UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji
Barbara Bogovič
DELOVANJE OTROŠKIH FOLKLORNIH SKUPIN
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji
Barbara Bogovič
DELOVANJE OTROŠKIH FOLKLORNIH SKUPIN
Magistrsko delo
Mentor: prof. dr. Barbara Sicherl Kafol
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila svoji mentorici prof. dr. Barbari Sicherl-Kafol za vso strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi magistrskega dela.
Hvala tudi Anji Cizel, producentki za folklorno dejavnost na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, za pomoč pri posredovanju anketnega vprašalnika vodjem
otroških folklornih skupin ter vsem vodjem, ki so sodelovali pri raziskavi.
Posebna zahvala gre tudi moji družini, ki me podpira že vsa leta mojega izobraževanja, me spodbuja ter bodri pri vseh življenjskih izzivih. Hvaležna sem, da jih imam.
Zahvaljujem se tudi prijateljicam, ki so z mano preživele že marsikatero dogodivščino. Hvala vam, ker mi vedno stojite ob strani in me polnite s pozitivno energijo.
Vsekakor pa danes ne bi bila takšna kot sem brez mojih folklornikov. Artičani in Rožanci, vi ste spremenili moj način življenja in mi pokazali, kaj resnično pomeni biti folklornik. Vsak
dan znova mi dokazujete, da ima človek lahko več kot eno družino. Hvala.
Enkrat folklornik, vedno folklornik!
POVZETEK
Ples je osnova folklorne dejavnosti. Za kakovosten prikaz našega ljudskega plesnega izročila je potrebnega veliko strokovnega znanja. V Sloveniji imamo veliko folklornih skupin, nimamo pa formalnega folklornega izobraževanja. Seminarji na temo kulturne dediščine so organizirani zgolj v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Pomanjkanje formalnega izobraževanja ni edini razlog za to, da veliko otroških folklornih skupin ni kakovostnih ter množičnih. Ob teoretičnem in praktičnem znanju, ki ga za vodenje otroške folklorne skupine potrebuje posameznik, je še veliko drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na to, ali določeno skupino tretiramo kot kakovostno in je ta ob tem tudi dovolj množična. V našo raziskavo smo vključili vodje otroških folklornih skupin z različnih delov Slovenije in ugotavljali, kateri dejavniki vplivajo na kakovost ter množičnost otroških folklornih skupin. Vpogled v seznam danes najbolj kakovostnih otroških folklornih skupin Slovenije nam kaže, da je več kakovostnih skupin v okviru društev, otroške folklorne skupine, ki so oblikovane znotraj šolske interesne dejavnosti, pa v večini zaostajajo za društvi.
Zaenkrat še ni raziskano, zakaj je temu tako. Ker si želimo, da bi v prihodnosti bilo več otroških folklornih skupin na visoki ravni, ne glede na to, ali so skupine društvene ali šolske, smo se v raziskavi zanimali tudi za razlike med šolskimi in društvenimi skupinami. Ugotovili smo, da na boljšo kakovost skupin društev vpliva dolžina vaj, večja količina vaj ter otrokom ugodnejši termin vaj. Glede same kakovosti in množičnosti otroških folklornih skupin smo prišli do zaključka, da ni veliko dejavnikov, ki bi bili skupni množični/kakovostni skupini. Na množičnost vpliva najbolj lokacija izvajanja folklorne dejavnosti, na kakovost pa število otrok, dodatne organizirane intenzivne vaje in število članov glasbene zasedbe, najbolj pomembno pa je pri vsem to, da je vodja izkušen, motiviran in zagnan, saj so otroci ogledalo vodje in se bodo ravnali po njem. Prav zato smo po koncu raziskave sestavili še smernice, ki bodo vodje otroških folklornih skupin usmerjali k izboljšanju njihovih skupin. Zasnovane smernice bodo lahko v pomoč tistim, ki skupine še nimajo in jo bodo v prihodnosti ustanovili.
