UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
JAN LŐRINC
SODELOVANJE S STARŠI NA DVOJEZIČNEM OBMOČJU V VRTCU LENDAVA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
JAN LŐRINC
Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak Somentorica: dr. Sanja Berčnik, doc.
SODELOVANJE S STARŠI NA DVOJEZIČNEM OBMOČJU V VRTCU LENDAVA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici, izr. prof. Tatjani Devjak, ter somentorici, dr. Sanji Berčnik, doc., za ves trud, usmerjanje, pomoč in spodbudne besede.
Hvala vrtcu Lendava – Lendvai Óvoda, strokovnim delavcem, vodstvu ter staršem za sodelovanje pri raziskovalnem delu diplomske naloge.
Hvala moji družini in dekletu Nastji za nasvete, pomoč ter spodbudo.
POVZETEK
Diplomska naloga Sodelovanje s starši na dvojezičnem območju v vrtcu Lendava – Lendavai Óvoda je sestavljena iz dveh delov: teoretičnega in empiričnega. V prvem, teoretičnem delu smo opisali družino, njene naloge in funkcije ter različne tipe, ki jih srečujemo v našem vsakdanjem življenju. V nadaljevanju smo opisali vrtec kot institucijo, na kratko predstavili kurikulum za vrtce in njegove cilje, ki so za strokovne delavce, zaposlene v vrtcu, izjemnega pomena. Predstavili smo pomen sodelovanja med starši in vrtci in opredelili tudi modele sodelovanja med starši in vrtcem. Oblike sodelovanja s starši smo predstavili kot formalne in neformalne. Pri sodelovanju med starši in vrtcem smo se osredotočili predvsem na komunikacijo, saj je v vrtcu Lendava – Lendavi Óvoda le-ta nepogrešljiva, tudi zaradi dvojezičnosti. V empiričnen delu diplomske naloge smo predstavili rezultate raziskave, ki smo jih pridobili z uporabo dveh različnih vprašalnikov. V raziskavi smo želeli izvedeti, na kakšne načine se starši vključujejo v dvojezični vrtec v Lendavi in katere so najpogostejše oblike sodelovanja v njem. V raziskavi smo ugotavljali, ali se pri sodelovanju med strokovnimi delavci in starši pojavljalo kakšne težave. Predvsem pa nas je zanimalo mnenje staršev o njihovi vključenosti v življenje in delo vrtca. Rezultati raziskave so nam pokazali, da velika večina staršev in strokovnih delavcev daje velik pomen medsebojnemu sodelovanju. Pri oblikah sodelovanja se je večina staršev opredelila za uvajanje otroka v vrtec, komunikacijo pri oddaji in sprejemu otroka in govorilne ure, za najmanj pomembno pa so izbrali komunikacijo po telefonu in e-pošti. Rezultati raziskave so tudi pokazali, da strokovni delavci med najpomembnejše oblike sodelovanja prištevajo uvajanje otroka v vrtec in roditeljske sestanke, med najmanj pomembne pa komunikacijo po telefonu in e-pošti.
Ključne besede:
Sodelovanje, vrtec, dvojezičnost, družina, starši.
ABSTRACT
Diploma Thesis Collaboration with Parents in the Bilingual area of the Kindergarten of Lendava - Lendavai Óvoda consists of two parts: theoretical and empirical. In the first, theoretical part, we described the family, its tasks and functions, and the different types we encounter in our daily lives. In the following, we described the kindergarten as an institution, briefly presented the Curriculum for kindergartens and its goals, which are extremely important for professionals employed in the kindergarten. We presented the importance of cooperation between parents and kindergartens and also defined models of cooperation between parents and kindergarten. Forms of cooperation with parents were presented as formal and informal.
In the cooperation between parents and the kindergarten, we focused mainly on communication, as in the kindergarten Lendava - Lendava Ówater is only indispensable, also due to bilingualism. In the empirical part of the diploma thesis, we presented the results of the research, which were obtained using two different questionnaires. In the research, we wanted to find out in what ways parents get involved in a bilingual kindergarten in Lendava and what are the most common forms of cooperation in it. In the research, we determined whether there were any problems in the cooperation between professionals and parents. Above all, we were interested in the opinion of parents about their involvement in the life and work of the kindergarten. The results of the research showed that the vast majority of parents and professionals attach great importance to mutual cooperation via telephone and e-mail. The results of the research also showed that professionals consider the introduction of a child in kindergarten and parent meetings to be among the most important forms of cooperation, and communication by telephone and e-mail among the least important.
Keywords:
Cooperation, kindergarten, bilingualism, family, parents.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 DRUŽINA... 2
2.1 Opredelitev in pomen družine ... 2
2.2 Naloge in funkcije družine ... 3
2.3 Tipi družin... 5
2.3.1 Jedrna družina... 5
2.3.2 Razširjena družina ... 5
2.3.3 Reorganizirana družina ... 6
2.3.4 Rejniške družine ... 6
3 VRTEC ... 7
3.1 Vrtec kot institucija ... 7
3.2 Kurikulum za vrtce ... 8
4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI ... 9
4.1 Pomen sodelovanja vrtca s starši... 9
4.2 Modeli sodelovanja s starši ... 11
4.2.1 Klientski model sodelovanja ... 12
4.2.2 Menedžerski model sodelovanja ... 12
4.2.3 Partnerski model sodelovanja... 13
4.3 Oblike sodelovanja s starši ... 15
4.3.1. Formalne oblike sodelovanja s starši ... 15
4.3.2. Neformalne oblike sodelovanja s starši ... 18
5 KOMUNIKACIJA ... 19
5.1 Opredelitev komunikacije ... 19
5.2 Oblike komunikacije ... 20
5.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši ... 21
5.4 Dvojezičnost ... 22
6. EMPIRIČNI DEL ... 24
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 24
6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema ... 25
6.2.1 Raziskovalna vprašanja ... 25
6.3 Raziskovalna metoda ... 25
6.3.1 Osnovna raziskovalna metoda ... 25
6.3.2 Opis vzorca... 25
6.3.3 Postopki zbiranja podatkov ... 26
6.3.4 Postopki obdelave podatkov ... 26
6.4 Rezultati in interpretacija ... 26
6.4.1 Mnenje staršev in vzgojiteljev o načinih vključevanja v dvojezični Vrtec Lendava – Lendvai Óvoda ... 26
6.4.2 Oblike sodelovanja s starši, ki se jih starši najpogosteje udeležujejo ... 29
6.4.3 Mnenje vzgojiteljev in staršev o težavah, ki se pojavljajo pri komunikaciji med vzgojitelji in starši ... 30
6.4.4 Mnenje staršev o njihovi vključenosti v življenje in delo vrtca ... 33
6.4.5 Kako si starši in strokovni delavci predstavljajo uspešno sodelovanje ... 34
7 ZAKLJUČEK... 36
8 LITERATURA ... 38
9 VIRI ... 41
10 PRILOGE ... 42
10.1 Anketi vprašalnik za starše ... 42
10.2 Anketni vprašalnik za strokovne delavce ... 44
KAZALO TABEL Tabela 1: Mnenje staršev o pomembnosti naštetih oblik sodelovanja z vrtcem ... 27
Tabela 2: Mnenje strokovnih delavcev o pomembnosti naštetih oblik sodelovanja z vrtcem 28 Tabela 3: Zadovoljstvo staršev z izbiro izobraževanj za starše, ki jih ponuja vrtec ... 29
Tabela 4: Oblike sodelovanja, ki se jih starši najpogosteje udeležujejo ... 29
Tabela 5: Mnenje staršev o tem, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi in starši enakovredna ... 30
Tabela 6: Mnenje strokovnih delavcev o tem, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi in starši enakovredna ... 30
Tabela 7: Ocena staršev ali strokovni delavci v zadostni meri obvladajo madžarščino ... 31
Tabela 8: Mnenje strokovnih delavcev glede pogostosti odzivanja staršev na njihove pobude ... 31
Tabela 9: Strinjanje strokovnih delavcev s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja pripomore h kakovostnejši komunikaciji s starši ... 32
Tabela 10: Mnenje strokovnih delavcev glede pomembnosti podpore s strani vodstva vrtca pri sodelovanju s starši ... 32
Tabela 11: Samoocena strokovnih delavcev glede kompetentnosti za sodelovanje s starši ... 33
Tabela 12: Mnenje staršev o njihovi vključenosti v vzgojno-izobraževalni proces ... 34
1
1 UVOD
»Družina je tam, kjer se življenje začne,
in se ljubezen nikoli ne konča.«
(neznan avtor)
Kot otrok sem rad hodil v vrtec, tam sem imel prijatelje in dve prijazni srčni vzgojiteljici, ki sta me vzeli v naročje, ko sem ju potreboval. Moji začetki v vrtcu, ko sem bil star štiri leta, niso bili najbolj lahki. Ne zame in ne za moja starša, saj jima je bilo težko pri srcu, ko sta me – oklepajoč se maminega ali očetovega naročja, s solznimi očmi in upiranjem – zaradi službe morala pustiti v vrtcu. Po pogovoru z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice sta me moja starša vedno lažje pustila v vrtcu. Zaupala sta jima in vedela sta, da bosta, ko prideta po mene, izvedela vse pomembne informacije tistega dne. Verjetno je bilo zaradi njihovega zaupanja tudi meni vedno lažje hoditi v vrtec in kmalu sem se na vrtec tako privadil, da nisem hotel domov.
