PEDAGOŠKA FAKULTETA
PATRICIJA BRULC
PRIMERJAVA POČITKA PREDŠOLSKIH OTROK V MESTNEM IN PODEŽELSKEM VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA
PATRICIJA BRULC
Mentorica: dr. TATJANA DEVJAK, izr. prof.
PRIMERJAVA POČITKA PREDŠOLSKIH OTROK V MESTNEM IN PODEŽELSKEM VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
i
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Tatjani Devjak za pomoč, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi svojim staršem in možu, ki so mi omogočili študij, mi stali ob strani in me spodbujali. Posebna zahvala gre tudi sodelavcem viških vrtcev in zaposlenim v Vrtcu Tržič za pomoč pri reševanju anketnih vprašalnikov.
Hvala tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju diplomskega dela.
ii
POVZETEK
Človek je eno od bitij, ki poleg dihanja, prehranjevanja in izločanja za svoje življenje nujno potrebuje spanje (Walker, 2019). V diplomskem delu z naslovom Primerjava počitka predšolskih otrok v mestnem in podeželskem vrtcu sem v teoretičnem delu osvetlila pomen spanja predšolskega otroka kot del dnevne rutine v vrtcu z vidika Kurikula za vrtce (1999) in teorij različnih avtorjev. V empiričnem delu sem raziskala, kako vzgojitelji in njihovi pomočniki upoštevajo otrokove individualne potrebe ter želje v času počitka in kako organizirajo aktivni počitek oziroma katere dejavnosti ponudijo nespečim otrokom v dveh izbranih vrtcih. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali se delo v času počitka razlikuje med mestnim vrtcem v prestolnici in podeželskim vrtcem v Tržiču. Rezultati raziskave so pokazali različna mnenja in prakso strokovnih delavcev pri izvajanju dnevne rutine v času počitka.
Ugotovila sem, da se mestni in podeželski vrtec bistveno ne razlikujeta v organizaciji počitka, spanju namenjajo posebno pozornost, se pa zavedajo sodobnih trendov na tem področju.
Razlike se kažejo pri upoštevanju otrokovih individualnih potreb in želja ter pri pripravi dejavnosti za otroke, ki spanja ne potrebujejo.
KLJUČNE BESEDE
Dnevna rutina, spanje, počitek otrok, aktivni počitek, prikriti kurikulum.
iii
ABSTRACT
Man is one of the beings that, in addition to breathing, eating, and excreting, necessarily need sleep to live (Walker, 2019). In the theoretical part of my thesis entitled Comparison of Rest of Preschool Children in Urban and Rural Kindergartens, I highlighted the importance of preschool children’s sleeping as part of a daily routine in kindergarten from the perspective of the Kindergarten Curriculum (1999) and presented the theories of different authors. In the empirical part, I explored how educators and their assistants take into account children's individual needs and desires during rest and how they organize active rest or what activities they offer to sleepless children in the two selected kindergartens. The purpose of the study was to determine whether work during the rest period differs between the city kindergarten in the capital and the rural kindergarten in Tržič. The results of the survey showed different opinions and practices of practitioners in performing their daily routine during rest periods. I have found that urban and rural kindergartens do not differ significantly in the organization of the rest period, they pay special attention to sleep, and are aware of current trends in this field.
Noticeable differences are seen in the consideration of the child's individual needs and wishes and in the preparation of activities for children who do not need sleep.
KEY WORDS
Daily routine, sleeping, children rest, active rest, hidden curriculum.
iv
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
1 SPANJE ... 2
1.1 KAJ JE SPANJE ... 2
1.2 OTROŠKO SPANJE ... 3
1.3 CIKEL SPANJA PRI MAJHNEM OTROKU ... 4
1.4 STAROST OTROK IN POTREBA PO SPANJU ... 5
2 MOTNJE SPANJA ... 6
3 KURIKULUM IN PRIKRITI KURIKULUM ... 10
3.1 KURIKULUM ZA VRTCE ... 10
3.2 PRIKRITI KURIKULUM ... 12
4 DNEVNA RUTINA V VRTCU ... 13
4.1 POMEN DNEVNE RUTINE ... 13
4.2 PRIHODI IN ODHODI OTROK ... 16
4.3 PREHRANJEVANJE ... 16
4.4 POČITEK/SPANJE ... 18
4.5 PREHODI IZ ENE DEJAVNOSTI V DRUGO ... 19
4.6 OSEBNA NEGA ... 19
5 POČITEK V VRTCIH NEKOČ IN DANES ... 20
EMPIRIČNI DEL ... 23
6 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 23
6.1 RAZISKOVALNI CILJI ... 23
6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 24
6.3 RAZISKOVALNA METODA ... 24
6.4 RAZISKOVALNI VZOREC ... 24
v
6.5 OPIS VPRAŠALNIKA ... 25
6.6 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 25
6.7 METODE OBDELAVE PODATKOV ... 26
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 26
7.1 UPOŠTEVANJE INDIVIDUALNIH OTROKOVIH POTREB ... 26
7.2 NAČINI UPOŠTEVANJA INDIVIDUALNIH OTROKOVIH POTREB ... 28
7.3 NAČINI UPOŠTEVANJA OTROKOVIH ŽELJA ... 31
7.4 NAČINI UMIRITVE OTROK IN PRIPRAVA NA POČITEK ... 33
7.5 DEJAVNOSTI, KI JIH VZGOJITELJI IN POMOČNIKI VZGOJITELJEV PONUDIJO OTROKOM, KI NE SPIJO ... 35
8 ZAKLJUČEK ... 38
9 LITERATURA: ... 40
10 PRILOGA ... 42
10.1 ANKETNI VPRAŠALNIK ... 42
10.2 REZULTATI ANKETIRANCEV (VRTEC TRŽIČ) ... 46
10.3 REZULATI ANKETIRANCEV (VIŠKI VRTCI) ... 51
vi
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Starost anketirancev (vrtec Tržič) ... 24
Graf 2: Starost anketirancev (Viški vrtci) ... 25
Graf 3: Strinjanje s trditvami glede počitka in spanja otrok v vrtcu (vrtec Tržič) ... 26
Graf 4: Strinjanje s trditvami glede počitka in spanja otrok v vrtcu (Viški vrtci) ... 27
Graf 5: Strinjanje s trditvami glede načina upoštevanja individualnih otrokovih potreb (vrtec Tržič) ... 29
Graf 6: Strinjanje s trditvami glede načina upoštevanja individualnih otrokovih potreb (Viški vrtci) ... 30
Graf 7: Upoštevanje otrokovih želja v času počitka (vrtec Tržič) ... 31
Graf 8: Upoštevanje otrokovih želja v času počitka (Viški vrtci) ... 32
Graf 9: Umiritev otrok in priprava na počitek (vrtec Tržič) ... 33
Graf 10: Umiritev otrok in priprava na počitek (Viški vrtci) ... 34
Graf 11: Dejavnosti ponujene nespečim otrokom (vrtec Tržič) ... 35
Graf 12: Dejavnosti ponujene nespečim otrokom (Viški vrtci) ... 36
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Povprečno število ur dnevnega in nočnega spanja ... 6
1
UVOD
Spanje je ena od primarnih potreb vsakega posameznika. Ravno zaradi tega je pomembno poudariti, da je počitek v predšolskem obdobju pomemben faktor dobrega razvoja otrok.
Velikokrat se potrebe otrok in želje staršev zelo razlikujejo. Vrtec je za otroke nekakšna
»služba«, v kateri se morajo nenehno boriti za svoj obstoj, reševati konflikte, poslušati, upoštevati pravila in se prilagajati ostalim v skupini. Po vsem naštetem je večina otrok zelo utrujena, zato potrebuje počitek. Nekateri starši so drugačnega mnenja. Menijo, da njihovi otroci ne potrebujejo počitka, saj so že veliki, doma nikoli več ne počivajo, imajo potem zvečer težave s spanjem ipd. Ob tem velikokrat ne pomislijo na to, da je otrokom v vrtcu naporno in je okolje, v katerem preživijo do devet ur, povsem drugačno kot tisto doma.
Otroci imajo v predšolskem obdobju različne potrebe po popoldanskem počitku. Nekateri otroci ga res že zelo zgodaj ne potrebujejo več, medtem ko ga nekateri potrebujejo še pri šestih letih. Spanje v vrtcu ni obvezno, vendar je pomembno, da prepoznamo potrebo posameznega otroka in vsakemu posamezniku omogočimo počitek ter mirno okolje.
Načini umirjanja otrok se razlikujejo glede na vrtec in vzgojitelja. Zanimalo me je, ali se počitek otrok razlikuje tudi glede na mestno in podeželsko okolje, kakšnih metod se poslužujejo vzgojitelji v različnih okoljih in ali se med seboj razlikujejo pri izvajanju tega dela dnevne rutine.
V diplomski nalogi bo uporabljen termin vzgojitelji in strokovni delavci, pri čemer so mišljene tudi vzgojiteljice.
2
TEORETIČNI DEL
1 SPANJE
1.1 KAJ JE SPANJE
Spanje je poleg prehranjevanja, dihanja, izločanja ipd. ena od osnovnih človekovih potreb.