Z raziskavo in oblikovanjem kriterijev želimo doprinesti k razvoju otroške folklorne dejavnosti, saj se ta v zadnjem času spreminja, utira si nove poti in skuša priti do točke, da ljudem pokaže, da ta dejavnost ni le ljubiteljsko udejstvovanje, ampak je umetnost, ki je pogojena predvsem s trudom, znanjem, ponosom in spoštovanjem.
Ključne besede: ljudski ples, folklorna dejavnost, folklorna skupina, otroška folklorna skupina, vaje otroške folklorne skupine
ABSTRACT
Dancing is the foundation of folklore activity. An accurate depiction of Slovenian folk dances requires a great deal of expert knowledge. Even though Slovenia is a country with a large number of folklore groups, it does not offer formal education in the field of folklore activity.
Seminars concerning cultural heritage are organised only by the Republic of Slovenia Public Fund for Cultural Activities (JSKD). However, the lack of formal education is not the only reason children folklore groups are of lower quality and consist of smaller numbers of children. In addition to theoretical and practical knowledge required to lead a children folklore group, many other factors influence whether a certain group is a quality group and whether it consists of a large enough number of members. Our research includes several leaders of children folklore groups from various parts of Slovenia and explores which factors influence the quality of children folklore groups and the number of their members. The list of today’s high-quality Slovenian children folklore groups indicates that a greater number of high-quality groups originate from cultural societies, while groups formed in schools as an optional compulsory activity are mostly falling behind. This phenomenon has not been researched yet. As we want to have a higher quantity of high-quality children folklore groups in the future, regardless of their origin, our research studied the differences between groups based in schools and groups from cultural societies. We determined that the length and quantity of rehearsals influence the quality of a group, along with a schedule that suits the children. When considering the quality and number of members in a children folklore group, we came to a conclusion that not many factors are shared by one or the other. While the number of members is influenced by the location of a specific folklore activity, the quality is influenced by the number of children, additional intensive rehearsals and the number of musicians, but the most important factor is an experienced, motivated and enthusiastic leader.
For children mirror the leader and will behave accordingly. As a result, we developed guidelines that will help leaders of children folklore groups better their groups. The developed guidelines can also help individuals who do not have a group yet, but are going to create one in the future. By conducting this research and developing the criteria, we want to make a contribution to the development of children’s folklore activity; it is currently changing and finding its way, and, consequently, trying to prove to people that it is not only an amateur activity, but an art form demanding effort, knowledge, pride and respect.
Key words: Folk dance, folklore activity, folklore groups, children folklore groups, rehearsals of a children folklore group
KAZALO VSEBINE
UVOD ...1
1 PLES ...3
1.1 LJUDSKI PLES ...3
1.1.1 Pojem ljudskega plesa ...3