Vesel in ponosen sem bil, ko smo imeli skupna druženja, takrat sta moji vzgojiteljici klepetali tudi z mojima staršema in jima povedali, kako je z mano v vrtcu, npr. da rad sodelujem (no, pa tudi, če kdaj nisem ravno pridno sodeloval).
Ta mali fant je zdaj odrasel, pa vendar v sebi še vedno skriva najlepše spomine iz vrtca in se spominja, kako so sodelovale osebe, ki so mu bile najbližje, osebe, ki jih je imel rad, osebe, pri katerih je vedno našel toplo naročje, pri katerih je bil cenjen in spoštovan.
Zato sem se odločil, da bom to temo obdelal v svojem diplomskem delu, predstavil pravno- formalni okvir sodelovanja med domom in vrtcem ter pomen sodelovanja med strokovnimi delavci in starši s ciljem zagotoviti zdrav psihofizični razvoj predšolskega otroka.
2
2 DRUŽINA
2.1 Opredelitev in pomen družine
V Zakonu o zakonskih zvezah in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004), natančneje v 2. členu, je poudarjeno, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Zapisano je tudi, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, čigar pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine. Dolžnost in pravica staršev je, da s svojo neposredno skrbjo in dejavnostjo otroku omogočajo uspešen telesni in duševni razvoj. Te pravice so med družinskimi člani enake, ne glede na to, ali so otroci rojeni v zakonski zvezi ali izven nje (prav tam).
T. Rener (1995) pravi, da je družina skupina ljudi, ki je na zakonit način povezana v sistem ženitnih in sorodstvenih vezi in na urejen način opravlja določeno (skupno) delo. Temu delu na najsplošnejši ravni rečemo biološka in družbena reprodukcija: rojevanje in vzgoja otrok (prav tam; str. 11). Družina je sistem, ki je ves čas v obojesmernem stiku z vsem, kar se dogaja v njegovem okolju. Lahko jo opredelimo kot skupnost oseb na različnih stopnjah razvoja, ki so med seboj povezane na različne načine in so med seboj odvisni. To seveda ne pomeni, da so med seboj odvisni za osnovne potrebe preživetja, temveč da se ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo na čustvenem, spoznavnem, socialnem doživljanju osebne rasti vsakega družinskega člana. Pogosto pravimo, da vse, kar se zgodi oziroma dogaja enemu članu družine, se na nek način zrcali na vseh preostalih (Tomori, 1994). V SSKJ piše, da je družina »skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki«, kjer navajajo tudi primera »enostarševske družine«
in »istospolne družine«. V podpomenu pa piše, da je družina tudi »skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja enega od staršev z otrokom, otroki« (Devjak in Berčnik, 2018).
Družino lahko v ožjem smislu definiramo kot jedrno družino, to sta dve ali več oseb, ki bivajo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj povezane v zakonsko zvezo, kohabicijo ali v starševskem razmerju. To nam utemeljuje razlago, da se med družine uvrščajo pari brez otrok, pari z enim otrokom ali več in eden od staršev z enim ali več otroki. (Rener idr., 2006). Družina zato postaja vse manj reproduktivna funkcija družbenega sistema in je vedno bolj čisto preprosta življenjska skupnost (Rener, 1995). Kljub temu pa večina ljudi družino postavlja na prvo mesto. Če je v družini vse, kot si posameznik želi, mu to daje globoko občutje vrednosti in smisla, s pomočjo katerih lažje premaguje ovire v življenju.
3
V kulturah po svetu družino opredeljujejo različno, predvsem z vidika njenih članov. V zahodnih družbah je uveljavljeno pravilo monogamnosti, poznamo pa tudi nekaj takšnih držav, v katerih je sprejemljivo, da ima mož več žena. Pojmovanje družine se je skozi čas in zgodovinska obdobja spreminjalo. Kot zanimivost, družino so v Britaniji še pred stotimi leti sestavljali starši, otroci, stari starši in sužnji. Družina najpogosteje predstavlja starša nasprotnega spola, dva otroka, ljubeče stare starše, ki živijo skupaj v družinski sreči. Takšnim družinam pravimo »normalne«, pa čeprav je stvarnost večine ljudi povsem drugačna (Asen, 1995).
2.2 Naloge in funkcije družine
Musek (1995) pravi, da človek živi družinsko življenje, odkar obstaja. Človeštvo se je moralo prilagoditi takšnemu načinu, ki omogoča, da bo lahko ena generacija vrsto let skrbela za druge generacije. Zato je edini primeren le družinski način življenja, kjer so vloge staršev namenjene osnovnemu, dolgoročnemu cilju. »Kakor človek ni samo biološko in socialno bitje, tudi družina ni samo biološka in socialna skupnost. Je tudi duhovna kategorija. Družina je vir in okvir posameznikovega duševnega razvoja, njegove duhovne in osebnostne rasti.« (Musek, 1995, str. 128) Vsaka družina je drugačna, posebna in različna. Temu bi lahko rekli, da je vsaka družina svet zase. Vsaka družina ima svoje navade, posebne značilnosti in pravila. V družini velikokrat prihaja do različnih kriznih situacij (bolezen, brezposelnost, smrt katerega izmed družinskih članov), ki jo lahko hitro »porušijo«. Zato morajo družine odkriti načine za vnovično vzpostavitev ravnovesja (Asen, 1995).
Družina je v zgodovini človeštva imela vedno svoje posebno mesto. Njena vloga se je s časom, drugačnimi življenjskimi, političnimi, tehnološkimi in gospodarskimi razmerami spreminjala.
Vsak član družine ima svojo vlogo. Ne le spol in razvojno obdobje, tudi osebnostne značilnosti in potrebe vsakega posameznika določajo vlogo v družini. Družinske vloge označujejo še mnoga druga, bolj intimna in osebna dogajanja med družinskimi člani. Materine vloge ni mogoče opisati brez vključevanja otrok in tudi otroštva ne, če pri njem ne označimo vloge staršev (Tomori, 1994). T. Devjak in S. Berčnik (2018) navajata dve vrsti družin – funkcionalno in nefunkcionalno. Funkcionalna družina daje svojim družinskim članom možnost razvoja samozaupanja in zgraditi vrednostni odnos do sebe. V takšni družini se posameznik nauči navezovati čustvene odnose z drugimi in vzpostavljanja ustreznih razmejitev
4
med seboj in drugimi. Preko vseh teh odnosov počasi prevzema odgovornost za svoja dejanja in se prilagaja drugim. Pri funkcionalni družini družina otroka pripravi na socialno, odgovorno in samostojno življenje. Nefunkcionalna družina svojih funkcij ne opravlja učinkovito ali pa jih sploh ne opravlja. Do tega pride zaradi slabe komunikacije, stresa, šibkega izražanja čustev, slabih življenjskih razmer itn.
Avtorici (prav tam) ločita pet funkcij družine:
1. Biološko-reproduktivno (nadaljevanje rodu);
2. Gospodarsko/ekonomsko (vključuje skrb za materialne potrebe družine);
3. Pravno-varstveno (varovanje otrokovih pravic);
4. Kulturno-vzgojno;
5. Socializacijsko funkcijo (prav tam, str. 167).
Glavna funkcija družine je biološka skrb za otroka (rojevanje velikega števila otrok, nekdaj glavna funkcija družine), ampak se pri tem ne smemo ustaviti. Ta funkcija je bila pomembna z vidika ohranjanja človeške vrste, saj je bila umrljivost precej večja. Ženske so nekoč rojevale vsako leto in s tem povečale svoje tveganje za umrljivost, moški pa so živeli v povprečju dlje.
Sčasoma pa se je zaradi postopnega omejevanje rojstev to spremenilo, torej rojevalo se je manj otrok, ampak so le-ti ostali pri življenju. Izobrazba, poklicna usmeritev in pozneje tudi kontracepcija so bistveno vplivala na zavestno načrtovanje družin. V primerjavi z mestom so na podeželju še vedno prevladovale velike družine, saj je bila potreba po delu oziroma delovni sili velika. Pomembna funkcija družine je tudi ta, da le-ta v zadostni meri zagotavlja socialne potrebe posameznikov (varnost, ljubezen, socialen stik in individualnost med člani). Družina je pomembna tudi z vidika gospodarske/ekonomske funkcije, kar pomeni, da je socialnovarstvena ustanova, zdravstvena ambulanta, nosilka pravnih funkcij in moralnih sistemov. Ekonomska funkcija se nanaša predvsem na urejanje bivališča, medsebojno pomoč članov v družini in skupno lastnino. Med najpomembnejšimi funkcijami v družini je socializacijska in kulturna funkcija, ki otroka seznanja z osnovnimi socialnimi vlogami, kulturna pa omogoča pridobivanje besednega zaklada (izobraževanje) in pojmovne lastnosti.
