Vrednotenje participatorne izpeljave procesa oblikovanja Dneva brez

KATEGORIJA: Vloga odraslih

Vloga odraslih je v mladinskem centru pomembna iz več razlogov. Ob ukvarjanju s tematiko participacije mladih in vloge telefonov pri tem je postalo razvidno, da smo odrasli vzor mladim tudi pri uporabi telefonov (»Z: […] 'malo mi je dolgčas, pač vzamem telefon.' Kot morda kadar odrasli … – Kot čakanje na avtobus.«; Z: »[…] kot odrasli, ko imamo trenutek, ko ne vemo kaj reči, smo lahko malce… nesamozavestni. […]

Nesamozavestni, otroci so morda malo 'oh jaz ne bom… ne bom vprašal, bom mogoče raje na telefonu'.«; Z: »Prav tako mislim, da odrasli govorimo otrokom 'oh se moraš sprostiti? Lahko sediš in uporabljaš telefon'.«).

Doživljanje dneva z vidika odraslih se je razlikovalo med posamezniki, glede na to, kje v dogajanju so bili. Ena od zaposlenih je prvo izvedbo Dneva brez telefona doživela kot prijetno (Z: »Bilo je dobro, ja, res prijetno in mirno.«), s čimer sem se strinjala tudi sama (Z: »Bilo je dobro, imeli smo talent šov in bilo je res dobro […]«; Z: »Igrala sem stikbold s tistimi otroki, ki so še ostali in niso takoj vzeli ven telefonov po četrti uri, kar je bilo lepo videti.«). Drugo izvedbo Dneva brez telefona je ista zaposlena doživela drugače, saj je bila bolj v središču dogajanja, medtem ko je bila pri prvi izvedbi večino časa v sobi z računalniki. V povezavi s spoštovanjem omejitev uporabe telefonov in doseganjem razumevanja mladostnikov je svojo vlogo v nekaj trenutkih videla kot vlogo policista (Z: »Bilo je okej, v nekih trenutkih sem se malo počutila kot policist, kar mi ni bilo všeč […]«; Z: »[…] se počutiš kot policist. Potem ko smo se osredotočili na druge stvari, ki se dogajajo, je postalo bolj prijetno, se mi zdi.«).

Že pred izvedbo Dneva brez telefona se je pokazalo, kako pomembne so otrokom in mladostnikom načrtovane aktivnosti v centru. Pri zbiranju mnenj uporabnikov o Dnevu brez telefona se je v večini primerov pokazalo, da če se bodo ta dan izvajale kakšne načrtovane aktivnosti, uporabniki ne bodo imeli težav z upoštevanjem omejitev uporabe telefonov (Z: »kar smo zbrali pred samim Dnevom brez telefona, dobili smo nekaj podatkov od otrok, ki razlagajo, da če bi imeli neke aktivnosti za njih, potem bi bilo v redu. […] To so bili večinoma podatki, ki smo jih dobili.«). Eden izmed uporabnikov poudari nekaj aktivnosti, ki bi si jih želel na Dan brez telefona (M: »Nekaj v telovadnici, kot stikbold [danska igra z žogo] ali namizni tenis. Ja, nekaj v telovadnici.«). Tudi zaposleni pedagogi so poudarili pomembnost načrtovanja

35

aktivnosti v centru v povezavi s spodbujanjem participacije uporabnikov (Z: »Hm, in vidim, da če imamo načrtovano aktivnost, kjer želijo participirati, nekako pozabijo na telefone.«; Z: »Torej vidim, da če imamo nekaj zanje, kar si želijo početi, potem bodo sodelovali pri tem in nekako pustili telefon na strani«; Z: »Če nimamo ničesar in samo nekako tavajo okrog, potem bodo bolj uporabljali telefone, torej, malo je dolgočasno, saj veš, malo se dolgočasim in pač vzamem telefon.«; Z: »torej, če smo mi [odrasli]

bolj aktivni in imamo nekaj zanje, potem participirajo v tem«). Pri tem izpostavijo težavo, ki se pojavi, kadar nimajo pripravljene kake posebne aktivnosti za uporabnike (Z: »Mislim, da veliko otrok ne ve, kaj bi počeli, če jim rečemo 'lahko počneš kar hočeš'.

