UČNI PROCES LIKOVNE VZGOJE IN UČNI NAČRT

Neskončen vir spoznavanja je okolje, v katerem živimo. Gledati ga skušamo likovno in odkrivati pojme, ki so likovne narave. Otroku pomagamo razvijati zmožnost opazovanja, domišljijo in spomin. Spodbujamo otroke k natančnemu opazovanju, obujanju spominov in razvoju domišljije. Prav tako želimo vzgojiti samozavestne, aktivne in ustvarjalne osebnosti.

Za otroke današnjega časa – doba tehnologije, je pomembna izkušnja spoznavanja fizičnih materialov, dela s pripomočki in načrtovanje postopkov dela. Likovna dejavnost pri vseh starostih otrok spodbuja razvoj ustvarjalnosti, sposobnosti vizualnega opazovanja vrednotenja, pomnjenja, kritičnosti, kreativnega mišljenja, motorično občutljivost in tehnično spretnost. Pri tem so prav tako pomembne značajske lastnosti človeka – vztrajnost, doslednost, samostojnost,

25

samozavest in kritičnost. Likovna dejavnost in likovna izkušnja sta povezani s spoznavanjem narave in bogatenjem besedišče (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Otrok je od rojstva naprej deležen različnih oblik gibanja. Tako pasivne (prenašanje, pestovanje

…) kot aktivne motorične izkušnje (plazenje, brcanje, mahanje …) močno vplivajo na njegov razvoj in sposobnosti odkrivanja in raziskovanja okolice. Pri delu z otroki moramo upoštevati njihove motorične sposobnosti in izkustveno spoznavanje možnosti, ki mu jih nudijo različni likovni pripomočki. Učitelji morajo biti pozorni na to, kaj je spodbudilo otrokov likovni odziv, kako to otrok interpretira in verbalizira – s tem se nam bodo razkrila otrokova razmišljanja in doživljanja (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Zaznati je hkrati čutiti in doživljati, to se pa razvije v splošno spoznavanje. Raziskovanje oblik sveta in razvoj domišljije in ustvarjalnosti je za otroka pridobivanje povezav med stvarmi v okolju, v katerem živi. Povezovanje mu pa omogoča razvoj višjih funkcij – razumevanje, uporabnost izkušenj v novih okoliščinah in logično sklepanje (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Celoten prostor otrok razume konec drugega leta in to razumevanje prostora je pri otroku posledica koordinacije gibov. Tukaj se vidi povezava med razvojem razumevanja prostora in razvojem senzomotorične inteligence. Tip in korak oz. usmerjeno gibanje se povezujeta. Otroci pri treh letih in pol uporabljajo dinamične predstave. Otroci ob igri na prostem krepijo in odkrivajo zaznave odnosov (daleč-blizu, dolgo-kratko, visoko-nizko idr.). Takšna razmerja so neke vrste geometrija v prostoru, orientacija in prostorska abeceda (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Likovna dejavnost bi naj pri pouku bila usmerjena v učenčeve zmožnosti sporočanja z likovnimi znaki in razumevanje, torej v učenje likovnega jezika. Učenec svoje misli, čustva in izkušnje poveže v likovni znak in to izkušnjo sporoči drugemu. Ob razvoju zmožnosti likovnega sporočanja učenec bogati razumevanje likovnih znakov (Tacol, 2016a).

Učitelj mora pripraviti čim bolj pristen, gibljiv in predvidljiv učni proces, da se lahko vsak otrok vsestransko likovno razvije. Učitelja pri tem usmerja likovni načrt. Ta je sestavljen tako, da ponuja možnost nadgradnje in poglablja čut za razumevanje umetniških likovnih del ter uporabnih predmetov v okolju. Učenci niso objekti, v katere se likovne spretnosti »vnašajo«, ampak so subjekti, ki se ob likovnem izražanju socialno in emocionalno razvijajo, usvajajo znanje o likovnih pojmih in si razvijajo ročne spretnosti (Tacol, 2003).

26

Učencu se mora dopustiti subjektivno doživljanje likovnih del. To pomeni svobodo izražanja doživetij in mišljenja posameznega učenca. Poučevanje in učenje pri pouku likovne vzgoje predstavlja zavesten, smiseln, delaven, celovit postopek za izdelavo likovnega izdelka in njegovo razumevanje. Učiteljeva naloga je, da vsakemu posameznemu učencu pomaga pri razvoju zmožnosti povezovanja odnosov med likovnimi materiali, likovnimi izraznimi sredstvi in oblikami, ki jih ustvarja. Likovno ustvarjalno delo krepi učenčeva čustva, razum in domišljijo. Prav tako pa vpliva na razvoj ročnih spretnosti in duševnih sposobnosti (Tacol, 2016b).