Ker pa primarna socializacija poteka v družini, pa je pomembna čustvena podpora, ki si jo med seboj nudijo družinski člani (Devjak in Berčnik, 2018).
5 2.3 Tipi družin
Najmanjša enota družine je nuklearna družina, največja pa razširjena družina. OZN je razvil svoje definicije družine in predlagal tipologijo, ki ločuje med jedrnimi družinami (biološke) in socialnimi jedrnimi družinami, enostarševskimi družinami, adoptivnimi družinami, reorganiziranimi družinami, poligamnimi razširjenimi in večgeneracijskimi (Devjak in Berčnik, 2018).
2.3.1 Jedrna družina
Pri jedrni družini govorimo o dvogeneracijski družini, to najpogosteje pomeni, da živijo skupaj starši in (biološki ali posvojeni) otroci. Jedrno družino imenujejo tudi nuklearna družina, ki velja za model moderne družine. Med jedrne družine uvrščamo biološke in socialne jedrne družine, enostarševske družine in adoptivne družine (Devjak in Berčnik, 2018). Razlika v med socialnimi in biološkimi družinami je ta, da sta pri slednjih starša biološka, pri socialnih pa eden izmed staršev na primer ni biološki starš. Enostarševske družine pomenijo, da je prisoten le eden od staršev. Enostarševske družine lahko nastanejo takoj ob rojstvu – enoroditeljska izvorna materinska (če za otroka skrbi mati) in enoroditeljska izvorna očetovska (če za otroka skrbi oče). Enostarševske družine pa lahko nastanejo tudi zaradi smrti ali razveze očeta, matere. Obstajajo tudi pogojno enostarševske družine, ki nastanejo, če eden izmed staršev ni prisoten zaradi bolezni, zdravljenja ali druge odvisnosti. Enostarševske družine so vedno bolj pogoste, saj so ženske s svojo enakopravnostjo ekonomsko in socialno neodvisne od moških (Rener idr., 2006). Pri adoptivnih družinah so otroci posvojeni (lahko tudi samo eden) (Devjak in Berčnik, 2018).
2.3.2 Razširjena družina
Razširjeno družino sestavljajo člani iz več jedrnih družin oz. jo sestavljajo člani več kot dveh generacij (Rener idr., 2006). Razširjena družina nastane tudi, če po rojstvu otroka mlad par ostane pri starših (Praper, 1995). Tu gre za vertikalno razširjeno družino. Pri takšni vrsti družine so člani med seboj zelo povezani in navezani drug na drugega. Zaradi rednih osebnih stikov si med seboj nudijo vzajemno oporo in pomoč. Poznamo pa tudi horizontalno razširjeno družino, kjer so dodani člani iste generacije (Devjak in Berčnik, 2018). V Sloveniji so pogoste razpršene razširjene družine. Tu gre za formalno ločeni družinski gospodinjstvi, ki ali živijo na
6
strnjenih lokacijah (ista hiša ali ločeno stanovanje) ali različnih lokacijah, vendar si nudijo pomoč in oporo na materialni, delovni, čustveni in storitveni ravni (Rener idr., 2006).
2.3.3 Reorganizirana družina
Reorganizirano družino pogosto imenujemo tudi preurejeno, sestavljeno družino. Sestavlja jo roditelj z otrokom in novim partnerjem ter s partnerjevimi otroki oz. skupnim otrokom (Čačinovič, 1995). To pomeni, da lahko v to družino vstopijo tudi otroci novega partnerja, ki so bili rojeni v njegovi prejšnji partnerski zvezi. T. Rener idr. (1995) pravi, da je eden od partnerjev biološki, drugi pa socialni starš. Skupno vsem tem družinam je, da se zaradi različnih vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. K reorganiziranim družinam štejemo tudi istospolne družine, ki vključujejo starša istega spola. T. Devjak in S. Berčnik (2018) takšne oblike poimenujeta netradicionalne in nekonvencionalne. V tem primeru istospolni starš prav tako nastopa do otroka kot biološki ali kot socialni starš. K reorganiziranim družinam pa prištevamo tudi etnično mešane družine.
2.3.4 Rejniške družine
Nekateri otroci v svojem otroštvu in mladostništvu zaradi različnih razlogov ne morejo odraščati v svojih »bioloških družinah«, zato jim je treba zagotoviti »nadomestno družino«. V takšnih družinah veljajo družinska pravila, saj ima takšna družina vse zakonitosti prave družine. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004, 8. člen) piše, da je rejništvo posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Zakon (ZZZDR, 2004, 6. člen) prav tako navaja, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vedno, kadar je ogrožen njihov razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) je beseda reja razložena kot popolna oskrba tujega otroka za plačilo. V sodobni družbi poznamo novo poimenovanje, in sicer »sooskrba«. Pri projektu sooskrbe gre za to, da v sklopu individualne projektne skupine začasno, dokler otrokova družina ne zmore v popolnosti poskrbeti za otroka, skrbništvo porazdeli na različne udeležence – starše, rejnike, Center za socialno delo in druge, ki so sposobni kvalitetno poskrbeti za otroka. Ta izraz ni le lepši, ampak bi nam lahko prinesel veliko dobrega, saj bi se izraz modela popolne oskrbe prenesel v postmoderno soustvarjanje projekta pomoči v družini (Sitar Surić, 2014).
7
3 VRTEC
3.1 Vrtec kot institucija
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (2011) piše, da so na območju Slovenije v 19. stoletju delovale različne oblike varstva predšolskih otrok (otroška zavetišča in zabavišča), financirale in ustanavljale pa so jih predvsem dobrodelne in cerkvene organizacije. V prihodnosti se je zaradi hitrega porasta deleža zaposlenih žensk povečala potreba po vključenosti otrok v vrtce.
Pred osamosvojitvijo Slovenije so vrtci leta 1980 dobili nov zakon (Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok). Po osamosvojitvi Slovenije je bila predšolska vzgoja vključena pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport (leta 1993). »Konceptualne, sistemske in vsebinske rešitve, ki so bile opredeljene v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995, 2011), Zakonu o vrtcih (1996, 2005), Kurikuluma za vrtce (1999), so vzpostavile skupni vrtec, ki ima notranjo sistemsko in vsebinsko členitev na dve starostni obdobji, sicer pa ohranja specifičnosti predšolske vzgoje in je hkrati smiselno povezan z osnovnošolskim izobraževanjem.« (prav tam)
Vrtec je izobraževalna institucija, ki lahko deluje kot javni ali zasebni zavod. Deluje na podlagi dveh zakonov o predšolski vzgoji, in sicer na podlagi Zakona o vrtcih (ZVrt, 1996, 2005) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 1996, 2007). Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996, 2007) ureja pogoje za opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja vzgoje in izobraževanja, tudi na področju predšolske vzgoje. Lokalna skupnost je dolžna zagotoviti predšolsko vzgojo in jo tudi financirati. Zakon o vrtcih ureja predšolsko vzgojo, ki jo izvajajo javni in zasebni vrtci (temeljne naloge vrtcev, načela predšolske vzgoje, cilji predšolske vzgoje, jezik, uresničevanje pravic manjšin, otroci s posebnimi potrebami, pravice romske skupnosti, pravica do izbire programov ipd.). Posameznikova vprašanja bolj podrobno urejajo podzakonski predpisi. Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI, 2001), ureja uresničevanje pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti tudi na področju predšolske vzgoje. Strokovni delavci v dvojezičnem vrtcu morajo obvladati slovenski in madžarski jezik.
8 3.2 Kurikulum za vrtce
Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je bil oblikovan na osnovi analiz, predlogov in rešitev, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995, 2011, Zakon o vrtcih, Šolska zakonodaja I, 1996), kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja (Izhodišča kurikularne prenove, Nacionalni kulikularni svet, 1996). Ob tem, da Kurikulum za vrtce spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, z modernejšimi teoretskimi pogledi, rešitvami in pristopi na zgodnje otroštvo dopolnjuje in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).
V Kurikulumu za vrtce (prav tam) piše, da je to nacionalni dokument, ki strokovnim delavcem (vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, svetovalnim delavcem, ravnateljem) omogoča, da strokovno načrtujejo in izvajajo kakovostno predšolsko vzgojo, ki se ves čas spreminja in razvija. Pojem kurikula v vrtcu je širši in celovitejši od pojma programa, saj stremi k povezavi interakcij in izkušenj, s pomočjo katerih se otrok v vrtcu uči. Kurikulum vključuje veliko pogojev in ovir, zato se nam odpira široko polje »prikritega kurikuluma« (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Na jezikovno in narodnostno mešanih področij je vloga vrtcev ta, da razvijajo in ustvarjajo primerno podlago za razvoj dvojezičnosti, tako pri madžarski narodni skupnosti kot tudi pri italijanski. V Kurikulu so zato dodane vsebine, ki druge seznanjajo s kulturo in kulturno dediščino obeh narodov, ter ustrezna pedagoška in didaktična načela, ki so del dvojezične vzgoje in poučevanja (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).
