ampak tudi na pričakovanja o njihovem mišljenju ter čustvovanju. Tako se npr. moški in ženske ne

10

odločajo za določene poklice, ker so le-ti domena žensk oziroma moških. Prav tako lahko pričakovanja družbe vplivajo na izbiro prostočasnih dejavnosti ali na druge pomembne odločitve. Zaradi želje, da bi pripadali določeni skupini, in pritiskov družbe ljudje včasih zatremo svoje interese in želje. Spolni stereotipi med drugim vplivajo tudi na pričakovanja glede čustvovanja. Določena pričakovanja lahko sporočajo, katera čustva so oziroma niso primerna za določen spol. Posledice zatiranja določenih čustev v otroštvu in mladosti so lahko vidne v odraslosti, saj tako moški kot ženske določenih čustev ne izražajo (Aktivni.Vsi:

smernice za odpravljanje stereotipov ter krepitev enakosti žensk in moških, 2017).

J. C. Becker in Sibley (2016) sta omenila velik vpliv medijev na oblikovanje ter ohranjanje spolnih stereotipov. Mediji večinoma moške in ženske prikazujejo skozi stereotipne družbene vloge.

Pričakovanja, ki jih imamo o določenem spolu, se odražajo tudi v družinskem življenju in obveznostih v družini. Moški v primerjavi z ženskami manj časa porabijo za gospodinjska opravila in skrb za otroke, medtem ko se na drugi strani ženske prav zaradi pričakovanja družbe, da skrbijo za dom in otroke, prej odpovejo karieri. Spolni stereotipi nimajo negativnih posledic le za ženske, temveč tudi za moške, saj se od njih pričakuje, da naj bi imeli »uspešno kariero in bili sposobni finančno preskrbeti družino« (Aktivni.Vsi: smernice za odpravljanje stereotipov ter krepitev enakosti žensk in moških, 2017, str. 10).

A. Wilde in A. Diekman (2005, v Svetek, 2019) sta v svoji raziskavi, kjer sta raziskovali dinamične spolne stereotipe, prišli do ugotovitve, da se stereotipi, povezani z ženskami, spreminjajo hitreje kakor tisti, ki so povezani z moškimi. Ko gre za ženske, je opaziti, da so v porastu lastnosti, ki jih pripisujemo moškim, medtem ko so lastnosti, ki jih pripisujemo moškim, ostale skoraj nespremenjene. Na drugi strani pa pri moških ni opaziti tolikšne vključenosti v dejavnosti, ki se jih stereotipno pripisuje ženskam.

Med drugim smo lahko pozorni na obravnavo spola tudi v knjigah. Knjige so od vedno odražale tradicionalne vrednote in jih prek socializacije podajale naslednjim generacijam. Knjige so bile razdeljene v dve skupini: na primerne za fante in primerne za dekleta. Knjige, ki so bile napisane in primerne posebej za fante in posebej za dekleta, so doživele razcvet v zadnji četrtini 19. stoletja. S tako literaturo so obravnavali vedenje, primerno določenemu spolu. Kasneje so raziskovalci postali pozorni na spolne stereotipe v otroških knjigah (Narahara, 1998).

Spolne stereotipe lahko najdemo tudi v slovenski družbi. Po M. Jogan se v Sloveniji že več kot 20 let borimo za vzpostavitev enakosti med spoloma. Danes se slovenska družba sooča s skrito obliko spolne diskriminacije (Jogan, 1998).

Po mnenju Franca Cankarja se slovenski fantje in dekleta naučijo svoje vloge, pravil in vrednot, ki so vezane na spol, že v zgodnjem otroštvu. Odraščajo v svetu čiste spolne binarnosti. V želji po pravilnem vedenju prevzamejo družbeno sprejemljive in potrjene koncepte ter razvijejo lastno samopodobo: vedenje, čustva in vlogo, ki je povezana z družbeno sprejemljivo podobo moškega ali ženske (Cankar, 2004). Tudi dandanes Slovenija še vedno podpira moško tradicijo.

To pomeni, da je moški glava družine in prikazuje družino v družbi ter s tem dominira nad ženo in otroki. Tradicija moškega kot glave družine pomeni, da je njegova glavna vloga v zakonu služenje denarja, glavna vloga ženske in žene pa skrb za gospodinjstvo in družino (Jogan,

11

1998). Skrite oblike spolne diskriminacije so vidne na vseh področjih slovenske družbe: v popularni glasbi, plačah, kriterijih za zaposlitev, televizijskih programih, akademskih napredovanjih ter uporabi slovenskega jezika (Klančar, 2011).

3 SPOL

Kot piše N. Furlan najpogosteje spol opredelimo v dve kategoriji. To je »sex« kot biološki in

»gender« kot družbeni spol (Furlan, 2006, str. 27).