[…] Ne vedo, kaj naj počnejo. In potem morda le sedijo na kavču s prijateljem in visijo na telefonih.«). Kadar razmišljajo o mlajših uporabnikih, izrazijo večjo potrebo po strukturiranosti (Z: »[četrtošolci] res potrebujejo več strukture«; »[…] mlajši otroci želijo imeti aktivnosti, kjer smo [odrasli] v aktivni interakciji z njimi.«). Pri načrtovanju aktivnosti se odrasli tudi zavedajo, da ne morejo ves čas ostati z isto skupino otrok in bo zanimanje za sodelovanje v aktivnosti sčasoma upadlo po njihovem odhodu (Z:

»[…] moramo razmišljati drugače, kako lahko naredimo aktivnosti, ki bi preprečile razdrobitev skupine.«; Z: »Ali lahko začnemo aktivnosti, kjer so lahko [otroci] sami, ker to je naša realnost, […]«).

Po drugi strani pa je v centru opaziti tudi potek samostojnih aktivnosti brez vpletenosti odraslih (Z: »Manjših projektov/aktivnosti se kdaj lotijo tudi čisto sami, ne da bi vključevali odrasle (snemanje filmčka, plesanje na tik tok glasbo, vaje glasbene skupine).«), kar kljubuje temu, da morajo odrasli pripraviti aktivnosti, da bi se uporabniki vključili vanje.

Ob izvedbi šova Midtbyklubben ima talent, se je pokazalo, da je ta prevzel glavno pozornost uporabnikov od omejitve uporabe telefonov, sodeč po izjavah uporabnice, ki je izkusila Dan brez telefona in tudi talent šov (»Z: Je bilo čudno biti brez telefona?

M: Tisti dan? Z: Ja, bilo je tisti dan. Bilo je na isti dan, se spomniš? M: Oooh. Tisti dan, ko je bil tudi talent šov? Z: Ja. […] Jaz sem samo razmišljala o talent šovu.«). To razumem kot znak, da je bil poudarek na aktivnosti, v tem primeru na talent šovu.

Podobno osredotočenost na aktivnost lahko vidimo tudi v izjavi dečka, ki to pri sebi zazna tudi kasneje, na drug dan (M: »Danes, na primer, manj gledam na telefon, ker se igram [na igrišču]«).

KATEGORIJA: Vloga telefonov

36

Pri raziskovanju funkcije pametnih telefonov v okolju mladinskega centra sem razbrala različne vloge, ki jih lahko telefon prevzema pri uporabnikih. V nekaterih situacijah telefon predstavlja sprostitev, kar so prepoznali tako zaposleni (Z: »Opažam, da ko pridejo sem iz šole nekateri otroci potrebujejo majhen odmor, kjer potrebujejo samo, ne vem, 10 minut s telefonom.«; Z: »[…] nekateri otroci potrebujejo, to je njihov odmor, kot mogoče, kadar mi gledamo skozi okno, oni pa samo morda, morda je to zanje odmor, sedenje s telefonom.«) kot tudi uporabniki sami (M: »Mislim, da je za otroke po šoli to kot pheew [izdihne], kot malo sprostitve po dolgem dnevu v šoli […]«; M: »[…]

potrebuješ nekaj časa, da se samo sprostiš in si na telefonu.«). Pri tem ena od zaposlenih razmišlja o dejanski vrednosti sprostitve ob telefonu, saj so možgani ob tem še vedno zelo aktivni, vendar pa gre morda v tem primeru za sprostitev od interakcij z drugimi (Z: »Ker vemo, da so naši možgani še vedno zelo aktivni, ko uporabljamo telefone. Torej ko si rečemo 'oh moram se sprostiti', zato sedim in uporabljam telefon, takrat se možgani ne odpočijejo. Ampak mogoče je to lahko okej, ker ne moremo neprestano govoriti en z drugim.«; »Z: […] morda je v redu, da malo sedijo brez hm … [pove besedo v danščini] – Interakcije. – Interakcije z veliko ljudmi. Ampak možgani si ne odpočijejo. Slišim veliko otrok, tudi v moji družini, ki neprestano pravijo 'oh malo si bom odpočil in se usedel s tablico«.).

Ob razmisleku o uporabi telefona za sprostitev so zaposleni izpostavili še možnost osamitve s telefonom ali skrivanja (Z: »[…] videli smo otroke, kot smo že omenili, da so veliko sedeli sami in bili na telefonih […]«; Z: »Ker kadar imamo na primer 30 otrok okoli sebe, potem si pač mislijo 'okej, potem bom pač vzel to [prime telefon v roke] in sem v redu.«). Pri tem pa ponovno prepoznajo vzor, ki ga dajemo odrasli mladim (Z:

»Sedimo nekje in pač vzamemo telefon v roke. – Se skrijemo za njim. – Ja, se malo skrijemo. Ker drugače samo sediš. In to morda izgleda malce smešno, ampak če sediš s telefonom potem ne izgleda čudno. Je normalno.«).