Pomembno je, da zadostimo potrebni količini spanca, saj lahko v nasprotnem primeru pride do hujših zdravstvenih težav ali celo smrti (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012). Avtor Walker v svoji knjigi Zakaj spimo (2019) opisuje, da je zelo pomembno, da posameznik spi vsaj osem ur dnevno saj lahko v nasprotnem primeru nespečnost človeka dobesedno ubije. Podobno poudari pomen spanja tudi Trontelj: »Spanje je potrebno vsem živim bitjem in ima vlogo obnavljanja« (Trontelj, 2005, str. 56).
Kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (spanje b. d.), je spanje stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti. Spanje se razlikuje od počitka, saj počitek definiramo kot (počitek b. d.) daljšo prekinitev kake dejavnosti zlasti zaradi telesne sprostitve, okrepitve (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975).
Naše spanje uravnava notranja ura, ki so jo znanstveniki poimenovali tudi biološka ura ali dnevni ali cirkadiani ritem. Izraz izvira iz latinske besede circa diem, kar pomeni okoli dneva.
Ta ura je naravnana na 25 ur, zato mora biti nenehno na novo naravnana. Naravnanost dosežemo s svojimi spalnimi navadami, tako da so nekateri deli dneva rezervirani za budnost drugi pa za spanje. Spalne navade so namreč razlog za težave, ki se lahko pojavijo pri potovanju v druge časovne pasove. Naravnanost dosežemo tudi z izpostavljanjem svetlobi in temi. Biološka ura in vzorci se s starostjo spreminjajo, zato se spanje odraslega razlikuje od spanja dojenčkov (Pantley, 2003). Isti avtor (prav tam) navaja, da ponoči preživljamo različne cikle in faze spanja. Vso noč se izmenjujeta globoko spanje in sanjanje. Med fazami se ne zbudimo popolnoma. Morda si takrat popravimo blazino ali pa zamenjamo položaj. Nato hitro potonemo nazaj v spanje, vmesnega početja pa se ne zavedamo (Pantley, 2003).
Danes lahko z različnimi aparati ugotovimo, da se med spanjem dogaja veliko več stvari. Že pred več kot 50 leti sta ameriška znanstvenika Aserinsky in Kleitman opazila, da spanje ni enakomerno stanje mirovanja. Aktivnost možganov se ponoči namreč spreminja. Ugotovila sta, da obstajata dve različni vrsti spanja, ki jima strokovno pravimo NREM in REM faza.
3
Fazi se v času spanja izmenjujeta (Kast-Zahn in Morgenrooth, 2012, str. 28). Pri prvi fazi gre za mirno obdobje spanja ali za globoko spanje, pri čemer se umiri dihanje, srce začne biti enakomerno hitro, naši možgani pa v tem času počivajo. Iz te faze nas dražljaji okolja (glasen pok, zvonec, budilka ipd.) zelo težko zbudijo. Če se v tem času predramimo, smo v začetku zelo zmedeni in potrebujemo čas, da se uspemo zbrati. Medtem ko gre pri drugi, REM fazi (rapid eye movement – hitri očesni gibi), za aktivno obdobje spanja. Tu se dihanje in srčni utrip pospešita ter postaneta neenakomerna. Možgani postanejo aktivni in telo posledično porabi več kisika. V tej fazi sanjamo. Če se predramimo, lahko do potankosti opišemo zadnje sanje (Kast-Zahn in Morgenrooth, 2012).
Enako meni tudi Walker (2019), ki teorije še poglablja in navaja, da se NREM spanje deli na dodatne štiri faze. Tem fazam pravi faze globokega spanca, ki se razlikujejo glede na globino.
Globina v tem primeru pomeni, kako močno človek spi in kako težko ga je iz spanja zbuditi (Walker, 2019).
1.2 OTROŠKO SPANJE
Avtor M. Walker (2019) spanje predstavlja kot nekaj kompleksnega. Raziskovalci že vrsto let raziskujejo skrivnosti spanja, vendar jim do danes še ni popolnoma uspelo. Po razmišljanju mnogih raziskovalcev spanje iz evolucijskega vidika sploh nima smisla. Ko spimo, se ne moremo družiti, ne moremo nabirati hrane, se razmnoževati, skrbeti za potomce, poleg tega pa smo izpostavljeni plenilcem. Kljub temu pa ima spanje veliko koristi za telo in možgane, kar se začne kazati že takoj po rojstvu ali celo prej (Walker, 2019).
Spanje uravnava notranja biološka ura. Dojenčki se z notranjo telesno uro še ne rodijo, zato si morajo ustaliti predvidljiv vzorec dnevnega in nočnega spanja. Biološka ura naj bi se tako začela razvijati približno med petim in devetim tednom starosti, vendar do petega meseca še ne deluje tako, kot bi morala. Otrok začne spoznavati, da je podnevi buden, ponoči spi.
Dojenčkovo spanje se utrdi približno do desetega meseca, saj naj bi takrat odšel v posteljo ob približno istem času, dolžina spanca pa naj bi se podaljševala (Pantley, 2003).
Enakega mnenja sta tudi avtorja A. Kast-Zahnin Morgenrooth (2012), ki trdita, da se vsak zdrav otrok lahko do šestega meseca nauči spati, saj je zmožen razlikovati med dnevom in nočjo. Pravita tudi, da je vzorec spanja že izdelan in poteka enako kot pri odraslemu.
Na to, kako budni se počutimo v različnih delih dneva, vpliva dnevna rutina. Obstajata naravni čas za spanje in naravni čas za budnost. Zaradi notranje telesne ure se popoldanska
4
utrujenost počasi zmanjšuje, sledi pa obdobje odločne budnosti, ki traja do večera, dokler ne nastopi zaspanost. Ta vzorec se z leti spreminja, zato je vzorec dojenčka popolnoma drugačen od vzorca odraslega človeka (Pantley, 2003).
Cikli spanja so si pri otroku in odraslem podobni. Razlika je le v tem, da so otroški cikli spanja veliko krajši in pogostejši. Dojenčki preživijo veliko več časa v plitvem spancu kot odrasli in imajo veliko več vmesnih faz, med katerimi se zbudijo. Pantley (2003) pravi, da za to obstajata dva razloga. Prvi je povezan z otrokovim razvojem. Pri otroku zelo hitra rast možganov in telesni razvoj pospešujeta vzorec spanja. Drugi razlog je povezan z njegovim preživetjem. Plitvo spanje mu daje možnost takojšnje prebuditve, če se znajde v neprijetnih in nevarnih okoliščinah, kot so bolečina, nelagodje, lakota, mokrota (Pantley, 2003).
1.3 CIKEL SPANJA PRI MAJHNEM OTROKU
Dojenčki se v prvem letu življenja pogosto zbujajo. To ni težava, temveč biološko dejstvo. V prvem letu življenja ne ločijo med dnevom in nočjo, zato jim je treba pri tem pomagati.
Dozorevanje biološke ure pomeni, da otrok postopoma loči med dnevom in nočjo ter da je podnevi večinoma buden, ponoči pa spi. Cikel se ponavadi uredi do dojenčkovega desetega meseca starosti, ko naj bi imel že izoblikovano dnevno rutino. V posteljo odide ob istem času, spi približno enako dolgo in se zbudi ob približno enakem času (Pantley, 2003).
Avtorja Kast-Zahn in Morgenroth (2012) v knjigi Vsak otrok se lahko nauči spati navajata, da biološka ura ni naravnana na točno 24-urni dnevni ritem, temveč da imamo zaradi zunanjih dejavnikov in dejavnosti (obroki, odhodi v posteljo ipd.) eno uro tako rekoč v dobrem, saj je ura nastavljena na 25 ur (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012). Pantley (2003) opredeli in definira cikla otrokovega nočnega spanja z naslednjimi elementi:
‒ zaspanost, otrok zaspi;
‒ plitvo spanje;
‒ globoko spanje, ki traja približno uro;
‒ kratka faza budnosti;
‒ globoko spanje, ki traja približno uro ali dve;
‒ plitvo spanje;
‒ kratka faza budnosti;
‒ faza hitrih očesnih gibov (REM), sanjanje;
‒ kratka faza budnosti;
5
‒ plitvo spanje;
‒ kratka faza budnosti;
‒ REM (sanjanje);
‒ kratka faza budnosti;
‒ proti jutru: še eno obdobje globokega spanja;
‒ kratka faza budnosti;
‒ REM (sanjanje);
‒ kratka faza budnosti;
‒ plitvo spanje;
‒ otrok se zbudi (Pantley, 2003, str. 54).
Tudi Kast-Zahn in Morgenroth (2012) sta pisala o fazah otrokovega spanja ter jih podobno navedla. Dodajata še to, da se vsi otroci zbudijo večkrat na noč, vendar nima to nobene povezave z motnjami spanja in je povsem običajno.
Avtor Walker (2019) v svoji knjigi Zakaj spimo opisuje podoben cikel spanja in navaja, da je tovrstno izmenjavanje REM in NREM spanja nujno, saj morajo možgani zaradi konstantnih spreminjanj življenjskih izkušenj dnevno posodobiti naše spominsko omrežje. Posodobitev dosežejo z zadostno količino spanja in izmenjavanjem med različnimi fazami (Walker, 2019).
1.4 STAROST OTROK IN POTREBA PO SPANJU
Potreba po spanju se glede na starost otrok v predšolskem obdobju razlikuje. V začetku novorojenček prespi skoraj večino dneva, nekje do osemnajst ur dnevno, medtem ko dveletni otrok ne potrebuje več toliko dnevnega, in spi večinoma ponoči (Zore, 2008).
