Vesna Leskošek
TEORIJA IN PRAKSA NA PODROČJU SPOLNIH ZLORAB
V letu 1996 s m o v Sloveniji dobili tri pre
v o d e knjig o spolnih zlorabah. Še leto prej p a zbornik tekstov različnih avtoric na te
m o nasilja in spolnih zlorab. V e č i n a avtoric in avtorjev se s s p o l n i m i zlorabami srečuje v svoji p s i h o t e r a p e v t s k i ali s v e t o v a l n i praksi. Po svoji vsebini in ravni teoretske refleksije se m e d sabo precej razlikujejo.
Vprašanje, ki m e je vodilo v p r e g l e d v s e h štirih, j e , k a k š n e p o g l e d e , d o k t r i n e ali prakse vnašajo v naš prostor. Zanj je b i l o še p r e d nekaj leti z n a č i l n o p o p o l n o pomanj
kanje diskurza ali praktičnega dela na po
dročju spolnih zlorab. O b zaznavi problema je n a r a š č a l s t r o k o v n i i n t e r e s p o n o v i h z n a n j i h i n s p r e t n o s t i h , k i j e b i l h k r a t i p o g o j e n z n u j o i n stisko, p o v z r o č e n o s soočanjem s konkretnimi primeri.
V taki situaciji je b i l o d o b r o d o š l o vsakr
š n o pisanje ali informacija o s p o l n i h zlo
rabah. Ljudje so zajemali znanje z veliko žlico, n e da bi znali presojati pisni ali ustni material, ki so ga dobili. O kvaliteti ponuje
n e g a lahko seveda presojamo šele takrat, ko si d o p r e d m e t a že ustvarimo distanco. To p a je m o g o č e šele p o d o l o č e n i k o l i č i n i p r e d e l a n e g a materiala. Ta je za r a z l i č n e ljudi različna. N a drugi strani pa je nekdanji v z h o d n i b l o k p o s t a l p r a v o t r ž i š č e za najrazličnejše ljudi z Zahoda, ki so prodajali vse p o vrsti — o d novih religij in žaljivo ele
m e n t a r n i h informacij do vrhunskih znanj in spretnosti. Tako p a l e t o r a z l i č n o s t i je o m o g o č a l o p o g o s t o n a d e s e t i n e t u j i h fundacij, ki so izhajale iz povezave Z a h o d a z V z h o d o m .
N a p o d r o č j u s p o l n i h z l o r a b se j e v zadnjih letih dogajalo kar veliko mednarod
n i h izmenjav. Prek podjetja Firis so k n a m
prihajali N i z o z e m c i in govorili o družin
skem m o d e l u dela s s p o l n i m i zlorabami, Katja Bašič z Ministrstva za notranje zadeva o r g a n i z i r a r e d n e s e m i n a r j e v G o t e n i c i , sama s e m skupaj z M o j c o Urek in Darjo Zaviršek soorganizirala dva treninga, na
zadnje z angleško psihoterapevtko M o i r o Walker, a v t o r i c o v e č knjig o nasilju n a d ženskami in spolnih zlorabah. Napisanih je bilo že nekaj d i p l o m s k i h nalog na različnih fakultetah, izvedenih pa je bilo tudi nekaj manjših raziskav, ki so jih naredile srednje
šolke. Kljub p e s t r e m u dogajanju na t e m področju pa ostaja praksa psihosocialnih s l u ž b n a t e m p o d r o č j u d o k a j s l a b a i n p o g o s t o za žrtev p o p o l n o m a nesprejem
ljiva. P o l e g p o m a n j k l j i v e g a s i s t e m s k e g a reševanja takemu stanju botruje tudi slaba d o k t r i n a p o s a m e z n i h strok ali n j i h o v i h predstavnic in predstavnikov. Vprašanje je torej, ali l a h k o n a p o d l a g i razpoložljive literature to prakso in doktrino izboljšamo oz. kakšna lahko ta postane.
Pregled literature sem opravila tako, da sem v posameznih knjigah poiskala odgovo
re na nekaj k l j u č n i h vprašanj, k i l a h k o pokažejo razlike m e d njimi ali pa njihove podobnosti. G o v o r i m o treh knjigah: ( 1 ) K a r i n Frei, Spolna zloraba — z odkrito besedo do varnosti; ( 2 ) O u a i n e B a i n , Maureen Sanders, Ko pride na dan; (3) Roel B o u w k a m p , Psihosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini.
