UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
EVA SENICA
PROCES PARTICIPACIJE MLADIH – DAN BREZ TELEFONA DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
EVA SENICA
Mentorica: doc. dr. Mija M. Klemenčič Rozman
PROCES PARTICIPACIJE MLADIH – DAN BREZ TELEFONA DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Miji M. Klemenčič Rozman za pomoč in vodenje pri nastajanju diplomskega dela. Hvala za vse napotke in vašo prilagodljivost, ki mi je omogočila napisati diplomsko delo med bivanjem v tujini.
Hvala vsem sodelavcem, ki ste bogatili moje Erasmus+ praktično usposabljanje. Hvala za vse pogovore, nasvete, vprašanja, spodbude in ne nazadnje za premagovanje jezikovnih ovir. Hvala Midtbyklubben!
Hvala tudi tebi Alexander, za soustvarjanje delovnega okolja in spodbudo, ko je bila ta potrebna.
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava proces participacije mladih na primeru izvedbe akcije Dan brez telefona v mladinskem centru na Danskem. Gre za poskus spodbujanja participacije mladih v mladinskem centru z umikom telefonov iz okolja. Ideja za to je nastala med mladimi.
Teoretični del vsebuje razlago participacije in participacije mladih, učinkov participacije na posameznika ter morebitne ovire, ki otežujejo participacijo mladih. Ob tem se navežem tudi na prisotnost sodobnih tehnologij in njihovega mesta v preživljanju prostega časa mladih. Posebej opišem še Hartovo lestvico participacije (1992), ki je najpogosteje uporabljeni instrument za določanje stopnje participacije. Opišem tudi mladinski center kot prostor, kjer poteka participacija mladih, in navedem specifike dela z mladimi na Danskem zaradi izvedbe empiričnega dela v mladinskem centru na Danskem.
Empirični del predstavlja krajša akcijska raziskava z namenom raziskati možnosti participacije mladih v okolju mladinskega centra, kako mladi vrednotijo te možnosti na podlagi izvedbe akcije Dan brez telefona in kje so možnosti za izboljšave pri izvedbi tovrstnih aktivnosti. Rezultati kažejo, da so mladi akcijo Dan brez telefona doživeli kot nekaj pozitivnega in so nasploh veseli projektov, ki jih skupaj s pedagogi oblikujejo in izvajajo v mladinskem centru. Skozi analizo procesa se je pokazalo nekaj možnosti za izboljšave, predvsem pri vidiku vključevanja mladih v načrtovanje akcije.
Ključne besede: participacija, participacija mladih, mladinski center, Dan brez telefona, doživljanje možnosti za participacijo.
ABSTRACT
The thesis deals with the process of participation of young people on the spesific case of the implementation of the No Phone Day campaign at a youth centre in Denmark. It was introduced to encourage participation of young people in a youth centre by withdrawing their phones from the environment. The idea for this originally came from young people themselves.
The theoretical part contains an explanation of the participation and participation of young people, the effects of participation on the individual and any obstacles that make it difficult for young people to participate. In addition, I also relate to the presence of modern technologies and their place in the leisure time of young people. I also describe in particular the Hart's Ladder of Participation (1992), which is the most frequently used instrument for determining levels of participation. I also describe youth centre as a premise where youth participation takes place, and I state the specifics of youth work in Denmark due to carrying out the empirical part in a youth centre in Denmark.
The empirical part is a shorter action study to explore the possibilities of participation of young people in the youth centre environment, how young people value these opportunities on the basis of the implementation of the No Phone Day campaign, and where there is a chance of improvement in the implementation of such activities. The results show that the young people experienced the No Phone Day campaign as something positive and are generally looking forward to the projects that they and the pedagogues design and implement in the youth centre. Through the analysis of the process, some opportunities for improvement have been shown, particularly in the aspect of the involvement of young people in the planning of the campaign.
Key words: participation, youth participation, youth centre, No Phone Day, experience of opportunities for participation.
Kazalo vsebine
1 Uvod... 1
2 Teoretični del ... 3
2.1 Opredelitev otrok in mladostnikov ... 3
2.2 Participacija ... 4
2.3 Participacija mladih ... 4
2.4 Vrste participacije ... 6
2.4.1 Politična participacija ... 6
2.4.2 Socialna participacija ... 6
2.4.3 Ekonomska participacija ... 7
2.4.4 Kulturna participacija ... 7
2.5 Stopnje participacije/Hartova lestvica participacije ... 7
2.6 Učinki participacije ... 10
2.7 Ovire za participacijo mladih ... 12
2.8 Prosti čas in participacija mladih ... 14
2.9 Sodobna tehnologija in mladi... 16
2.10 Mladinski centri ... 18
2.11 Delo z mladimi na Danskem ... 19
3 Empirični del ... 22
3.1 Opredelitev problema ... 22
3.2 Namen in cilji raziskave ... 22
3.3 Raziskovalna vprašanja ... 23
3.4 Raziskovalna metodologija ... 23
3.4.1 Vzorec in postopek izbire ... 23
3.4.2 Postopek zbiranja podatkov ... 23
3.4.3 Postopek obdelave podatkov ... 25
3.4.4 Rezultati ... 25
3.4.4.1 Vrednotenje Dneva brez telefona z vidika otrok in mladostnikov .... 29
3.4.4.2 Vrednotenje možnosti za soustvarjanje Dneva brez telefona skozi celoten proces z vidika otrok in mladostnikov ... 32
3.4.4.3 Vrednotenje participatorne izpeljave procesa oblikovanja Dneva brez telefona in možnosti za izboljšave... 34
3.4.5 Interpretacija ... 40
3.4.5.1 Vrednotenje participatorne aktivnosti z vidika otrok in mladostnikov .. ... 40
3.4.5.2 Procesni vidik participacije ... 42
3.4.5.3 Vrednotenje dejavnosti z vidika (ne)udejanjenih možnosti participacije ... 42
4 Refleksija ... 46
5 Sklep ... 48
6 Literatura ... 51
7 Priloge ... 54
7.1 Izsek intervjuja z zaposlenimi ... 54
7.2 Primer dnevniškega zapisa... 58
7.3 Tabela s kategorijami in kodami drugega reda ... 58
Kazalo slik Slika 1: Lestvica participacije po Hartu (1992, v Kuhar, 2013, str. 81) ... 8
Kazalo tabel Tabela 1: Prikaz razvojnih obdobij (Zupančič, 2020, str. 12) ... 3 Tabela 2: Načrtovana in dejanska izpeljava raziskovalnega dela diplomskega dela 25
1
1 Uvod
Na mojo odločitev za izbiro teme participacije mladih je najbolj vplivalo moje okolje. V času pisanja diplomskega dela sem preživela 8 mesecev na Danskem, kjer sem se praktično usposabljala v enem izmed mladinskih centrov v Aarhusu. Želela sem se osredotočiti na nekaj, kar je povezano z uporabniki in bi tudi koristilo mladinskemu centru. Tako sem se srečala s temo participacije mladih.
V resnici nisem veliko vedela o sami participaciji in me je verjetno tudi zato ob začetku raziskovanja tema privlačila, ker je bila nekaj novega zame. Vendar sem ob pregledu literature hitro ugotovila, da me participacija obkroža, mladinski center pa predstavlja okolje, kjer je načelo vključevanja mladih v odločanje in delovanje eno izmed temeljnih.
Kljub temu pa ni nujno, da bodo mladi pripravljeni participirati in čutili željo po tem. Ob vse večji prisotnosti novih tehnologij in medijev je predvsem lažje čepeti v kotu in strmeti v telefon kot aktivno sodelovati pri oblikovanju aktivnosti. Pozorni pa moramo biti tudi na to, da mlade povabimo k participaciji tako, da je zanje to smiselno in niso le ustvarjalci dogajanja, saj v nasprotnem primeru mladim pripisujemo pasivnost, čeprav gre dejansko za neslišanje njihovih potreb oziroma želja.
Med opravljanjem praktičnega usposabljanja sem opazila, kako prisotni so pametni telefoni pri uporabnikih in da lahko predstavljajo oviro, ki zadržuje nekatere mlade pred sodelovanjem v drugih, skupinskih aktivnostih, pri katerih bi lahko razvijali različne kompetence sodelovanja z vrstniki, soodločanja, komuniciranja ipd. Z izvedbo akcije Dan brez telefona sem želela ustvariti okolje, kjer teh ovir ni in bi se uporabniki morda lažje odločili za participacijo v mladinskem centru.
V teoretičnem delu po opredelitvi otrok in mladostnikov najprej predstavim participacijo in participacijo mladih, učinke participacije ter možne ovire pri participaciji. Opišem tudi Hartovo lestvico participacije, na kratko obravnavam preživljanje prostega časa mladih in vloge sodobnih tehnologij pri tem. Teoretični del zaključim z zapisom o mladinskih centrih in specifiko dela z mladimi na Danskem.
Empirični del je usmerjen na izpeljavo akcije Dan brez telefona v mladinskem centru Midtbyklubben. Pri tem so poudarki na participatorni izpeljavi dneva, doživljanju akcije z vidika otrok in mladostnikov ter možnosti, ki jih imajo za participacijo v centru.