Motivacija je ključni dejavnik za uspešno delo. Učitelj učence motivira z različnimi motivacijskimi sredstvi, da bi aktivno sledili dejavnosti in dosegli zadane cilje. Prav tako je učiteljeva naloga, da pri učencih prepozna izražanje občutkov in kateri čut prevladuje pri posamezniku. Dejavnosti morajo biti načrtovane tako, da razširijo čutne in zaznavne sposobnosti. Upoštevati mora avditivno, vizualno, kinestetično naravnanost otrok. S tem omogočimo aktivno sodelovanje vseh otrok in jih hkrati usmerjamo k zaznavanju z vsemi čutili.

Sposobnost uporabe čutil se razvija v prvih šestih letih otrokovega življenja. To je ključno obdobje in zamujenega razvoja kasneje ni možno nadomestiti. Otrok mora imeti možnost, da sodeluje pri dejavnostih, ki mu dajejo polno možnost za razvoj. Prav tako otrokom dejavnosti ne vsiljujemo, ampak mu jih damo na voljo (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Učitelj bi naj v učnem procesu likovne vzgoje upošteval učenčeve likovne in umske zmožnosti, ki imajo osnovo v zmožnosti odkrivanja, opazovanja, povezovanja z domišljijo in primerjanja.

Učenčeve zmožnosti upodobitve oblik se razvijajo vzporedno z razvojem psihofizičnih zmogljivosti, vzporedno s pridobljenimi spoznanji o okolju in s pridobljenimi zmožnostmi o njegovem dojemanju prostora in oblik (Tacol, 2016a).

V učnem procesu likovne vzgoje mora učitelj poznati učinkovitost in posebnosti posameznih učnih metod glede na starostno stopnjo učencev. Izbrana učna metoda mora učence pri dejavnosti usmerjati v motivacijo in nove izkušnje. Poleg ustreznih učnih metod so pomembne tudi oblike interakcije med učenci in učiteljem. Učitelj lahko prevzame aktivno vlogo pri pomoči učencem in jih neposredno vodi skozi učni proces ali pa učenci pridobivajo znanje s posredno učiteljevo pomočjo (Tacol, 2003).

V likovnem razvoju vsak otrok različno prehaja iz faze v naslednjo fazo. Točne ločnice med fazami ni. Pomembno je, da učitelj faze zazna in skuša svoja pričakovanja prilagoditi otrokovi

27

zmožnosti razumevanja sveta okoli sebe. Zavest vsakega otroka je individualna in neodvisna od zunanjih vplivov, saj otrok ustvarja spontano (Tacol, 2016a).

Likovni jezik otroci osvajajo postopoma. Posamezne likovne dejavnosti se pojavijo šele z ustreznim razmerjem psihofizičnih zmogljivosti. Zato mora učitelj v vzgojno-izobraževalnem procesu likovne vzgoje biti pozoren na stopnjo razvoja mentalnih in motoričnih funkcij učenca.

Učitelj mora upoštevati individualni razvoj in prehitevanje oz. zaostajanje posameznikov v tem razvoju. Prav tako mora upoštevati napredek učenca v celotnem procesu. Posebno pozornost mora nameniti doživljanju in izražanju emocij, socialnemu razvoju in odnosu učenca do drugih učencev, ter na splošno odnosu do predmetov. Učencem s posebnimi potrebami je potrebno omogočiti drugačen didaktični pristop in drugačen dostop do tehnologije. Učitelj mora podpirati individualni način izražanja posameznega učenca. Likovne naloge morajo biti zasnovane tako, da omogočajo spontano likovno izražanje. Vsebina učnega načrta je oblikovana in prilagojena posamezni razvojni starostni stopnji učencev, kar pa učitelj mora upoštevati pri načrtovanju vzgojno-izobraževanega procesa. Učni koraki morajo biti fleksibilni, da omogočajo razvoj učenčeve likovne ustvarjalnosti, občutljivosti, estetsko izražanje, razvoj motoričnih spretnosti in samostojno pridobivanje znanja, zmožnost opazovanja, pomnjenja, primerjanja in pozitiven odnos do dela in delovnih navad (UN za likovno vzgojo, 2011).

V učnem procesu likovne vzgoje učenec z učiteljevo pomočjo deluje, razmišlja in čuti. Učitelj mora vsakega učenca sprejeti kot osebnost z individualnimi duševnimi, vedenjskimi in telesnimi značilnostmi in skrbi za njegov duševni in telesni razvoj. Če želi učitelj doseči celosten razvoj pri učencih, mora likovno dejavnost usmeriti tako, da spodbuja njihov telesni in duševni razvoj. Pridobivanje likovnih znanj je močno povezano z likovnim izražanjem, le to pa se povezuje s čustvi (Tacol, 2016b).