1.1.2 Vrste in tipi ljudskega plesa ...4
1.1.3 Otroško ljudsko plesno izročilo ...5
2 VOKALNA IN INSTRUMENTALNA GLASBA ...5
2.1 VOKALNO IZROČILO ...5
2.2 INSTRUMENTALNO IZROČILO ...6
2.2.1 Glasbila in instrumentalna zasedba ...6
2.2.2 Glasbena priredba ...7
3 FOLKLORA ...7
3.1 FOLKLORNA SKUPINA ...8
3.1.1 Zapisi plesov...8
3.1.1.1 Opisni sistemi ali tabulature ...8
3.1.1.2 Kinetografija ... 10
3.1.2 Odrska postavitev ... 10
3.1.3 Folklorni kostumi ... 11
3.1.4 Pregledna srečanja folklornih skupin ... 14
3.1.5 Folklorni festivali, seminarji in tabori ... 15
3.1.6 Folklorne skupine v Sloveniji... 17
3.2 OTROŠKA FOLKLORNA SKUPINA... 17
3.2.1 Otroška folklorna skupina društva ... 17
3.2.2 Otroška folklorna skupina znotraj šolske interesne dejavnosti ... 18
3.2.3 Delovanje otroške folklorne skupine ... 19
3.2.3.1 Potek vaj otroške folklorne skupine ... 19
3.2.3.2 Petje na vajah otroške folklorne skupine ... 20
3.2.3.3 Glasbena spremljava v otroški folklorni skupini ... 21
3.2.3.4 Prilagajanje plesov v otroški folklorni skupini ... 21
3.2.3.5 Metodika učenja plesov v otroški folklorni skupini ... 22
3.2.3.6 Otroška folklorna postavitev ... 25
3.2.4 Otroci v otroški folklorni skupini ... 25
3.2.4.1 Razvijanje glasbenih sposobnosti otrok v folklorni skupini ... 26
3.2.4.2 Pomen folklorne dejavnosti za otroka ... 26
3.2.5 Vodja otroške folklorne skupine ... 27
4 EMPIRIČNI DEL ... 29
4.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 29
4.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 29
4.3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 30
4.3.1 Opis vzorca ... 30
4.3.2 Opis in merske karakteristike instrumentov ... 31
4.3.3 Postopek zbiranja podatkov ... 31
4.3.4 Postopek obdelave podatkov ... 32
4.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32
4.4.1 Posamezni odgovori ... 32
4.4.2 Dejavniki, ki vplivajo na množičnost otroške folklorne skupine ... 42
4.4.3 Dejavniki, ki vplivajo na kakovost otroške folklorne skupine ... 50
4.4.4 Razlike med otroškimi folklornimi skupinami društva ter otroškimi folklornimi skupinami znotraj šolske interesne dejavnosti ... 59
4.5 POVZETKI Z INTERPRETACIJO ... 68
5 SKLEP ... 71
6 LITERATURA ... 74
PRILOGE ... 78
KAZALO SLIK Slika 1: Prikaz glasov pri večglasnem petju (lastni arhiv, 2019) ...6
Slika 2: Tabulaturni zapis (Ravnikar, 2004) ...9
Slika 3: Besedni opis (Ravnikar, 2004) ...9
Slika 4: Sistem za zapisovanje (Ravnikar, 2004) ... 10
Slika 5: Alpski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017) ... 12
Slika 6: Mediteranski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017) ... 12
Slika 7: Panonski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017) ... 13
Slika 8: Notni zapis plesa Krojcpolka (Ramovš, 1997)... 22
KAZALO TABEL Tabela 1: Vzorec anketirancev glede na skupino, ki jo vodijo ... 30
Tabela 2: Vzorec anketirancev po dosežkih zadnjih dveh let ... 30
Tabela 3: Vzorec anketiranih glede na množičnost skupine ... 31
Tabela 4: Frekvenčna porazdelitev starosti otrok v otroških skupinah v sezonah 2017/2018 in 2018/2019 ... 32
Tabela 5: Frekvenčna porazdelitev količine vaj otroških folklornih skupin ... 33
Tabela 6: Dan folklornih vaj ... 34
Tabela 7: Ura otroških folklornih vaj ... 34
Tabela 8: Frekvenčna porazdelitev trajanja otroških folklornih vaj... 34
Tabela 9: Frekvenčna porazdelitev količine obiskovanja mednarodnih festivalov ... 36
Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev izvajanja dodatnih dejavnosti/aktivnosti ... 36