Vsak otrok se razlikuje glede potrebe po spancu. V eni od raziskav, ki jo v knjigi Otroško spanje navaja avtorica Pantley (2003), so ugotovili, da dnevno spanje vpliva na nočno spanje in obratno. To ne velja za otroke, ki čez dan spijo manj kot eno uro. Že vsaka najmanjša malenkost, ki se zgodi čez dan, lahko vpliva na to, kako bo otrok spal ponoči oziroma kakšne volje bo. Na slabo nočno spanje lahko vpliva tudi prepozen odhod v posteljo čez dan. Pri tem se ritem poruši in biološka ura za spanje se prestavi (Pantley, 2003).
V drugi raziskavi iz Amerike, ki jo opisujeta avtorja Kast-Zahn in Morgenroth (2012), so ugotovili, da približno tretjina otrok prespi v prvem letu svojega življenja celo noč brez vmesnega prebujanja. Najpogosteje so vso noč prespali prav enoletni otroci (53 %). Tako mlajši kot starejši, v roku enega leta, se jih je kar tretjina ponoči večkrat prebudila in zbudila
6
tudi svoje starše. Od četrtega leta dalje se tovrstni pojavi ponoči zaznajo le še redko (10 %) (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012).
Ne glede na to, da je spanje odvisno od vsakega posameznega otroka, veljajo okvirne ure, ki naj bi bile vodilo potrebnega otroškega spanja (Pantley, 2003).
Preglednica 1: Povprečno število ur dnevnega in nočnega spanja
STAROST
Kolikokrat spi podnevi
Skupna dolžina dnevnega spanja
Nočno spanje* Skupna dolžina dnevnega in nočnega spanja Novorojenček**
1 mesec 3 6‒7 8,5‒10 15‒16
3 meseci 3 5‒6 10‒11 15
6 mesecev 2 3‒4 10‒11 14‒15
9 mesecev 2 2,5‒4 11‒12 14
12 mesecev 1-2 2‒3 11,5‒12 13‒14
2 leti 1 1‒2 11‒12 13
3 leta 1 1‒1,5 11 12
4 leta 0 0 11,5 11,5
5 let 0 0 11 11
Vir: Povzeto po Pantley, 2003, str. 57.
*To je povprečje in ne pomeni, da otrok spi nepretrgoma.
** Novorojenčki spijo po 16‒17 ur na dan. Te ure so enakomerno razporejene na šest do sedem krajših obdobij spanja.
2 MOTNJE SPANJA
Otroci se lahko hitro utrudijo. Vovk (2011) in Gdinovec Stražišar (2016) pravita, da je za njihovo utrujenost lahko krivo aktivno preživljanje časa v dnevu ali pa se zanjo skrivajo drugi razlogi. Znake utrujenosti lahko zlahka spregledamo, saj še posebej otroci, mlajši od 6 let, kažejo tipičen vzorec aktivnosti. To pomeni, da so krajše obdobje intenzivno aktivni, nato kratek čas počivajo, ker so izčrpani oziroma dokler si ne »napolnijo baterij«, nato pa je njihova aktivnost ponovno intenzivna. Ker se ta vzorec dnevno večkrat ponovi, lahko hitro spregledamo, kdaj je otrok res utrujen. Znaki kronično utrujenega otroka so podočnjaki, bledost, nezainteresiranost za okolico, igro in delo. Občasno so značilni tudi glavoboli, bolečine v trebušni votlini in težave s prebavo. Pojavijo se motnje spanja. Otrok ponoči ne spi
7
dobro, se pogosto zbuja (lahko ga motijo sorojenci), ima hude sanje in se zjutraj že zbudi nenaspan (Vovk, 2011).
Gdinovec Stražišar (2016) in Vovk (2011) pravita da danes razlikujemo med več kot osemdeset različnimi motnjami spanja, ki jih klasificiramo po naslednjih skupinah:
‒ nespečnost,
‒ motnje dihanja v spanju,
‒ hipersomnije centralnega vzroka,
‒ motnje cirkadianega ritma budnosti in spanja,
‒ parasomnije,
‒ motnje gibanja v spanju,
‒ izolirani simptomi in normalne variante,
‒ druge motnje spanja (Gdinovec Stražišar, 2016, str. 21).
Nespečnost je najpogostejša motnja spanja pri vseh otrocih. Zdravi otroci se ponočiprebujajo iz spanja, zvečer pa jih starši s težavo uspavajo. K nespečnosti so še toliko bolj nagnjeni kronično bolni in ovirani otroci, ki imajo težave pri uspavanju, prekinitve spanja ter ne pridobijo zadostne količine kakovostnega spanca. Posledično se slabše vključujejo v različne socialne dejavnosti, so slabše sprejeti med vrstniki, njihova uspešnost v šoli je manjša. Zaradi dnevnih simptomov nespeči, kot so motnje pozornosti, zbranosti in spomina, razdražljivost, čustvena nestabilnost ter stalna utrujenost, so predvsem najstniki nagnjeni k uživanju drog, velikokrat prihaja tudi do nesreč v prometu ali pri opravljanju dela (Gdinovec Stražišar, 2016). Vedenjska nespečnost in nespečnost sta zaradi neustrezne higiene spanja še posebej pogosti v otroškem obdobju. Zanju značilni znaki so težko večerno uspavanje, večkratno nočno prebujanje, velikokrat se pojavi kombinacija obeh (prav tam).
Motnje dihanja v spanju pri otrocih vključujejo širok spekter težav. Ločimo med centralnimi motnjami dihanja in obstruktivnimi motnjami dihanja. Ko iz osrednjega živčevja do dihalnih mišic ne pride zadostna količina dražljajev oziroma so ti celo odsotni, nastopita dihalni premor (apneja) ali zmanjšana globina dihanja (hipopneja), čemur pravimo centralna motnja dihanja. Obstruktivna motnja dihanj pa nastopi zaradi delne ali popolne zapore dihal v zgornjem delu, kar pripomore pri nastanku obstruktivne hipopneje ali apneje (Gdinovec Stražišar, 2016, str. 23).
Centralne motnje dihanja delimo na dve podskupini. Primarna apneja v spanju nedonošenčkov in dojenčkov, kjer nezrelost osrednjega živčevja pusti posledice prehodne
8
centralne motnje dihanja. Druga podskupina je sindrom centralne kongenitalne hipoventilacije (Ondinino prekletstvo), pri kateri gre za nezadostno dihanje v spanju zaradi genetskih motenj.
Pojavlja se lahko tudi v budnem stanju (Gdinovec Stražišar, 2016).
Za otroke so veliko bolj značilne obstruktivne motnje dihanja v spanju. Obsegajo spekter, ki se začne s primarnim smrčanjem brez ventilacijskih motenj, pa vse do obstruktivne hipoventilacije in apneje. Apneja pomeni ne dihati oziroma zastoj dihanja. Sindrom apneje se večinoma pojavi pri otrocih v predšolskem obdobju. Zajame 2‒3 % zdravih otrok. Zanjo je značilno glasno nočno smrčanje, čemur lahko sledita hlastanje za zrakom in premori dihanja.
To vodi do nemirnega spanca z vmesnim prebujanjem. Zjutraj so ti otroci nenaspani, razdražljivi, težje se zbujajo, lahko pa tarnajo tudi za glavobolom (Kast–Zahn in Morgenroth, 2012). Težave z dihanjem se ne pojavljajo tudi v budnem stanju, vendar imajo zaradi povečanih mandljev in/ali žrelnice, kar lahko vodi tudi k pojavu apnej, otroci usta ves čas odprta in skoznje dihajo. To lahko privede do prekomerne zaspanosti ali do obratno pretirane živahnosti ter vedenjsko motečih in težavnih otrok (Gdinovec Stražišar, 2016).
Naslednja motnja spanja, ki jo avtorica (prav tam) navaja, je kronično nevrološka bolezen narkolepsija, ki je sicer zelo redka, vendar je najpogostejša v najstniških leti. Zanjo je ne glede na količino nočnega spanca značilna neobvladljiva dnevna zaspanost oziroma hipersomnija. Značilna je tudi katapleksija, za katero velja, da določen čustven odziv, kot so jeza, smeh, veselje, presenečenje ipd., sproži nenadno kratkotrajno izgubo mišičnega tonusa.
Bolnik se med napadom okolice in dogajanja povsem zaveda, vendar ne more govoriti. Pri mlajših otrocih se to pokaže kot trenutna nestabilnost pri hoji, padanje vek in oslabelost obraznih mišic (Gdinovec Stražišar, 2016).
Za motnjo otrokovega cirkadianega ritma budnosti in spanja je značilna zadostna ter normalna količina spanca, ki pa je umeščena v napačen del dneva glede na socialno in družinsko okolje.
Biološka ura je zakasnjena ali pa prehiteva želeno uro oziroma sploh ni usklajena z zunanjim časom. Znano, da so nekateri ljudje rojeni »škrjančki« oziroma jutranje ptice, ki zjutraj zgodaj vstanejo, zvečer se hitro odpravijo v posteljo; drugi so rojene »sove«, ki lahko bedijo pozno v noč, zjutraj pa s težavo vstanejo. Zato so simptomi motnje cirkadianega ritma budnosti in spanja večinoma prekomerna dnevna zaspanost, lahko pa tudi pomanjkanje nočnega spanja.