Telefon se je izkazal kot orodje, ki so ga uporabniki uporabljali pri skupnih aktivnostih (Z: »In to počnejo skupaj, na primer imajo Tik Tok videe, pri tem najpogosteje vidim otroke, še posebej dekleta, uporabljati telefone in potem to počnejo skupaj. Je torej tudi način, kako ga [telefon] uporabiti kot orodje in združevalni dejavnik ter s tem ustvarjati, kako se že reče, boljše odnose.«; Z: »v skupini se igrajo kviz z uporabo Messengerja, čeprav so v istem prostoru«; Z: »Aplikacija spodbuja velik del otrok, da posnemajo plesne gibe s posnetkov, ki so objavljeni in priljubljeni na Tik Toku.«).

37

Po drugi strani telefon lahko predstavlja tudi oviro (Z: »Pri otrocih lahko vidim, da jih telefon na nek način obremenjuje. Ko se npr. želijo pridružiti aktivnosti, pa telefon sprva nerodno prekladajo po rokah […], a današnji veliki pametni telefoni še vseeno otežujejo gibanje otrok, roke segajo po oteženem žepu, popravljajo torbico na telesu in kmalu potegnejo telefon nazaj ven in nadaljujejo ogled videov ali igranje igrice.«; Z:

»problemi pri večerji, ko ne smejo imeti telefona«; Z: »Z odsotnostjo telefonov se je tudi odstranila možnost slikanja in snemanja nastopov, kar bi lahko pri nastopajočih povzročilo nelagodje.«).

Pri uporabnikih, ki niso uporabljali svojih telefonov kot orodij za skupne aktivnosti ali pa si vzeli odmora od interakcij z osamitvijo s telefonom, sem opredelila še dva razloga za uporabo telefonov v mladinskem centru. Prvi je uporaba telefonov iz dolgčasa, kadar ne vedo, kaj bi počeli, in je telefon preprosta rešitev (Z: »Če nimamo ničesar pripravljenega in samo nekako tavajo, potem bodo bolj uporabljali telefone, torej je nekako dolgočasno, saj veš, 'malo se dolgočasim, bom raje kar vzel svoj telefon'.«; Z:

»In potem morda samo sedijo na kavču s prijateljem in uporabljajo telefone.«; »[…]

nekako se razpršijo okrog in mogoče samo sedijo s telefoni […]«; Z: »takoj ko nimajo česa za početi, potegnejo ven telefon«; M: »Ko se začnem dolgočasiti z eno [igrico], si naložim novo.«; Z: »[…] in potem se je vse skupaj umirilo in morda postalo bolj dolgočasno in so vzeli ven telefone, ko so ležali na blazinah.«). Tega se zavedajo tudi zaposleni in pravijo, da se morajo potruditi pri načrtovanju aktivnosti, ki bodo pritegnile uporabnike in jih odvrnile od uporabe telefonov iz dolgčasa (Z: »Moramo ugotoviti, kako to narediti, da ne bodo samo vzeli telefonov, […] skušamo dobiti vse njihove ideje in jih res uresničiti, ker se bodo potem manj obračali k temu [prime svoj telefon].«).

Drugi razlog za uporabo telefonov je dopolnjevanje dražljajev iz okolja s telefonom.

Opazila sem nekaj primerov, ko so poleg neke aktivnosti (npr. pri jedi, pogovoru z vrstniki ali odraslimi, igranju iger) temu uporabniki dodajali še istočasno gledanje videov na telefonu, igranje igric ipd. (Z: »tudi ko imajo kaj drugega za počet, npr. se pogovarjajo s tabo, istočasno gledajo tudi video na platnu.«; Z: »telefon v eni roki med igro namiznega tenisa z A, kasneje ko je bila dovolj angažirana je pospravila telefon«;

Z: »Kadar jedo kosilo, občasno vidim, da si postavijo pred sabo telefon in gledajo video, tik tok ipd., kljub temu da je skoraj vedno tam nekdo za pogovor, kljub temu da se istočasno pogovarjajo, jedo in še gledajo posnetek.«; Z: »[…] morda še vedno napol

38

strmijo v ekran, če jih aktivnost dovolj pritegne, položijo telefon v žep/torbico na sebi in je malo bolje […]«).