Kurikulum za vrtce (1999) vključuje dejavnosti, ki jih razvrščamo v naslednja področja:
gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Med področji dejavnosti, ki se med seboj pogosto povezujejo, je razviden prispevek posamezne stroke. Znotraj svojih področij pa Kurikulum opredeljuje vlogo odraslih v vrtcu, cilje, primere dejavnosti in omogoča izbiro med njimi. Poudarki so na večjem spoštovanju in upoštevanju otrokove individualnosti, drugačnosti in zasebnosti. Pomembno je, da ima otrok možnost sodelovanja pri načrtovanju, oblikovanju ter sprejemanju odločitev in odgovornosti (prav tam).
9
V Kurikulumu za vrtce (1999) so predstavljeni cilji Kurikuluma za vrtce, iz katerih so izpeljana tudi načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenje v predšolskem obdobju ter globalni cilji in iz njih izpeljani cilji posameznih področij. V njem najdemo tudi predlagane dejavnosti posameznega področja dejavnosti, ki se med seboj prepletajo in postavijo v kontekst dnevnega življenja v vrtcu. Vzgojitelj si z vsebino in predlaganimi dejavnostni, ki mu ponujajo možne poti in načine uresničevanja ciljev, pomaga, kljub temu pa je na koncu on vedno tisti, ki presoja, odloča, kaj, kdaj in kako (prav tam).
4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI
4.1 Pomen sodelovanja vrtca s starši
V Kurikulumu za vrtce (1999, str. 24) piše, da je sodelovanje s starši pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da je sodelovanje med starši in vzgojitelji zelo zapleten in večdimenzionalen proces, temelji pa na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje (prav tam; str. 47). Povezava med vrtcem in starši je nujna, saj je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka izjemno velik in ga je nemogoče nadomestiti z delovanjem vrtca. Sodelovanje med vzgojitelji in starši je »sistem«, pri katerem ima vsaka stran svoje potrebe in pričakovanja. Če si vzgojitelji in starši med seboj prisluhnejo in zaupajo, sestavijo »celoto«, ki ustvari zdravega otroka (Žnidaršič, 2012).
Družina in vzgoja sta v njej pomembna dejavnika, ki omogočata zdrav in nemoten razvoj otroka. Med družinskimi člani so čustvene vezi ter stalni stiki in odnosi, zato je družina ta, ki omogoča čustven razvoj otroka. Vrtec ni nadomestilo za družinsko vzgojo in družinsko okolje, ampak le-to dopolnjuje in pomaga. Če želi vzgojitelj bolje spoznati otroka in njegovo obnašanje, bo moral prej dobro spoznati tudi njegovo družinsko okolje. Dokazano je, da uspešno sodelovanje med vrtcem in starši vpliva na uspeh otroka in učinkovitost vrtca.
Sodelovanje med vrtcem in starši je pomembno še posebej pri mlajših otrocih (Devjak in Berčnik, 2018). L. Prodanović (1981) pravi, da je pri sodelovanju s starši bistvenega pomena medsebojno spoštovanje. Pri tem morajo pobudo za dober odnos dati vzgojitelji in drugo osebje vzgojno-izobraževalnih institucij za predšolske otroke. Naloga vzgojiteljev je, da starše spoštujejo in se z njimi tesneje povežejo, tako jim bodo starši lažje zaupali in sprejemali pobude, skupne dogovore. Če staršem ne izkažemo dovolj spoštovanja, lahko pride do tega, da
10
se oddaljijo od vzgojno-izobraževalne ustanove, posledično pa bodo negativno vplivali in zavirali optimalen otrokov razvoj, ne da bi se tega zavedali (prav tam; str. 22-23).
J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da lahko pri sodelovanju s starši pričakujemo boljše rezultate na področju socializacije otrok. To se zgodi le v primerih, če tako na otroke kot tudi na starše delujemo na strokoven način . Starši in vzgojitelji na otroka ne vplivajo samo z vzgojnimi postopki, ampak v večji meri s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom pri medosebnih odnosih. Nekateri starši v okolju, kjer živijo in delajo, nimajo pogojev, da bi preko vzgoje zadovoljili svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. Zato imajo pomembno vlogo vzgojitelji, ki lahko vse to uresničujejo z dobrim sodelovanjem s starši. Starši se preko takšnega sodelovanja uspešno usposabljajo pri vplivanju na otrokov razvoj in pri uspešnosti njih samih. Avtorica za odnose med starši in vzgojitelji uporablja izraz medsebojni odnos, ker s tem zajame najpomembnejše sestavine tega odnosa. Če ni dobre komunikacije in medsebojnih odnosov, ni dobrega sodelovanja s starši.
Sodelovanje med vzgojitelji in starši v veliki meri posredno vpliva tudi na otroka, ki vse to čuti in dojema. Če je odnos med vzgojiteljem in starši dober, bo to pozitivno vplivalo tudi na otrokov razvoj. Sodelovanje je pomembno tudi zato, ker se otrok z vstopom v vrtec prvič sreča z neznanim socialnim okoljem. Ker na otroka vplivajo različni dejavniki okolja, je potrebno le-te med seboj združiti in jih povezati v smiselno celoto. Na sodelovanje s starši pa vpliva tudi sodelovanje med vsemi zaposlenimi, kar vpliva na vsestranski razvoj otroka in omogoča dobro počutje vseh v vrtcu (Žnidaršič, 2012). Starše moramo vključevati v življenje vrtca in na to ne smemo gledati kot na posebnost vrtca ali vzgojiteljev, ampak kot na sestavni del življenja. Ko se starši zavedajo, da je vzgojiteljeva skrb za njihovega otroka pristna, postane vez med njimi še trdnejša (Vonta, 1998).
Vzgojitelji se mora zavedati, da starši otroka poznajo bolje kot oni, saj poznajo del otrokovega udejstvovanja. Poznajo ga predvsem po njegovih sposobnostih, navadah in željah. Starši so po navadi zadovoljni z razvojem svojega otroka, ker ne morejo primerjati znanja in vedenja otrok iste starosti. Težave se pojavijo pozneje, ko se ukvarjajo z njim, pa še takrat se opravičujejo in se izgovarjajo, da je to značilno za to obdobje. Tudi starši znajo biti zelo občutljivi, kadar jim vzgojitelj skuša povedati, da svojega otroka ne pozna najbolje. Med pogovorom s starši se
11
moramo zato vedno vesti tako, da bodo občutili naše spoštovanje do njihovega znanja in izkušenj (Prodanovič, 1981).
4.2 Modeli sodelovanja s starši
Medsebojno sodelovanje pomeni bistveni temelj, ki ga gradijo stališča, prepričanja, vrednote in znanja, ki so si sicer lahko zelo različna, pa vendar nujna za medsebojno sodelovanje, katerega rezultat je predvsem zadovoljen, zdrav in srečen otrok. V literaturi lahko zasledimo več razlik med sodelovanjem in partnerstvom (Beguš, 2012).
Hornby (2000) izpostavi šest modelov sodelovanja med strokovnimi delavci in starši, ki se med seboj razlikujejo in si sledijo od minimalne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju do zagovarjanja aktivne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju. Ti modeli so:
1. zaščitniški model;
2. ekspertni model;
3. transmisijski model;
4. model obogatitve kurikuluma;
5. klientski model;
6. partnerski model sodelovanja (prav tam, str. 17).
Pri zaščitniškem modelu je funkcija strokovnega delavca in staršev ločena. Vzgoja in izobraževanje potekata v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo izvajajo strokovni delavci, naloga staršev pa je, da jih pripravijo na delo. Pri tem modelu sodelovanja s starši je glavni cilj izogibanje konfliktom. Pri ekspertnem modelu sodelovanja s starši, vzgojitelji starše obveščajo le o informacijah in navodilih o njihovem otroku. Strokovni delavci gledajo nase kot na strokovnjake na vseh področjih otrokovega razvoja in izobraževanja. Straši vzgojo in izobraževanje popolnoma prepustijo strokovnim delavcem in so zato v podrejenem položaju.
Težava pa je, da strokovni delavci pogosto spregledajo težave in sposobnosti otrok, saj ne dobijo ustreznih informacij od staršev. Pri transmisijskem modelu si sicer strokovni delavci prizadevajo, da so glavni strokovnjaki pri vzgoji in izobraževanju, ampak se zavedajo, da so pomemben vir informacij tudi starši. Znanje, ki ga imajo, želijo prenesti tudi na starše, ki lahko v veliki meri svojim otrokom pomagajo do lažjega napredka. Starši in strokovni delavci se pri tem modelu učijo drug od drugega, težava pa je, da se zaradi prevelikega vključevanja staršev
12
v vzgojno-izobraževalno delo veliko strokovnih delavcev počuti ogroženo (Devjak in Berčnik, 2018, str. 184-185).
T. Devjak in S. Berčnik (2018) kot najpogostejše modele sodelovanja opredeljujeta klientski, menedžerski in partnerski model sodelovanja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo, v tem primeru z vrtcem, le-te pa v nadaljevanju podrobneje opredeljujem.