Tabela 11: Frekvenčna porazdelitev števila drugih dejavnosti folklornikov ... 37
Tabela 12: Frekvenčna porazdelitev izobraženosti vodij otroških folklornih skupin ... 37
Tabela 13: Frekvenčna porazdelitev članov glasbene zasedba ... 39
Tabela 14: Frekvenčna porazdelitev načina uporabe glasbe na vajah folklorne skupine ... 39
Tabela 15: Frekvenčna porazdelitev izvedenih dejavnosti v enem mesecu folklornih vaj ... 40
Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev načina posredovanja določenega plesa ... 41
Tabela 17: Frekvenčna porazdelitev lastništva folklornih kostumov ... 41
Tabela 18: Število otrok v folklornih skupinah društev ter folklornih skupinah znotraj šolske interesne dejavnosti ... 42
Tabela 19: Množičnost skupin glede na kakovost ... 42
Tabela 20: Množičnost skupin glede na starost otrok v skupini ... 43
Tabela 21: Množičnost skupin glede na količino vaj ... 43
Tabela 22: Množičnost skupin glede na termin vaj (šteti so tudi tisti, ki imajo vaje dvakrat na teden) ... 44
Tabela 23: Množičnost skupin glede na uro vaj... 44
Tabela 24: Množičnost glede na trajanje folklornih vaj ... 45
Tabela 25: Množičnost skupin glede na lokacijo vaj ... 45
Tabela 26: Množičnost skupin glede na tradicijo v kraju izvajanja folklorne dejavnosti ... 46
Tabela 27: Množičnost skupin glede na obiskovanje mednarodnih folklornih festivalov ... 47
Tabela 28: Množičnost skupin glede na druge dejavnosti otrok ... 47
Tabela 29: Množičnost skupin glede na izobraženost mentorja ... 48
Tabela 30: Množičnost skupin glede na izkušnje vodje ... 48
Tabela 31: Množičnost skupin v društvih glede na prisotnost žive glasbe na vajah ... 49
Tabela 32: Množičnost skupin znotraj šolske interesne dejavnosti glede na prisotnost žive glasbe na vajah ... 49
Tabela 33: Množičnost skupin glede na prisotnost kostumov ... 50
Tabela 34: Kakovost otroških folklornih skupin društev ter skupin znotraj šolskih interesnih dejavnosti ... 50
Tabela 35: Kakovost skupin glede na število otrok ... 51
Tabela 36: Kakovost skupin glede na starost otrok ... 51
Tabela 37: Kakovost skupin glede na količino vaj ... 52
Tabela 38: Kakovost skupin glede na termin vaj (šteti so tudi tisti, ki imajo vaje dvakrat na teden) ... 52
Tabela 39: Kakovost skupin glede na uro vaj ... 52
Tabela 40: Kakovost skupin glede na dolžino folklornih vaj ... 53
Tabela 41: Kakovost skupin glede na lokacijo izvajanja folklorne dejavnosti ... 53
Tabela 42: Kakovost skupin glede na tradicijo v kraju izvajanja vaj ... 54
Tabela 43: Kakovost skupin glede na izvajanje dodatnih aktivnosti znotraj skupine ... 54
Tabela 44: Kakovost skupin glede na število drugih dejavnosti otrok ... 55
Tabela 45: Kakovost skupin glede na izobraženost mentorja ... 55
Tabela 46: Kakovost skupin glede na izkušnje vodje ... 56
Tabela 47: Kakovost skupin glede na redno udeleževanje preglednih srečanj ... 56
Tabela 48: Kakovost skupin glede na število članov glasbene zasedbe ... 56
Tabela 49: Kakovost skupin v društvih glede na prisotnost žive glasbe na vajah ... 57
Tabela 50: Kakovost skupin znotraj šolske interesne dejavnosti glede na prisotnost žive glasbe na vajah ... 57
Tabela 51: Kakovost skupin glede na poenostavljanje plesov za otroke ... 58
Tabela 52: Kakovost skupin glede na način posredovanja plesa ... 58
Tabela 53: Kakovost skupin glede na število izvajanih sklopov vaj v enem mesecu ... 58
Tabela 54: Razlike v množičnosti med društvi in skupinami znotraj šolske interesne dejavnosti ... 59