Uporaba telefona prinese tudi nekatere posledice, ki sem jih opazila pri uporabnikih, tako na njihovih telesih kot tudi glede izbire aktivnosti, ki jih želijo početi (Z: »[…]

utrujenost njihovih oči zaradi gledanja v ekran, njihovo telo je utrujeno od sklanjanja, gledanja v telefon«; »več je plesanja, predvsem deklet, tudi fantov zaradi Tik Toka«).

Občutiti je bilo vpliv socialnih omrežij (Z: »veliko snemanja samega sebe in svojih prijateljev«; Z: »posnemanje znanih youtuberjev, vplivnežev«; Z: »več je plesanja, predvsem deklet, tudi fantov zaradi tik toka (velikokrat pa gre za afnanje, snemanje)«;

»M: Ko vidim igrico nekje, si jo pač naložim in poskusim igrati. […] Z: Kje vidiš te igre?

Na videih, ki jih gledaš? M: Ja, pri nekaterih youtuberjih.«).

K zmanjšanju prisotnosti telefonov pri uporabnikih pripomorejo polnilne postaje, ki so nameščene v centru (Z: »Pozitivne se mi zdijo omarice za polnjenje telefonov, saj jih poleg tega, da si otroci lahko napolnijo baterijo telefona, prisili, da pustijo svojo napravo zaprto v omarici za določen čas.«).

KATEGORIJA: Participatorna praksa v mladinskem centru

Participatorna praksa mladinskega centra v preteklosti je zajemala sestanke z uporabniki (Z: »[…] imeli smo sestanke v telovadnici glede prošenj, vprašanj, pritožb itd. Poskušali smo jih imeti vsak mesec, […]«), vendar pa so se ti izkazali za neučinkovito obliko participacije (Z: »[…] ampak smo odkrili, da ni bilo produktivno, na način, kot smo to izvajali mi.«). Razloge za neučinkovitost vidijo v obliki sestankov, ki spominja na šolsko okolje, česar pa uporabniki niso vajeni v centru (Z: »Razlog za to je po mojem mnenju, da mladostniki niso vajeni na tak način obveznih sestankov v centru, kot na primer v šoli. Zanje je poslušati, biti tiho in ne početi česar koli si želijo (kot vedno počno v centru) drugačno in ’dolgočasno' v njihovem pogledu.«). Poleg tega pa je tu še participacija v vsakdanjih situacijah, ki nekako nadomesti potrebo po sestankih (Z: »Drug razlog je lahko to, da se dejansko pogovarjamo z njimi čez dan, kadar pridejo k nam z željami, vprašanji ipd. Veliko prošenj, ki jih imajo, smo mi (zaposleni) že slišali, pretehtali in morda naredili načrte za njihovo izvedbo.«).

Bolj aktualno je torej sprotno zbiranje predlogov uporabnikov (Z: »Na steni imajo plakate, kamor lahko napišejo predloge za jedi (kosilo/večerja), predloge za nakup

39

novih namiznih iger.«; Z: »Med pogovori s pedagogi lahko vedno predlagajo kakšno aktivnost, ki bi si jo v prihodnosti želeli izvesti.«). Na tak način so zbrali že kar nekaj predlogov uporabnikov in jih tudi uresničili (Z: »Na primer laserske pištole, motokros, drugi izleti ven iz centra, predlogi za hrano itd.«). Ena od uporabnic poudari tudi nedavne primere, kjer so pobudo za aktivnost dali otroci (»M: Mi smo, ja, naredili talent šov in to je bila … ideja od … Z: Ja, bila je od otrok, ne? M: Ja. In bingo. […] Z: To je bila tvoja ideja? M: Ne, od vseh [pokaže na vrstnike v bližini].«).

Participacija v mladinskem centru na vsakodnevni ravni zajema vključenost v pripravo večerje (Z: »Pri pripravi večerje sodelujejo ob vsakem koraku razen odločanju o jedi za tisti dan. Zapišejo se na seznam za večerjanje v centru, zraven lahko označijo, ali želijo pomagati pri nakupu hrane, pripravi hrane, pripravi miz in pribora, brisanju miz po koncu obroka ali pomivanju posode (tiste, ki ne gre v pomivalni stroj).«). Zaposleni poudarijo željo po participaciji, ki jo vidijo pri uporabnikih (Z: »V večini primerov si želijo, na različnih ravneh, imeti besedo.«).