4.2.1 Klientski model sodelovanja
Starši imajo pri klientskem modelu sodelovanja z vrtcem vlogo tistih, ki jih je treba usmerjati in voditi, da bodo bolje sodelovali (Berčnik, 2014, str. 19). Vloga staršev je v ospredju, saj so oni tisti, ki izbirajo vzgojno-izobraževalno ustanovo, ki jo bo obiskoval njihov otrok. Starši imajo vlogo potrošnikov vzgojno-izobraževalnih storitev, strokovni delavci jim pri tem nudijo svetovanje, starši pa so tisti, ki se odločijo glede sprejemanja ukrepov. V ekstremnih primerih lahko pride do »abdikcije strokovne odgovornosti«, saj se strokovni delavci ne odločajo glede na njihovo strokovnost, ampak odločanje prepustijo staršem. Pri klienstkem modelu sodelovanja lahko vzgojno-izobraževalna ustanova, ki postavlja formalne okvire sodelovanja staršev, le-te organizira tako, da podpirajo šolski sistem. Starše s tem postavi v t. i. klientski položaj (prav tam).
T. Devjak in S. Berčnik (2018) pišeta, da do klientskega modela sodelovanja lahko pride s strani staršev in tudi s strani vzgojno-izobraževalne ustanove. Če ima otrok določene težave, jim strokovni delavec največkrat pripisuje težave doma. Takrat se družina v celoti podredi vzgojno-izobraževalni ustanovi zaradi njenih zahtev. Obratno pa lahko starši razlog za težave njihovega otroka vidijo v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Posledično lahko zahtevajo povečan nadzor nad strokovnimi delavci, kar jih postavi v klientski položaj (prav tam, str. 186). Prav tako se pa pri tem modelu sodelovanja moramo zavedati, da vedno pride do prevladovanja na eni in podredljivosti na drugi strani (Lepičnik Vodopivec, 2013).
4.2.2 Menedžerski model sodelovanja
T. Devjak in S. Berčnik (2018) govorita o starših kot menedžerjih v tistih državah po svetu, kjer imajo predstavniki staršev pomembno vlogo v različnih pomembnih odborih. Med državami se vključenost staršev v šolski menedžment razlikuje. V nekaterih državah imajo
13
starši v pomembnih odborih večino volilnih teles (Danska, Škotska), v nekaterih drugih (Portugalska, Španija, Slovenija) imajo strokovni delavci večino glasov, v ostalih pa so glasovi porazdeljeni med starši in strokovnimi delavci (prav tam, str. 187).
V Sloveniji svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 1996, 46. člen). V svetu javnega dvojezičnega vrtca oziroma šole morajo biti zastopani pripadniki slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti. Če se vrtec oziroma šola organizira kot organizacijska enota vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki ni javni dvojezični vrtec, mora biti najmanj eden od članov sveta pripadnik narodne skupnosti (ZPIMVI, 2001, 13. člen). Svet zavoda imenuje in razrešuje ravnatelja vrtca oziroma šole, sprejema program razvoja vrtca oziroma šole, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejme letno poročilo o samoevalvaciji šole oziroma vrtca, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki, odloča o pritožbah v zvezi s statusom učenca, dijaka, študenta višje šole in odraslega, o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, o pritožbah staršev v povezavi z vzgojno-izobraževalnim delom v vrtcu in šoli ter opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (ZOFVI, 1996, 48. člen).
Starši so redko usposobljeni oziroma izobraženi za delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, zato gre pri menedžerskem modelu sodelovanja s starši za »paternalistični« odnos, pri katerem strokovni delavci izobražujejo starše. Strokovni delavci morajo v mešanih organih velikokrat izgubljati čas, saj morajo staršem utemeljevati svoja stališča in pomembnost sprejemanja odločitev, do katerih so prišli z izobraževanjem in po strokovni poti. V tem primeru starši in strokovni delavci niso v enakovrednem položaju, saj se starši ne morejo enakovredno vključevati v razprave in odločanje, za katero je potrebno strokovno znanje (Devjak in Berčnik, 2018).
4.2.3 Partnerski model sodelovanja
Ko slišimo besedo partnerstvo, najpogosteje pomislimo na odnos med dvema osebama, ki ima socialni značaj (Žnidaršič, 2012). Novak (1998) pravi, da je partnerstvo oblika socialne prakse, je resnica, ki se začenja v dvoje. Partnerstvo se razlikuje od sodelovanja, saj gre pri sodelovanju
14
za pozicijo moči – pozicijo vzgojitelja nad starši in družino. Tu pride do neenakomerno porazdeljene moči in zato ne moremo govoriti o medsebojnem prepletanju pogledov na celostni razvoj otroka. Pri partnerstvu gre za enakovredno mnenje staršev/družine in vzgojiteljev, demokratičnost in vključevanje. Partnerski odnos uresničujejo s pristno komunikacijo, medsebojnim zaupanjem, srečanji. Pomembno je, da vzgojitelji starše sprejemajo kot partnerje;
z njimi pogosto komunicirajo in jih povabijo k soodločanju. Pri vsem tem obstajajo pozitivni dejavniki (zaupanje, upoštevanje različnosti, odkritost, občutek varnosti ...) in tudi ovire npr.
slaba komunikacija, nestrpnost, predsodki, nezaupanje, nestrokovno delo vzgojiteljev (Žnidaršič, 2012).
T. Devjak in S. Berčnik (2018, str. 188) zapišeta, da je partnerstvo med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši odnos, za katerega je potrebno učinkovito deljenje odgovornosti, moči, postavljanje skupnih ciljev in enotno delovanje. Pri partnerskem sodelovanju je bistvenega pomena obojestransko spoštovanje, ki je tesno povezano še z dolgoročno predanostjo staršev in sprejemanjem odločitev. Tako izpostavljata štiri ključne elemente partnerskega sodelovanja:
1. dvosmerna komunikacija;
2. obojestransko spoštovanje;
3. skupno sprejemanje ciljev;
4. dopolnjevanje dela v vzgojno-izobraževalni ustanovi in doma (prav tam).
Partnerstvo med vrtcem in starši nam omogoča Kurikulum za vrtce (1999), s pomočjo katerega imajo starši pravico do vključevanja v načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa, izvajanje in vrednotenje le-tega in vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces. Pri tem pa morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca (Hozjan in Toth, 2012). Kalin (2003) poudarja, da je pri takšnem sodelovanju s starši bistvenega pomena princip upoštevanja individualnih razlik med starši, enotnost delovanja vseh dejavnikov vzgoje otroka, upoštevanje interesov in potreb staršev in zagotavljanje principa aktivnega vključevanja staršev.
Bistvo partnerskega odnosa je združevanje vzgojno-izobraževalne ustanove in staršev, usklajevanje in sodelovanje, saj bodo s tem spodbudili otrokov učni, telesni, socialni in kognitivni razvoj. Sodelovanje s starši mora biti usmerjeno v prihodnost in sedanjost, mora biti del dela in življenja otroka, tako v vzgojno-izobraževalni ustanovi kot tudi doma. Sodelovanje
15
ne sme biti nujno samo takrat, ko pride do kakršnih koli težav. Starši in vzgojitelji so pomembni dejavniki pri socializaciji otroka, zato se morajo zavedati svoje vloge pri razvoju in uspehu svojega otroka v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Pomembna naloga vzgojiteljev je, da raziščejo, kakšno sodelovanje si pravzaprav starši sploh želijo in ali so je določena oblika sodelovanja sploh primerna za njih (Devjak in Berčnik, 2018).
4.3 Oblike sodelovanja s starši
S. Berčnik (2014) piše, da starši v različnih modelih sodelovanja z vrtcem sodelujejo preko različnih oblik (načinov in metod) in preko vlog vzpostavljajo različne odnose sodelovanja (prav tam, str. 14). Ločimo formalne in neformalne oblike sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja s starši sodijo roditeljski sestanek, govorilne ure, svet staršev, svet zavoda ter različne vrste sporočil (pisna sporočila, elektronska pošta in telefonski pogovor). K neformalnim oblikam sodelovanja s starši prištevamo srečanja, kot so: komunikacija ob prihodu in odhodu otroka, telefonski pogovori, družabna srečanja, predstave, pikniki, športni popoldnevi, zaključki projektov, obiski na domu idr.
4.3.1. Formalne oblike sodelovanja s starši
Funkcija formalnih oblik sodelovanja s starši je predvsem informiranje staršev in sodelovanje z njimi pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za delo vzgojno-izobraževalne ustanove.