Knjige so namenjene različnim bralkam in bralcem. Prva je pisana v jeziku in na način, ki je razumljiv vsakomur. U p o r a b n a je za ljudi iz j a v n i h služb, n e v l a d n i h or
ganizacij, neformalnih skupin ali prizadete p o s a m e z n i c e in posameznike. Usmerjena
je k razumevanju pojava in preventivnem delovanju in na k o n c u spregovori tudi o intervenciji. D r u g a je namenjena tistim, ki preživljajo ali so preživeli spolno zlorablja
nje. U p o r a b n a je tudi za druge, ker gre za nasvete strokovnjakinj, k i delata na t e m področju. Tretja se o d p r v i h dveh bistveno loči. Namenjena je zlasti javnim službam, ki imajo obveznost intervenirati o b prime
rih spolnih zlorab. Uporablja jezik in daje nasvete, ki zlorabljenim n e pomagajo in jih n e morejo razumeti. Usmerjena je le na de
lo s spolno zlorabljenimi otroki in njihovimi starši. Pogosto je ravno zato v p o p o l n e m nasprotju s tistim, kar p r a v i t a p r v i dve knjigi. G r e torej za različne ravni pisanja in usmerjenost na različne skupine bralk in bralcev, kar otežuje primerjave, n e naredi p a j i h n e m o g o č e . P r i p r i m e r j a v i b o m uporabljala jezik in n a č i n pisanja, k i ga uporabljajo avtorice in avtor.
l ' i a n KLJUČNA VPRAŠANJA
" DEFINICIJA SPOLNEGA ZLORABLJANJA:
(1: str. 12) Z a dejanje s p o l n e zlorabe otroka gre takrat, kadar odrasel človek ali mladostnik n a č r t n o u p o r a b i ali uporablja otroka za to, da se s p o l n o vzburi ali/in da poteši svojo s p o l n o slo. Odrasel človek je v o d n o s u d o otroka zmeraj v položaju moč
n e j š e g a . O t r o k je m a j h e n i n n e v e d e n . Največkrat tej odrasli osebi tudi zaupa i n / ali je c e l o o d v i s e n o d nje. Z a t o otrok ni s p o s o b e n s v o b o d n o odločati in zavestno s o d e l o v a t i p r i d e j a n j i h , k i j i h z a h t e v a odrasli. K a d a r p o d temi pogoji pristane na sodelovanje, ni m o g o č e spregledati, kako z e l o to škoduje n j e g o v e m u nadaljnjemu razvoju.
(2: str. 12) Spolna zloraba je tisto dejanje ali d o g a j a n j e , k o se o d r a s l i ali starejši mladostnik dotika otroka na način, ki ima seksualno obeležje, in otroka u p o r a b i z a z a d o v o l j i t e v s v o j i h s e k s u a l n i h p o t r e b . Načini in aktivnosti so zelo različni, v s e m pa je s k u p n o to, da odrasel zlorabi svojo m o č in avtoriteto ter da otroka ujame v zanko, ga zavede in c e l o na silo potisne v seksualno aktivnost.
(3: str. 14) Spolno zlorabljanje je zahteva odrasle osebe, da otrok sodeluje v spolnih dejanjih proti svoji volji. O t r o k se nahaja v situaciji, v kateri ima občutek, da se t e m u n e m o r e izogniti zaradi p r e m o č i , čustve
n e g a p r i t i s k a , p r i s i l j e v a n j a a l i n a s i l j a odraslega.
v ' i M RAZLOGI ZA SPOLNO ZLORABO '
(1: str 8, 20, 55) S p o l n o zlorabljanje je nasilno dejanje, ki ga moški počenjajo zlasti iz p o t r e b e p o dokazovanju svoje m o č i in p r e m o č i , s p o l n e p o t r e b e s o š e l e d r u g i razlog. G r e za kontrolo nad d u š o in telesom o t r o k a . T r a d i c i o n a l n a d e l i t e v v l o g m e d m o š k i m in žensko je okviren p o g o j za spol
n o izrabljanje in izkoriščanje otroka. Sto
rilec ima m o č nad zaupljivim in p o s l u š n i m o t r o k o m in ga lahko p o p o l n o m a obvlada.
N i se m u treba bati želja, ugovorov in zahtev
— kot pri odrasli ženski — in prav tako ne, da b o o d p o v e d a l . P o l e g t e h r a z l o g o v so p o m e m b n i še: položaj ž e n s k e v d r u ž b i ; ž e n s k e v r e k l a m a h ali k r e i r a n j e j a v n e p o d o b e ženske kot s e k s u a l n e g a objekta;
nasilje, ki ga je storilec doživel v otroštvu, in j a v n o toleriranje dejanj, k i se k a ž e v nekaznovanju in n e u č i n k o v i t e m sodstvu.
Za dejanje je odgovoren s a m o tisti, ki ga je storil! M a t e r e za to d e j a n j e n i s o k r i v e , čeprav se jim o b odkritju zvečine to pripiše, kar lahko razumemo tudi kot opravičevanje storilca.