To vrsto motnje lahko doživimo tudi ob spremembi časovnih pasov, čemur pravimo jet-lag sindrom (Gdinovec Stražišar, 2016, str. 26).
9
Pri parasomnijah gre za nezaželene in neprijetne občutke ter dogajanja povezana s spanjem.
Torej v pravem pomenu besede to niso motnje spanja. Pojavijo se lahko ob uspavanju, med spanjem in ob prebujanju. Parasomnije se tako lahko pojavljajo v posameznih fazah spanja in imajo značilne znake, lahko pa niso vezane na določeno fazo spanja, temveč se pojavijo na primer kot nočno močenje postelje. Ena izmed najpogostejših parasomnij je REM parasomnija, ki jo zaznamo kot nočno moro. REM spanje se bistveno pogosteje pojavlja v drugem delu spanja oz. noči, zato je tudi za to vrsto parasomnije značilno, da se pogosteje pojavi proti jutru. Vzroki zanjo so lahko različni, saj lahko otroku primanjkuje spanca ali pa so zanjo krivi različni čustveni in fizični pretresi v otrokovem življenju. Po statističnih podatkih naj bi vsaj 75 % otrok enkrat v življenju doživelo nočno moro. Najvišji vrh nočnih mor se običajno pojavi med šestim in desetim letom starosti. To so zastrašujoče sanje, ki otroka zbudijo iz spanca, saj ga nadvse prestrašijo. Otrok se zbudi prestrašen, potrebuje tolažbo, vsebino sanj lahko zelo nazorno opiše in zaradi doživetega strahu zelo težko nazaj zaspi.. Strahovi se nato lahko pojavijo tudi pred spanjem, pri uspavanju, kar jim nato še dodatno oteži uspavanje in podaljša njihov odhod v posteljo. Ločimo pa tudi neREM parasomnije pri otrocih oziroma nepopolno prebujanje iz globokega spanca. Pri tovrstni parasomniji so otroci po navadi zmedeni, dezorientirani, pogosto pa lahko to privede tudi do agresivnega vedenja. Na večjo količino pojavov tovrstnih parasomnij lahko vpliva tudi pomanjkanje spanca, pri čemur želi telo nadoknaditi globoko in mirno spanje. Ločimo različne klinične oblike parasomnij, kot so hoja v spanju, zbujanje z zmedenostjo in nočni strahovi. Slednjih ne smemo mešati z nočnimi morami, saj se pojavljajo v povsem drugi fazi spanja (Gdinovec Stražišar, 2016).
Motnje, ki lahko prekinjajo nočno spanje in povzročajo dnevno zaspanost, so motnje gibanja v spanju. Običajno so to preprosta in stereotipna gibanja. Mednje uvrščamo primarno senzorično nevrološko motnjo, ki je sindrom nemirnih nog, kar je za otroke nekoliko manj pogosto. Zanj je značilna nezadržna potreba po premikanju nog in neprijeten občutek v spodnjih okončinah. Nemirne noge lahko ovirajo večerno uspavanje, saj se simptomi že čez dan kopičijo, pojavijo pa se nato v mirovanju, običajno zvečer. Večina ljudi, ki ima omenjen simptom, lahko trpi tudi za motnjo periodičnih gibov udov v spanju. Tu se v spanju pojavijo kratkotrajne epizode nenadnih, periodično ponavljajočih se stereotipnih zgibov okončin, ki lahko povzročijo delno ali pa celo popolno prebujanje iz nočnega spanca. Posledica tega je večja dnevna zaspanost (Gdinovec Stražišar, 2016).
10
Za otroke bolj značilne motnje gibanja v spanju so ritmične motnje gibanja. Pri tovrstnih motnjah se otroci lahko vrtijo, zibajo svoje telo ali udarjajo z glavo ob trd predmet. Ta ritmična gibanja so predvsem značilna za mlajše otroke, ki jim to predstavlja neke vrste samopomiritev, ki sčasoma izzveni (Gdinovec Stražišar, 2016). Običajno se pri otrocih pojavljajo zvečer, ko se uspavajo. Zanje stvar običajno ni nevarna, saj se le v izjemnih primerih otroci pri izvajanju ritmičnih gibov, ki so po navadi tudi zelo intenzivni, poškodujejo. Strah je prisoten le pri starših, ki jim stroka priporoča le, da otroka ustrezno zaščitijo, ustrezno zavarujejo tudi njegovo okolico in mu ponudijo le mehko vzmetnico na sredi sobe, saj naj bi daljše iskanje trdega predmeta pri otroku odpravilo udarjanje z glavo (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012).
Ena izmed motenj, ki jo v svoji knjigi opisujeta A. Kast-Zahn in H. Morgenroth (2012) so tudi bolečine, ki jih otroci doživljajo kot malčki. Avtorja navajata, da odgovor za otrokovo razdraženost, bolečine in jok včasih prehitro pripišemo rasti zob, zato je treba njihov izvor poiskati nekje drugje. Bolečina, ki jo otrok doživlja ponoči, je lahko zelo moteča, saj otrok ob tem postane kronično utrujen, ker ponoči ne dobi zadostne količine spanca, ob enem pa je treba čim hitreje poiskati pravi vzrok joka in nelagodja. Pri majhnih otrocih je pomembno, da najprej pregledamo ušesa, saj je akutno vnetje srednjega ušesa pri malčkih zelo pogosto (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012).
3 KURIKULUM IN PRIKRITI KURIKULUM
3.1 KURIKULUM ZA VRTCE
Strokovno podlago za delo v vrtcih v prvi vrsti predstavlja Kurikulum za vrtce: »Kurikulum je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah, predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih, kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja. Je dokument, ki na eni strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretskimi pogledi na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi drugačnimi rešitvami in pristopi dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih« (Kurikulum za vrtce, 1999, str.7).
Kurikulum vsebuje določene lastnosti, ki jih predhodni temeljni programi in dokumenti niso vsebovali, in sicer:
‒ je splošen in ni ozko usmerjen;
11
‒ vsebuje dodatke h Kurikulumu za vrtce;
‒ omogoča pluralnost in izbirnost;
‒ veliko pozornost usmeri tudi na prikriti kurikulum, kar daje velik poudarek vzgojiteljevi osebnosti;
‒ spodbuja sodelovanje med strokovnimi delavci pri vzgojno-izobraževalnem delu;
‒ omogoča avtonomijo in strokovno odgovornost delavcev;
‒ temelji na aktivnem učenju otrok;
‒ povečuje vlogo evalvacije;
‒ izboljšuje informiranost in sodelovanje s starši (Devjak in Berčnik, 2018).
Pojem kurikulum opredeljuje presek različnih dejavnikov, ki v vzgojno-izobraževalnih institucijah vplivajo na realno dogajanje. Načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa naj bi potekalo na več različnih ravneh, in sicer od nacionalnega kurikuluma preko letnega delavnega načrta, ki je sestavljen na ravni vrtca, do individualnih priprav, ki jih pripravi dobro usposobljen vzgojitelj. Pri tem mora upoštevati naključne dejavnike med izvedbo vzgojno- izobraževalnega procesa in tako sproti prilagajati pripravo trenutnim situacijam v skupini (Marjanovič Umek, 2001).
Med ravninami, ki so naštete v zgornjem odstavku, obstajajo tudi določene povezave, ki jih je treba upoštevati pri določenih strategijah načrtovanja nacionalnega kurikuluma. Upoštevati je treba starost in razvojno stopnjo otrok, globalno strateški cilj vzgojno-izobraževalnega sistema na posamezni stopnji, stopnjo demokratizacije in avtonomnosti vzgojno- izobraževalnih institucij, stopnjo zaupanja v strokovnost strokovnih delavcev (Marjanovič Umek, 2001).
Devjak, Skubic, Polak in Kolšek (2012) v knjigi Predšolska vzgoja od starega k novemu navajajo, da je Kurikulum razdeljen na dva dela. V prvem delu so opisana načela, ki so naravnana k uresničevanju zapisanih ciljev. Zajema tudi poglavja o razvoju in učenju predšolskega otroka t.j. počitek, hranjenje, druge vsakodnevne dejavnosti; odnosih med otroki, odnosih med otroki in odraslimi; socialnemu učenju in sodelovanju s starši. Poudarek je na vlogi vsakodnevnih dejavnosti v vrtcu, kjer sta zajeta razvoj in učenje v širšem socialnem ter kulturnem kontekstu in kamor so vpete stalne spodbudne socialne interakcije, raba govora ter sodelovanje s starši. V drugem delu so opredeljena področja dejavnosti:
matematika, jezik, gibanje, umetnost, narava in družba. Vsakemu področju so pripisani cilji posameznega področja in primeri dejavnosti za otroke, ki so razdeljeni v prvo ter drugo
12
starostno obdobje. Nazadnje je opisana in opredeljena še vloga odraslega človeka (Devjak, Skubic, Polak in Kolšek, 2012).