2
Moje ugotovitve se nanašajo na pomembnost vključevanja uporabnikov že od samega začetka oblikovanja ideje in skozi celotno načrtovanje, vlogo odraslih pri nudenju podpore, vendar hkrati zadrževanju v ozadju in prepuščanju nadzora mladim, če si tega želijo. Od uporabnikov sem se naučila, kako lahko nove tehnologije uporabimo kot podporne dejavnike participatorni aktivnosti in nanje ne gledamo samo kot na oviro.
3
2 Teoretični del
2.1 Opredelitev otrok in mladostnikov
Definicije otrok in mladostnikov se v določeni meri med seboj razlikujejo. Starostne meje, ki opredeljujejo ti obdobji, variirajo v različnih kulturah in družbenih kontekstih.
Konvencija o otrokovih pravicah (1989) v 1. členu za otroke označuje vsa človeška bitja pred dopolnjenim 18. letom, razen če zakon določa mejo polnoletnosti že prej.
Evropske vladne politike mladino opredeljujejo kot družbene skupine v starostnih razponih med 15. in 25. oziroma 30. letom, medtem ko Evropska unija in Svet Evrope zgornjo starostno mejo spustita na 24 let, Slovenska mladinska politika pa isto družbeno skupino omeji s starostjo med 14. in 27. letom (Kuhar, 2007).
Tabela 1 prikazuje razvojna obdobja po Zupančič (2020). Ta otroštvo razdeli na zgodnje otroštvo (od treh do šestih let) ter srednje in pozno otroštvo (od šestega leta do začetka pubertete), sledi mladostništvo in prehod v odraslost (od začetka pubertete do 25. oziroma 29. leta).
Tabela 1: Prikaz razvojnih obdobij (Zupančič, 2020, str. 12)
RAZVOJNO OBDOBJE KRONOLOŠKA STAROST
Prednatalno Od spočetja do rojstva
Obdobje dojenčka in malčka Od rojstva do treh let Zgodnje otroštvo Od treh do šestih let
Srednje in pozno otroštvo Od šestega leta do začetka pubertete
Mladostništvo in prehod v odraslost Od začetka pubertete do 25. oziroma 29. leta Zgodnja odraslost Med 25. in 29. ter 40. in 45. letom
Srednja odraslost Med 40. in 45. ter 65. letom
Pozna odraslost Od 65. leta do smrti
Za potrebe diplomskega dela se mi je zdelo najbolj koristno opreti se na kombinacijo opredelitev po Zupančič (prav tam) in Hartovo (1992) razmejitev obdobij otroštva ter mladostništva. Hart za otroke označi posameznike do 12. leta starosti, termin mladostniki se nanaša na posameznike med 13. in 18. letom starosti, pod imenom mladi pa zajame obe skupini naenkrat. Ta definicija tudi delno sovpada s prej
4
omenjeno razmejitvijo po Zupančič (2020), ki obdobje mladostništva razdeli še na zgodnje (do 14. leta), srednje (do 16. leta) in pozno (do 18. leta).
Termin otrok se torej v tem diplomskem delu nanaša na posameznika med 6. in 12.
letom starosti, izraz mladostnik zajame posameznika, starega med 13 in 18 let, pod pojmom mladi pa se ti dve starostni kategoriji združita. Z izrazom mladi pa ne zajemam kategorije mladi na prehodu v odraslost.
2.2 Participacija
Participacijo Kuhar opredeli kot »vpletenost ljudi v problematiko, ki se jih dotika, pri čemer participacija lahko obsega različne vrste, načine, stopnje sodelovanja in odločanja« (Kuhar, 2013, str. 74). Teoretično naj bi za mlade pomenila realne možnosti, da vplivajo na svojo življenjsko situacijo v vseh sferah.
Hart (1992) prepoznava participacijo posameznikov v družbenem dogajanju kot merilo demokratičnosti naroda. Samozavest in kompetence za sodelovanje naj bi posameznik pridobival postopno skozi vajo, zato je treba zagotavljati priložnosti za takšne izkušnje.
Podobno kot Hart, vključenost prebivalstva v družbenopolitično dogajanje tudi Gril (2015) prepoznava kot ključno za ohranjanje demokratičnosti procesov soodločanja o skupnih zadevah, obenem pa udejanjanje participacije državljanov kot njihove temeljne pravice legitimira delovanje političnih institucij. Družba s tem (p)ostaja demokratična, solidarna, strpna, participatorna in pravična. Vendar pa v zadnjih desetletjih volilna udeležba prav v zahodnih državah z razvito demokracijo upada tako na lokalni kot nacionalni in evropski ravni.
»Participacija naj bi odsevala vitalnost civilne družbe kot posrednika med zasebnim in državnim. Ta vitalnost naj bi se izražala v zanimanju za politiko, v udeležbi na volitvah in referendumih, pa tudi v vključenosti v organizacije.« (Kuhar, 2013, str. 74).
2.3 Participacija mladih
Na upad zanimanja za politične teme, politično apatijo mladih ter nezanimanje za sodelovanje v političnih in civilnodružbenih procesih poleg Gril (2015) opozorijo še Walther, Stauber in Pohl (2009) ter Združeni narodi v svojem poročilu o participaciji mladih (UN, 2003). Spodbujanje družbenega udejstvovanja mladih v lokalnem okolju, učenje za aktivno državljanstvo in participacija v političnem sistemu predstavniške
5
demokracije so posledično postale prioritete mladinskih politik EU in del izobraževalnih politik, meni Gril (2015). Nasprotno Schneider in Willems ob pregledu IEA raziskave Državljanstvo in izobraževanje v osemindvajsetih državah (Torney-Purta, Lehmann, Oswald in Schulz, 2001, v Schneider in Willems, 2009) poudarjata, da se pri mladih kaže visoka pripravljenost za politično participacijo.
Smernicam EU sledi tudi Slovenija, ki v resoluciji o Nacionalnem programu za mladino 2013–2022 (ReNPM13–22, 24. 10. 2013) kot enega izmed glavnih ciljev organizacij v mladinskem sektorju opredeli spodbujanje participacije. V dokumentu je prepoznana pomembnost participacije mladih tako z vidika učenja posameznika o delovanju demokratične države in pridobivanja veščin, ki so potrebne za delovanje demokracije, kot z vidika dejanskega sodelovanja mladih v sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje. Mladim njihova participacija v otroštvu in zgodnjem mladostništvu omogoči tudi boljše razumevanje javnega odločanja.
Hart (1992) poudari vidik učenja načel demokracije v zahodnih narodih, ki se vidijo kot popolnoma demokratične, a ta podajajo mladim v učilnicah v modelu avtokracije. Tudi poročilo Združenih narodov (UN, 2003) kaže potrebo po bolj integriranih načinih učenja demokratičnosti v institucionalnih okoljih in ne samo simulacij participativnih dogodkov, ki nimajo neposredne povezave z aktualnim dogajanjem v šolskem okolju. Hart (1992) doda, da so mladi popolnoma sposobni samoorganiziranja in imajo kompetence za samostojno organizacijo določene stvari brez pomoči odraslih, pri tem pa je ključna motivacija. Če mladi čutijo neko stopnjo lastništva nad projekti, so jih zmožni sami načrtovati in izvesti, v nasprotnem primeru, ko niso vsaj delno vključeni v oblikovanje ciljev projekta, pa je malo verjetno, da bodo prikazali svoje kompetence. Vlogo odraslih avtor vidi v pomoči z usmerjanjem in njihovim znanjem, ki ga mladi še niso pridobili (prav tam).
Kadar govorimo o participaciji mladih, je treba zamisliti o razmerju moči (prav tam).
Pomemben dokument, ki otroke prepozna kot neodvisne subjekte s pravicami, je Konvencija o otrokovih pravicah (1989). V 12. členu je zapisano, da naj bi vsak otrok, ki je sposoben oblikovati lastno mnenje, imel pravico, da svobodno izrazi ta mnenja glede vseh zadev v zvezi z njim, ob upoštevanju mnenja pa je treba premisliti o otrokovi starosti in zrelosti. Hart (1992) kritizira preveliko osredotočenost dokumenta na otrokove pravice, zapostavljene pa so odgovornosti, ki te pravice spremljajo. Po njegovem mnenju bi se morali otroci z vključevanjem v sodelovalne aktivnosti, tako z
6
vrstniki kot starejšimi, bolj izkušenimi posamezniki, naučiti, da s pravicami vedno pridejo tudi odgovornosti.
Golombek (2002) šolo prepozna kot prostor, kjer se izobraževanje mladih o demokratičnih sistemih in spodbujanje k sooblikovanju le-tega pogosto začne. Pri tem je ključna sprememba odnosa učitelja do učencev, ki se iz avtokratičnega prevesi v bolj demokratičnega ter spodbuja kreativnost in kritično razmišljanje učencev.
2.4 Vrste participacije
Pravica do participacije je temeljna človekova pravica in se lahko udejanja na različnih področjih življenja. Po definiciji Združenih narodov (UN, 2003) razlikujemo štiri vrste participacije: politično, socialno, ekonomsko in kulturno. Vse naj bi bile ključne pri ustvarjanju kulture spoštovanja do otrok in mladostnikov.
2.4.1 Politična participacija
Pod participacijo, ki bi jo označili za politično, bi na primer uvrstili udeležbo na volitvah in v volilnih kampanjah ter strankarsko delovanje, našteje Kuhar (2013). Mladi pogosto vodilno politiko doživljajo kot nekaj nepomembnega in nezanimivega. Avtorica še zapiše, da je identifikacija mladih s političnim sistemom ključna za stabilnost demokracije, saj so njihove predstave o politiki in dejanja pomembni za nadaljnji razvoj politične kulture države.