(2: str. 16, 28) S p o l n a zloraba je izdaja zaupanja in zloraba m o č i . Storilci so ljudje, ki potrebujejo o b č u t e k m o č i in kontrole n a d d r u g i m i . P o t r e b o p o m o č i l a h k o z a d o v o l j i j o s a m o v o d n o s u s š i b k e j š o , n e m o č n o in ranljivo osebo. N e gre torej za zadovoljevanje spolne sle, t e m v e č za zado
voljevanje potrebe p o m o č i . Ž i v i m o v svetu, ki daje m o š k i m priložnosti, da se d o žensk in otrok obnašajo, kot da so njihova lastni
na, kar jim daje občutek dominantnosti. Z a spolno zlorabo je odgovoren samo storilec.
(3:str. 9,20-28) Spolna zloraba v družini je z vidika interakcijskega m o d e l a kazalec m o t e n e g a delovanja družine. Nanjo vpliva
jo različni dejavniki: storilčeva o s e b n o s t ( p a s i v n i o d v i s n i , a g r e s i v n i d o m i n a n t n i ,
p s i h o p a t s k i , p s i h o t i č n i , a l k o h o l i č n i i n pedofilski storilec), slab odnos z zakonskim p a r t n e r j e m ( č u s t v e n a p o v r š n o s t , m a l o stika, nič skupnih interesov, ženino nezani- manje za spolnost, p o g o s t i prepiri o spol
nosti, vzgoji in denarju), materina čustvena h l a d n o s t (mati ni d o s t o p n a za otrokove čustvene potrebe, čustveno odmaknjenost zapolni o č e s preveč i n t i m n i m o d n o s o m , ki se k o n č a s spolno zlorabo, mati je lahko lojalna d o moža. Kjer je o d n o s z materjo dober, se incest sicer lahko zgodi, vendar je dejanje enkratno ali zelo kratkotrajno), položaj odvisnega, lojalnega, prestrašenega o t r o k a ( v e l i k a v e č i n a o t r o k n i d e j a v n o pričela spolne zlorabe, lahko p a pri dolgo
trajni s p o l n i zlorabi v d o l o č e n i fazi pre
vzame dejavno vlogo, vendar je ta večinoma p a s i v n a ) in d i s f u n k c i o n a l n a d r u ž i n s k a struktura (starši so usmerjeni bolj nase kot p a na otroka, otroci so podrejeni družin
skim n o r m a m , nazori staršev so togi, funk
c i o n i r a j o n e s t a b i l n o ) . S p o l n a zloraba je neke vrste zasvojenost, ki ne p r e n e h a sama od sebe.
NALOGE IN CILJI INTERVENCIJE
(1: str. 130) P o m o č s p o l n o zlorablje
n e m u otroku, da si b o o p o m o g e l o d posle
dic in n e b o neprestano trpel, in p o d p o r a materi (kadar ta ne zlorablja), da b o sama razumela, kaj se dogaja in stala otroku o b strani.
(2: str. 55) Žrtev zlorab mora predelati čustva in občutja, ki pridejo na d a n potem, ko je o zlorabi spregovorila. Zavedati se mora svojih pravic in naučiti se mora živeti s temi dogodki. Zlorabe namreč ni m o g o č e pozabiti.
(3: str. 95-113) Psihosocialna terapija je u s m e r j e n a v u s t a v i t e v t r e n u t n e s p o l n e zlorabe, da se o č e predstavi kot o d g o v o r e n za zlorabo, da mati prevzame odgovornost za svoj d e l , starša p r e v z a m e t a s k u p n o o d g o v o r n o s t nase, popravljanje o d n o s a m e d materjo in hčero, popravljanje odnosa m e d zakoncema, popravljanje odnosa m e d o č e t o m in hčerjo.
SREDSTVA ZA DOSEGANJE TEH CILJEV
(1: str. 124-132) K o otrok že spregovori o zlorabi, je treba:
1. O t r o k u verjeti — velika večina prijav je resnična, otrok ne fantazira o s p o l n e m z l o r a b l j a n j u , t o n i v s k l a d u z o t r o š k o fantazijo.
2. V z e m i t e si čas in izberite p r i m e r e n prostor.
3. Ostanite kolikor m o g o č e mirni — ne prestrašite otroka in n e usmerjajte jeze v storilca. O b v l a d a j t e željo p o takojšnjem ukrepanju.
4. Zagotovite otroku, kako prav je, da govori o zlorabi.
5. Naj otrok pokaže svoja čustva—bodite previdni pri dotikanju.
6. Povejte otroku, da ni sam kriv.
7. N e silite g a z vprašanji.
8. P u s t i t e o t r o k u n j e g o v a č u s t v a d o storilca — lahko ga ima še vedno rad.
9. N e mislite, da morate takoj, v trenutku spremeniti otrokov položaj.
10. N e obljubljajte otroku ničesar, česar pozneje n e bi m o g l i izpolniti.
11. Razločno povejte otroku, da veste, da je njegova vloga zgolj pasivna.
12. Č e je otrok s p o s o b e n to prenesti, m u zastavite nekaj vprašanj.