3.2 PRIKRITI KURIKULUM
Devjak in Berčnik pravita, da je kurikulum: »/.../ širši in celovitejši od pojma program; tako vključuje tudi »prikriti kurikulum«, torej polje tistih ključnih vzgojnih dejavnikov, ki delujejo v vsaki vzgojni situaciji, vendar niso del učnega načrta. Praktična izpeljava ciljev kurikuluma pomembno prispeva k širšemu razumevanju predšolske vzgoje v vrtcu, njeni povezavi z družini, drugimi ravnmi vzgoje in izobraževanja, drugimi strokovnimi institucijami ter z lokalno skupnostjo« (Devjak in Berčnik, 2018, str. 97). Dolar Bahovec in Kodelja (1996) menita, da ima prav socializacija odločilen pomen v prvih tednih institucionalne predšolske vzgoje. Dodajata, da »trdno jedro tega pojma ni v razkrinkavanju posegov države in birokratske kontrole v vrtce in šole, ampak v razčlenjevanju interne ideologije vzgojnih institucij, t. j. konstitutivnih pravil in vsakdanjih praks, s pomočjo katerih se vzpostavljajo in ohranjajo razmerja neenakosti in dominacije« (D. Bahovec in Kodelja, 1996, str. 60).
V vrtčevski skupini vzgojitelj od otrok vseskozi nekaj pričakuje, pa naj bo to nova informacija ali navada, ki jo je otrok osvojil, sprememba osebnostne lastnosti ali pa način odzivanja na določeno spodbudo. Te svoje namene in pričakovanja lahko opravimo zavestno ali nezavedno, ko se nam nehote prikradejo v vzgojno-izobraževalni proces. Prikradejo se nam prikrito, zato so temu pojmu teoretiki nadeli ime prikriti kurikulum (Kurikulum za vrtce, 1999).
Na tem mestu je pomembno vedeti, da je prikriti kurikulum še kako pomemben v zgodnjem otroštvu predšolskega obdobja, ko otroci še toliko bolj čustveno doživljajo svet in je od tega odvisen občutek sprejetosti ter varnosti. Vsekakor je treba biti izredno pazljiv, saj lahko zelo kmalu pride do vdorov različnih ideoloških pritiskov v vzgojno-izobraževalnih institucijah in nevarnih manipulacij. Zato je pomemben dober vzgojitelj, ki zna načrtovati proces vzgoje tako, da ohrani njeno komunikacijsko spontanost, zagotovi temelje za strokovno ustrezno ravnanje z otroki, ki bo v posameznih obdobjih usklajen s posebnostmi razvoja, da prepreči vdor ideološke indoktrinacije in manipulacije ter zagotovi ustrezno seznanjenost staršev otrok nad preglednostjo vzgojno-izobraževalnih konceptov (Marjanovič Umek, 2001).
13
4 DNEVNA RUTINA V VRTCU
4.1 POMEN DNEVNE RUTINE
Dnevna rutina po Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) pomeni nekaj, kar se konstantno ponavlja v dnevu, tednu, mesecu, letu. Dnevna rutina je ena najpomembnejših dejavnikov za ustrezen otrokov razvoj. Avtorici (prav tam) navajata določene elemente dnevne rutine:
‒ prihodi in odhodi otrok;
‒ prehranjevanje;
‒ počitek/spanje;
‒ prehodi iz ene dejavnosti v drugo;
‒ osebna nega (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 49).
Otrok skozi dobro rutino ve, kaj se od njega pričakuje in kaj sledi. Zagotavlja mu varnost.
Pomembno je, da je skrbno načrtovana in sledi individualnim ter razvojnim potrebam otroka.
S tem bo zagotovljeno, da bo otroški dan stekel prijetno in tekoče (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da so poleg vsebine in ciljev, zapisanih v njem, pomembne tudi vsakodnevne dejavnosti, kot sta interakcija in komunikacija z otroki in med otroki, pravila za nadziranje prostora in časa ter uporaba hvale in graje. Dejavnosti, ki niso načrtovane in na katere so vezana dejanja vzgojitelja na otrokovo prosto igro, imenujemo vpliv prikritega kurikuluma. Na otroka vzgojitelj vpliva s svojimi pričakovanji in vrednotami, mnogokrat v obliki posredne komunikacije, ki je veliko bolj učinkovita od neposrednih dejavnosti, zapisanih v Kurikulumu za vrtce (Kroflič, 2005). Medved (2004, str. 45) dodaja:
»Dnevna rutina, ki je vpletena v vsakodnevne dejavnosti v skupini in vrtcu, je sestavni del elementov vzgojnega vplivanja na otroke in mnogokrat posredno učinkovitejša od dejavnosti, opredeljene v zapisanem kurikulumu.«
Vrbovšek (2010) meni, da je pomembno življenje otrok v vrtcu načrtovati fleksibilno, saj lahko edino tako zagotavljamo sprotno prilagajanje otrokovim potrebam. Določene vsakodnevne dejavnosti, kot so igre v kotičkih, interakcija med vrstniki, na otroka vplivajo pozitivno in poučno. Skozi njih se razvija otrokov kognitivni razvoj, ob enem pa otrok razvija samostojnost, pridobiva nove izkušnje ter kompetence. Strinjamo se z avtorico B. Vrbovšek (2010), ki pravi, da naj bodo dejavnosti kratke, vendar večkrat ponovljive. Otrok si s tem
14
lahko ustvari mišljenje, kaj bo lahko počel jutri. Pri načrtovanju dnevne rutine se je dobro prilagoditi otrokovi starosti, njihovim individualnim potrebam, zmožnostim, ki jih imajo že osvojene, da lahko pridobivajo na samostojnosti in pri tem upoštevamo okolje, v katerem smo. Če sledimo tem smernicam, ki jih navaja avtorica (prav tam, str. 174), to pri otrocih vzbuja občutek sprejetosti, varnosti in dobro počutje. Stalnost in pravila, ki imajo jasno postavljene omejitve, omenjene teorije še podkrepijo. Veliko vlogo imajo tudi otrokove želje, ki jih vključimo v načrtovanje dnevne rutine, saj s tem pridobijo občutek pripadnosti, sprejetosti in pomembnosti za nastajanje skupnosti (Vrbovšek, 2010).
Enakega mnenja sta tudi Homann in Weikart (2005), ki pravita, da je dnevna rutina pomemben element dneva v vrtcu. Dnevno rutino je treba načrtovati tako, da jo otroci razumejo in se nanjo lahko zanesejo. Otrokom mora biti zagotovljen čas za uresničitev njihovih idej, interesov in reševanje konfliktov (Homann in Weikart, 2005).
Kot že rečeno, je dobro, da se tako otroci kot tudi starši v vrtčevski dnevni rutini počutijo dobro, saj bodo le v tem primeru vzpostavili zaupanje in se v vrtcu dobro počutili. Otroci naj bi pri usvajanju dnevne rutine razvili zaporedje in razumevanje navad. Usvojili naj bi predstavo, da se navade in zaporedja lahko razlikujejo glede na druga okolja, ob enem pa naj bi znali predvidevati in načrtovati utečene vzorce ravnanja ter reda. Pomembno je, da doživljajo veselje in imajo za dejavnosti interes ter notranjo motivacijo in da za spopadanje s spremembami uberejo ustvarjalno strategijo (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Za dosego imenovanih ciljev so nam lahko v pomoč določene smernice, ki jih navajata Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004, str. 48). Avtorici navajata smernice za vzgojno- izobraževalno delo v skupini mlajših in v skupini starejših otrok.
Za najmlajše otroke (od 0 do 18 mesecev) sta pomembni stalnost in fleksibilnost dneva.
Dnevna rutina mora biti stalna, ob enem pa se mora prilagajati glede na vsakega otroka posebej. Program naj vključuje dejavnosti, ki so otrokom domače (pesmi, rime, napevi ipd.).
Če je mogoče, je treba tempo in čas dejavnosti prilagoditi otoku, poudarek pa dajati na vsakodnevne, že utečene elemente, nove pa postopno in premišljeno vpeljevati (Dolar Bahovec in Brega Golobič, 2004, str. 48).
Za mlajše otroke (od 1 do 3 let) naj se v program vključujejo različne igre in družabna srečanja, pri katerih so lahko dodani tudi nastopi otrok, saj so tovrstne igre in druženja pri otrocih te starosti zelo priljubljeni. Pravljico so otroci pripravljeni poslušati večkrat zapored,
15
zato je pomembno, da so jo odrasli pripravljeni prebirati vedno znova. Število pravil je treba zmanjšati na minimum, saj bo edino tako vladalo dobro vzdušje med otroki, zagotovljena bo dobra dnevna rutina, ki bo otrokom razumljiva. V program naj se vključi tudi priložnosti, ki bodo namenjene sodelovanju med skupinami/vrtci v posameznem delu dnevne rutine (organizirani sprehodi, ples, poslušanje glasbe ipd.) (prav tam, str. 48).
Za starejše otroke (od 3 let do vstopa v šolo) naj program dopušča dovolj časa za dejavnosti, ki so otrokom ljube, obenem pa naj ponavljajo tudi že razvite veščine in interese. Sprememba okolja je lahko tudi sprememba navade, rituala in nekega že obstoječega reda, vendar je otrok na tej stopnji zmožen to dejstvo že dobro razumeti in ga sprejeti. Otroci svoje projekte lahko zaključujejo dlje časa, saj imajo za to namenjen čas in prostor, namenjen pa imajo tudi prostor, kamor bodo nastalo zadevo shranili. Občutek za red, razvijajo z vključevanjem v različne dejavnosti in dogodke, odrasli pa pri tem sprejemajo njihove načine ukvarjanja s stvarmi kot del njihovega osebnostnega razvoja. Z otroki se je pred novim, nevsakdanjim dogodkom (izlet) pomembno predhodno pogovoriti in se nanj pripraviti. Edino tako bo njihov občutek varnosti dober (prav tam, str. 48).