2.4.2 Socialna participacija
Definicija Združenih narodov (UN, 2003) za socialno participacijo je precej bolj široka v primerjavi z opredelitvijo politične participacije. Za socialno participacijo štejemo socialne oblike delovanja, ki so posredno povezane s političnimi vprašanji. To so na primer razni politični protesti, zbiranje podpisov, lahko pa tudi nelegalne in nasilne oblike participacije. Prav tako med socialno participacijo uvrščamo članstvo v mladinskih ali nevladnih organizacijah.
Socialno participacijo Kuhar (2013) izmed vseh participacij označi kot najbolj odvisno od nacionalne kulture. »Za južno- in vzhodno-evropske države je značilno manj asociativnega življenja kot za skandinavske družbe, kjer so participatorna kultura in organizacije, ki izhajajo iz povezovanja od spodaj navzgor, dobro uveljavljene.«
(Kuhar, 2013, str. 79).
7 2.4.3 Ekonomska participacija
Kot ekonomsko participacijo mladih Združeni narodi (2003) prepoznajo participacijo, povezano z delom in razvojem. Kuhar (2013) k temu doda, da ne gre le za plačano delo, ampak tudi razvoj novih storitev, ponudbo le-teh in nazadnje participiranje mladih v vlogi potrošnikov. Mladi so že zelo zgodaj vključeni v potrošniško sfero družbe, saj v vlogi potrošnika relativno veliko participirajo na različne načine (npr. vplivajo na družinske nakupe).
2.4.4 Kulturna participacija
Med kulturno participacijo uvrščamo umetnost, kulturne vrednote in izraze (UN, 2003), ki se najpogosteje kažejo v obliki glasbe, plesa, fotografije, filma, drame, festivalov, multimedijev … Ta vrsta participacije lahko povečuje kulturno raznovrstnost in prispeva k učinkoviti družbeni integraciji mladih, razmišlja Kuhar (2013) in dodaja, da se kulturna participacija izraža zlasti v mladinski kulturi in življenjskih stilih. Ob tem pa mladi lahko spreminjajo tudi družbene norme in orientacije.
2.5 Stopnje participacije/Hartova lestvica participacije
Najpogosteje uporabljen pripomoček za prepoznavanje stopenj participacije pri mladih je Hartova lestvica participacije (1992). Ta je sestavljena iz petih stopenj participacije in treh stopenj udeležbe mladih, ki niso participacija. Sledi kratek pregled stopenj lestvice, kot jih opiše Hart, ter nazadnje njegov komentar na uporabo lestvice.
8 Prva stopnja: Mladi so zmanipulirani
Na tej ravni mladi naredijo ali govorijo, kar jim odrasli sugerirajo, ampak sami ne razumejo vprašanj, ki jih naslavljajo. Lahko pa so mladi tudi vprašani po mnenju, odrasli pa uporabijo le nekaj njihovih idej in ne povedo mladim, kako bodo ta vplivala na končno odločitev. Pri odraslih končni rezultat upravičuje sredstva.
Druga stopnja: Dekorativna vloga mladih pri dogodku
Za to stopnjo je značilno, da so mladi del dogodka, vendar ne razumejo vprašanj, ki jih dogodek naslavlja. Motivacija za vključitev mladih v takšne dogodke leži drugje, na primer pri brezplačnih prigrizkih ali dobri glasbi, ne pa v podpiranju vzroka, ozaveščanju o določeni tematiki ali čem podobnem, kar daje dogodku namen. Ta stopnja se razlikuje od stopnje manipulacije v tem, da se pri dekoraciji odrasli ne pretvarjajo, da je navdih za dogodek prišel od mladih, temveč mlade le uporabijo v relativno posredni maniri.
Tretja stopnja: Simbolična participacija mladih
Slika 1: Lestvica participacije po Hartu (1992, v Kuhar, 2013, str. 81)
9
Na tretji stopnji se mlade vpraša za mnenje, vendar imajo zelo malo ali nič možnosti izbire načina izražanja svojih misli, lahko pa je tudi omejen obseg predlogov, ki jih lahko izrazijo. Takšen način sodelovanja je pogost v zahodnem svetu, kjer so prepoznane progresivne ideje o vzgoji otrok, ampak dostikrat nerazumljene. Veliko več je primerov simbolične udeležbe mladih kot dejanske participacije. Projekti so pri odraslih oblikovani v najboljšem interesu mladih, vendar še vedno manipulativni.
Četrta stopnja: Mladi so informirani, odrasli jim določijo naloge
Prva stopnja, ki velja za obliko prave participacije, je stopnja pripisane participacije in informiranja. Zanjo je značilno, da se o projektu odločajo odrasli, mladi pa so vključeni v proces kot prostovoljci. Razumejo projekt in vedo, kdo se odloča ter zakaj. Mladi se sami odločijo za sodelovanje po tem, ko jim je projekt pojasnjen, njihova vloga v projektu pa je smiselna, ima pomen.
Peta stopnja: Mladi so informirani in lahko izrazijo svoje mnenje
Za peto stopnjo je značilno, da projekte oblikujejo in izvajajo odrasli. Vloga mladih je posvetovalna, mladi razumejo proces, njihova mnenja se upošteva. Pomembno pri tem je, da so mladi kot svetovalci vključeni v celoten proces, ne samo za en del in potem izključeni iz projekta.
Šesta stopnja: Iniciativa odraslih, ki se odločajo skupaj z mladimi
Odrasli so tisti, ki prispevajo začetno idejo, mladi pa so vključeni v vse korake načrtovanja in izvedbe, sodelujejo pri odločitvah. Veliko projektov lokalnih skupnosti je na primer namenjenih uporabi vseh starostnih skupin, pri načrtovanju pa vseeno prevladujejo politično najmočnejše skupine ljudi, v starosti med 25. in 60. letom. Cilj takšnih projektov naj bi bila vključenost vseh oseb, zato je potrebna posebna skrb za mlade in starejše ter tiste, ki so izključeni zaradi posebnih ovir.
Sedma stopnja: Iniciativa mladih in vodenje oz. izvedba dejavnosti s strani mladih Na tej stopnji imajo mladi začetno idejo in se sami odločajo o izvedbi projekta, odrasli pa so na voljo, vendar se sami ne vpletajo. Odrasli sicer hitro radi zasedemo vlogo organizatorja, vendar je pomembno, da se znamo tudi umakniti in dopustiti otrokom, da projekt izpeljejo sami, če si to želijo.
Osma stopnja: Iniciativa mladih ter odločanje mladih in odraslih
10
Na tej najvišji stopnji idejo za projekt predlagajo mladi, ki tudi postavijo projekt in potem povabijo odrasle, da sodelujejo pri odločanju. Vključevanje odraslih v projekte, ki so jih mladi sami oblikovali in upravljali, je bolj značilno za starejše najstnike. Vendar pa je projektov na tej stopnji participacije zelo malo, meni avtor. Meni, da razlog za to ni pomanjkanje iniciative pri mladih, temveč primanjkljaj skrbnih odraslih, ki so uglašeni s specifičnimi interesi mladih.
Lestvica participacije je sicer uporabna za razmislek o oblikovanju participacije otrok, vendar pa ne sme služiti kot merilo za kakovost programa. Dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo participacije otrok, je veliko in ta sama po sebi ni neposreden odsev uspešnosti oblikovanja programa. Zmožnost otroka za participacijo se na primer zelo spreminja z njegovim razvojem. Prav tako ni nujno, da posameznik vedno participira na najvišji stopnji. Različni otroci bodo v različnih trenutkih želeli delovati na različnih stopnjah vključenosti in odgovornosti. Najpomembnejše je načelo izbire. Programi naj bi bili oblikovani tako, da povečajo možnosti za vsakega otroka, da izbere participacijo na zanj najvišji dosegljivi stopnji (Hart, 1992).
2.6 Učinki participacije
Participacija naj bi poleg pozitivnih učinkov na posameznika generirala tudi potencial za sprožanje družbenih sprememb. »Soočanje mladih s političnimi in skupnostnimi vprašanji načeloma pomeni pomemben vidik razumevanja sebe in oblikovanja perspektive razvoja lastne identitete, obenem pa tako delovanje omogoča refleksijo o tehtnih in žgočih (družbenih) problemih, spodbuja socialni razvoj mladih na različne načine, jih motivira za delovanje v civilni družbi ter krepi sposobnosti za ustvarjanje sprememb v skupnosti« (Kuhar, 2013, str. 82). Še posebej naj bi delovanje v družbenih organizacijah ugodno vplivalo na razvoj državljanske in skupnostne identitete mladostnikov, se strinjajo Sherrod, Flanagan, Kassimir in Syvertsen, (2006, v Kuhar, 2013) ter Pickeral in Miller (2006, v Gril, 2015). Zadnja omenjena še dodata, da na tej točki posameznik prepoznava osebni interes pri javnih vprašanjih in odločanju ter lastno pripadnost skupnosti in svojo vlogo pri ustvarjanju in ohranjanju blagostanja v njej.
Mladi se z vključevanjem v različne oblike družbenega udejstvovanja lahko preizkusijo v različnih družbenih vlogah in neposredno spoznavajo družbena razmerja, strukture in delovanje družbenega sistema kot celote, dodaja Flanagan (1998, v Gril, 2015).