13. Previdno raziščite, ali je otrok pri
pravljen sprejeti še koga, ki bi m u p o m a g a l
— nikoli n e načrtujte nadaljnjih korakov brez otrokove vednosti.
14. D o b i t i m o r a t e m o č n o s t r o k o v n o o p o r o , ne ostanite sami s problemi, ki vas čakajo.
15. P o m a g a j t e o t r o k u , k o b o m o r a l ubesediti zlorabljanje.
16. Poskrbite, da otrok ne b o v e č skupaj s storilcem. Č e je otrok še manjši, je treba takoj p r e t r g a t i stike s s t o r i l c e m . Č e j e starejši, npr. nad 12 let, ga lahko že naučite, kaj lahko stori za svojo zaščito. Kadar gre za partnerja, je treba pregovoriti mater, da b o z vsemi sredstvi zavarovala otroka in se ločila o d partnerja. V takih primerih tudi mati sama potrebuje p o d p o r o in p o m o č — d o b r o je, da so strokovnjakinje ženske! Č e to ni m o g o č e , m o r a m o odstraniti otroka.
17. Č e vas je otrok izbral za zaupnika, bodite v vseh nadaljnjih d o g o d k i h v e d n o
na njegovi strani in se poskušajte izogniti sekundarni viktimizaciji (da b i bil otrok p o n o v n o žrtev).
18. Poskrbite, da b o zlorabljeni otrok d o b i l r e s z a u p a n j a v r e d n o s t r o k o v n o terapijo. Č e je žrtev deklica, m o r a terapevt obvezno biti ženska. D e k l i c e so se namreč m e d z l o r a b o n a u č i l e zaznavati p o t r e b e storilca. To lahko storijo tudi pri m o š k e m terapevtu, zapostavijo lastno o s e b o in pre
vzamejo odgovornost za moškega.
(2: str. 48-70) S p o l n a zloraba u s p e v a samo zato, ker jo storilec in žrtev zavijeta v skrivnost. Pretrgati m o l k je zato najpo
membnejši korak. D o l o č i t i je treba z a u p n o osebo, ki otroku p o m a g a tako, da zlorabo prekine. Pridobi p o d p o r o drugega starša in kontaktira socialno delavko in ostale potre
b n e službe. Č e je storilec član družine, je najbolje, da j o takoj zapusti. V nasprotnem p r i m e r u je t r e b a i z l o č i t i žrtev. D r u ž i n a p o t r e b u j e čas, da u r e d i misli in čustva.
V s a k d o mora reševati svoje težave, p r e d e n je s p o s o b e n s t o p i t i v o d n o s z d r u g i m i . Strokovna p o m o č žrtvi je najprej usmerjena v predelovanje o b č u t i j in čustev, kot so:
depresija, z m e d e n o s t , strahovi, krivda in sram, jeza, o b č u t j a d r u g a č n o s t i , i z g u b a lastne vrednosti, žalost in o b u p .
(3: str 47-95) Uporablja večslojni pri
stop, usmerjen na družino. P o m o č je usmer
jena na vse družinske člane, in sicer temelji na njihovem položaju v družini. O č e po
trebuje p o m o č za:
a) prevzem odgovornosti za zlorabljanje, b ) učenje ustreznejšega izražanja potreb, da pri tem spoštuje meje ljudi okoli sebe (doslej je to izražal z nasiljem ali s pozicije žrtve).
Mati potrebuje p o m o č : a) za p o d p o r o hčeri,
b ) da se kot žena loti zakonskih (part
nerskih) problemov.
Zlorabljeni otrok potrebuje p o m o č , da pokaže svoje meje v o d n o s u z o č e t o m in da izboljša svoje o d n o s e z brati in sestrami.
Za delo je p o t r e b n a strokovna mreža, ki se najprej d o g o v o r i o d i a g n o z i . Z b e r e j o p o d a t k e in j i h ovrednostijo. Naredijo in izpolnijo načrt o s n o v n e g a posredovanja in n a t o n a p r e d o v a n j a p o m o č i . N a z a č e t k u obravnave je p o m e m b n a zaupna oseba, ki
je navzoča pri razgovorih z otrokom. Na
m e n p o g o v o r a je zbrati č i m v e č podatkov, s k a t e r i m i l a h k o s o o č i m o starše. N a j p r e j o c e n i m o verodostojnost otrokove izpovedi.
K o je s u m potrjen, se m o r a j o zbrati vsi s t r o k o v n i s o d e l a v c i , k i b o d o v p l e t e n i . D o l o č i j o akcijski plan posredovanja, nato svetovalec motivira otroka, da s o o č i starše z zlorabo. K e r se otroci velikokrat n e želijo vrniti d o m o v ali pa se soočiti s starši, je ko
ristno, da jih d o tega pripravimo. Pri t e m je t e b a najti srednjo p o t m e d z a n i k a n j e m o t r o k o v e ž e l j e i n m e d n e s p o d b u d n i m sledenjem otrokovim strahovom. Č e otrok kljub prepričevanju n o č e o zlorabi povedati staršem, p o t e m lahko svetovalec u s m e r i družinske pogovore na d r u g e težave, n e da bi omenjal spolno zlorabo. Č e se družinska situacija n e izboljša, je treba soočiti starše z zlorabo. To lahko naredimo skupaj ali z vsakim posebaj. Pogovor z o č e t o m je usmer
jen na njegovo priznanje. P o m e m b n o pri razgovoru z m a m o je, da sprejme odgovor
nost za dejstvo, da ni zavarovala hčere.