Roditeljski sestanek je najbolj splošna, razširjena oblika informiranja staršev, ki je izvedena s strani posameznega oddelka (Logar, 2012). Strokovni delavci in starši si preko te oblike izmenjuje informacije, ki so pomembne za vse udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa in so prilagojene obravnavani tematiki in potrebami določene skupine. Cilji roditeljskega sestanka pa niso le pridobivanje informacij, temveč tudi dajanje in pridobivanje socialne in čustvene podpore ter komunikacijskih spretnosti vseh udeležencev, ki so potrebni za dobro klimo in medsebojno sodelovanje. Roditeljske sestanke lahko izvedemo v različnih oblikah, z različnimi metodami dela, kar pomeni, da lahko roditeljske sestanke organiziramo z delom v večjih ali manjših skupinah, kjer lahko uporabimo metodo diskusije, razgovora, okrogle mize, koncentričnega kroga, možganske nevihte, predavanja, idr. ( Devjak in Berčnik, 2018).
16
Govorilne ure so pri starših najverjetneje ena najpomembnejših oblik sodelovanja, saj jo zaradi možnosti pogovora, kjer lahko neformalno govorijo o različnih temah, pomembnih za njihovega otroka, zelo cenijo (Logar, 2012). Govorilne ure naj bi predstavljale način iskanja skupnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo posameznega otroka, postavljanja ciljev in strategij za posameznika. Vzgojno-izobraževalna ustanova ima dolžnost in osnovno odgovornost, da tekoče in učinkovito podaja informacije o vzgojno-izobraževalnem delu in napredovanju otroka skozi dvosmerno komunikacijo vzgojno-izobraževalne ustanove in starši (Devjak in Berčnik, 2018). Na govorilnih urah se lahko starš, vzgojitelj in morebitna tretja oseba podrobno pogovorijo o otroku, predvsem v primeru, če se starš na govorilne ure pripravi s konkretnimi vprašanji (Logar, 2012). Dobro načrtovane, organizirane in izpeljane govorilne ure predstavljajo enega najpomembnejših vidikov vzpostavljenega partnerskega odnosa, oziroma sodelovanja, saj se v komunikaciji iz oči v oči partnerski odnos šele začenja vzpostavljati (Devjak in Berčnik, 2018).
Pisna sporočila, ki so lahko tudi elektronska ali pa so objavljena na spletni strani, so posreden način sodelovanja in komuniciranja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo. Vsebina in formulacija sporočil je odvisna od cilja, ki ga sporočilo ima. To so najpogosteje enosmerna sporočila, ki imajo funkcijo obveščanja staršev na različne načine. Enosmerna obveščanja so tudi razna obvestila, glasila, časopisi in škatle s predlogi, ki so namenjene staršem, ki raje anonimno podajo sporočilo vzgojno-izobraževalni ustanovi, to so pohvale, graje, predlogi, ideje idr. Dvosmerna pisna sporočila pa so tako imenovani zvezki ali beležke, v katere strokovni delavci in starši redno vpisujejo svoja opažanja o otroku.
Komunikacija preko spletne strani, pisnih sporočil in elektronske pošte je posredna in individualna oblika komunikacije in ima predvsem funkcijo obveščanja (Devjak in Berčnik, 2018).
Svet staršev je opredeljen v 66. členu Zakona o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju (1996). Svet staršev je sestavljen iz enega predstavnika vsakega oddelka vrtca, ki ga starši izvolijo na prvem roditeljskem sestanku oddelka. Naloge sveta staršev so:
- predlaganje nadstandardnih programov;
- dajanje soglasja k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah;
- dajanje mnenj o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja;
17
- dajanje mnenj o predlogu programa razvoja vrtca oziroma šole;
- obravnavanje pritožb staršev v svet vrtca oziroma šole;
- volitve predstavnikov staršev v svet vrtca oziroma šole;
- razpravljanje o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki;
- opravljanje drugih nalog v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
Sveti staršev se lahko povežejo v lokalne oziroma regionalne aktive svetov staršev.
Svet zavoda oziroma javnega vrtca ali šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja (lokalne skupnosti), pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 46. člen). Svet zavoda oziroma javnega dvojezičnega vrtca oziroma dvojezične šole, pa sestavljata dva predstavnika ustanovitelja (lokalne skupnosti), en predstavnik narodne manjšine, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZPIMVI, 13. člen). Sestava članov je neenakomerna, zaradi tega težko pride do enakopravnih odločitev. Člani so izvoljeni oziroma imenovani za štiri leta, mandat staršev pa je vezan na status otroka (Devjak in Berčnik, 2018).
Pristojnosti javnega sveta vrtca oziroma šole so:
- imenovanje in razreševanje ravnatelja vrtca oziroma šole;
- sprejemanje programa razvoja vrtca oziroma šole, letnega delovnega načrta in poročila o njegovi uresničitvi;
- sprejemanje letnega poročila o samoevalvaciji šole oziroma vrtca;
- odločanje o uvedbi nadstandardnih in drugih programov;
- obravnavanje poročil o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki;
- odločanje o pritožbah v zvezi s statusom dijaka, vajenca, študenta višje šole in odraslega;
- kot drugostopenjski organ odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, obravnava zadeve, ki mu jih predloži vzgojiteljski, učiteljski, andragoški oziroma predavateljski zbor, šolska inšpekcija, reprezentativni sindikat zaposlenih, svet staršev, skupnost učencev, vajencev, dijakov ali študentov;
- upravljanje drugih nalog, določenih z zakonom in aktom o ustanovitvi.
18 4.3.2. Neformalne oblike sodelovanja s starši
S pomočjo neformalnih oblike sodelovanje s starši lahko ustvarimo bolj sproščeno klimo, bolj kakovostno formalno sodelovanje s starši. Ob tem se moramo zavedati, da je vsak odnos med starši in vzgojitelji formalen, saj gre za interakcijo med posameznikom in institucijo (Devjak in Berčnik, 2018). Starši se ob prvem srečanju z drugimi starši in strokovnimi delavci ne počutijo sproščeno, to nelagodje pa nam pomagajo odpravljati socialne igre na roditeljskih sestankih, še bolj pa neformalna srečanja, kjer starši med seboj komunicirajo in se spoznavajo.
(Fridrih, 2012). Nalog vsakega vrtca je, da oblikuje oblike sodelovanja, ki mu ustrezajo na ravni sodelovanja med strokovnimi delavci in starši (Devjak in Berčnik, 2018).
Med starši in vzgojitelji komunikacija najpogosteje poteka ob prihodu in odhodu otroka. Tu gre predvsem za podajo kratkih informacij (počutje otroka, zdravstveno stanje). Takšno komunikacijo po navadi imenujemo pogovor na vratih, ob katerem se otrok pozdravlja ali poslavlja, nuditi pa mu je potrebno tudi podporo pri njegovem prihodu v vrtec ali odhodu domov (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Pogovor s starši, ki temelji na spoštljivosti in iskrenosti, je za otroka pomemben zato, ker se ne odvija v tako formalnem okolju kot roditeljski sestanek, v katerem je po mnenju staršev njihova informacija formalno zabeležena (Berčnik, 2014).
V času moderne tehnologije je komunikacija preko telefonskih pogovorov ena izmed bolj pogostih načinov sodelovanja s starši. Ko s starši ne moremo vzpostaviti stika »v živo«, nam služi kot sredstvo za ohranjanje stika z družino. Starše lahko pokličemo tudi z namenom zanimanja za otrokov napredek, razvoj in pridobitev povratne informacije. Komunikacija preko telefona med starši in vzgojitelj se začne z uvajanjem otroka v vrtec (izmenjava telefonskih številk, klici vzgojiteljice ob zdravstvenih težavah) in jo uporabljamo tudi za obveščanje o morebitni odsotnosti otroka in razlogih zanjo (Devjak in Berčnik, 2018).
Raznolikost neformalni srečanj je v veliki meri odvisno od strokovnih delavcem in vzgojno- izobraževalne ustanove. Družabni dogodki so pogoste oblike neformalnih oblik sodelovanja s starši, k njim pa prištevamo: predstave, delavnice za otroke in starše, dneve odprtih vrat, različne sejme (npr. vesela jesenska urica), obiske v vrtcu idr. Strokovni delavci imajo to svobodo, da lahko organizirajo različne predstave, v katere so vključeni tako starši kot
19
vzgojitelji. Vrtci pogosto organizirajo tudi sejme, na katerih strokovni delavci prodajajo izdelke, ki so jih naredili sami z otroki in tako zbirajo sredstva, ki jih namenijo za nakup materialov, igrač, računalnikov ali namenijo sredstva v dobrodelne namene (Devjak in Berčnik, 2018). Nekatere dejavnost, ki se jih udeležijo celotne družine, lahko le-te med seboj še dodatno povežejo. Različne prireditve in proslave imajo pri sodelovanju med vzgojno-izobraževalno ustanovo poseben pomen, saj se starši podružijo z otrokom in to praznovanje naredijo lepše, vrednejše in popolnejše (Prodanović, 1981).
Obisk na domu štejemo kot nefomalno obliko sodelovanja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo. Namen obiskov na domu otroka je vključevanje staršev v učenje otroka, uporaba specifičnega strokovnega znanja ali spretnosti staršev, vključevanje staršev v delo vrtca, ugotavljanje in obravnavanje otrokovih potreb in potreb družine ter seznanjanje otroka s strokovnim delavcem v domačem okolju. V našem okolju je takšna oblika sodelovanja s starši mogoča le v primeru izrecne želje staršev (Devjak in Berčnik, 2018, str. 209).