11
Rubini in Palmonari (2008, v Gril, 2015) ugotavljata, da imajo mladostniki, ki so vključeni v različne interesne dejavnosti v organizacijah, pozitivnejša stališča do družbenih institucij v primerjavi z mladostniki, ki se družijo le v neformalnih skupinah.
Mladostniki, ki so v skupnost aktivno vključeni, imajo občutek, da njihovo delo sprejema skupnost, prepoznavajo družbene probleme in menijo, da lahko aktivno pripomorejo k reševanju le-teh, navaja Syvertsen (2006, v Gril, 2015), medtem ko imajo njihovi vrstniki, ki se ne počutijo sprejete v skupnosti, občutek, da odrasli ne priznavajo njihovih kompetenc za sodelovanje v javnih zadevah, jih ne vključujejo v družbene zadeve, ostajajo brezbrižni in nimajo čustvenih vezi s skupnostjo. O podobnih ugotovitvah prvi piše Hart (1992), ki meni, da otroci s pozitivnimi skupnostnimi izkušnjami odkrijejo, da lahko organizacija deluje v njihove koristi in prav te izkušnje naj bi bile najmočnejša osnova za kulturno in politično organiziranost v prihodnosti.
Tudi v poročilu Združenih narodov (UN, 2003) je prepoznan krožni proces, ki se pri mladih odvija med izražanjem svojega mnenja, ki je jemano resno, ter razvijanjem kompetenc, veščin in pridobivanjem samozavesti za participacijo.
Mladi z aktivnim udejanjanjem v skupnosti pridobivajo različne kompetence. Veliko teh sovpada s splošnimi socialnimi kompetencami, kot jih našteje Kuhar (2013, in sicer
»komunikacijske in socialne veščine, spretnosti reševanja konfliktov, sposobnost prevzemanja različnih perspektiv, medosebno razumevanje, zastavljanje ciljev, odločanje, samozaupanje, interes za druge ljudi in prosocialne norme« (str. 82). Povrh teh pa s participiranjem v družbi posamezniki pridobivajo tudi nekatere specifične državljanske kompetence, ki se nanašajo na spretnosti sodelovanja pri skupinskem delu in reševanja kompleksnih družbenih težav ter na družbeno odgovornost, razlaga avtorica.
Poleg razvoja različnih kompetenc pri posamezniku je lahko participacija mladih katalizator družbenih sprememb skozi različne poti. Najbolj običajni in uveljavljeni sta uporaba javnih institucij ali politik, zraven tega pa mladi lahko vplivajo na oblikovanje družbe tudi izven formalnih institucij. Delovanje mladih tako na nepolitičnih področjih, ki izhajajo iz prostočasnih dejavnosti, kot preko političnih gibanj načrtno ali nenačrtno sprožajo strukturne spremembe. Walther idr. (2009) menijo, da lahko mladi že z neodzivanjem na ponujene programe in identitetno delo izzivajo obstoječe norme ter pozivajo k pogajanju o spremembah.
12
Hart (1992) na kratko obravnava še en vidik učinkov participacije na posameznika, po razmisleku o Piagetovi teoriji razvoja. Ta pravi, da sta sodelovanje in skupno strinjanje med enakovrednimi člani potrebna za razvoj avtonomije. Če so otroci vedno izpostavljeni avtoriteti, nimajo priložnosti za določanje pravil skozi odnose z vzajemnim spoštovanjem in se ne morejo razviti kot avtonomne osebe. S tega vidika lahko participacijo otrok vidimo ne le kot pristop k razvoju bolj socialno odgovorne in sodelovalne mladine, temveč tudi kot pot k razvoju psihološko zdrave osebe. Tudi v poročilu Združenih narodov o participaciji mladih pri odločanju (UN, 2003) je omenjena povezava med zdravim razvojem osebe in priložnostmi pomenske participacije znotraj družine in lokalne skupnosti, ki so jim te osebe izpostavljene.
2.7 Ovire za participacijo mladih
Pri odločanju za participacijo posameznika ima veliko vlogo motivacija. Otrok, ki ga nekaj muči ali ima nizko samopodobo, bo manj verjetno pokazal svojo kompetentnost za razmislek ali delo v skupini, razlaga Hart (1992). Če želimo povečati participacijo otrok, ki se zdijo manj kompetentni, moramo poskrbeti za okoliščine, ki bi maksimirale priložnosti otroka za demonstracijo svoje kompetentnosti. Podobno tudi pri ustvarjanju okolja, v katerem so glasovi otrok slišani.
Samopodoba je morda najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na uspešnost participacije otroka z drugimi v projektu, razmišlja Hart (prav tam). Gre za vrednostno oceno o samem sebi, ki si jo otrok ustvari glede na čut lastne kompetentnosti ter odobravanje drugih. To se kaže v sprejemanju v intimni krog prijateljev. Otroci z nizko samopodobo pogosto razvijejo mehanizme za spopadanje s takimi situacijami, ki nemalokrat izkrivijo način komunikacije njihovih misli in občutkov, kar oteži komunikacijo v skupini.
Za doseganje stopenj prave participacije po Hartu (prav tam) je potrebna kompetenca prevzemanja perspektive drugih. Ta se začne pri posamezniku oblikovati že okoli 3.
leta starosti, vendar se proces prevzemanja perspektive drugega in obenem vzdrževanja svojega pogleda na situacijo razvija skozi adolescenco. Hart opozarja, da so otroci že v začetnih razredih osnovne šole intelektualno sposobni sodelovanja z odraslimi, vendar pa morajo biti odrasli občutljivi glede nekaterih omejitev, ki jih imajo otroci pri zavzemanju perspektive drugega. Otrokovo razumevanje družbenih vlog ter moči, ki jo te posedujejo, vpliva na to, kako primerno se zdi otroku prevzeti perspektivo drugega. Hart kot primer navede skupino, v kateri je ena oseba policist ali učitelj in
13
otrok ve, da ta kaznuje otroke, ki se ne držijo pravil. To vedenje lahko prevlada nad intelektualno zmožnostjo dojemanja osebe kot posameznika ter zmanjša otrokovo participacijo.
Pri nekoliko starejših mladostnikih lahko participacijo ovira destandardizacija življenjskih potekov in negotovost, ki povzročata okrnjenost socialnih pravic mladih, ki jih trg dela ne uspe dovolj hitro zajeti, kar se kaže v zmanjšani možnosti udejanjanja formalno podeljenih pravic (Williamson, 1997, v Kuhar, 2013). Bolj ko so mladi socialno izključeni iz družbenega dogajanja, slabša je njihova participacija. Walther idr. (2009) destandardizaciji življenjskih potekov pripišejo zasluge za občutek mladih, da svoja življenja vse težje povezujejo z obstoječimi institucionalnimi strukturami.
Golombek (2002) opozori še na mlade, ki jim pot do participacije otežujejo okoliščine, kot so kulturne norme, ki dajejo prednost hierarhičnim odnosom med starimi in mladimi, ekonomske razmere, ki mlade prisilijo v sodelovanje le v aktivnostih, ki prinašajo zaslužek, in pomanjkanje dostopa do informacij, ki ima učinek opolnomočenja mladih za participacijo. Avtorica omeni še prisotnost mentalitete starostne diskriminacije, tako pri mladih kot starih, ki zavira sodelovanje generacij.
Mladi tudi ne čutijo potrebe in zagona za spreminjanje trenutnih razmer in razmerij moči. Ule (2002, v Kuhar, 2013) vzrok za to vidi v tem, da mladi ne vidijo svojega položaja kot skupnega, temveč se vsak sami borijo za prostor na trgu dela, drugi pa predstavljajo konkurenco. Kuhar (2003, v Kuhar, 2013) se strinja, da so mladi v medsebojni bitki za redka delovna mesta in ne vidijo, da je vzrok za njihovo situacijo skupen. »Občutek imajo, da morajo sami poskrbeti zase, in se ne zanašajo na tradicionalno pomoč kolektivnega političnega delovanja.« (Kuhar, 2013, str. 83).
Demicheli in Boaria (2009) prepoznata pritisk družbe na posameznike, da morajo delovati bolj individualno in ne toliko kolektivno, kar pa najbolj vpliva na mlade. Menita, da bi morali pri mladih dvigati raven zavedanja o pomembnosti sodelovanja z drugimi na odgovoren način.
Še ena izmed okoliščin, ki ne pomaga pri večanju interesa mladih za participacijo v skupnih zadevah, je visoko pričakovanje mladih po vidnih rezultatih njihovih dejanj v zelo kratkem času, zapišejo Walther idr. (2009). Programi participacije morajo že od začetka kazati svojo učinkovitost in neposreden učinek, da bi mladi imeli občutek nadzora in samoučinkovitosti, ki ga ob nezaupanju formalnim institucijam ter
14
odtujenosti od njih pogrešajo. To pa je pri oblikovanju programa od začetka težko zagotoviti, kar zmanjša možnosti, da se bodo mladi aktivno vključili v dogajanje. Pawlik (2009) neučakanost mladih razloži z vidika dojemanja časa, tako mladih kot odraslih, ki se lahko razlikuje. Življenja mladih se namreč spreminjajo veliko hitreje kot življenja odraslih, zato se tudi njihova percepcija časa razlikuje. Odrasli imajo svoje postopke, navade in pravila, po katerih se ravnajo, mladi pa lahko v tem času hitro izgubijo motivacijo.