V učnem procesu likovne vzgoje je učiteljeva naloga, da skozi vzgojno-izobraževalni proces spremlja likovni razvoj učencev, njihovo izražanje ter poznavanje likovnih pojmov. Pouk mora organizirati tako, da bodo učenci imeli stik s predmeti in pojavi, da bodo razumeli prostor ter predmete in pojave v njem, ter se ob tem tudi likovno izražali (Tacol, 1999).

Razlike med učenci, ki zaznamujejo vsakega posameznika, izvirajo iz dednosti in iz okolja. Za razvoj učenčevih učnih in likovnih sposobnosti so pomembne tako dedne dispozicije kot tudi spodbude iz okolja (družina, vrstniki, šola) ter stopnja njegove lastne aktivnosti (motiviranost).

Vpliv obeh dejavnikov na vsakega posameznega učenca pa se od primera do primera razlikuje (Podobnik, 2008).

28

Izhodišče za načrtovanje učnega procesa so učenci. Učitelj mora razmišljati o njihovi likovno razvojni stopnji, o izkušnjah, poznavanju likovnih pojmov in o zmožnostih ravnanja z različnimi materiali. Pomembno je, da učitelj opazuje njihove reakcije, čustvene težnje, motivacijo, zmožnost besednega obvladovanja likovnih pojmov, estetsko usmerjenost, vrednote, stališča in le te upošteva pri nadaljnjih načrtovanjih. Likovna dejavnost temelji na psihomotorični, intelektualni in emocionalno-socialni osnovi. Za uspešnost učencev so potrebni emocionalni dražljaji (privlačnost, zainteresiranost, odpor, zbranost …) in intelektualni dražljaji (domišljija, mišljenje, pomnjenje). Cilji, ki jih učitelj načrtuje, zavestno in namerno usmerjajo delovanje učencev in učitelja ter usmerjajo učence na vzgojnem in izobraževalnem področju (Tacol, 2003).

V učnem procesu učitelj organizira teoretično in praktično dejavnost in s tem učencem omogoča razvoj ročnih spretnosti, doživljajskih naravnanosti ter elementarno poznavanje pravil in zakonitosti rabe likovnih pojmov z likovnim izražanjem. Učitelj je pri svojem delu uspešen, ko pri učencih vzbudi zanimanje za vsebino, radovednost za odkrivanje posebnosti likovnih pojmov, njihovo povezovanje in vgrajevanje v likovno izražanje (Tacol, 2016a).

Ustvarjalnost je pozitivna značilnost osebnosti. Le-ta ni prirojena, ampak se razvije z izkušnjami. Vsaka likovna dejavnost temelji na izkušnji čutil in je čustveno naravnana, ko nastajajo različne podobe v spominu ali domišljiji. Otroci se že v vrtcu radi likovno izražajo.

Svet občutijo z vsemi svojimi čustvi in s čutili. Ključno pri razvijanju likovnega izražanja je domišljija, izvirnost in spretnost pri reševanju problemov (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Cilj učitelja v učnem procesu likovne vzgoje je likovno izobraževanje in vzgajanje učencev.

Bistvo uspešnega poučevanja likovne vzgoje je zavedanje in razumevanje učitelja, kako se učenci lahko uspešno učijo likovni jezik. Pri problemskem pouku likovne vzgoje je učenje razumljeno kot razvijanje ročnih spretnosti in tudi kot usvajanje likovnih pojmov ter privzgajanje doživljajskih naravnanosti (samostojnost, doživetost, čustvena razgibanost).

Učenje pri likovni vzgoji je celovit postopek, kjer učenci pridobivajo izkušnje, razvijajo ročne spretnosti in usvajajo likovna znanja. Pomembno je, kako učitelj posreduje učencem informacije, kako jih sprejema in kako upošteva učne stile učencev. Poleg umskih zmožnosti v učenem procesu likovne vzgoje na uspešnost učenca vplivajo tudi:

 obvladovanje likovnega jezika,

 likovna nadarjenost,

 zmožnost motivacije,

29

 zainteresiranost za likovno izražanje,

 značaj učenca,

 starost in

 spol.

Učitelj mora pri pouku likovne vzgoje dopustiti vsakemu učencu individualni likovni izraz v okviru njegovih likovnih zmožnosti, kljub temu, da na nekatere naštete dejavnike (starost in likovna nadarjenost) ne more vplivati (Tacol, 2003).

Izkušnja je najbolj učinkovita metoda spoznavanja v predšolskem obdobju. Za uspešen celostni razvoj je poleg ustreznih materialnih in prostorskih pogojev pomembno tudi spodbudno socialno okolje. Razvoj zaznavnih sposobnosti ni samodejen proces. Naša sposobnost prejemanja informacij preko naših čutil vpliva na naše sposobnosti branja, pisanja ali izvedbe druge dejavnosti. Naše možnosti za razvoj so vezane na razvoj lastnih zaznav in sposobnost, da uporabimo čutila je povezana z našimi zgodnjimi izkušnjami. Likovno izražanje ima funkcijo spoznavanja sveta in razvoja ustvarjalne osebnosti (Tomšič Čerkez in Podobnik, 2015).

