Vrednotenje Dneva brez telefona z vidika otrok in mladostnikov

Na Dan brez telefona smo izvedli talent šov⁴, ki predstavlja glavno aktivnost dneva in jo kasneje uporabniki večinoma enačijo z Dnevom brez telefona. Zato pri vrednotenju Dneva brez telefona uporabniki razmišljajo predvsem o talent šovu, tako da sem tega podrobneje obravnavala z vidika participacije tudi sama. Za talent šov uporabniki pokažejo zainteresiranost v več trenutkih pri načrtovanju Dneva brez telefona. Sama sem jo v poročilu o talent šovu zabeležila med pripravami na šov (Z⁵: »Še isti dan narišeta [dekleti, ki sta pobudnici šova] in napišeta plakate, ki vsebujejo razpredelnico, kamor se nastopajoči lahko zapišejo in s tem prijavijo.«⁶; Z: »Plakate obesita na različne točke po centru.«), pa tudi kasneje in na dan šova (Z: »V petek pred talent šovom sta na plakatu zapisani 2 točki.«). Na dan talent šova se zbere skupina deklet,

4 Kode drugega reda so v besedilu zapisane poševno in podčrtano, kode prvega reda pa poševno.

5 Citati so označeni s črko Z ali M ter predstavljajo govorca izjave, ki črki sledi (Z – zaposleni, vključno z avtorico, M – mladostniki).

6 Prevod avtorice. Navedeni citati so prevedeni v slovenski jezik v skladu s 14. členom Pravilnika o zaključku študija za dodiplomske študijske programe, v izvirniku pa so v angleškem jeziku.

30

ki so pripravljena sodelovati (nastopati/gledati/biti članica žirije).«; Z: »Na mestu se prijavita še dve točki.«; Z: »Lahko se je čutilo, da jim je pomembno, kako nastopijo, […]«).

Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da so uporabniki prevzeli lastništvo nad šovom, kar je pripomoglo k stopnji motiviranosti in usmerjenosti na dobro izvedbo šova (Z:

»Lahko se je čutilo, da jim je pomembno, kako nastopijo, talent šov so vzele za svojega, za nekaj dobrega, pri čemer se želijo potruditi […]«).

Zaznala sem tudi rahel upad zanimanja (Z: »Dve dekleti, ki sta bili organizatorki, do dneva šova nista pokazali velike iniciative ali skrbi za organizacijo […]«; Z: »Potem zadeva malo stoji, prijav na plakatih ni, otroci ne govorijo o tem.«; Z: »Kakšen teden so plakati stali, brez veliko učinka, o šovu se ni govorilo.«), ki pa je s spodbudo vrstnikov na dan talent šova izginil (Z: »[…] na dan šova pa sta pokazali zanimanje in se vključili v priprave. Mislim, da je bilo pri tem ključno, da se je oblikovala manjša skupina deklet (ne samo tisti dve, ki sta dali pobudo), ki so pokazale pripravljenost in zanimanje za šov.«).

Organizacija in izpeljava talent šova sta pokazali tudi stopnjo organizacije otrok, ki sem jo opisala v poročilu o talent šovu (Z: »O sestavi žirije so se dekleta dogovorila sama.«;

Z: »Ko so vse točke končane, nas žirija prosi, da zapustimo telovadnico za nekaj minut, da se posvetujejo o končni uvrstitvi.«; Z: »Žirija se je kar hitro odločila, da točko diskvalificira.«; Z: »Vse skupaj je potekalo bolj ali manj gladko, brez večjih konfliktov.

Ob opazovanju poteka šova sem uživala, sodelovanje med dekleti in samoorganizacija sta na meni pustila dober vtis.«). Organizacijo otrok sem opazila tudi ob drugih priložnostih v centru, še posebej, kadar se sami lotijo kakšne aktivnosti (Z: »Tudi sami se nekajkrat organizirajo v manjšem prostoru in se skupaj učijo in plešejo na glasbo.«;

Z: »Manjših projektov/aktivnosti se kdaj lotijo tudi čisto sami, ne da bi vključevali odrasle (snemanje filmčka, plesanje na tik tok glasbo, vaje benda).«).

Uporabniki, ki so se udeležili Dneva brez telefona, so ga doživljali pozitivno in bi si želeli ponoviti takšen dan.

Doživljanje omejitev uporabe telefonov z vidika uporabnikov se je razlikovalo od posameznika do posameznika, pa tudi glede na to, ali smo se o tem pogovarjali pred Dnevom brez telefona, med njim ali po njem. Ena od uporabnic je pred Dnevom brez telefona razmišljala o frustracijah, ki bi jih omejitve lahko izzvale pri nekaterih vrstnikih