Homann in Weikart (2005) navajata, da daje dnevna rutina otroku čas za izražanje svojih ciljev, vzpostavlja socialni okvir, podpira njegovo iniciativnost in preko aktivnega učenja podpira kurikularne vrednote.
Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) menita, da si je za dnevno rutino treba vzeti dovolj časa in da prehodi niso preveč točno določeni, temveč so mehki in ljubi otroku. Uravnotežena ponudba naslednjih dejavnosti pomeni dober urnik za majhne otroke:
‒ aktivne in umirjene dejavnosti;
‒ dejavnosti v velikih skupina, v majhnih skupinah in čas, namenjen individualni igri ter igri z drugimi otroki;
‒ igra v zaprtih prostorih in zunaj;
‒ čas, ko je otrokova dejavnost vodena s strani strokovnih delavcev/vzgojitelja, in čas, ko si otroci igro izberejo po svoji želji in si ustvarijo lastno dejavnost (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Ena glavnih lastnosti dnevne rutine po Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) je tudi doslednost. Če imajo otroci nadzor nad potekom dneva in zaporedju dogodkov, se počutijo varnejše in gradijo zaupanje med seboj ter odraslimi. Predvidljivost o nekem zaporedju
16
dogodkov otrokom omogoča začetno in postopno učenje občutka za čas. Doslednost ne sme ovirati fleksibilnosti in spontanosti. Nek poseben dogodek je dovolj velik razlog, da se dnevna rutina nekoliko spremeni oziroma se spremeni čas naslednjih dejavnosti, ki sledijo.
Pomembno je, da otroci dobijo informacijo o spremembi in razlago o nadaljnjem poteku dneva. Tako kot vse dejavnosti mora biti tudi dnevna rutina prilagojena starosti in razvoju otroka. Čas čakanja ne sme biti predolg, otroci morajo imeti dovolj časa za osnovne stvari, kot so oblačenje, prehranjevanje, čas za samostojno igro, pospravljanje ipd. ki mora potekati v umirjenem vzdušju, brez pretirane naglice (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
4.2 PRIHODI IN ODHODI OTROK
Prihodi otrok so bili obravnavani že v Vzgojnem programu (1987), kjer je zapisano, da je sprejem otrok pomemben člen, zlasti pri otrocih starih do treh let.
Retuznik Bozovičar in Krajnc (2010) menita, da mora biti otrokova prva izkušnja z vrtcem prijetna ter pozitivna, saj bo edino v tem primeru vrtec dobro sprejel. Zagotoviti mu je treba, da se bo v skupini počutil varnega in sprejetega, kar bomo dosegli s tem, ko ga bomo vprašali, kako se počuti, se mu nasmehnili, se ga dotaknili, če bo to želel in ga vzeli v naročje. Bistvena je tudi komunikacija s starši, ko otroka pripeljejo. Dobro se je pozanimati, kako je otrok, kako se počuti, kakšno noč je imel oziroma ali so kakšne posebnosti (prav tam).
Ob prihodu je z otrokom treba vzpostaviti očesni stik, mu prisluhniti in ugotoviti, kaj vsakemu posamezniku ustreza ob vstopu v skupino, ga dvigniti v naročje ali pa objeti. Vedno, ko vstopi v skupino, se mora v njej počutiti sprejetega in dobrodošlega (Medved, 2004).
Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) poudarek dajeta tudi odhajanju otrok iz vrtca, saj se ponovno vzpostavi komunikacija med staršem ter vzgojiteljem, kjer je staršem predana informacija, kako je potekal otrokov dan v vrtcu. Če je otrok zadnji, je pomembno, da vzgojitelj z njim ne čaka pri vratih, saj mu s tem daje občutek, da se čaka samo še njegove starše, potem se gre pa lahko domov. Dejavnosti naj se odvijajo tudi pri odhajanju otrok domov, saj otroci zelo radi pokažejo, kako se igrajo v vrtcu in katere igrače uporabljajo (prav tam).
4.3 PREHRANJEVANJE
Prehranjevanje je ena tistih dejavnosti, katere značilnosti otroci prinesejo od doma, menita Dolar Bahovec in Kodelja (1996). Posamezne družine si doma vzpostavijo red, običaje in
17
želje, ki jih je treba pri otrocih upoštevati. Sem spadajo diete (vegetarijanska, brez svinjine ipd.) in potreba po pitju, ki jo v nekaterih vrtcih zavirajo, saj so vzgojiteljice mnenja, da bodo potem otroci več odvajali (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996).
Za prijetno prehranjevanje lahko vzgojitelj veliko pripomore s tem, da se zave, da imajo tako otroci kot tudi vsi odrasli individualne prehranjevalne navade, da ima vsaka družina svoje prehranjevalne navade, da tudi otroci nekatero hrano obožujejo, in nekatere ne marajo. Otrok se s hrano ne sme siliti, pomembno je, da jim razložimo pomen obedovanja in prikažemo pozitivno sproščujoče vzdušje (Medved, 2004). Avtorica (prav tam, str. 46) navaja, da je otrokom treba približati tudi bonton prehranjevanja in vedenja za mizo. Tega se bodo najhitreje naučili z zgledom, zato je še toliko bolj pomembno, da vzgojitelj obeduje z otroki in pri tem pazi na vse podrobnosti. Spoznajo naj uporabo pogrinjkov, prtičkov in pribora.
Njihove uporabe se bodo naučili postopoma in ko bodo razvojno za to sposobni (Medved, 2004).
S tem se strinjata tudi avtorici Dolar Bahovec in Bregar Golobič, ki še dodajata, da je prehranjevanje družaben dogodek, kjer je treba otroke spodbujati, da pomagajo pri pripravi hrane, saj je to izjemna priložnost za učenje. Prehranjevanje, tako kot vsi ostali elementi dnevne rutine, pomembno vpliva na izkušnje in znanje otrok. Hranjenje je priložnost, da se otroci naučijo poskusiti nove jedi, jesti v skupini ljudi in si postreči obrok sami, hkrati pa razvijajo pozitiven odnos do hrane in prehranjevanja (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Hranjenje v vrtcu naj bo umirjeno, naj ne zahteva predolgega čakanja, naj si otroci obroke pripravijo sami, če želijo, naj se otrok ne sili z določeno hrano, ki je ne želijo jesti, naj se vzgojitelji vzdržijo nepotrebnega primerjanja in tekmovanja med otroki, pozorni pa morami biti tudi na prehranjevalne navade družin (Kurikulum, 1999).
V knjigi Šola in vrtec skozi ogledalo avtorici Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) navajata nekaj predlogov, ki bodo prehranjevanje spremenili v prijetno druženje.
Prehranjevanje naj bo družaben dogodek. Dobro je vzpostaviti prijetno in mirno vzdušje, kar bomo dosegli z mirnimi ter sproščujočimi pogovori med kosilom. Z otroki se je priporočljivo pogovarjati o tem, kaj jedo, kako je jed sestavljena, kako so jo v kuhinji pripravili ipd. Otroci naj imajo dovolj časa, da obed pojedo v miru. Nekateri jedo zelo počasi, zato je tudi tem treba omogočiti mir in prijetno vzdušje do konca. Otroci so nadvse veseli, če lahko pomagajo pri
18
pripravi kosila/obroka. Treba jim je dati možnost in čas ter priskrbeti ustrezen material, s katerim bodo otroci lahko rokovali in urili veščine. Hrana nikakor ne sme postati sredstvo manipulacije, če jo uporabljamo za nagrado ali kazen. Priporočljivo se je izogibati tudi obljubam in grožnjam, ki so povezane s hrano, še posebej pomembno pa je, da se otrokom ne grozi s tem, da obroka ne bo dobil. Veliko informacij lahko podajo tudi starši, s katerimi se veliko pogovarjamo o otrokovi prehrani, še posebej, če je ta zaskrbljujoča (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
4.4 POČITEK/SPANJE
Počitek oziroma spanje otrok naj nista obvezna in preveč strogo določena. Počitek je odvisen od individualnih potreb vsakega otroka posebej in od poteka dneva, sprehodov, obiskov različnih muzejev, izletov ipd. Prehod k počitku naj bo miren, naj ne poteka v naglici, ležalniki naj se postavljajo počasi in naj ne bo pretiranega hitenja (Kurikulum, 1999).
Različni avtorji so glede spanja in počitka podobnega mnenja. Kast-Zahn in Morgenroth (2012, str. 73) menita, da se otroci približno od dveh do petih let odvajajo od rednega popoldanskega počitka, večina pa se odvadi že med tretjim in četrtim letom starosti. Avtorica Pantley (2003, str. 57) meni podobno, in sicer da otroci od prvega do četrtega leta potrebujejo en dnevni počitek, njegova dolžina pa se krajša glede na starost. Po četrtem letu naj bi otroci dnevni počitek opustili. Tudi Davies (2009, str. 26) navaja, da naj bi otroci do svojega tretjega leta opustili popoldansko spanje oziroma počitek.