STROKOVNA VLOGA
( 1:
str.120-132)
Terapevtka ali terapevt n e silita otroka k priznanju. K o otrok p o v e o zlorabi, sledi p o g o v o r z materjo, ki jo je n a j p o g o s t e j e treba p o d p r e t i ali p a t u d i zavarovati, da b o lahko p o t e m sama zavarovala svojega otroka. Nadaljnje d e l o je us
merjeno v p o d p o r o otroku in predelovanje zlorabe. Poskrbeti je treba, da otrok n e b o več skupaj s storilcem. Avtorica svari pred takojšnjo prijavo. Pri tem misli na neprijet
n o s t i v p o s t o p k u , k i l a h k o o t r o k u t u d i škodijo.
(2) Knjiga je namenjena žrtvi. Avtorici svetujeta, da ta poišče p o m o č pri strokov
njaku zlasti zaradi predelovanja čustev in občutij in zaradi boljšega razumevanja tega, kar se je dogajalo. Iz tega sledi p o d p o r n a strokovna vloga. Strokovnjaki so na voljo zato, da pomagajo žrtvi. O p o z o r i t a še na dejstvo, da je spolna zloraba k a z n i v o de
janje, ki ga je treba prijaviti.
(3:
str.96-113)
Družinske č l a n e je treba n a u č i t i , k a k o naj zastopajo n a u s t r e z e n n a č i n svoje potrebe in upoštevajo p o t r e b ed r u g i h . D a p o k a ž e j o , kaj ž e l i j o i n č e s a nočejo. O č e t a nauči, da se m o r a navaditi spoštovati (telesne) potrebe svoje h č e r e in da v o d n o s u z ž e n o pokaže svoje potrebe, vendar o d nje n e sme zahtevati, da jih ona a v t o m a t i č n o t u d i zadovolji. H č e r m o r a n a u č i t i , d a j a s n o p o k a ž e , kaj j e z a n j o sprejemljivo in kaj ne. Mati se m o r a naučiti bolj o d l o č n o zavzeti za svojo h č e r in sprejeti odgovornost, ki spada k njeni vlogi žene.
Naučiti se m o r a zastopati svoje p o t r e b e in stališča v p r o b l e m i h z m o ž e m , n e pa se izmikati konfliktu. Svetovalec mora poprav
ljati sodelovanje m e d staršema in postaviti ustrezno mejo m e d generacijami. P o m a g a p r i n a v e z o v a n j u in vzdrževanju z d r a v i h stikov z z u n a n j i m svetom. E n a najtežjih nalog terapevta je, da nauči vsakega posa
m e z n i k a zadovoljiti svoje p o t r e b e tako, da p o k a ž e skrb in spoštovanje d o drugih.
RAZLIKE IN PODOBNOSTI DEFINICIJA
Definicije so si na prvi p o g l e d p o d o b n e . V s e tri pravijo, da g r e za to, da o d r a s l i zlorabi otroka za zadovoljevanje svojih spol
n i h p o t r e b proti njegovi volji. Razlikujejo se takrat, ko povedo, kaj tako zlorabljanje o m o g o č a . Prvi dve definiciji n e d v o u m n o poudarita, da je otrok n e m o č e n in odvisen, pri odraslem pa gre za manifestacijo m o č i . Tretja definicija m o č i odraslega n e omenja.
Nasprotno. G o v o r i o otrokovem »občutku«, d a se z l o r a b i n e m o r e i z o g n i t i z a r a d i p r e m o č i ali pritiska odraslega. N e gre torej za r e s n i č n o nezmožnost otroka, da bi se lahko ubranil zlorabe, gre za njegov o b č u tek, da tega n e zmore. I n že s m o pri par
ticipaciji otroka k zlorabi. Zaradi napačnega o b č u t k a n a z l o r a b o pristaja, č e p r a v j e realna situacija drugačna. Tam, kjer sta prvi dve definiciji povsem n e d v o u m n i (otrok se ne m o r e braniti zaradi m o č i , ki jo u p o r a b i odrasli), tretja govori o tem, da je imel otrok možnost izbire. S tem del odgovornosti za zlorabo prenese iz odraslega na otroka.