»Tudi 'samouresničevanje' se vse pogosteje dogaja izključno na trgu potrošniških in prostočasnih stilov, mode ter oblikovanja in estetizacije telesa.« (Kuhar, 2013, str. 84).
Mladostniki so v poplavi tržno in medijsko usmerjene kulture ter zabave izgubili tipične lastnosti za to obdobje, kot so uporništvo, predrznost, domišljija, inovativnost, ki privedejo do ustvarjalnosti, aktivnosti in potrebe po spreminjanju sveta. Oddaljevanje mladih od politike in družbenega delovanja krepi zasebništvo pri posamezniku, kar pomeni zapiranje v ozka zasebna omrežja družinskega kroga in nekaj prijateljev. »Kot pravi Ule (2002), se je mladina od družbeno, kulturno in življenjsko-stilno definirane generacije spremenila v socialno infantilizirano družbeno skupino, ki je odvisna od paternalizma odraslih, zlasti od starševske ekonomske, socialne in emocionalne podpore.« (Kuhar, 2013, str. 84).
Demicheli in Boaria (2009) kot ovire za participacijo mladih naštejeta še njihovo nezavedanje lastnega potenciala in pomembnosti aktivne vloge pri soodločanju v družbi, težave pri komunikaciji in pomanjkanje ključnih instrumentov za interakcijo ter kritičen pristop, nizka stopnja seznanjenosti mladih s pristopom reševanja problema, ki bi pomagala bolje razumeti smernice ter prioritete individualnih in kolektivnih življenjskih potekov, ne da bi jim pogled zameglile težave, s katerimi se ne želijo ali ne zmorejo spopasti. Avtorja opozorita še na pasiviziranje mladih z vidika različnih akterjev družbe, kot so politiki, oglaševanje, izobraževalni sistemi … Obenem pa so mladi preplavljeni z ogromno količino podatkov, ki jih ne zmorejo kritično oceniti.
2.8 Prosti čas in participacija mladih
Opredeliti, kaj prosti čas je, ni enostavna naloga, saj se definicije pogosto razlikujejo glede na posameznikovo percepcijo šolskih in službenih zahtev, dela, vsakodnevnih obveznosti in odgovornosti v družini, razmišlja Kuhar (2007). »Še najpogosteje se ga definira kot nedelovni čas, čas zase, za predah, zabavo, umiritev in počitek; čas, ko
15
lahko počneš, kar želiš, po lastni izbiri oz. ko se ukvarjaš z aktivnostmi, ki nudijo raznolikost, razvedrilo, sprostitev, socialno in osebno izpolnitev.« (Kuhar, 2007, str.
455).
Mejo med prostočasnimi in participatornimi dejavnostmi je težko določiti, pogosto pa prostočasne dejavnosti lahko vodijo v participacijo. Walther idr. (2009) problematizirajo dejstvo, da so morebitne participatorne dejavnosti mladih pogosto spregledane, ker jih zaznamo »le« kot prostočasne. Kot primere prostočasnih dejavnostih, ki lahko vodijo v participacijo, navedejo športne aktivnosti, ki so velikokrat povezane s članstvom v zvezah in se lahko razvijejo v prostovoljno delo, druženje s prijatelji v neformalnih okoljih, ki lahko privede do konfliktov z avtoritetami ali izkušenj diskriminacije, ter glasbene preference mladih, ki so pogosto povezane z njihovimi življenjskimi stili, kar zajema tudi družbeno-kulturno umeščanje mladih in politično orientacijo.
Pomemben kriterij za poimenovanje dejavnosti kot prostočasne, je svoboda izbire.
Roberts (2004, v Kuhar, 2013) razlaga, da mora posameznik občutiti, da sam izbira, kaj bo počel in da v aktivnosti uživa. »Ta čas je nujno potreben, da ljudje vzdržijo napetosti v drugih sferah.« (Kuhar, 2013, str. 93).
Preživljanje prostega časa Kuhar (2007) poveže tudi z morebitnimi pastmi, ena izmed teh je komercializacija prostega časa. Gre za »prevlado medijsko usmerjanih in potrošniško oblikovanih pasivnih, nekreativnih prostočasnih vzorcev« (Kuhar, 2007, str. 466), ki posamezniku omogočijo 'izklop'. Taki načini preživljanja prostega časa večinoma le pomagajo pozabiti vsakdanje napetosti, ne omogočajo pa dolgoročnega zadovoljstva. Mladi, ki samo prejemajo že pripravljene in pogosto komercializirane vsebine, ne razvijajo svojih kreativnih potencialov. Do težav pride, kadar taki vzorci preživljanja prostega časa pridejo v navado, saj takrat vplivajo na kakovost življenja posameznika, na njegov odnos do dela in družine, opozori Ule (2000, v Kuhar, 2013) in doda, da takšne oblike preživljanja prostega časa najmanj prispevajo k ugodni samopodobi.
Vse več mladih se odloča za preživljanje prostega časa doma, v zasebnosti in virtualnih svetovih, še poudari Kuhar (2007). Tam se počutijo bolj varne in tudi velik delež staršev meni, da je takšno preživljanje časa bolj varno od zadrževanja izven doma. Na takšen način družina podpira privatizirano, medijsko naravnano preživljanje prostega časa.
16
»Komercializacija prostočasnih aktivnosti ustvarja dodatne socialne neenakosti in izključenosti« (Kuhar, 2007, str. 466). Industrija nenehno proizvaja različne produkte, storitve, dejavnosti, s katerimi želijo zapolniti prosti čas mladih, tudi nove modne in glasbene stile se hitro skomercializira. Posamezniki, ki imajo na razpolago večji družinski proračun, si lahko privoščijo spremljanje teh novosti, tisti iz manj premožnejših družin pa si ne morejo privoščiti, na primer novih računalniških tehnologij, obiska vodenih vadb, kino predstav ipd.
Naslednja past, ki jo poudari Kuhar (prav tam) v povezavi s preživljanjem prostega časa, je tendenca k strateškemu izkoriščanju prostega časa za razvijanje različnih veščin posameznika. Te naj bi pripomogle k boljšemu socialnemu položaju oziroma večji konkurenčnosti na številnih področjih. Pri tem lahko pride do spreminjanja prostega časa v učne ure, kar pa izniči prvotni namen prostočasnih dejavnosti – sprostitev. Prosti čas postaja pomemben dejavnik v določanju življenjskih priložnosti posameznika in tu so spet na slabšem tisti, ki jim starši zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali kulturnega kapitala ne morejo zagotoviti primerljive količine časa, denarja in energije.
Vendar pa vseh dodatnih učnih situacij ne smemo označiti za obremenilne ali kot strateško izkoriščanje prostega časa za pridobivanje kompetenc. Mnogo prostočasnih dejavnosti prvotno razvija socialne in življenjske veščine in se ne usmerja na razvijanje dodatnih znanj. Kuhar (prav tam) v zadnjem času opaža premik pozornosti k neformalnemu učenju, ki poteka predvsem v prostem času in prispeva k razvijanju aktivnega državljanstva ter avtonomije. Po njenem mnenju primanjkuje situacij, v katerih bi mladi lahko na zabaven način krepili različne veščine, znanja, samozavest in refleksijo ter jim to ne bi predstavljalo dodatne obremenitve. Rešitev za zapolnitev te vrzeli avtorica vidi v delovanju mladinskih centrov in klubov. Predlaga izboljšanje dostopnosti, ponudbe in delovanja takih prostorov, ki bi nudili širok nabor brezplačnih dejavnosti za mlade ter svetovanje in informiranje itd.
2.9 Sodobna tehnologija in mladi
Sodobna tehnologija in novi mediji so postali sestavni del vsakdana mladih do te mere, da je vrstniško socializacijo zamenjala tako imenovana medijska socializacija, o kateri razmišlja Ule (2013). »Ni dvoma, da so današnja generacija otrok in mladostnikov prednostni in izjemno pogosti uporabniki novih tehnologij, prenosnih telefonov,
17
medmrežja in elektronskih medijev, pa tudi izjemno velik del svojega prostega časa namenjajo njihovi uporabi.« (Ule, 2013, str. 63). Raziskava ameriških mladostnikov, ki jo je izvedel Arnett (2007, v Ule, 2013), je pokazala, da mladostniki porabijo osem ur na dan za medijske dejavnosti, Ule (2013) pa enako sklepa tudi za evropsko mladino.
Kot pomemben del sodobne medijske kulture Oblak Črnič (2018) posebej poudari pametne telefone, ki izstopajo med tehnološkimi napravami, skozi katere mladi konzumirajo številne medijske vsebine. »Prek pametnih naprav in vanje vgrajenih družbenih platform se mladi izražajo, delijo svoja mnenja, nalagajo videoposnetke, si svetujejo, puščajo odzive v obliki komentarjev; ali − rečeno drugače − skozi omrežno povezane pametne naprave se mladi tudi družbeno konstituirajo.« (Oblak Črnič, 2018, str. 38).
