Vrednotenje participatorne aktivnosti z vidika otrok in mladostnikov

Otroci in mladostniki so participatorno aktivnost Dneva brez telefona doživeli kot nekaj pozitivnega in bi želeli ponoviti kaj podobnega. Ob izvedbi šova Midtbyklubben ima talent so pokazali stopnjo samoorganizacije, ki jo Hart (1992) povezuje z občutkom lastništva nad projektom. Ta poskrbi za motivacijo posameznikov, ki so vključeni v izvedbo aktivnosti. Ideja za talent šov je prišla od dveh uporabnic, in tudi večji del organizacije, vodenja ter izvedbe je prevzela skupina njunih vrstnic, zato se je skozi

41

cel proces videlo, da so dekleta šov vzele za nekaj svojega, pri čemer se želijo potruditi.

Omejitve uporabe telefonov so uporabniki doživljali različno. Ena od uporabnic je izrazila skrb ob morebitni frustraciji vrstnikov, če jim odvzamemo možnost počitka s telefonom po prihodu iz šole v center. Ta kratek odmor s telefonom povezujem s tako imenovanim 'izklopom', kot ga poimenuje Kuhar (2007) in se navezuje na eno izmed pasti preživljanja prostega časa, imenovano komercializacija prostega časa.

Mladostniki čas preživijo z gledanjem video vsebin na spletu, igranjem igric ipd., do težav pa pride, ko je takšnega pasivnega preživljanja prostega časa in le prejemanja vnaprej pripravljenih komercializiranih vsebin preveč ter se kratek odmor od interakcij raztegne na celo popoldan. Na Dan telefona sicer ni prišlo do kakšnih vidnih frustracij zaradi omejitve uporabe telefonov, je pa eden od uporabnikov kasneje predlagal, da se popolna omejitev uporabe telefonov pretvori v zmanjšanje uporabe telefonov.

Predlog ni bil mišljen zato, da bi potem uporabniki vseeno uporabljali telefone, temveč le s psihološkega vidika večje privlačnosti nečesa, kar je prepovedano.

Isti posameznik je pri sebi tudi prepoznal, da so omejitve uporabe telefonov spodbudile participacijo in kljub temu da ni sodeloval pri večji aktivnosti ta dan (talent šovu), se je še vseeno več igral z vrstniki. To se povezuje tudi s pogledom odraslih na omejitve uporabe telefonov, saj menijo, da uporabnikom s tem odvzamejo možnost, da bi se obrnili k manj kreativni, pasivni možnosti preživljanja prostega časa na telefonu, samo zato, ker ne zahteva iniciative, sodelovanja, interakcije z vrstniki in je v tem smislu 'lažja' možnost.

Na Dan brez telefonov so uporabniki pokazali samonadzor pri upoštevanju omejitev uporabe telefona. To pripisujem temu, da so imeli možnost odločanja pri tem, ali želijo telefon fizično predati v košaro eni od zaposlenih ali bodo obdržali telefon pri sebi in zmogli upoštevati omejitev. S sodelovanjem pri odločanju so prevzeli odgovornost nase in večina uporabnikov se je odločila obdržati telefon pri sebi. S tem se je podprl krožni proces med izražanjem mnenja uporabnikov, ki je jemano resno (v tem primeru prepoznana samoocena zmožnosti upoštevanja omejitev uporabe telefonov) ter razvijanjem kompetenc, veščin in pridobivanjem samozavesti za participacijo, ki ga omenijo v poročilu Združenih narodov (UN, 2003). K tem bi dodala, da je prepoznanje uporabnikov kot sposobnih za samonadzor pri upoštevanju omejitev z vidika odraslih prispevalo k oblikovanju pozitivne izkušnje Dneva brez telefona.