RAZLOGI ZA SPOLNO ZLORABO
Prvi dve knjigi znova dokaj e n o t n o ugotav
ljata, da gre za zlorabo m o č i za dominiranje nad šibkejšimi oziroma za podrejanje. To o m o g o č a tradicionalna delitev v l o g m e d m o š k i m i in ženskami v družbi. S p o l n e zlo
rabe so v prvi vrsti izkazovanje m o č i in šele nato spolno dejanje. O b e poudarita, da je za s p o l n o zlorabo o d g o v o r e n le storilec.
Prva poudari še, da mati (če ni storilka) za zlorabo ni kriva. Tretja knjiga išče vzroke v m o t e n e m delovanju družine, kjer lahko sla
bi družinski o d n o s i peljejo tudi v tovrstna dejanja. Pri tem se i z o g n e pasti direktnega deljenja krivde na vse člane družine, poka
že pa na njihovo s k u p n o participacijo in govori o družinski strukturi. Storilca n e pre
p o z n a kot n e d v o u m n o odgovornega za zlo
rabo, temveč je le e d e n o d članov družine, ki ima v zlorabi svojo v l o g o . D r u ž i n o torej jemlje kot skupnost enakopravnih članov, kjer je m o č e n a k o m e r n o porazdeljena. Dis
funkcionalna družina je tista, kjer družinski člani ne izpolnjujejo predpisanih vlog, in n e tista, kjer gre za razmerja m o č i , ki n e o m o g o č a j o enakopravne participacije. Č e prav avtor ne govori direktno o deljeni kriv
di, je ta bistvo njegovega pisanja. Zlasti zato, ker storilca ne p r e p o z n a kot edinega o d g o v o r n e g a za dejanje. Taki sklepi so m o g o č i zlasti zato, ker d r u ž b e n i h konstruktov spol
n i h vlog ne vidi kot problematičnih, tem
več jih s svojim pisanjem c e l o promovira.
NALOGE IN CILJI INTERVENCIJE
Intervencija v p r v i h dveh knjigah je usmer
jena zlasti na žrtev. Ta mora najprej razume
ti, kaj se ji je dogajalo, in predelati čustva in občutke. V prvi knjigi najdemo še p o m o č materi, druga pa o p o z o r i na to, da lastno reprezentacijo o m o g o č a zavedanje pravic.
Avtor tretje knjige usmeri intervencijo v prevzemanje odgovornosti staršev za spol
n o zlorabljanje otroka in v popravljanje od
nosov m e d člani. Pri tem n e razlikuje m e d vlogo očeta in vlogo matere, spolno zlorabo pa ima za posledico slabih o d n o s o v v dru
žini. Pri interpretaciji je treba upoštevati, k o m u so knjige namenjene. Prvi dve sta
usmerjeni k tistim, ki imajo izkušnjo zlorab, tretji pa v družino. O d tod razlike v tem, k o m u avtorji sporočajo. V e n d a r ni s p o r n o to, k o m u sporočajo, s p o r n o je to, kaj spo
ročajo. Prvi dve knjigi n e d v o u m n o povesta, da žrtev za zlorabo ni kriva in n e zanjo od
govorna. Vzrok vidita v delitvi spolnih vlog, zato poiščeta rešitev v krepitvi m o č i tistih, ki so s p o l n o zlorabo preživele. P o d p o r a je usmerjena še na matere (če te n e zlorab
ljajo), ki za zlorabo ravno tako n i s o krive, so p a tiste, ki naj bi dajale otrokom o p o r o . Tretja knjiga sporoča nekaj p o v s e m druge
ga. Č e p r a v jasno p r e p o z n a storilca, o d g o vornost porazdeli m e d vse družinske člane.
Intervencija je usmerjena v to, da vsi to od
govornost sprejemjo. O d g o v o r n o s t in kriv
da, ki jo v prvih dveh knjigah nosi izključno storilec, je sedaj porazdeljena. Velik del te odgovornosti je prek intervencije prestav
ljen na m a m o . Z u p o r a b o termina »starša«
in »družina« se posamezniki n e prepoznajo več, s č i m e r največ pridobi storilec, saj je njegovo b r e m e n a l o ž e n o vsem.
SREDSTVA ZA DOSEGO TEH CILJEV
P r v a avtorica u s m e r i svetovalno ali tera
pevtsko delo p o p o l n o m a na žrtev. Pri t e m opozarja, da lahko d e l a m o le toliko, kolikor n a m otrok dovoli ali zmore. O t r o k a je treba ločiti o d storilca in deklicam poiskati žen
sko svetovalko. Poskrbeti je treba za p o p o l n o varnost otroka in m u pri tem zagotoviti, da za zlorabo ni n e kriv in ne o d g o v o r e n . Avtorici d r u g e knjige poudarita, da je treba storilca in žrtev takoj ločiti in ponuditi žrtvi vso o p o r o . V z p o r e d n o je treba pridobiti drugega starše k sodelovanju. Razumeta, da je to za družino velik pretres in da družinski č l a n i p o t r e b u j e j o p o m o č , v e n d a r v s a k posebaj. Sredstva za d o s e g o ciljev, ki jih predvideva avtor tretje knjige, so dosti bolj kompleksna. G r e n a m r e č za to, da strokov
njaki ne sledijo p o t r e b a m in željam svojih klientov, temveč jih morajo v nekaj prego
voriti. Z a kaj takega p a je t r e b a izdelati strategije, ki b o d o peljale k ž e l e n e m u cilju.