Iniciativo otrok sem prepoznala v več vsakdanjih situacijah v mladinskem centru (Z: »S in I se v četrtek, 27. 2. 2020, domislita organizirati talent šov v centru.«; Z: »3 dekleta se spomnijo organizirati plesno tekmovanje v centru […]«; Z: »so pa ustvarile nekaj svojega.«; Z: »Tudi sami se nekajkrat organizirajo v manjšem prostoru in se skupaj učijo in plešejo na glasbo.«). Pri svojih opažanjih glede participacije v mladinskem centru se mi je zanimiv zdel primer spodbujanja participacije skozi zgled. Sama sem pričela voditi tedensko plesno aktivnost v centru, ki jih je po mojem mnenju spodbudila skupino deklet k ideji oblikovanja plesnega tekmovanja (Z: »[…] zdi se mi, da je moj zgled potegnil za sabo njihovo razmišljanje o organizaciji plesnega tekmovanja. Sicer se moji delavnici niso želele pridružiti, so pa ustvarile nekaj svojega.«).

Nepredvidena situacija je z vidika zaposlenih prinesla tudi nekaj uvidov glede strukture dela v mladinskem centru. Opazili so, da majhne skupine spodbujajo participacijo (Z:

»V majhni skupini, ja, so bili bolj sodelujoči in so prišli dol in 'Hej, kaj lahko počnemo danes?'«; Z: »[…] biti v teh majhnih skupinah je bilo zelo dobro zanje. Prišli so sem, vprašali R [eno od zaposlenih] 'kaj bomo počeli danes?' ' oh, danes bomo počeli to in to' in vsak dan 'kaj bomo počeli danes?'«; Z: »Torej ta struktura, če bi lahko tako delali vsak dan, mislim, da bi bil to najboljši način za … [razmišlja] … za delo [dopolni ena od zaposlenih]«). Ena od zaposlenih razmišlja tudi o povezavi med ponovnim večanjem skupin otrok (s sproščanjem ukrepov za omejitev epidemije) in bolj pogostim

40

poseganjem po telefonih (Z: »[…] že sedaj vidim, kako nekateri spet posegajo po telefonih, ker jaz ne morem biti z vsemi istočasno, ampak ko smo bili v manjših skupinah, sem imela oči na vseh in vsi so se počutili 'sem del skupine, ona me vidi [pedagoginja], jaz sem z njimi, sem spadam', nekako tako.).

Skozi pogovor z zaposlenimi se je izrisalo tudi nekaj stališč mladinskega centra o participaciji. Praksa vključevanja otrok v odločanje se je pokazala tudi na Dan telefona (Z: »[…] dopuščanje, da sami izberejo ali želijo dati telefon stran ali ga obdržati pri sebi […]«; Z: »[…] bilo je potrebnega nekaj debatiranja [o omejitvah uporabe telefonov]«).

Že pred tem so se na centru zavedali pomembnosti vključevanja uporabnikov (Z:

»Skušamo jih vključiti v vsakodnevno dogajanje.«; Z: »Ključno za nas je, da jih vključimo v velik del sprejemanja odločitev zaradi veliko razlogov.«). Kot enega od razlogov za to zaposleni vidijo opolnomočenje skozi participacijo (Z: »Eden od razlogov je, da se počutijo, da jih jemljemo resno […]«), drugi pa bi lahko bil spodbujanje prevzemanja odgovornosti in lastništva nad centrom (Z: »[…] da jih [uporabnike] 'prisilimo', da vzamejo odgovornost in lastništvo nad centrom.«). Zelo jim je pomembno, da upoštevajo glas uporabnikov (Z: »[…] zelo se trudimo dobiti vse njihove ideje in jih nekako uresničiti […]«; Z: »In trudimo se po svojih najboljših močeh, da njihove predloge uresničimo.«).

V prihodnosti imajo v mladinskem centru v načrtu oblikovanje sveta, kjer bi otroci in mladostniki lahko spregovorili v svojem imenu in imenu vrstnikov ter bi to nadomestilo sestanke z vsemi uporabniki, ki so se v preteklosti izkazali za neučinkovite (Z: »Sedaj razmišljamo o oblikovanju nekakšnega sveta, kjer lahko mladi participirajo in 'govorijo za druge'. Da se oblikuje bolj formalna oblika in nadomesti prejšnjo v telovadnici.«).