Nove tehnologije mladim ponujajo obsežen razpon dejavnosti, kot so pridobivanje informacij, komuniciranje, druženje, prostor za samoizražanje, izživljanje frustracij in razreševanje težav. Kar mladostnike privlači pri vsem tem, je dejstvo, da so novi mediji razmeroma slabo opremljeni z nadzornimi mehanizmi, aparati države in drugih avtoritet. Pri raziskovanju tega virtualnega prostora pa mladi lahko naletijo na posebne oblike odvisnosti in nesvobode, ki jih ne pričakujejo in se jih običajno le delno ali pa sploh ne zavedajo, opozarja Young (1998, v Ule, 2013). »Oblike zabave, ki jih ponujajo novi mediji in tehnologije, so lahko dostopne, mladostnikom zlahka zlezejo pod kožo.
Obenem pa pogosto nereflektirano reproducirajo najbolj banalne stereotipe in predsodke socialnega okolja, nezavedno mamijo s tržnimi ponudbami, imidži in potrošniškimi izdelki.« (Ule, 2013, str. 65).
Ena izmed nevarnosti, ki jih prinaša vse pogostejša uporaba novih tehnologij pri mladih, je socialna omejitev mladostnikov. Do te lahko pride zaradi zmanjšanja neposrednih stikov, odnosov, soočanj, neverbalnega komuniciranja in čustvenih stikov. Suler (2005, v Ule, 2013) kot težavo, ki jo lahko prinese obsežna medmrežna dejavnost, omeni še manipulativno vedenje, ki se lahko pri posamezniku razvije zaradi anonimnosti medmrežne komunikacije in lahko vodi v obravnavanje oseb kot nekakšnih brezosebnih medmrežnih tarč, na katerih lahko razmeroma nekaznovano izživljajo svoje frustracije. Takšni vzorci se lahko prenesejo v realno življenje odraščajočih mladih.
18 2.10 Mladinski centri
Mladinske centre v tem diplomskem delu obravnavam kot lokalne prostore z veliko potenciala za spodbujanje participacije mladih in podpiranje razvoja posameznikov kot aktivnih državljanov. Poleg domačega družinskega okolja in šolske sfere so mladinski centri tisti, ki mlade zajamejo v njihovem prostem času ter jim lahko omogočijo izkušnje participacije z drugimi.
Pomembnost nabiranja takih izkušenj skozi odraščanje poudarja Hart (1992), ki meni, da od posameznika ne moremo kar naenkrat (npr. ko doseže polnoletnost) pričakovati, da postane odgovoren in aktiven državljan brez izkušenj in pridobivanja vrlin ter odgovornosti, ki so del procesa. S tem se strinja tudi Golombek (2002), ki prav tako zagovarja učenje aktivnega državljanstva skozi vsakdanje izkušnje otrok in mladostnikov, kjer ima posameznik priložnost sodelovati v skupnem sprejemanju odločitev, poslušanju različnih mnenj, tehtanju možnosti in posledic.
Urad Republike Slovenije za mladino mladinski center opiše kot »… organizirano funkcionalno središče za mlade, ki ga zagotavlja lokalna skupnost ali druga pravna oseba javnega ali zasebnega prava oziroma fizična oseba, v katerem se izvajajo programi v mladinskem sektorju in mladinsko delo na lokalni ravni.« (Mladinski sektor
| GOV.SI, 11. 11. 2019). Med drugim kot naloge mladinskega centra navajajo tudi nudenje pogojev za razvoj ustvarjalnih in kritičnih posameznikov, sodelovanje pri izvajanju prostovoljnega mladinskega dela in aktivnega državljanstva (prav tam).
Naštete aktivnosti povezujem z aktivno vključenostjo mladinskih centrov v ustvarjanje podpornega okolja za razvoj participacije mladih v lokalnem okolju.
Gril (2015) v mladinskih centrih prepozna strukturno podporo, ki jo ti nudijo za izvajanje prostočasnih dejavnosti lokalne mladine. Mladi se ob izvajanju raznih dejavnosti z vrstniki neformalno izobražujejo, razvijajo veščine soodločanja, organiziranja in sodelovanja, preizkušajo pa se tudi v vlogi akterjev družbenega dogajanja. Odrasli naj bi pri izvajanju mladinskih dejavnosti opravljali predvsem vlogo strukturiranja dejavnosti v takšni meri, da je mladim omogočeno izbiranje nalog, ki se jim zdijo primerne in zanimive ter ob njih lahko razvijajo svoja znanja, spretnosti ter medosebne komunikacijske strategije (Larson in Wood, 2006, v Kuhar, 2013). Mladinski delavec je mladim v oporo pri reševanju različnih problemov, na katere naletijo med odločanjem ali samo izvedbo dejavnosti. S svojim vedenjem in stališči pa mladinski delavec tudi
19
formulira socialno vedenje v skupini in ga adaptira glede na družbeno sprejete norme (Small in Supple, 2001, v Kuhar, 2013).
Za aktivno udejstvovanje mladih v dejavnostih mladinskih centrov je ključno, da so ti v dejavnost vključeni že od samega začetka, sklene Kuhar (2013). S sodelovanjem že od začetka oblikovanja idej bodo mladi razvili občutek osebne vpletenosti, povezanosti s skupino, prostor ter samo dejavnost pa bodo vzeli za svoji ter tako tudi skrbeli zanju.
Mladinski centri lahko pripomorejo k družbenemu vključevanju mladih ter prepoznavanju te družbene skupine kot sposobne pri soodločanju o družbenih vprašanjih.
Pinto (2009) vidi pomembnost mladinskih organizacij v povezavi s participacijo mladih v dejstvu, da članstvo v mladinski organizaciji ne prinaša le vloge uporabnika, temveč tudi zagotavlja ustvarjanje, implementacijo in prispevek k življenju organizacije.
Mladinska organizacija omogoča posamezniku, da se uči in preizkuša ter da postane ta, ki uči ali podpira razvoj organizacije, njeno strukturo in aktivnosti.
Zaradi povezave z empiričnim delom diplomskega dela, ki sem ga izvedla med časom izvajanja Erasmus+ praktičnega usposabljanja na Danskem, sledi kratek opis organiziranosti prostočasnih centrov v Aarhusu in dela v le-teh. Opisane lastnosti in specifike dela v takšnem centru ocenjujem kot relevantne za boljši vpogled v empirični del diplomskega dela.
2.11 Delo z mladimi na Danskem
Organiziranost dejavnosti in institucij, namenjenih mladim, se na Danskem razlikuje od kraja do kraja, mi je v pogovoru povedala dnevna vodja centra, kjer sem opravljala praktično usposabljanje (M. Skak Jensen, osebna komunikacija, oktober 2019). V Aarhusu je nadzorni organ za to področje UngiAarhus, ki ga je ustanovila občina in bi v prevodu pomenil »mladi v Aarhusu«. Ta zajema štiri oblike dela z mladimi, in sicer
»Fritidsklub«, ki bi ga lahko prevedli v klub prostočasnih dejavnosti in je namenjen mlajši populaciji, »Ungdomsklub«, kar pomeni mladinski klub ter pokriva delo z mladostniki, pedagoško vodena igrišča, in »Ungdomsskolen«, ki zajema brezplačne obšolske dejavnosti za mladostnike, organizirane po centrih v mestu (UngiAarhus, 27. 3. 2020).
20
V mladinskem centru Midtbyklubben, kjer sem opravljala praktično usposabljanje, se odvijajo vse oblike dela z mladimi. Najbolj prisotni in v ospredju sta »Fritidsklub« ter
»Ungdomsklub«, saj se odvijata vsak delovni dan ter jima v centru posvečajo tudi največ pozornosti. Obenem je center povezan tudi z bližnjim pedagoško vodenim igriščem, v telovadnici centra pa se izvajata tudi dve izmed obšolskih dejavnosti za mladostnike. V mladinskem centru se dejavnosti kluba prostočasnih dejavnosti in mladinskega kluba prepletajo in niso strogo ločene, kot morda nakazuje poimenovanje obeh delov, ampak se dogajata sočasno, z istimi izvajalci, razlika je le v starosti otrok in mladostnikov, ki so jim dejavnosti namenjene.
V klub prostočasnih dejavnosti so vključeni otroci, ki obiskujejo 4., 5. ali 6. razred osnovne šole in so stari med 10 in 12 let (Fritidsklubber i UngiAarhus, 16. 4. 2020).
Mladinski klub pa zajema mladostnike med 13. in 17. letom (Ungdomsklub, 10. 12. 2019). Razdelitev na ti dve enoti znotraj mladinskega centra Midtbyklubben in nasploh v mladinskih centrih v Aarhusu se zdi logična tudi z vidika razvojnih obdobij, opisanih v poglavju 2.1.
Klub prostočasnih dejavnosti v centru Midtbyklubben na njihovi spletni strani opišejo kot pripravljalni prostor za pot v mladostništvo, kjer so glavni poudarki na skupnosti, poznavanju svojih meja in tudi mej drugih, občutenju, da zate nekdo skrbi ter občutku varnosti v prijetnem okolju. Tu otroci spoznajo kompetentne odrasle, ki jih z občutkom postavljajo pred nove izzive in ustvarjajo varno okolje, v katerem se lahko otroci preizkusijo v različnih vlogah in aktivnostih, ki se jih morda sami ne bi lotili. Na spletni strani še zapišejo, da cilj tukaj ni postati svetovni prvak, temveč participirati in prispevati svoj delež k temu, kar si želiš poskusiti ali v čemer se želiš izboljšati. Otrok lahko soodloča in s tem razvija neodvisnost ter sprejemanje lastnih odločitev. V klubu prostočasnih dejavnostih ustvarjajo okolje, ki podpira razvoj odnosov med otroki skozi različne aktivnosti, kot so upcycling, kreativni projekti, kuhanje, glasbeno ustvarjanje in športne aktivnosti (Fritidsklubben i Midtbyklubben – UngiAarhus ØST, 23. 4. 2020).