42 3.4.5.2 Procesni vidik participacije

Kategorija: Sodelovalni proces Dneva brez telefona

Dan brez telefona je bil zasnovan na izraženi želji uporabnice po zmanjšanju uporabe telefonov med vrstniki in več sodelovanja pri skupinskih aktivnostih. Večji logistični del načrtovanja Dneva brez telefona (od vprašanj kam s telefoni, točna pravila glede (ne)uporabe, ohranjanje stika s starši uporabnikov itd.) smo prevzeli odrasli, uporabniki so bili vključeni pri zbiranju njihovih mnenj, predlogov in misli, ki so nas usmerjali pri pripravi na dan. Po Hartovi lestvici (1992) bi takšen način uvrstili na 3. stopnjo (simbolična participacija mladih). Res je, da so mladi lahko izrazili svoje mnenje glede Dneva brez telefona in prvotna ideja izvira od njih, vendar so projekt oblikovali odrasli, čeprav v najboljšem interesu mladih.

Malo višje po Hartovi lestvici do 5. stopnje se povzpnemo, ko smo uporabnikom omogočili izbiro o tem, ali bodo oddali telefon v košaro ali ga bodo obdržali pri sebi.

Uporabniki so razumeli proces in njihova odločitev se je upoštevala.

Če pogledamo participatorni vidik izpeljave talent šova znotraj Dneva brez telefona, bi tega uvrstila na višjo raven Hartove lestvice participacije, in sicer nekje med 7. in 8.

stopnjo. Pri sedmi stopnji gre za iniciativo in vodenje mladih, odrasli pa so na voljo, če bi jih potrebovali. Na začetku se je ideja za talent šov oblikovala pri uporabnikih, tudi priprave nanj so začeli sami, kasneje pa so k sodelovanju povabili odrasle (vodjo centra za pomoč pri organizaciji in mene kot eno od nastopajočih in pri glasbeni podpori dogodka). Opazila sem tudi, kako spretno je vodja centra pri tem usmerjala mlade in ne prevzemala nadzora, na kar opozori Hart.

Pri šovu Midtbyklubben ima talent se je kot učinek participacije odvil tudi proces sodelovanja in skupnega strinjanja med enakovrednimi člani, npr. pri odločanju uporabnikov, kdo sestavlja žirijo, kako naj se pripravi prostor, potek ocenjevanja in razglasitve rezultatov. Ta proces je pomemben pri razvoju avtonomije pri posameznikih, zaključuje Hart (1992) ob naslanjanju na Piagetovo teorijo razvoja.

3.4.5.3 Vrednotenje dejavnosti z vidika (ne)udejanjenih možnosti participacije Kategorija: Vloga odraslih

Ena od zaposlenih je svojo vlogo na Dan brez telefona primerjala z vlogo policista, česar si po njenih besedah ne želi občutiti nihče, ki dela v takšnem poklicu. Njena

43

izjava se navezuje predvsem na razlaganje in razpravljanje glede omejitev uporabe telefona z uporabniki, ki so bili malo presenečeni ob najavi omejitev, saj so morda na prihajajoči dan pozabili ob vsem dogajanju v šoli (imeli so tematski teden in pouk, prilagojen temu) ter pojavljajočim se strahom zaradi širjenja novega koronavirusa.

Vendar menim, da je večji vpliv na odziv uporabnikov imelo dejstvo, da so bili izpuščeni iz procesa sooblikovanja natančnih pravil in postopkov, ki so se odvijali v zvezi z Dnevom brez telefona, in je bilo to nekaj vsiljenega, ne njihovega, pri čemer bi z veseljem sodelovali. Tako se je zmanjšala verjetnost, da bi nad akcijo prevzeli občutek lastništva ter motivacije za izpeljavo zadeve, na kar opozarja Hart (1992). Enakega mnenja je tudi Kuhar (2013), ko razmišlja o aktivnem udejstvovanju mladih v mladinskih centrih. Poudari, da je vključenost uporabnikov v celoten proces od začetka oblikovanja idej potrebna za razvoj občutka osebne vpletenosti in povezanosti s skupino, prav tako pa bodo s tem uporabniki vzeli dejavnost in prostor za svoji in tudi skrbeli zanju. Spoznala sem, da bi izvedbo Dneva brez telefona lahko izboljšali z večjo vključenostjo uporabnikov v proces načrtovanja dneva.