5 KOMUNIKACIJA
5.1 Opredelitev komunikacije
Izraz komunikacija izvira iz latinske besede communicare, kar pomeni (po)deliti, sporočiti, narediti nekaj skupno in ima zelo bogato in obširno zgodovino. V evropsko kulturo in jezike je izraz prišel v obdobju renesanse. Koren besede mun, se navezuje na »skupnost«,
»radodarnost« in »pomen« (Ule, 2005). Komuniciranje je del našega vsakdanjika, je izjemnega pomena in je neizogibna. M. Ule (2005) pravi, da ljudje težko dosežemo distanco od komunikacije oziroma komuniciranja, ki bi nam omogočila analizo in premislek o tem. Ljudje pogosto težko opišemo prav tiste stvari, ki so nam vsak dan pred očmi in katere vsak dan vidimo. O komunikaciji govorimo takrat, kadar se v komunikacijo vključita dve osebi in se med njima vzpostavi nek odnos (Lepičnik Vodopivec, 2012). Komunikacijo štejemo kot pravo komunikacijo takrat, ko sporočilo pride od sporočevalca do naslovnika, ta ga pa sprejme in razume (Ule, 2005). »Komuniciranje je življenjski element, v katerega se vrojevamo kot kulturna bitja, v katerem živimo, ustvarjamo, se realiziramo, skratka, je neizogiben in univerzalen del našega bivanja in bistva« (Ule, 2005, str. 9).
20 5.2 Oblike komunikacije
Pri medosebni komunikaciji pride do tako imenovanega besednega in nebesednega komuniciranja, kar imenujemo verbalna oz. besedna in neverbalna oz. nebesedna komunikacija. Govor vsem ljudem omogoča, da se izražajo in sprejemajo druge, da oblikujejo svoje misli in ideje, ob tem pa tvorijo svoj izraz in um. Ljudje v neposrednem stiku z drugimi ljudmi vedno tudi neverbalno komuniciramo. To pomeni, da spreminjamo svoj glas, izraz na obrazu, držo telesa, razdaljo do drugih ... Lahko torej rečemo, da je nebesedna komunikacija vedno del besedne, pri tem pa je besedna komunikacija vedno del nebesedne (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Verbalna komunikacija oziroma jezik je simbolni in predvsem družbeni sistem, ki je bistvenega pomena za človeka. Je značilen za določeno skupnost in je skupen za njene člane in posameznike. S pomočjo verbalne komunikacije si ne izmenjujemo samo sporočil in informacij, ampak s tem dobimo tudi neverjetne razsežnosti bivanja, mišljenja, delovanja, vplivanja sočustvovanja in nadzorovanja. Verbalni jezik nam omogoča, da lahko ustvarjamo, kar je tudi ena njegovih bistvenih značilnosti. Takšna ustvarjalnost pa velikokrat pride kot spontana in nezavedna. Jezik je temeljno sredstvo komuniciranja, ki je univerzalno dejstvo človeške kulture. M. Ule (2005, str. 132) pravi, da ima verbalni jezik, kot komunikacijsko sredstvo tri vloge: da pošilja, prenaša in sprejema pomene. Torej ima jezik tri komunikacijske vloge:
- emisijsko, - transmisijsko,
- recepcijsko (prav tam).
Besedna komunikacija, ki se pojavi v medsebojnih odnosih, je v največ primerih govor, pogovor in dogovor. Verbalna komunikacija pa je lahko govorna in tudi pisna, ki poteka preko pisem, časopisov, oglasnih desk in mnogih drugih elektronskih in optičnih priprav. Prednost takšne komunikacije je predvsem trajnost, jasnost in nazornost. Pomanjkljivosti pa so več porabljenega časa in da ne dobimo takojšnje povratne informacije (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Neverbalna komunikacija je posebna oblika jezika, ki ji lahko rečemo tudi telesni jezik.
Takemu načinu komuniciranja se je praktično nemogoče izogniti (npr. če se izognemo verbalni komunikaciji, se s tem ne izognemo neverbalni). Neverbalno komuniciranje je lahko tudi ustno,
21
ni pa besedno komuniciranje. S takšnim načinom komunikacije začnemo že s samo navzočnostjo v socialni situaciji. Ljudje po navadi komuniciramo spontano in takrat so naši neverbalni signali (geste, obrazna mimika), zunanja manifestacija občutkov v našem čustveno- notranjem stanju. Takrat prihajajo na plan sporočila, ki niso načrtovana ali namerna, čeprav jih lahko drugi tako razumejo. Lahko pa tako pošiljatelj kot prejemnik sprejemata takšna sporočilo popolnoma drugače in spontano (Ule, 2005).
Neverbalno komunikacijo pa lahko uporabljamo tudi takrat, kadar drugi niso navzoči, kadar z njimi komuniciramo npr. preko telefona. Obrazne mimike in gibe oz. kretnje rok pa ne uporabljamo samo zaradi prejemnika, ampak nam takšna komunikacija olajšuje podajo informacij naslovniku. Nismo vsi ljudje enako vešči pri neverbalni komunikaciji. Naša sposobnost neverbalne komunikacije naj bi naraščala s starostjo, vajo, izkušnjami in naj bi bila odvisna tudi od poklica, ki ga opravljamo ali smo ga opravljali. Raziskave so pokazale, da ženske bolje interpretirajo neverbalna sporočila od moških, saj kultura od njih zahteva večjo stopnjo razumnosti in empatičnosti do drugih (Ule, 2005).
5.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši
Pri komunikaciji med vzgojitelji in starši govorimo o interpersonalni oziroma medosebni komunikaciji. Pri komunikaciji med vzgojiteljem in starši ima pomembno vlogo vzgojiteljeva kompetenca, ki je povezana z njegovimi stališči, vrednotami, pričakovanji in samopodobo.
Komunikacijo med vzgojitelji in starši lahko interpretiramo kot proces, v katerem se srečajo različni interesi, stališča, vrednote, znanja, pričakovanja, jezikovne spretnosti in izkušnje, ki jih lahko posamezniki izražajo verbalno ali neverbalno (Lepičnik Vodopivec, 1996). Pri neverbalni komunikaciji so bistvenega pomena mimika obraza in oči, drža telesa in predvsem intonacija glasu (Intihar, 2002).
Starši in vzgojitelji pri medsebojni komunikaciji drug drugemu podajajo vsebino, prav tako pa odnos do nje in do prejemnika sporočila. V primeru, da je verbalna komunikacija vzgojitelja in starša usklajena z neverbalno komunikacijo obeh in se vsebina ujema z odnosom do prejemnika, takrat lahko pritrdimo, da je komunikacija med njima kongruentna, usklajena in iskrena. Če pa se verbalna in neverbalna komunikacija ne ujemata in se vsebina ne ujema z odnosom do partnerja, pa govorimo o inkongruentni, neusklajeni in neiskreni komunikaciji.
22
Vzgojitelji in starši v komunikaciji sprejemajo in definirajo medsebojne odnose in stališča, prav tako pa se med seboj spoznavajo in medsebojno vplivajo (osebna in vplivna komunikacija med vzgojitelji in starši). Vse to storijo nezavedno, ne glede na njihove želje in pričakovanja, zato ima nezavedna komunikacija pri tem pomembno vlogo, saj z njo v največji meri izražajo mnenje in odnos do vsebine, odkrivanja lastne osebnosti in vplivanja na druge.
(Lepičnik Vodopivec, 1996).
Vzgojitelji si velikokrat želijo, da bi s starši sodelovali in komunicirali izjemno dobro, zato želijo uvajati nove, »modernejše« oblike. Ob uvajanju le-teh pa so velikokrat razočarani, saj gre za problem odnosa in ne za problem oblik, vsebin ali pomanjkanja interesa. J. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 59) pravi, da se rešitev skriva v usklajenosti verbalne in neverbalne komunikacije, zato priporoča tri korake kongruentne komunikacije:
- prepoznavanje svoje in naslovnikove neverbalne komunikacije, - verbalizacijo lastnih in tujih neverbalnih sporočil,
- skupno pojasnjevanje neusklajenosti, usklajevanje opaženih in pojasnjenih, napačno razumljenih verbalnih in neverbalnih sporočil (prav tam).
5.4 Dvojezičnost
Dvojezičnost ali bilingvizem je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2020), obrazložen kot znanje in redna raba dveh jezikov (dvojezičnost otrok v obmejnih krajih/dvojezičnost javnih napisov).
Pri dvojezičnosti gre za obvladovanje in rabo dveh jezikov – maternega in drugega jezika – v vsakdanjem življenju. Gre za kompleksen pojav, pri katerem se vprašamo, kateri so mejniki za določanje dvojezičnosti, kakšna stopnja znanja jezika je potrebna za delovanje v določenem okolju in kakšna prilagodljivost uporabe glede na življenjske okoliščine. Otroci, ki usvajajo dva jezika, živijo v različnih svetovih in si pridobivajo izkušnje v dveh jezikovnih okoljih ter izbirajo med različnimi jezikovnimi orodji. Dvojezični govorci se razlikujejo po sposobnostih, strategijah, podpori okolja in po drugih različnih dejavnikih, pomembno je le dejstvo, da je skupna lastnost ta, da so vsi izpostavljeni dvema jezikoma. Dvojezičnost je lahko rezultat izpostavljenosti dvema jezikoma hkrati, saj se starša z otrokom od njegovega rojstva z njim
23
pogovarjata v različnih jezikih, kar imenujemo simultani nastanek dvojezičnosti (Knaflič, 2010).