Teh je veliko in so opisane tako p o d r o b n o , da je bilo iskanje bistva zelo težko. D e l o z o č e t o m je usmerjeno v sprejemanje o d g o
vornosti in bolj ustrezno zadovoljevanje potreb. V z r o k za storilčevo zlorabljanje je namreč nezadovoljevanje njegovih potreb.
Avtor n e pojasni izvora te trditve. D e l o z m a m o je usmerjeno v sprejemanje njene odgovornosti, da se kot »žena« n e loteva reševanja družinskih težav, in da kot »mati«
ni zavarovala h č e r e . V č a s u terapije ali svetovanja naj b i se naučila opravljati v l o g o žene in matere. Pri tem avtor v vsej knjigi ne pojasni, na kaj misli, ko govori o spreje
manju v l o g e žene in matere. S tem da naloži materi d o l ž n o s t varovati hčer, ji h k r a t i naloži dolžnost kontrolirati m o ž e v o spol
nost. N e gre torej za to, da bi očeta naučili pravilnega o d n o s a d o hčere, temveč mora
mo m a m o naučiti, da b o zavarovala h č e r p r e d o č e t o m . S t e m p a o d g o v o r n o s t za spolno zlorabo v p o p o l n o s t i p r e n e s e m o iz očeta na m a m o . To n a m potrdi še s tem, da je delo z žrtvijo usmerjeno v to, da p o k a ž e storilcu svoje meje, in n e delo s storilcem v to, da jih p r e p o z n a v a sam. Avtor ignorira dejstvo, da gre za neenaka razmerja m o č i v družini, ki so to zlorabo sploh o m o g o č a l a , in izhaja iz prepostavke, da ima vsak član družine e n a k o p r a v n o v l o g o , e n a k o mož
nost participacije, ki je ni izrabil. ;
STROKOVNA VLOGA
P r v i d v e k n j i g i p r e p o s t a v i t a p o d p o r n o strokovno v l o g o , k i je usmerjena v žrtev in m a m o . Strokovna vloga, ki jo d o l o č i avtor zadnje knjige, je zlasti socialno kontrolna
— prepričevalna in učiteljska. Strokovnjaki n e i z h a j a j o iz p o t r e b č l a n o v d r u ž i n e , temveč iz prepričanja, da je treba ohraniti družino.
RAZLIKE SO OČITNE
Ž e ta kratka in površna analiza treh knjig je pokazala velike razlike v obravnavi spolnih zlorab. Različnosti bi lahko našli tudi m e d prvima dvema, vendar kažeta v o d n o s u s tretjo v e l i k e p o d o b n o s t i . O b e n a m r e č izhajata iz feminističnih izhodišč in predpo
stavk. S p o l n e zlorabe postavita v d r u ž b e n kontekst o d n o s o v m e d spoloma, kjer gre za
m o š k o d o m i n a n t n o s t in žensko podreje
nost, ki sloni zlasti na izrabi m o č i . V prvi vrsti je to dejanje pridobivanja in manifesti
ranja m o č i in šele n a t o s p o l n o dejanje.
D r u ž i n s k i sistem, ki ga storilec vzpostavi z zlorabo ali nasiljem, je namenjen ohranja
nju njegovega položaja. V taki situacija je pozicija ostalih članov družine težko raz
poznavna. Sistem laži, spletk, pritiskov in izsiljevanj storilca kreira realnost, ki ji ostali verjamejo in jo živijo. D r u g e realnosti zanje ni. To je p o g o s t o vzrok, da otrok ne spre
g o v o r i in da m a t i n e posreduje. Iskanje materinega deleža krivde je p r e n o s o d g o vornosti s storilca na m a m o . Mati postane o d g o v o r n a za n e k a j , na kar p o g o s t o n i m o g l a v p l i v a t i . O d g o v o r n o s t za s p o l n o zlorabo je zato le storilčeva. Tudi č e mati za zlorabo ve, jo razume v kontekstu skrivno
sti, k i jih narekuje storilec. Psihoterapevt- sko in svetovalno delo, ki temelji na takih izhodiščih, je usmerjeno najprej na delo z vsakim družinskim članom posebej. N a m e n dela ni ohranitev družine, temveč krepitev m o č i tistih, ki j i m je bila z zlorabo odvzeta.