Uporabniki so v mladinskem centru Midtbyklubben vajeni načrtovanih aktivnosti, ki jih pripravijo pedagogi skupaj s pomočjo uporabnikov. Včasih pa se uporabniki tudi sami organizirajo in pokažejo motivacijo za izpeljavo svojih aktivnosti brez vpletenosti odraslih. Pri tem sem opazila, da zaposleni na centru to samostojnost znajo prepoznati in se umakniti. S tem ohranjajo vlogo mladinskega centra predvsem kot strukturne podpore za mlade. Le-to kot pomemben atribut mladinskih centrov poudari Gril (2015).

Naloga odraslih v mladinskih centrih naj bi bila predvsem strukturiranje dejavnosti do te mere, da mladi lahko izbirajo sebi zanimive in primerne naloge, ob katerih lahko razvijajo svoja znanja, spretnosti in medosebne komunikacijske strategije (Larson in Wood, 2006, v Kuhar, 2013).

Kategorija: Vloga telefonov

Z opazovanjem sem ugotovila, da telefoni zasedajo različne vloge pri posameznikih v mladinskem centru. Lahko so služili kot orodje za določeno aktivnost, predstavljali oviro pri vključevanju v skupinske aktivnosti, služili kot dopolnjevalci dražljajev iz okolja (na primer, kadar so uporabniki počeli eno stvar in zraven še gledali video na telefonu ali igrali igrico), zagotavljali počitek od interakcij z drugimi … Lahko bi se strinjali z Ule (2013), ki ugotavlja, da je vrstniško socializacijo zamenjala medijska socializacija, katere sestavni del je sodobna tehnologija. Z vse večjo prisotnostjo pametnih telefonov

44

pri mladih se veča tudi možnost komercializacije prostega časa, ki jo opiše Kuhar (2007) kot eno od možnih pasti preživljanja prostega časa. Ule (2000, v Kuhar, 2013) poudari, da takšne pasivne oblike preživljanja prostega časa najmanj prispevajo k ugodni samopodobi. Med uporabniki sem lahko zaznala vpliv socialnih omrežij skozi oponašanje slavnih ljudi iz platforme YouTube in aplikacije Tik Tok, sledenje modnim smernicam, načinu govora, temam pogovorov ipd. Mladi uporabljajo lahko dostopne oblike zabave s pomočjo novih medijev in tehnologije, pri tem pa pogosto ne reflektirajo prejete vsebine (Young 1998, v Ule, 2013).

S tega vidika bi morda bilo logično, da smo se lotili umika telefona iz prostega časa mladostnikov vsaj za en dan, vendar pa po izvedbi razmišljam, da bi bilo morda bolje le zmanjšati uporabo telefonov in jih ne popolnoma odvzeti. Telefoni lahko namreč služijo tudi kot podpora pri aktivnostih, kot se je to zgodilo v primeru skupine deklet, ki so uporabljale aplikacijo za sporočanje Messenger za igro kviza, ki so ga oblikovale same. Aplikacija Tik Tok, ki je med uporabniki mladinskega centra Midtbyklubben priljubljena, je spodbudila veliko plesa in se je celo razvila v tedensko plesno dejavnost.

V tem pogledu bi bilo v prihodnje smiselno upoštevati predlog uporabnika, ki je izrazil, da bi priporočili zmanjšanje uporabe telefona in ne popolne prepovedi. Na ta način bi bilo po njegovem mnenju tudi lažje slediti priporočilu.

Kategorija: Participatorna praksa v mladinskem centru

Zbiranje predlogov uporabnikov in njihovo uresničevanje na dnevni ravni je pomemben segment dela v mladinskem centru tudi z vidika spodbujanja participacije posameznikov. Z zagotavljanjem priložnosti za izražanje svojih idej in predlogov ter tudi njihovo upoštevanje in resno jemanje v centru skrbijo za opolnomočenje uporabnikov, rast samozavesti in kompetenc za sodelovanje. Postopno pridobivanje takšnih izkušenj Hart (1992) označi za ključne pri razvoju posameznika, ki je sposoben aktivne participacije v družbi. Na ta način uporabniki pridobivajo pozitivne skupnostne izkušnje, ki po njegovem mnenju oblikujejo najmočnejšo osnovo za kulturno in politično organiziranost v prihodnosti.