Pri pouku likovne vzgoje učitelj učence vodi od neznanja glede likovnih pojmov, materialov in orodij k poznavanju in uporabi le-teh. Učenci pridobivajo znanja in ročne spretnosti ter se emocionalno in socialno razvijajo, če učitelj upošteva različno izbiro likovnih problemov, učnih oblik in metod, učnih sredstev in pripomočkov. Učitelj mora biti fleksibilen (Tacol, 2003).

V učnem načrtu doživljajske naravnanosti zajemajo notranjo (čustva in mišljenje) in zunanjo učenčevo dejavnost (odzivanje in delovanje, kot npr. dejavnost, samozavest, čustvena razgibanost in iniciativnost). Učitelj mora v učni proces vnesti čim več svobode, življenjskosti in dinamičnosti. Pouk bi naj potekal kot oblika sistematičnega dela, ki povezuje učencev socialni, emocionalni in estetski razvoj z likovnim izražanjem. Pomembno je, da učitelj spodbuja samozavest, ki krepi širino in iskrivost navdušenja ob likovnem izražanju. Priprava na likovni pouk mora biti učinkovita – doživljajska. Učitelj mora učencem, ne glede na njihovo starost in zmožnost likovnega razvoja, ponuditi priložnost, da na sproščen način združujejo svoje znanje o likovnih pojmih in zamislih. Ko učitelj organizira učni proces likovne vzgoje, mora zraven učne vsebine in motivacije upoštevati tudi individualne posebnosti otrok. Pri pouku likovne vzgoje si učitelj prizadeva za uspešnost vseh učencev (likovno nadarjenih, manj nadarjenih in nenadarjenih) v enaki meri. Koncentracija je pri mlajših učencih kratkotrajna, sploh ko sta jim likovni motiv in likovna tehnika dolgočasna. Učitelj mora spremljati kvalitete učenca in tudi slabosti likovnega izražanja pri starejših učencih, saj so močno povezane s

30

starostnim razvojem – nezainteresiranost, zavračanje likovnega izražanja, kratkotrajna motivacija idr. (Tacol, 2003).

»Odzivnost učencev se razlikuje po spolu. Pri deklicah že zelo zgodaj opazimo večjo občutljivost, večjo čustvenost, redoljubnost, vztrajnost, družabnost, podredljivost, sproščenost, odprtost, pa tudi v nadaljnjem razvoju se te značilnosti večinoma ne spreminjajo. Pri dečkih je od vsega začetka šolanja opaziti večjo agresivnost, nestrpnost, samopotrjevalnost, nehavnost (nevztrajnost), nepodredljivost, zapetost, živahnost. Zaradi teh lastnosti so opazne tudi očitne razlike pri izbiri likovnih motivov. Deklice privlačijo bolj čustvene, poetične, »ženski« motivi z veliko nadrobnosti, dečke pa drzni, veseli, nenavadni junaški ali pa analitični (stroji, orodja) motivi. Pri ravnanju z likovnimi materiali in orodji so dečki navdušeni nad njihovo različnostjo, zapletenostjo, radi odkrivajo »svoje« postopke, deklice pa so zadovoljnejše z uporabo že znanih likovnih materialov, kajti že usvojene spretnosti jim omogočajo večjo natančnost izvedbe.

Deklice so tudi bolj dojemljive za predloge motivov, za izvedbo likovne tehnike po predstavljenih postopkih, ker mislijo, da učitelj od njih pričakuje ustrežljivost, ne pa samostojnost« (Tacol, 2003, 20).

Za puberteto niso značilne samo telesne spremembe (spolni razvoj), temveč tudi vedenjske.

Pogosto se pojavi uporništvo. Pubertetniki se upirajo staršem, vrstnikom in učiteljem (Naravoslovje in tehnika 4, 2018).

Likovno vrednotenje ni sistematično zbiranje podatkov o tem, ali je izdelek dokončan ali ne, kot rezultat intelektualnih in psihomotoričnih zmožnosti učenca, temveč je določanje vrednosti njihovo vloženo delo in prizadevnost pri uresničevanju ciljev. Učitelj ovrednoti aktivnost učenca v celotnem učenem procesu (Tacol, 2003).

V procesu učenja je pomembno, da učenec prepozna povezavo med tem, kar se uči in med stvarnim življenjem. V današnjem času ta meja med stvarnim in virtualnim zelo bledi. Učenci vedo, da veliko stvari, ki se jih naučijo, kasneje v življenju ne bodo potrebovali (Mikuš Kos, 2014).

31