Ž r t e v i n n e z l o r a b l j a j o č i č l a n i d r u ž i n e morajo najprej razumeti, kaj se j i m dogaja, razpoznati sebe in pridobiti dovolj m o č i za odločitev, k a k š n i b o d o njihovi nadaljnji koraki. L a h k o se o d l o č i j o za d r u ž i n o ali proti njej. Vsekakor p a je odločitev njihova.
P o m o č i je seveda deležen tudi storilec, ki m o r a prav tako razumeti, kaj je p o č e l in zakaj je b i l o to n a r o b e . D e l o z njim b o m o r a l o biti u s m e r j e n o v pridobivanje in razvijanje s p r e t n o s t i za n e d o m i n a n t n e , enakopravne o d n o s e m e d spoloma.
N a p o d o b n i h izhodiščih temelji veliko tuje literature o spolnih zlorabah, katerih avtorice so ženske in tudi moški. D o k t r i n e p o s a m e z n i h strok, še zlasti socialnega dela, se opirajo na ta izhodišča, ki jih n e s m e m o razumeti kot bitko m e d p o s a m e z n i k o m in družino. Seveda je treba delati z družino, vendar takrat, k o so to sposobni prenesti v s i p o s a m e z n i k i . D a so t a k a i z h o d i š č a pravilna, lahko p o k a ž e m o na primeru tretje k n j i g e . K e r j e d o k t r i n a , k i j o z a s t o p a , usmerjena v ohranjanje družine o d razkritja spolne zlorabe naprej, je morala razviti cel sistem strategij prepričevanja, učenja in prisiljevanja. D e l o temelji na ohranjanju
h i e r a r h i č n i h d r u ž i n s k i h v l o g , kar k a ž e neprestano opozarjanje na to, da mora mati
»sprejeti svojo v l o g o žene in matere ter jo z a č n e opravljati«. Postavi se nujno vpraša
nje, na kaj pri tem misli. Kaj je vloga žene in matere? Tega nikjer n e pojasni. S p o l n o z l o r a b o p r e p o z n a kot n e s p o s o b n o s t ali n e z m o ž n o s t storilčevega zadovoljevanja p o t r e b in nespoštovanja generacijskih mej in n e kot pridobivanje m o č i . Najslabši je položaj žrtve. Nepredstavljiv je n a m r e č ob
rat, ki ga mora storiti pri tem, ko je pahnjena nazaj v družino. O d nje se pričakuje, da b o iz p o p o l n e p o d r e j e n o s t i , v k a t e r o j o je p o s t a v i l s t o r i l e c , i n iz n e r a z u m e v a n j a dogajanja na hitro vse to presegla in bila s p o s o b n a delovati enakopravno z ostalimi.
To je seveda n e m o g o č e . Posledice spolnih zlorab so namreč p r e h u d e in preveč kom
pleksne. N a to n a m kaže velik delež tistih, ki v odraslosti končajo z različnimi psihiatri
č n i m i diagnozami in neznosnim življenjem.
D e l o , ki temelji na prepričevanju in učenju drugega, je nujno neuspešno. S p r e m e m b e so m o ž n e le o b osebni refleksiji lastnega položaja. Vsak o d članov družine ima pra
v i c o d o te refleksije, kot ima tudi pravico odločiti se o lastnem življenju in razmerjih, ki jih b o vzpostavljal.
Področje spolnih zlorab je p o l e g dušev
n e g a zdravja, nasilja nad ženskami in drog tisto, v katerega je usmerjeno veliko dela v zadnjih nekaj letih. V e d n o v e č je tistih, ki o zlorabi tudi spregovorijo. Strokovnjakinje in strokovnjaki so s o o č e n i s p r o b l e m o m , ki g a p o g o s t o n e r a z u m e j o i n za n j e g o v o reševanje nimajo ustreznega orodja. Taka situacija je idealna za vnašanje doktrin in spretnosti, ki peljejo k p o n o v n e m u viktimi- ziranju in vzpostavljanju n o v i h mitov in prepričanj o žrtvah, materah in storilcih.
Socialno delo se mora zato resno spoprijeti s teorijo in praksami. V s e preveč je namreč primerov, ki kažejo skrajno slabo razume
vanje in postopanje. O njih se zaenkrat go
vori le znotraj stroke, a b o d o k m a l u postali hvaležna tema za r u m e n i tisk. Nastaja tudi v e d n o v e č nevladnih organizacij, ki svojo v l o g o zagovorništva jemljejo resno. Pred kratkim je bila vložena tožba zoper slabo prakso strokovnjaka, ki na zlorabo ni rea
giral, čeprav je zanjo vedel. In prav je tako.
Literatura
O . BAIN, M . SANDERS ( 1 9 9 6 ) , Ko pride na dan. Ljubljana: Co Libri.
R . BouwKAMP ( 1 9 9 6 ) , Pshosocialna terapija pri spolni zlorabi v družim. Logatec: Firis.
K. FREI ( 1 9 9 6 ) , Spolna zloraba — z odkrito besedo do varnosti Ljubljana: Kres.