Upoštevanje predlogov uporabnikov in izpeljava njihovih idej gradi pozitivne izkušnje pri uporabnikih, vezane na izražanje svojega mnenja. Takšne izkušnje spodbujajo vse več uporabnikov, da uporabijo svoj glas in s tem pridobivajo samozavest za nadaljnjo participacijo ter utrjujejo krožni proces med tema dvema segmentoma, ki ga

45

prepoznajo tudi Združeni narodi v svojem poročilu o participaciji mladih (UN, 2003). V konkretnem primeru mladinskega centra Midtbyklubben sem to prepoznala pri iniciativi uporabnikov za igranje velikega skupnega binga z vsemi uporabniki v centru po ponovnem odprtju (igrali so ga na igrišču s kredami in na primerni razdalji). Po pozitivni izkušnji izpeljave svojega talent šova se je podobna skupina otrok domislila še igranja binga.

S tem primerom lahko povežem Hartovo trditev, da so mladi popolnoma sposobni samoorganiziranja in samostojne izpeljave določene zadeve, če je prisotna zadostna stopnja motivacije (1992). Stopnja motiviranosti pri mladih bo večja, če mladi čutijo neko stopnjo lastništva nad projektom, trdi avtor, to pa lahko dosežemo z vključenostjo mladih v projekt že od samega začetka.

Izvajanje participatorne prakse v mladinskem centru vidim kot priložnost za integriran način učenja demokratičnosti v primerjavi s simulacijami participativnih dogodkov, kot jih označijo v poročilu Združenih narodov (UN, 2003). Na ta način se v mladih skozi izkušnje goji zavedanje, da imajo svoj glas v družbi in da se ga splača uporabiti za doseganje skupnih dogovorov, ki so jim v korist. Po mojem mnenju je za zagotavljanje okolja, v katerem imajo mladi priložnost izkusiti participacijo, mladinski center primeren. Vanj se mladi vračajo prostovoljno, v centru se radi zadržujejo in se počutijo sprejete, kar lahko spodbudi posameznika, da se vključi v proces in sodeluje pri odločanju.

46

4 Refleksija

Že od samega začetka nastajanja tega diplomskega dela sem se zavedala, da bo delo drugačno, ker bo nastalo v tujini. Odločila sem se raziskovati med izvajanjem praktičnega usposabljanja na Danskem, kar je s sabo prineslo nekatere prednosti in slabosti. Mislim, da sem imela prednost pri raziskovanju, ker sem bila vključena v vsakdan mladinskega centra, imela sem boljši vpogled v delo, nazadnje sem vzpostavila odnos z uporabniki in nisem bila vsiljivec v tem okolju. To je pripomoglo tudi k izbiri teme za pisanje diplomskega dela, saj sem želela ustvariti nekaj, kar bi bilo za mladinski center in njegove uporabnike koristno in dobrodošlo.

Pri tem pa sem se morala tudi malce ustaviti in razmisliti o kulturnih razlikah in svojih osebnih prepričanjih. Pri ozaveščanju obeh mi je zelo pomagalo to, da sem zapisala svoje (pred)razumevanje o tem, s kakšnimi predstavami prihajam v okolje. Veliko sem pridobila tudi iz pogovorov s sodelavci in uporabniki. Kljub temu se svojih predpostavk ne morem popolnoma otresti (npr. športna igra v telovadnici ali zunaj je zame vedno boljša od igranja igric na telefonu ali računalniku, težje vidim telefon kot pripomoček za obogatitev dejavnosti in hitreje kot oviro, napravo, ki škodi očem, telesni drži ipd.), saj so vplivale na moja opažanja, sklepanja, delovanje in razmišljanje.