31

(M: »[…] če jim to vzameš, bi jih lahko to razjezilo ali razburilo, ker ne morejo imeti te sprostitve s telefoni. […] Nekatere otroke bi morda to frustriralo.«). V nasprotju s tem drugi uporabnik ni videl težav z omejitvami in ni pokazal nobene skrbi zase ali za vrstnike v zvezi z upoštevanjem omejitev (M: »Mislim, da bi bilo okej.«). Še ena uporabnica pa je pokazala veliko zaskrbljenost glede sebe in svojega telefona (M: »[z velikimi očmi in izrazom zaskrbljenosti] Ne bi prišla ta dan, ne, ne, ne vzemite mi telefona [medtem drži svoj telefon z obema rokama pri svojih prsih in odkimuje]«). Med drugo izvedbo Dneva brez telefona se pogovorim z eno od uporabnic, ki oceni, da se ta dan ni tako težko držati omejitev zaradi poznega prihoda v center (M: »Mislim, da je okej, ni tako težko. […] Mislim, da ni težko danes, ker je veliko otrok prišlo pozno iz šole in potem ne mine toliko časa, ko lahko spet uporabljamo telefone, je kakšna ura, ja, kakšna ura ali dve in mislim, da je okej.«). Po nekaj tednih od zadnjega Dneva brez telefona se pogovorim z enim od uporabnikov o njegovem doživljanju omejitev, ki izpostavi tudi predlog za izboljšave v prihodnosti (M: »Mislim, da če rečeš, da nekaj ne smeš, potem to hočeš storiti. […] Kot če rečeš, da nečesa ne smeš storiti, potem si tega želiš še bolj.«; M: »Mislim, da bi bilo bolje, če bi rekli, naj manj gledamo na telefon in ne popolnoma nič.«; M: »Torej mislim, da če bi rekli, naj gledamo manj na telefon, bi bilo bolje.«).

Skozi pogovor z eno od zaposlenih pedagoginj se je pokazalo, kako je potekalo razumevanje omejitev z vidika uporabnikov (Z: »[…] ampak mislili so, da je problem kaj storiti sedaj, če ne morejo pogledati kod za računalnik, ki jih imajo na telefonih. In govorili smo tudi o tem, kako to, da ne morejo uporabljati telefonov, lahko pa uporabljajo računalnike?«; Z: »[…] malo smo se pogovarjali o tem […]«; Z: »[…] najprej razlaganje pravil otrokom in doseganje njihovega razumevanja ter upoštevanja pravil […] potrebno je bilo nekaj debatiranja […]«).

Del tega procesa je bilo tudi preverjanje omejitev pri odraslih (Z: »[…] vprašali bi me celi zaskrbljeni, ali lahko pogledajo na telefon za nekaj kod za računalnik in sem jim odgovorila seveda, poglejte.«; Z: »[…] in jih pomiriti, da lahko pogledajo na telefone za kode, ali pokličejo starše, če bi jih morali poklicati.«).

Pogled odraslih na omejitve zajema predvsem razmišljanja o pozitivnih učinkih omejitev na uporabnike (Z: »[…] večina ljudi potrebuje neke majhne omejitve.«; Z: »[…]

mislili smo, morda še vedno mislimo, da če imamo, okej, imamo nekaj ur tukaj brez

32

telefonov, da jim ni treba, ni jim treba razmišljati o tem, okej, mogoče pa bom samo vzel telefon. […] Odvzamemo jim možnosti.«).

Sicer so omejitve res spodbudile participacijo, kar je pri sebi zaznal tudi eden od uporabnikov (M: »Več sem se igral tisti dan.«).

Na Dan brez telefona je bilo pri uporabnikih zaznati samonadzor kar se tiče upoštevanja omejitev uporabe telefonov (Z: »[…] otroci so bili zelo dosledni pri neuporabi svojih telefonov […]«; Z: »[…] niso takoj potegnili ven telefonov po 16.00 uri […]«; Z: »[…] na koncu so se vsi odločili, da zmorejo sami in niso oddali svojih telefonov […]«).

V izjavi ene od uporabnic se je pokazalo, kako pomemben ji je telefon in občutek, da ga ima pri sebi, ko spregovoriva o prihajajočem Dnevu brez telefona, celo bolj pomemben od preživljanja časa v mladinskem centru (M: »[…] Ne, potrebujem svoj telefon. Nočem ga dati stran. Ne bi prišla v center ta dan«).

V nasprotju z mnenjem te uporabnice se je na Dan brez telefona izkazalo, da so bili telefoni nepomembni in bolj v ozadju, potem ko smo se dogovorili o njihovi neuporabi in poteku dneva (Z: »Pri vsem tem so bili telefoni zelo v ozadju.«; »Z: Je bilo nenavadno biti brez telefona? M: Ta dan? Z: Ja, bilo je ta dan. Bilo je na isti dan, se spomniš? M:

Oooh. Ta dan, ko je bil tudi talent šov? Z: Ja. […] Si razmišljala o telefonu? M: Ne.«;

Z: »[…] torej vidim, da če imamo nekaj zanje, kar si želijo početi, potem bodo sodelovali pri tem in nekako pustili telefone.«).

Prisotnost telefonov v centru se razlikuje od posameznika do posameznika, kljub temu pa je zaznati več otrok, ki nosijo telefon pri sebi v primerjavi s tistimi, ki ga pustijo v šolski torbi ali omarici pri vhodu (Z: »Razmeroma veliko otrok uporablja telefon zelo pogosto«; Z: »nekaj je takšnih, ki so lahko dolgo časa, ne da bi pogledali na telefon«;

Z: »Nekateri otroci pustijo telefon v šolski torbi, v omarici, vendar je teh manj.«).

3.4.4.2 Vrednotenje možnosti za soustvarjanje Dneva brez telefona skozi celoten