Spanje se pogosto poveže z mislijo na dom, zato je še toliko bolj pomembno, da v otroku vzbudimo zaupanje in da je spanje nekaj, za kar se otrok odloči sam in ne zato, ker vzgojitelj meni, da je tako prav. Kot je že bilo omenjeno, je počitek treba prilagajati vsakemu otroku posebej. Otroci za uspavanje uporabljajo različne metode, kot so spanje z dudo, spanje z
»ninico«, sesanje palca, nekateri potrebujejo dotik/božanje ipd. Vsakega otroka je treba spoznati in mu nuditi najboljše pogoje za počitek (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Avtorica Medved (2004) navaja, da je za začetek treba ustvariti mirno vzdušje, saj bo edino tako počitek potekal mirno. Vsakemu otroku naj bo dodeljeno svoje ležišče in kotiček, v katerem se bo dobro počutil. Če imajo otroci ninico ali sebi ljub predmet, s katerim spijo, je vsekakor priporočljivo, da ga prinesejo s seboj, saj se bodo le tako počutili še bolj varne.
Otrokom je treba pustiti, da se umirijo v svojem tempu in da se jih ne sili k spanju. Običajno jim pomaga bližina odraslega, masaža ali le dotik. Prav tako jim je treba pustiti, da se zbudijo
19
v svojem tempu, da se jih ne zbuja, saj potem ne bodo dobre volje in polni energije. Podobno o počitku pišeta tudi avtorici Dolar Bahovec in Bregar Golobič, ki dodajata, da je pomembno, da odrasla oseba nadzira počitek in da ima za otroke, ki se predhodno zbudijo, ali pa sploh ne spijo, pripravljene dejavnosti, s katerimi ne bodo motili ostalih otrok pri spanju. O počitku se je dobro pogovarjati tudi s starši, saj so oni eni tistih, ki lahko pri tem delu veliko pripomorejo (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
4.5 PREHODI IZ ENE DEJAVNOSTI V DRUGO
Prehodom iz ene dejavnosti v drugo je treba nameniti dovolj časa in pozornosti menita Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004). Paziti je treba, da prehodi niso kaotični, temveč da so sproščeni, izvedeni v prijetni klimi in da dajejo možnost utrjevanja in učenja veščin. Prehodi morajo biti za otroke zanimivi in čim bolj umirjeni (Homann in Weikart, 2005), na ne bodo postopni, potekajo naj brez pretirane naglice in hitenja (Kurikulum, 1999).
Po Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) obstaja nekaj načinov, s katerimi potekajo prehodi tekoče in nemoteno. Postopek je treba individualizirati, kar pomeni, da se je treba izogibati, da bi vsi otroci prehajali iz dejavnosti v dejavnost skupaj, npr. ko oločeni otroci pojedo kosilo, si gredo lahko umit roke, nato pa do konca kosila v knjižnem kotičku listajo knjige. Otroke je treba opozoriti v naprej. Nekaj minut pred koncem oziroma pred pospravljanjem, je treba otroke na to pripraviti. Povedati jim je treba, da imajo na voljo le še par minut oz. ravno toliko časa, da dokončajo sestavljanko, ki jo še sestavljajo, potem pa se bo nadaljevala druga dejavnost. Otrokom je treba nuditi dovolj časa, še posebej pri pospravljanju, saj se edino tako lahko otrok nauči samostojnega pospravljanja in nima občutka, da se ga neprestano preganja. Otroci z veseljem pomagajo, zato se bodo z dodeljevanjem nalog počutili pripadno, zaupanja vredno, hkrati se naučili odgovornosti in redoljubnosti. Potrebna so jasna navodila, primerna otrokovi starosti, zmožnosti in razumljivosti. Otrokom je treba nameniti dovolj časa, da igro zaključijo, zato je v tem primeru potrebna prilagoditev vzgojitelja (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
4.6 OSEBNA NEGA
Osebna higiena in odhodi na stranišče so jasno opredeljeni v Kurikulumu za vrtce (1999), kjer je navedeno načelo zasebnosti in intimnosti. To načelo opisuje, da je otrokom treba omogočiti čas in prostor, kamor se lahko umaknejo od skupine, kadar sami želijo.
20
Avtorici Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) v knjigi opisujeta, da potrebujejo otroci prvega starostnega obdobja nekoliko več osebne nege. Pomembno je, da pri previjanju ne postanemo preveč avtomatični, temveč se otroku posvetimo. Naj bodo otroci tisti, ki bodo povedali, kdaj bodo opravili straniščno potrebo in koliko časa bodo za to potrebovali. Ljudje smo si med seboj različni in prav tako kot odrasli imajo tudi otroci različne potrebe in želje za izvajanje straniščne potrebe. Nekateri se bodo raje polulali v hlače, kot da bi lulali za grmom.
Na to je treba biti pozoren in otrokom omogočiti primeren prostor in čas. Skupinskemu odhajanju na stranišče se izogibamo, prav tako pa naj ne bi bilo v vrtcu spolnega ločevanja stranišč. Dobro je, da se otroci pri osebni higieni čim prej naučijo samostojnosti, kar bomo dosegli s spodbujanjem in nudenjem pomoči, ki jo potrebujejo (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Dolar Bahovec in Kodelja (1996) predlagata, naj odhodi na stranišče ne bodo narekovani in skupinski. Otroci pridejo po nekem času v obdobje, ko pozabijo, da morajo na stranišče, saj igra v njihovih glavah ne more počakati. Zato se naj jih ne ponižuje ali pa grozi s tem, da bodo dobili pleničko, ali pa da bodo odšli k dojenčkom, če se polulajo v hlače. Temu se naj ne posveča preveč pozornosti. Prav tako naj otroci pijejo veliko tekočin, kljub temu da bodo potem hodili več na stranišče. Naj se za te stvari odločajo sami. Na stranišča naj hodijo sami, vzgojitelji pa naj pred uporabo poskrbijo, da bodo stranišča varna (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996).
5 POČITEK V VRTCIH NEKOČ IN DANES
Do uvedbe novega Zakona o vrtcih (1996) in Kurikuluma za vrtce (1999) je pri delu v vrtcih veljal Pravilnik o uredbi in delu (1950), v katerem je bila že opredeljena in zapisana dnevna rutina. V njem je bilo določeno, koliko obrokov dobijo otroci, poslovni čas vrtca, ki je moral biti prilagojen potrebam staršev in krajevnim potrebam, zapisano pa je bilo tudi, da so otroci v vrtcu lahko prenočili. Pravilnik je določal tudi dnevni red. Pod rubriko spanje je zapisano, da morajo vsi otroci mlajše skupine, po kosilu spati 2 uri, otroci srednje in starejše skupine pa 1 uro. Vsi otroci, ki so v vrtcu tudi prenočili, so marali spati od 11 do 12 ur. S tem je imela večina otrok velike težave, saj nekateri niso mogli spati. Tudi potrebe, kot smo zapisali že v zgornjem delu, so se razlikovale od otroka do otroka. Avtorica Maglica (2005) v knjigi Razvoj vrtcev na slovenskem opisuje, kako težko je bilo Tolminčanki Mariji. Zaradi pomanjkanja ležalnikov so morali otroci po kosilu spati kar za mizo, z rokami pod glavo. Pripoveduje tudi o tem, da ji je vzgojiteljica, ker se ni mogla umiriti in je pri tem motila ostale otroke, z
21
lepilnim trakom zalepila usta. Počivati so morali vsi otroci, ne glede na to, ali so počitek potrebovali ali ne. Če niso mogli zaspati, so bili kaznovani tako fizično kot psihično. Na prisilno spanje imajo ljudje še sedaj neprijetne spomine (Maglica, 2005).
Sčasoma so se nato stvari začele odvijati na bolje. Sprejeta sta bila Konvencija o otrokovih pravicah (1989) in nov Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok (1979), v katerih sta že bili opazni spremembi glede dnevne rutine ter obravnavanja otrok. Kot je zapisano v knjigi Vrtci za današnji čas (1996), pa se še vedno pojavljajo pomanjkljivosti glede spanja oziroma počitka v vrtcu. To je bila še vedno ena glavnih težav takratnih vrtcev.
Nekateri otroci zaradi počitka pred ali po kosilu ne želijo hoditi v vrtce, zato morajo starši, ki so tega finančno sposobni, organizirati dodatna varstva, da otrok odide domov že po kosilu in mu ni treba na ležalnik. Vzgojiteljice le redko vprašajo otroke, ali si tisti dan počitka želijo oziroma ali ga potrebujejo. Še vedno morajo vsi na ležalnike vsaj za 45 minut zaradi različnih razlogov, ki jih navajajo vzgojiteljice (to je dobro za otroka, otroci potrebujejo počitek, zunaj je grdo vreme, zato je dobro malo počivati ipd.). Nekatere vzgojiteljice menijo, da je to otrokova biološka potreba, nihče pa še ne pomisli, ali je to pri vseh otrocih enako. V nekem odstotku morajo otroci ležati na trebuhu in imeti zaprte oči. Prepevanje, pripovedovanje pravljic in potreben telesni dotik otroka se izvajajo le v redkih vrtcih. Formaliziran in discipliniran je ritual uspavanja, pri katerem naj bi se otroci uspavali sami, lahko sicer tudi s pomočjo ninice. Ležalniki so že razporejeni po naključju brez stalnega reda, vendar pa zaradi velikega števila otrok in pomanjkanja prostora ni možnosti pregrad ter intimnih kotičkov za počitek. Tisti otroci, ki ne zaspijo, se že lahko igrajo zunaj, v drugem prostoru ali pa počnejo, kar želijo (Bahovec in Kodelja, 1996).