Menim, da je do največjih razlik prišlo pri doživljanju vključenosti novih tehnologij v otroštvo in mladostništvo. Verjetno se je tudi v Sloveniji spustila starost, pri kateri npr.

otrok dobi svoj prvi pametni telefon, v primerjavi z izkušnjo na Danskem pa se mi zdi, da vse poteka še nekoliko hitreje na tem področju. Imela sem priložnost videti, kako so učilnice v eni od osnovnih šol v Aarhusu opremljene z mnogo priključki, ki visijo iznad miz učencev za njihove računalnike ali tablice in je uporaba le-teh kot pripomočkov za iskanje informacij nekaj običajnega pri pouku. Tako zanje ni nič nenavadnega, da jih pametni telefoni spremljajo ves čas, kljub temu pa jih pri pouku ne smejo uporabljati in verjetno zato ob prihodu v mladinski center hitro posežejo po njih.

Pri empiričnem delu, ki je zajemalo izvedbo Dneva brez telefona, sem naletela na nepredvidene okoliščine zaradi izbruha novega koronavirusa na Danskem, kar je vplivalo na upad števila uporabnikov centra že pred zaprtjem. Ko pa so se šole in podobne vzgojno-izobraževalne ustanove zaprle, se je moj proces ustavil. Mnenja in odzive uporabnikov in zaposlenih na Dan brez telefona sem pridobila veliko kasneje,

47

kot sem načrtovala. V tem času pa so sveži vtisi že zbledeli, še posebej ko zraven nastopi pandemija in vse drugo postane manj pomembno in aktualno. Ko sem dobila priložnost, da ponovno stopim v stik z uporabniki, je bilo nemogoče zagotoviti, da bodo v centru ravno tisti, ki so sodelovali pri Dnevu brez telefona in so pripravljeni spregovoriti o njem. Na srečo mi je uspelo pridobiti nekaj mnenj, nedvomno pa bi bilo drugače, če ne bi posegla višja sila.

Zavedam se tudi jezikovnih preprek, ki so lahko vplivale na to, da so se nekateri uporabniki raje umaknili v ozadje, kot spregovorili v angleščini z mano. Verjetno bi tudi uporabili drugačne izraze, če bi se z mano lahko pogovarjali v svojem maternem jeziku.

Verjamem, da je izgradnja odnosa skozi mesece mojega praktičnega usposabljanja z uporabniki pripomogla k temu, da se je večina otrok opogumila govoriti v angleškem jeziku in da smo kljub pomanjkanju kakšne besede lahko komunicirali med sabo.

48

5 Sklep

Participacija je zmožnost soodločanja posameznika pri stvari, ki se ga tiče. Vendar pa pripravljenost posameznika in volja do participacije ni samoumevna. Pri pregledu literature sem ugotovila, da na razvoj posameznika, ki je sposoben in željan participirati v družbi, vpliva več dejavnikov.

Pridobivanje izkušenj participacije na različnih stopnjah skozi odraščanje prispeva k razvoju samozavesti in kompetenc, potrebnih za razvoj avtonomnega posameznika, ki zna in se želi participatorno udejanjati v družbi. Eno od okolij, ki so naklonjena ustvarjanju takih izkušenj, so mladinski centri. Ob vstopu v mladinski center na Danskem sem se kot praktikantka skušala prepričati, kako je participacija vpletena v vsakdan mladinskega centra. Pri tem sem ugotovila, da je poleg jasnih primerov vključevanja mladih v delovanje in odločanje o zadevah v centru (npr. zbiranje predlogov za nakup novih namiznih iger, predlogi za obroke v centru, aktivnosti …), participacija zasidrana mnogo globlje. Začutila sem jo v načinu govora zaposlenih z mladimi in o mladih, ki izraža enakovrednost v odnosu med odraslimi in mladimi.