Mladinski klub je na spletni strani predstavljen kot »tvoj prostor« (prostor mladostnikov), kjer lahko skupaj z vrstniki in odraslimi ustvarjajo prijetno klubsko življenje. V spletnem zapisu naštejejo le nekaj izmed aktivnosti, ki jih lahko počneš, kot so ustvarjanje glasbe, kreativni projekti, uporaba računalnikov, udeležba na izletih, priprava večerje in skupno obedovanje ali kaj povsem drugega. Mladostniki in odrasli skupaj ustvarjajo okolje za kakovostno preživeta mladostniška leta, mladostnike pa
21
obenem opremijo za dobro odraslo življenje (Ungdomsklubben i Midtbyklubben – UngiAarhus ØST, 20. 4. 2020).
22
3 Empirični del
3.1 Opredelitev problema
Odraščanje mladih je vse bolj prepojeno s sodobnimi tehnologijami in mediji. Mladi se umikajo v virtualne svetove in zavetje doma (Kuhar, 2007), kjer se možnosti za participacijo z vrstniki in drugimi zmanjšajo. Veča se občutek posameznika, da je v situaciji sam, v vrstnikih ne vidi možne pomoči za skupno spreminjanje okoliščin, temveč konkurenco (Ule, 2002, v Kuhar, 2013). Otroci in mladostniki so preko sodobnih tehnologij in novih medijev v svojem prostem času izpostavljeni veliki količini komercializiranih vsebin (Kuhar, 2007). Mladi, ki samo prejemajo že pripravljene vsebine, ob tem ne razvijajo svojih kreativnih potencialov.
Nove tehnologije mlade spremljajo tudi v mladinskih centrih. Ti naj bi mladim zagotavljali prostor za izvajanje prostočasnih dejavnosti, preizkušanje različnih vlog, pridobivanje veščin itd. Pametni telefoni, kot najbolj prisotna oblika sodobnih tehnologij pri mladih (Oblak Črnič, 2018), lahko podpirajo mlade pri dejavnostih, nudijo vir informacij, tem za razpravo, lahko služijo kot orodje pri različnih aktivnostih, ali pa delujejo nasprotno in mlade mamijo v nekreativno, pasivno preživljanje prostega časa.
Pri pasivnem preživljanju prostega časa se večinoma osamijo od svojih prijateljev, kar pa je zmotilo tudi nekaj otrok v mladinskem centru, kjer sem opravljala praktično usposabljanje. Otrokom moramo zagotoviti priložnosti za izkušanje participacije v vsakodnevnih situacijah, da bi lahko razvili svoj potencial aktivnih državljanov v prihodnosti (Hart, 1992; Golombek, 2002).
Vključenost v mladinski center v vlogi praktikantke mi je omogočilo raziskovanje doživljanja možnosti participacije uporabnikov centra z vidika uporabnikov in zaposlenih. Z umikom telefonov iz situacije sem želela odpreti prostor, ki podpira kreativnost in sodelovanje med uporabniki. Menim, da je izvedba akcije Dan brez telefona pripomogla k ponovnemu razmisleku o možnostih participacije v centru in izboljšav na tem področju.
3.2 Namen in cilji raziskave
Z izvedbo akcije Dan brez telefona v mladinskem centru želim ugotoviti, koliko participacije je bilo otrokom in mladostnikom dopuščeno v celotnem procesu, kakor to opredeljujejo sami, in kje so bile spregledane priložnosti za njihovo participacijo.
23 Cilji
1. Ugotoviti pomen procesa akcije Dan brez telefona z vidika udeleženih otrok in mladostnikov.
2. Raziskati vidik udeleženih otrok in mladostnikov glede možnosti za sodelovanje.
3. Ugotoviti raven participacije procesa oblikovanja Dneva brez telefona in raziskati možnosti za izboljšave.
3.3 Raziskovalna vprašanja
1. Kako otroci in mladostniki vrednotijo Dan brez telefona?
2. Kako otroci in mladostniki opredeljujejo svoje možnosti za soustvarjanje Dneva brez telefona skozi celoten proces?
3. V kolikšni meri je bil proces oblikovanja Dneva brez telefona participatorno izpeljan in kje so možnosti za izboljšave?
3.4 Raziskovalna metodologija
Izvedla sem kvalitativno raziskavo, in sicer akcijsko raziskavo kratkega obsega in enostavnejše zasnove. Tehniki zbiranja podatkov sta bili opazovanje z udeležbo ter skupinski intervju.
3.4.1 Vzorec in postopek izbire
Vzorec otrok, vključenih v raziskavo, je bil priložnosten. Predstavljajo ga vsi posamezniki, ki so se udeležili Dneva brez telefona, bilo jih je 26 ob prvi izvedbi in 15 ob drugi1, starih med 10 in 12 let. Prisotni so bili tako dečki kot deklice, v obeh primerih je bilo nekaj deklic več kot dečkov. Otroci, ki so sodelovali pri Dnevu brez telefona, so stalni uporabniki centra. Z izvedbo te akcije so bili seznanjeni po komunikaciji z zaposlenimi na centru in spletnem sistemu, ki je povezan s šolskim sistemom in ga uporabljajo v Aarhusu.
3.4.2 Postopek zbiranja podatkov
Svoja opažanja glede možnosti za participacijo mladih na vsakodnevni ravni v mladinskem centru sem zapisovala v obliki dnevnika. Ob tem sem bila pozorna tudi na prisotnost telefonov v mladinskem centru in načine uporabe le-tega. Opažanja sem
1 Za pojasnitev dveh izvedb Dneva brez telefona glej tabelo 2 v poglavju Rezultati.
24
zapisovala praviloma po zaključku delovnega dne ob prihodu domov. Za kasnejše zapisovanje opažanj sem se odločila, ker sem ocenila, da bi se s sprotnim zapisovanjem neprestano umikala iz trenutnega dogajanja ter interakcije z mladimi in morda zamudila kaj pomembnega ali pa umetno pretrgala grajenje odnosa z mladimi.
Prav tako sem si z zapisovanjem ob prihodu domov namenila nekaj trenutkov refleksiji preteklega dne ter se morda bolje pripravila na naslednji dan (čemu nameniti več pozornosti, še koga povprašati o kakšni temi ipd.).
Poleg svojih opažanj sem za mnenje o možnostih participacije otrok in mladostnikov v centru zaprosila eno od zaposlenih pedagoginj. Svoje razmišljanje je zapisala in mi ga posredovala po e-pošti.
Skozi februar smo skupaj z ostalimi pedagogi zbirali mnenja mladih o izvedbi Dneva brez telefona, ki smo jih potem odrasli zapisali na listke in zbirali na oglasni deski v pisarni.
Podatke sem zbirala tudi z uporabo nestrukturiranih intervjujev. Te sem izvedla tako z zaposlenimi kot z udeleženci Dneva brez telefona v prostorih mladinskega centra.
Kadar sem pridobila njihovo privolitev, sem intervjuje posnela, kar se je zgodilo v dveh primerih (skupinski intervju z zaposlenimi in intervju z mladostnico), kadar privolitve nisem pridobila, pa sem si podatke zapisovala sproti (intervju z mladostnikom).
Intervjuji so trajali med 3 in 16 minut, najdaljši je bil intervju z zaposlenimi. Vsi trije intervjuji so bili izvedeni 25. 5. 2020 med 12.00 in 14.00. Čeprav sem pred izvedbo načrtovala, da bodo vsi intervjuji skupinski, se je to uresničilo le pri intervjuju z zaposlenimi. Pri intervjujih z uporabniki se je skupina hitro razpršila, ko je na moje vprašanje začel odgovarjati en posameznik. Ostali so izgubili zanimanje, se počasi umaknili in nadaljevali svoj pogovor ali igro. Pri tem bi lahko posegla sama in bi skupinico skušala zadržati pri intervjuju, vendar sem imela občutek, da bom na ta način razvrednotila posameznika, ki mi je pričel odgovarjati ter mu dala občutek, da mi njegovo mnenje ni dovolj pomembno in s tem razvrednotila njegov odgovor. Pri tem moramo imeti v mislih tudi, da so intervjuji potekali v angleščini, kar pri mladih, s katerimi sem bila v stiku, v večini povzroči padec motivacije za sodelovanje v pogovoru, saj je treba vložiti več truda v komunikacijo v angleščini v primerjavi s komunikacijo v njihovem maternem jeziku.
25 3.4.3 Postopek obdelave podatkov
Za obdelavo podatkov sem uporabila kodiranje zapisov intervjujev in analizo dokumentarnih virov, pri čemer sem se opirala na teoretična izhodišča o kvalitativnem raziskovanju po Mescu (1998). Ob izvedbi intervjujev sem udeležence prosila za dovoljenje snemanja intervjuja in posnetke za tem, ko sem jih pretipkala, tudi izbrisala.
Kadar dovoljenja za snemanje nisem dobila, sem si pridobljene podatke sproti zapisovala. Ob zapisu intervjujev sem imena udeležencev spremenila in jih označila z naključno izbrano črko za ohranjanje anonimnosti sodelujočih.