Danes naj bi bilo že vse drugače. V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da »počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezno ne časovno preveč strogo določena. Organizacija počitka naj bo odvisna od individualnih potreb, organizacije posebej utrudljivih dejavnosti, sprehodov, obiskov različnih institucij in izletov« (Kurikulum, 1999, str. 21). Dolžina počitka naj bi bila spremenljiva glede na to, koliko časa otroci preživijo v vrtcu. Treba je pričakovati tudi to, da se otroci težko umirijo (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004). Pri tem je ključnega pomena vzgojitelj, ki jim pri tem pomaga. Treba jih je umirjeno pripraviti na počitek, jih uspavati z dudo, telesnim stikom in pestovanjem, guganjem v viseči mreži, zibki ali gugalnici, vožnjo z vozičkom, branjem pravljic in poslušanjem glasbe (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012). Dolar Bahovec in Bregar Golobič (2004) navajata nekaj primerov, kako otroka pripraviti na počitek in kako ravnati med počitkom. Pomembno je, da se načrtujejo
22
mirne dejavnosti na ravni celotne skupine, kot so branje pravljic, tiho petje, poslušanje glasbe, igra prstnih iger ipd. Če se le da, je dobro, da se vsakemu otroku dodeli poseben kotiček in lastno ležišče, kjer bo lahko v miru počival. Otroku je treba omogočiti, da za umirjanje uporabijo oziroma imajo pri sebi svojo ljubo igračo ninico, iz katere se ostali ne smemo norčevati, saj jo bodo otroci sami opustili, ko bodo za to pripravljeni (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
Ninica je mehka igrača, ki mora biti varna. Je primerna za vse starosti otrok, še posebej pa je priporočljiva pri obiskovanju vrtca. To je igrača, ki je otroku znana, na katero se je že navezal, mu nekaj pomeni, je mehka, brez trdih delov kot so gumbi, ki bi jih otrok lahko odtrgal, mora biti čvrsta, ravno prav velika, da jo otrok lahko drži in z njo manipulira (Pantley, 2003).
Tempo umiritve je treba prepustiti otroku, siljenju k spanju pa se je treba odpovedati in se mu izogibati. Velikokrat pomaga le to, da se mimo otroka sprehodimo, se usedemo k njemu na ležalnik, ali pa ga samo malo pogladimo po glavi ali hrbtu. Počitek mora biti vseskozi nadzorovan s strani odrasle osebe oziroma strokovnega delavca. Za otroke, ki ne spijo, in otroke, ki se zbudijo predčasno, je treba imeti oblikovan načrt, kako se bodo zaposlili do konca počitka. Treba jim je priskrbeti material, kot so knjige, listi za risanje, igre za tiho namizno igranje, material za ustvarjanje ipd. Pomembno je, da otroke pustimo, da se prebujajo v svojem tempu in da jih ne budimo. Če imajo otroci določene težave pri počitku, je dobro, da se o tem pogovorimo s starši, saj nam lahko povedo kaj pomembnega, kar bo otroku pomagalo pri uspavanju in spanju ter pri uresničitvi njegovih potreb in želja (Dolar Bahovec in Bregar Golobič, 2004).
23
EMPIRIČNI DEL
6 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Počitek v vrtcu je pereča tema že od nekdaj. Pri svojem delu v vrtcu se vsakodnevno srečujemo s problematiko počitka, pa naj si bo s strani otrok ali staršev. Včasih imajo starši povsem drugačna pričakovanja in želje po počitku, kot ga otrok dejansko potrebuje ali želi.
Menim, da je pomembno vsem otrokom v predšolskem obdobju omogočiti čas in prostor za počitek, pomembno pa je, da poskrbimo tudi za otroke, ki počitka zelo zgodaj ne potrebujejo več in v vrtcu popoldan ne spijo. Pri tem se težave še vedno pojavljajo, saj nekateri vrtci ne morejo nuditi dodatnega prostora, igralnice so premajhne in premalo je zaposlenega kadra, da bi lahko ta del dnevne rutine organizirali ločeno oziroma izbirno. Sama sem kot študentka delala v vrtcu Tržič, kjer sem velikokrat slišala izjave vzgojiteljic: »V Ljubljani je vse drugače«. V svojem diplomskem delu sem zato želela ugotoviti, kako vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev upoštevajo željo, interese in potrebe vsakega otroka posebej, kako poskrbijo za nespeče otroke ter kako, če sploh se, na podlagi teh podatkov razlikujeta vrtec Tržič in Viški vrtci, Ljubljana.
Mnogo sprememb, ena izmed njih je tudi počitek, naj bi se uvedle s sprejetjem Kurikuluma za vrtce (1999), v katerem je točno opredeljeno, da imajo otroci možnost izbire počitka in da morajo vzgojitelji spoštovati možnost izbire pri otrocih (Kurikulum za vrtce, 1999).
Že skozi raziskavo, ki jo v svoji knjigi opisujeta avtorja Dolar Bahovec in Kodelja (1996), je razvidno, da se otroci iz vrtca negativno najbolj spomnijo ravno počitka. Enako kaže še starejša raziskava Počitek in spanje v vrtcu (1987), ki priča o tem, da je počitek eden najmanj priljubljenih delov dnevne rutine. Zato sem v svoji diplomski nalogi želela raziskati, kako počitek poteka danes.
6.1 RAZISKOVALNI CILJI
Cilji diplomske naloge so opisati in predstaviti dnevno rutino, s pomočjo strokovne literature ugotoviti, kaj je to spanje, kako se spanje razlikuje glede na starost otroka, faze spanja in motnje spanja. Cilj raziskave, ki sem jo izvedla v okviru diplomskega dela, je bilo ugotoviti, ali se mestni in podeželski vrtec razlikujeta v organizaciji ter izvedbi počitka. Raziskati sem želela, kakšne načine vzgojitelji uporabljajo za umiritev otrok, kako upoštevajo otrokove individualne potrebe po spanju in katere dejavnosti ponudijo nespečim otrokom.
24 6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Glede na namen diplomske naloge sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R 1: Ali se počitek otrok razlikuje v mestnem in podeželskem vrtcu?
R 2: Na kakšen način vzgojitelji upoštevajo individualne potrebe otrok pri organizaciji počitka?
R 3: Kakšna je vzgojna praksa organizacije počitka v posameznih vrtcih?
R 4: Kako se razlikujejo dejavnosti, ki jih vzgojitelji ponudijo otrokom, ki ne spijo?
R 5: Ali imajo tako v mestnem kot podeželskem vrtcu organizirane aktivne počitke?
6.3 RAZISKOVALNA METODA
V svoji diplomski nalogi sem uporabila kvantitativno, deskriptivno, kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja. Kot tehniko zbiranja podatkov sem uporabila anketiranje.
6.4 RAZISKOVALNI VZOREC
V vzorec je zajetih 25 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev iz mestnega ter 25 vzgojiteljev in pomočnikov iz podeželskega vrtca. V vrtcu Tržič je na anketo odgovorilo 56 % vzgojiteljev in 44 % pomočnikov vzgojiteljev, v Viških vrtcih pa 52 % vzgojiteljev in 48 % pomočnikov vzgojiteljev.
Graf 1: Starost anketirancev (Vrtec Tržič)
V vrtcu Tržič je v anketi sodelovalo 11 (44 %) strokovnih delavcev, ki so stari med 21 in 30 let, 6 (24 %) strokovnih delavcev starih med 31 in 40 let, 3 (12 %) strokovnih delavcev starih
25
med 41 in 50 let ter 5 (20 %) strokovnih delavcev starih med 51 in 60 let. Nihče od anketiranih ni bil mlajši od 20 let in starejši od 60 let.
Graf 2: Starost anketirancev (Viški vrtci)
V Viških vrtcih so v anketi sodelovali 3 (12 %) strokovni delavci stari med 21 in 30 let, 7 (28
%) strokovnih delavcev starih med 31 in 40 let, 8 (32 %) strokovnih delavcev starih med 41 in 50 let ter 7 (28 %) strokovnih delavcev starih med 51 in 60 let. Nihče od anketiranih ni bil mlajši od 20 let in starejši od 60 let.
6.5 OPIS VPRAŠALNIKA
Anketni vprašalnik je bil uporabljen izključno za diplomsko delo. Uporabila sem anketni vprašalnik, ki je zajemal vprašanja zaprtega, odprtega in kombiniranega tipa ter ocenjevalne lestvice. Anketiranci so ocenjevali strinjanje na petstopenjski ocenjevalni lestvici: 5 – vedno, 4 – pogosto, 3 – občasno, 2 – redko, 1 – nikoli. Vseboval je trinajst vprašanj, od tega so bila štiri vprašanja vezana na podatke o anketirancu. Štiri vprašanja so bila zaprtega tipa, dve vprašanji kombinacija zaprtega in odprtega tipa, eno vprašanje odprtega tipa, ostala tri vprašanja so bila ocenjevalna lestvica, pri čemer so anketiranci označevali strinjanje s trditvijo od 1 ‒ nikoli do 5 – vedno.
Anketni vprašalnik je priložen v prilogi.
6.6 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Uporabila sem spletni program 1ka. Spletni anketni vprašalnik je bil dostopen vsem vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja Viških vrtcev ter Vrtca Tržič v mesecu aprilu in maju 2019. Uporabila sem petdeset anketnih vprašalnikov (petindvajset iz Viških vrtcev in petindvajset iz Vrtca Tržič). URL-naslov spletnega vprašalnika je bil posredovan preko