V vsaki družbi ima vsakdo svojo spolno identiteto, naj bo to moška ali ženska. Koncepta družbenega in biološkega spola imata podobna pomena. V glavnem pa je vloga družbenega spola definirana kot set vedenjskih norm za moške in ženske v določeni družbi (Rice, 2001, v Atay in Danju, 2012).

Mnoge moške in ženske lastnosti niso biološke, ampak so naučene. Teorija spola trdi, da mladi razvijejo ženskost in moškost na podlagi spolnih stereotipov in na podlagi le-teh oblikujejo svoje vedenje (Taylor, 2003). K. N. Eisenberg trdi, da ljudje prakticiramo ideologijo spola. To je sistem znakov, z drugimi besedami kod. Na primer, ko se želijo vzpostaviti kulturni standardi za lepoto, ženske uporabljajo kozmetiko, določene stile oblačenja in prav določene barve.

Ljudje se ne zavedajo, da je njihova predstava o resničnosti vseskozi grajena prek ideologij (Eisenberg, 2002).

V okviru mnogih kultur imajo razlike med dekleti in fanti, med moškimi in ženskami, za nekaj naravnega. Otroci so opredeljeni ob rojstvu, navadno z opazovanjem njihovih spolnih organov, v dve skupini: moške in ženske. Na osnovi skupine, v katero spadajo, jim bo družba pripisala določene sposobnosti, pričakovala določeno ravnanje in obnašanje. Njihove pravice in dolžnosti ter družbene, ekonomske in politične vloge bodo različne tekom otroštva ter naprej v odraslem življenju (Brugeilles in Cromer, 2009).

Spolne vloge se navezujejo na naše vedenje kot moški ali ženska. Nanje vplivajo biološki, okoljski in kognitivni razvoj. Na biološki spol vplivajo tudi spolni hormoni, estrogen kot ženski hormon in testosteron kot moški hormon. Otrok razvije svojo spolno vlogo glede na pričakovanja družbe, v kateri živi, o njegovem oziroma njenem spolu (Rice, 2001, v Atay in Danju, 2012). Do odhoda otroka v osnovno šolo je ta že zmožen razlikovati spolne vloge.

Vloge, ki so primerne za dekleta, fante, moške in ženske, se otroci naučijo prek socializacije in vzgoje tako doma kot v šoli. Če družba želi preseči tradicionalne spolne vloge, mora preučiti tudi spolne stereotipe v šolskih učnih načrtih in kurikulih (Atay in Danju, 2012).

Kot v knjigi piše A. Fausto-Sterling, je Meyer-Bahlburg ugotovil, »da imajo pripis spola in sočasni družbeni dejavniki velik vpliv na oblikovanje spola« (Meyer-Bahlburg, 2005, v Fausto-Sterling, 2014, str. 63).

Dejstvo, da si rojen kot moški ali ženska, ni dovolj samo po sebi, da oseba postane fant ali dekle, posledično moški ali ženska, v okviru družbenih vlog, ki jih priporoča družba, v kateri

12

oseba živi. Da se to zgodi, se mora učni proces začeti ob rojstvu. Oseba bo soočena s pričakovanji in zahtevami ter priložnostmi in dogodki, ki se bodo razlikovali glede na biološki spol osebe. Te izkušnje bodo omogočile osebi usvojitev vseh značilnosti in vlog, pripisanih obema družbenima spoloma. Vsakodnevno učenje se začne v družini in se nadaljuje v ustanovah ter družbi kot celoti. Spolna opredelitev je uvedena s strani družbe in tako ponotranjena kot nekaj naravnega. Kot je nekoč dejala Simone de Beauvoir, ženska se ne rodi, ženska to postane. Podobno lahko rečemo za moške, da se moški ne rodi, ampak moški to postane (Brugeilles in Cromer, 2009). Ustvarjanje spola je tako prisotno že od samega rojstva otroka, k temu pripomorejo vsi in to počnejo vseskozi (Lorber, 1994).

Zahodne družbe imajo le dva spola, moški in ženski spol. Nekatere družbe pa imajo tri spole, moški spol, ženski spol in tako imenovani 'berdaches' ali 'hijras' ali 'xaniths¹'. To so biološko moški, ki se vedejo, oblačijo, delajo in so obravnavani z vsem spoštovanjem kot ženske. V našem jeziku so to 'moške ženske'. Določene afriške in indijanske družbe imajo družbeni spol, ki ga mi imenujemo 'ženske moški'. Transseksualci in transvestiti so najbližja različica teh vmesnih spolov, vendar niso institucionalizirani kot tretji spol (Bolin, 1987, v Lorber, 1994).