3.4.4 Rezultati
Načrtovani raziskovalni del sem bila zaradi nepredvidene situacije, izbruha koronavirusa in sprejemanja potrebnih omejitev na ravni države Danske, primorana prilagoditi novim razmeram. Postopek zbiranja podatkov je bil od 11. 3. 2020 prilagojen možnostim izvedbe stikov v mladinskem centru. Kratek oris dogajanja in prilagoditve, ki sem jih uvajala, so prikazane v tabeli 2 za lažje razumevanje celotnega procesa.
Tabela 2: Načrtovana in dejanska izpeljava raziskovalnega dela diplomskega dela
NAČRTOVANA IZPELJAVA DEJANSKA IZPELJAVA
16. 12. 2019: izražena potreba otrok po zmanjšanju uporabe telefonov med njimi
16. 12. 2019: izražena potreba otrok po zmanjšanju uporabe telefonov med njimi 7. 1. 2020: pobuda z moje strani, da se
organizira prostor, ki omogoča otrokom participacijo v manjši skupini brez uporabe telefonov pod mojim koordinatorstvom
7. 1. 2020: pobuda iz moje strani, da se organizira prostor, ki omogoča otrokom participacijo v manjši skupini brez uporabe telefonov pod mojim koordinatorstvom
21. 1. 2020: sestanek s sodelavci o oblikovanju Dneva brez telefona na ravni mladinskega centra
21. 1. 2020: sestanek s sodelavci o oblikovanju Dneva brez telefona na ravni mladinskega centra
mesec februar: zbiranje mnenj otrok o Dnevu brez telefona
mesec februar: zbiranje mnenj otrok o Dnevu brez telefona
25. 2.–28. 2. 2020: organiziranje dogajanja za Dan brez telefona
20. 2. 2020: ideja otrok o organiziranju
»Midtbyklubben ima talent« in izdelava prijavnih plakatov
26
2. 3. 2020: Dan brez telefona 2. 3. 2020: skrajšana2 izvedba Dneva brez telefona in »Midtbyklubben ima talent«
9. 3. 2020: skupinski intervju z udeleženci Dneva brez telefona
9. 3. 2020: ponoven poskus Dneva brez telefona v zmanjšanem3 obsegu
17. 3. 2020: skupinski intervju s sodelavci na jutranjem sestanku
11. 3. 2020: v večernih urah novica o zaprtju vzgojno-izobraževalnih institucij na Danskem zaradi poslabšanja razmer epidemije Covid-19 z naslednjim dnem 16. 3.–27. 3. 2020: zbiranje vtisov z
uporabo plakata in nalepk
15. 4. 2020: ponovno odprtje centra v zelo omejenem obsegu, v katerem se na delo nismo vrnili prostovoljci
25. 5. 2020: po rahljanju ukrepov se na center vrnem za en dan, takrat opravim skupinski intervju s sodelavci in kasneje tudi z otroki, ki pridejo v center
Razmere in odzivanje oblasti na situacijo ob pojavu pandemije so se med državami razlikovali. Časovnica ukrepov, sprejetih na Danskem, kjer sem bivala med nastajanjem diplomskega dela in izvajala raziskovalni del diplomskega dela, je torej drugačna od poteka sprejemanja in opuščanja ukrepov za zajezitev širjenja bolezni v Sloveniji. Za jasnejšo predstavo o okoliščinah nastanka diplomskega dela sledi podrobnejši opis sprejemanja ter opuščanja ukrepov na Danskem ter njihov vpliv na delovanje mladinskega centra Midtbyklubben in moje delo.
11. 3. 2020
V večernih urah po medijih izvem, da se bodo v naslednjih dneh zaprle vzgojno- izobraževalne ustanove, in sicer visokošolske ter srednješolske ustanove, knjižnice že z naslednjim dnem, osnovne šole, vrtci in mladinski centri ter podobne ustanove, ki
2 Do skrajšane izpeljave Dneva brez telefona je prišlo zaradi zgodnjega zaprtja mladinskega centra, ta dan zaradi premajhnega števila pedagogov v centru (čas gripe, smrt v družini, dopust). Na ta dan sta bili poleg mene v centru le še dve pedagoginji, zato smo center zaprli že ob 17.00.
3 Izvedba Dneva brez telefona v zmanjšanem obsegu je bila posledica zmanjšanja števila mladih v centru. Glede na upad števila mladih v centru v tem času sklepam, da je vplivalo naraščanje števila okužb z novim koronavirusom na Danskem in vse več zadrževanja doma. Kasneje ta teden so se tudi zaprle vzgojno-izobraževalne institucije na Danskem.
27
delajo z mladimi, pa do konca tedna uradno še lahko sprejemajo posameznike (četrtek in petek), s ponedeljkom pa se vse zapira za 2 tedna. Zaposlenim v zasebnem sektorju je priporočeno, da delajo od doma.
12. 3. 2020
Prejmem sporočilo od vodje mladinskega centra, da imamo ob 12.00 sestanek v centru, da se dogovorimo o nastali situaciji. Na sestanku izvemo, da bo center zaprt za 14 dni in v tem času naj delamo od doma, kolikor je to pač mogoče. Ta in naslednji dan je center še odprt, če bi slučajno kdo prišel, vendar ta dan za kratek čas pride le eno dekle, da prevzame denar za aktivnost, ki je bila odpovedana. Naslednji dan me vodja obvesti, naj ostanem doma, saj ne pričakujejo nobenega uporabnika.
23. 3. 2020
Oblasti sporočijo, da se ukrepi podaljšajo še za 14 dni. Ponovno odprtje mladinskega centra je načrtovano za sredo, 15. 4. 2020 (in ne že v ponedeljek zaradi praznovanja velike noči).
15. 4. 2020
Vodja centra mi sporoči, da se s ponovnim odprtjem centra vsi še ne vračamo na delo in tako tudi jaz še ostajam doma. Mladinski centri se odpirajo samo za otroke, ki obiskujejo četrti in peti razred osnovne šole. Razlog za to je ponovno odprtje osnovnih šol za učence do 5. razreda. Delo v mladinskem centru poteka pod strogimi pravili, in sicer morajo starši vsakega otroka, ki bo tisti dan prišel v center, predhodno prijaviti preko spletnega sistema. Vsak od pedagogov, ki so prišli na nazaj na delo, je odgovoren za svojo skupinico otrok, ta zajema približno 5 otrok. Skupine so med seboj ločene, vsaka se zadržuje na prostoru, določenem zanjo, čim več aktivnosti se poskuša izvesti na prostem. Skupine otrok so oblikovane glede na sestavo razredov v šoli. Tisti otroci, ki so skupaj v skupini v razredu (ti so deljeni na 2 dela), so skupaj tudi v mladinskem centru. Center je odprt le za 3 ure, v tem času pa se ne pripravlja obroka, kot je bilo običajno pred zaprtjem.
28. 4. 2020
Za starejše uporabnike mladinskega centra (od 6. razreda naprej) vzpostavijo elektronsko obliko komunikacije s pedagogi in aktivnosti na daljavo.
28 18. 5. 2020
Šole in mladinski centri se odprejo tudi za starejše uporabnike. Center je sedaj odprt za uporabnike po običajnem odpiralnem času. Vsak pedagog je še vedno odgovoren za svojo skupino otrok, le da so te sedaj večje in slonijo na delitvi med razredi v šoli, ne več na delitvi na skupine znotraj razredov. Ponovno se prične pripravljati obrok v centru, vendar pri tem uporabniki ne sodelujejo. Zaposleni morajo ohranjati 1 meter razdalje med seboj in otroki ter sodelavci.
Rezultate akcijske raziskave sem pridobila na podlagi naslednjih dokumentov:
- prepis pogovora z zaposlenimi (25. 5. 2020), - prepis pogovorov z uporabniki (25. 5. 2020), - dnevniški zapiski,
- poročilo o izvedbi »Midtbyklubben ima talent«,
- e-poštna korespondenca z eno od zaposlenih (19. 5. 2020 in 2. 6. 2020).
S kodiranjem pridobljenih zapisov sem prišla do kod prvega in drugega reda, ki sem jih nato uvrstila v naslednje kategorije:
- doživljanje Dneva brez telefona in omejitev, - sodelovalni proces Dneva brez telefona, - vloga odraslih,
- vloga telefonov,
- participatorna praksa v mladinskem centru.
Doživljanje Dneva brez telefona in omejitev: V tej kategoriji so zajete kode drugega reda, ki označujejo doživljanje Dneva brez telefona z vidika uporabnikov in doživljanje izvedbe šova Midtbyklubben ima talent. Prav tako vključuje odzive uporabnikov na omejitve uporabe telefonov, njihovo razumevanje omejitev in opažene odzive na omejitve. Tu so zbrani odzivi in mnenja uporabnikov glede omejitev ter opažanja odraslih tako pred samo izvedbo Dneva brez telefona kot med izvedbo in po njej.
Sodelovalni proces Dneva brez telefona: Tu so zbrane kode drugega reda, ki označujejo izjave o poteku načrtovanja in izvedbe Dneva brez telefona z vidika sodelovanja uporabnikov in odraslih. V središču tega je izvedba šova Midtbyklubben ima talent, ki je bila glavna aktivnost na Dan brez telefona in se je odvila na pobudo