Prvi jezik za otroka pomeni osnovno sredstvo komunikacije, razumevanja in upravljanja s svetom, ki ga obdaja. Bolj ko otrok napreduje v svojem jezikovnem razvoju, bolj pomembna je vloga denotativnih pomenov. Denotativnost pomeni opisni pomen, medtem ko konotativnost pomeni emocionalno usvajanje jezika. Kljub postopnemu prevladovanju denotativnih pomenov, je življenje tesno povezano z emocijami, zato doživljanje lažje izražamo z besedami v jeziku, ki ga imamo za maternega. Povsem drugačna situacija je, ko otrok dva jezika usvaja sočasno. Takrat otrok svoje izkušanje z jezikom kot sredstvom socializacije doživlja v obeh jezikih hkrati. Dvojezičnost torej delimo na simultano in sukcesivno. Za simultano gre, ko otrok oba jezika usvaja hkrati in ju usvoji pred tretjim letom starosti, za sukcesivno pa, ko otrok pred tretjim letom osvoji prvi oziroma materni jezik, po tretjem letu pa še drugi jezik. Pri otrokovem razvoju govora ima zelo pomembno vlogo stališče otrokovih staršev do jezika oziroma jezikov, ki so uporabljeni v komunikaciji z otrokom. Večina avtorjev poudarja, da je za razvoj govora dvojezičnih otrok najprimernejša strategija »en človek-en jezik«, k pripomore k razvoju zgodnjih metalingvističnih sposobnosti, ki so lahko otroku v pomoč tudi pri morebitnem prevajanju iz enega jezika v drugega (Furlan, 2002).
24
6. EMPIRIČNI DEL
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Predšolske ustanove niso nadomestilo za družinsko okolje, zato je pomembno, da sta vrtec in družina povezana preko otroka, saj prispeva k boljši učinkovitosti vrtca. Odnos med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo največkrat vključuje deljenje odgovornosti, moči, izkazovanje naklonjenosti, iskanje skupnih ciljev in vzajemno delovanje. To je partnerski odnos, ki vključuje predvsem skupen občutek namena, medsebojno spoštovanje ter pripravljenost za pogajanje in sprejemanje kompromisov. Sodelovanje med starši in vrtcem definira skupna zavezanost ciljem, etos razumevanja in odprtosti v odnosih med vrtcem in starši. Za vzpostavljanje dobrega sodelovanja s starši je pomembno vzpostavljanje dobre komunikacije. Starši in vzgojitelji se morajo naučiti poslušati drug drugega, se med seboj podpirati, ustrezno reševati težave, ne glede na to, ali gre za težave pri njihovem otroku, oddelku ali za težave na ravni cele vzgojno-izobraževalne ustanove (Berčnik in Devjak, 2018).
Težave v komunikaciji se lahko pojavijo tudi na dvojezičnih območjih. V Prekmurju, natančneje v Lendavi, živi madžarska narodnostna skupnost, zato je v tukajšnjih vrtcih nujno in potrebno aktivno znanje tudi madžarskega jezika. Dvojezičnost je potrebna predvsem v komunikaciji z družinami, kjer je primarni jezik madžarščina. Ker živim na dvojezičnem območju in sem tudi sam dvojezičen,, se mi porajajo različna vprašanja glede vzpostavitve dobre komunikacije in sodelovanja z družinami otrok, kjer njihov primarni jezik ni slovenščina.
Kot bodoči vzgojitelj predšolskih otrok si želim, da bi komunikacija med mano in starši potekala vzajemno, spoštljivo in v dobrobit otroka. To je razlog, zakaj si želim področje sodelovanja s starši še posebej raziskati in ugotoviti, kaj lahko skupaj storimo za dobro, pozitivno klimo in zadovoljstvo vseh nas.
V empirični raziskavi želim ugotoviti, na kakšen način se starši vključujejo v dvojezični vrtec v Lendavi, katere oblike sodelovanja se najpogosteje uporabljajo v dvojezičnem vrtcu, ugotoviti, kakšna je komunikacija med vzgojiteljem in starši v dvojezičnem vrtcu ter preučiti mnenja staršev o vključenosti v življenje in delo dvojezičnega vrtca v Lendavi.
25 6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema 6.2.1 Raziskovalna vprašanja
R1 Katere so po mnenju staršev najpogostejše oblike sodelovanja v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R2 Katere so po mnenju strokovnih delavcev najpogostejše oblike sodelovanja v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R3 Katerih oblik sodelovanja se starši najpogosteje udeležujejo?
R4 Ali se pojavljajo jezikovne prepreke pri komunikaciji med vzgojiteljem in starši v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R5 Kakšno je mnenje staršev o njihovi vključenosti v življenje in delo dvojezičnega vrtca v Lendavi?
6.2.2 Raziskovalne hipoteze
H1 Starši se vključujejo v življenje in delo v dvojezičnem vrtcu Lendava preko govorilnih ur in uvajanja otroka v vrtec.
H 2 Strokovni delavci kot pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši ocenjujejo skupne delavnice, prireditve in aktivno vključevanje staršev v proces vrtca.
H3 Starši se najpogosteje udeležujejo formalni oblik sodelovanja med vrtcem in starši.
H4 Predvidevamo, da večina staršev meni, da strokovni delavci v zadostni meri obvladajo madžarski jezik.
H5 Večina staršev meni, da vrtec naredi dovolj za njihovo vključenost v vzgojno-izobraževalni proces.
6.3 Raziskovalna metoda
6.3.1 Osnovna raziskovalna metoda
Empirična raziskava temelji na kvantitativni raziskovalni paradigmi. Uporabili bomo deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, s katero bomo opisali ugotovljeno stanje.
6.3.2 Opis vzorca
Vzorec predstavlja 40 strokovnih delavcev (iz 5-ih dvojezičnih enot Vrtca Lendava – Lendvai Óvoda) in 40 staršev otrok, ki obiskujejo Vrtec Lendava – Lendavai Óvoda DE I.
26
Strokovni delavci so v večini ženskega spola, 97,5 % in moškega v deležu 2,5 %. Strokovnih delavcev na delovnem mestu vzgojiteljice je 80 % in 20 % strokovnih delavcev na delovnem mestu vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnikov vzgojitelja. Delovna doba strokovnih delavcev v vrtcu: 32,5 % manj kot pet let, 15 % od 5 do 10 let, 22,5 % od 10 do 15, 12,5 % od 15 do 20 let in 17,5 % več kot 20 let.
Starše predstavlja 80 % mater in 20 % očetov. Starost staršev: 32,5 % od 25 do 30 let, 17,5 % od 30 do 35 let, 30 % od 35 do 40 let in 20 % 40 ali več let. Srednjo in višjo šolo je zaključilo 12,5 %, visoko 7,5 % in univerzo 67,5 % staršev.
V sodelovanje z vrtcem se najpogosteje vključujeta oba starša enako, 60 %, v primeru vključevanja samo matere, 40 %.
6.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Instrumentarij obsega dva anonimna vprašalnika – vprašalnik za strokovne delavce v vrtcu in vprašalnik za starše, ki vsebujeta vprašanja odprtega in zaprtega tipa, petstopenjske ocenjevalne lestvice in lestvico stališč.
Zbiranje podatkov je potekalo septembra 2020, in sicer smo strokovnim delavcem in staršem vprašalnike razdelili osebno, za njihovo izpolnjevanje in vrnitev pa so imeli na voljo en teden.
Strokovnim delavcem sem razdelil 40 vprašalnikov in prav toliko sem dobil izpolnjenih. 40 vprašalnikov sem razdelil tudi staršem in prav toliko sem dobil tudi vrnjenih in izpolnjenih.
6.3.4 Postopki obdelave podatkov
Zbrane podatke smo obdelali z računalniškim programom Microsoft Office Word. Uporabili smo naslednje statistične postopke: frekvenčno porazdelitev absolutnih in relativnih frekvenc za opisne spremenljivke ter izračun aritmetičnih sredin za numerične spremenljivke. Rezultate smo prikazali opisno in v obliki strukturnih tabel.
6.4 Rezultati in interpretacija
6.4.1 Mnenje staršev in vzgojiteljev o načinih vključevanja v dvojezični Vrtec Lendava – Lendvai Óvoda
Najprej so nas zanimali pogledi staršev in strokovnih delavcev o pomenu in načinih vključevanja v dvojezični Vrtec Lendava – Lendvai Óvoda. Postavili smo si naslednji raziskovalni vprašanji: R1 Katere so po mnenju staršev najpogostejše oblike sodelovanja v