Trenutno v mladinskem centru Midtbyklubben nimajo vzpostavljenih rednih sestankov z uporabniki, kjer bi ti lahko podali svoja mnenja, predloge ipd., dnevno pa poskrbijo, da so uporabniki slišani in podprti pri svojih iniciativah. Vseeno pa mislim, da je dobrodošlo, da se bo v prihodnosti oblikoval nekakšen svet uporabnikov, kjer bodo ti lahko spregovorili v svojem imenu in imenu vrstnikov. Na ta način bodo tudi prevzeli večjo odgovornost in lastništvo nad centrom, česar pomembnost poudarja Kuhar (2013). Pri oblikovanju sveta se lahko zgodi, da se nekatera mnenja mladih izgubijo.

Za vse ta oblika ni primerna, saj jim ne odgovarja takšno izpostavljanje pred veliko skupino ljudi ali pa tisti izbrani predstavniki ne poznajo zares mnenja skupine in jo torej težko predstavljajo. S takšno obliko se prav tako približamo šolski strukturi, ki je mladi ne pričakujejo v okolju mladinskega centra, kjer so vajeni predvsem sproščenega preživljanja prostega časa po svojih željah. S tega vidika bi lahko razvili odpor do sodelovanja v svetu.

Z izpeljavo akcije Dan brez telefona sem skušala podpreti izraženo željo uporabnice po zmanjšanju uporabe telefonov med vrstniki in povečanju skupnostnih izkušenj, obenem pa ustvariti okolje, kjer se bo participativna aktivnost imela možnost razviti.

Opaziti je, da nove tehnologije in mediji vse pogosteje zasedajo prosti čas mladih, Ule

49

(2013) opozori, da je vrstniško socializacijo že zamenjala medijska. Z umikom pametnih telefonov iz prostega časa, ki ga mladi preživljajo v mladinskem centru, sem skušala tudi zmanjšati komercializacijo prostega časa. Ule (2000, v Kuhar, 2013) le-to vidi kot problematično, kadar prejemanje že pripravljene in komercializirane vsebine preide v navado in se zatira uresničevanje kreativnih potencialov mladih.

Kljub porastu novih tehnologij pri mladih, med katerimi po mnenju Oblak Črnič (2018) prevladujejo pametni telefoni, se moramo zavedati, da vsaka uporaba ne pomeni izgubljanja prostega časa v virtualnem svetu brez pravega stika z vrstniki in upravičenega strahu pred socialno omejitvijo mladih, kot jo opredeli Suler (2005, v Ule, 2013). Kot sem videla v mladinskem centru Midtbyklubben, so telefoni lahko prava orodja participacije in jih uporabniki znajo izkoristiti, npr. za novo pot igranja kviza, iskanje skupnega interesa v plesu s podporo aplikacije Tik Tok itd.

Ob ponovni priložnosti izvedbe Dneva brez telefona bi morda spremenila to, da se telefone popolnoma prepove in označi kot nezaželene, namesto tega bi raje spodbudila kreativnost otrok ob morebitni podpori novih tehnologij. Na ta način bi odprla več možnosti za nove ideje, bolj pa bi se osredotočila na ustvarjalni proces novih aktivnosti, ki bi jih sooblikovali uporabniki.

Že med tokratnim poskusom se je pokazala usmerjenost uporabnikov na aktivnosti in ne toliko na omejitve, čemur se mi zdi vredno slediti. Kljub možnostim za izboljšave menim, da je bila izvedbe akcije Dan brez telefona uspešna, saj verjamem, da je povabila več otrok k skupnim aktivnostim in z odvzemom možnosti preživljanja časa na telefonu spodbudila posameznika k sodelovanju pri drugih aktivnostih. Če bi v prihodnosti akcijo nadaljevala in razširila, bi se bolj usmerila v ustvarjalno plat akcije in

Že med tokratnim poskusom se je pokazala usmerjenost uporabnikov na aktivnosti in ne toliko na omejitve, čemur se mi zdi vredno slediti. Kljub možnostim za izboljšave menim, da je bila izvedbe akcije Dan brez telefona uspešna, saj verjamem, da je povabila več otrok k skupnim aktivnostim in z odvzemom možnosti preživljanja časa na telefonu spodbudila posameznika k sodelovanju pri drugih aktivnostih. Če bi v prihodnosti akcijo nadaljevala in razširila, bi se bolj usmerila v ustvarjalno plat akcije in