Tabela 55: Razlike v kakovosti med skupinami društev ter šolskimi interesnimi dejavnostmi ... 59
Tabela 56: Razlike v starosti med skupinami društev ter šolskimi interesnimi dejavnostmi ... 59
Tabela 57: Hi-kvadrat preizkus za razlike v količini vaj v društvih in interesnih dejavnostih . 60 Tabela 58: Kontingenčna tabela za razlike v terminu vaj folklorne skupine ... 60
Tabela 59: Razlike v terminu vaj med skupinami društev ter šolskih interesnih dejavnosti .... 61
Tabela 60: Hi-kvadrat preizkus za razlike v trajanju otroških folklornih vaj ... 61
Tabela 61: Hi-kvadrat preizkus za razlike v lokaciji izvajanja folklorne dejavnosti ... 61
Tabela 62: Hi-kvadrat preizkus za razlike med količino folklornih skupin, v kateri pleše več različnih generacij iste družine... 62
Tabela 63: Hi-kvadrat preizkus za razlike v obiskovanju mednarodnih folklornih festivalov . 62 Tabela 64: Kontingenčna tabela za razlike v izvajanju dodatnih dejavnosti za člane skupine. 62 Tabela 65: Hi-kvadrat preizkus za razlike pri obiskovanju drugih dejavnosti ... 63
Tabela 66: hi-kvadrat preizkus za razlike v izobraženosti vodij ... 63
Tabela 67: Hi-kvadrat preizkus za razlike v dolžini vodenja folklorne skupine ... 64
Tabela 68: Hi-kvadrat preizkus za razlike v udeležitvah na preglednih srečanjih ... 64
Tabela 69: Hi-kvadrat preizkus za razlike pri članih glasbene zasedbe ... 64
Tabela 70: Hi-kvadrat preizkus za razlike v načinu glasbene spremljave ... 65
Tabela 71: Hi-kvadrat preizkus za razlike v poenostavljanju plesov ... 65
Tabela 72: Kontingenčna tabela za razlike v izvedenih sklopih vaj v enem mesecu ... 65
Tabela 73: Hi-kvadrat preizkus za razlike v posredovanju posameznega plesa ... 67
Tabela 74: Hi-kvadrat preizkus za razlike v kostumiranju ... 67
1
UVOD
Ljudsko izročilo je širok pojem, ki je povezan z življenjem ljudi v preteklosti. Ljudsko izročilo vključuje vsakodnevne dejavnosti ljudi, šege, oblačila, ples, petje ter igranje.
K našemu ljudskemu plesnemu izročilu štejemo ljudske plese, ki so značilni za slovensko ozemlje vse nekje do druge svetovne vojne. Imamo načeloma le plesno izročilo kmečkega prebivalstva, razlog za to pa je, da je bila v preteklosti večina slovenskega prebivalstva kmečkega stanu (Ramovš, 1980). Tisti prvi slovenski ljudski plesi so se v preteklosti nekje izgubili, zato imamo danes večinoma plese, ki so k nam prišli od drugod, večinoma iz nemško govorečih držav po Evropi. Plesi so se prilagodili slovenskemu prebivalstvu in tako postali slovenski. Slovensko plesno izročilo je zato načeloma enotno, razlikuje se le v Reziji in Beli krajini (Fuchs, 2004).
Plesno izročilo pa ni za vse enako. Otroško plesno izročilo se razlikuje od plesnega izročila odraslih, vseeno pa temelji na njihovem posnemanju. V otroškem plesnem izročilu najdemo veliko preprostih rajalnih plesov ter otroških iger (Fuchs, 2004). M. Kmetec (2010) pravi, da lahko otrokom ljudsko izročilo približamo le, če se tega lotimo pravilno. Ker so otroci v obdobju, ko prevladuje konkretno doživljanje, je izjemno pomembno, da to izkoristimo in jim nevsiljivo in zanimivo približamo vrednote slovenskega izročila. To lahko počnemo z različnimi igrami, plesi in pripovedmi, s katerimi otroci konkretno upravljajo in pri dejavnostih sodelujejo.
Veliko ljudi se ukvarja s folklorno dejavnostjo. Folklorna dejavnost je ljubiteljsko udejstvovanje, ki vključuje ohranjanje in poustvarjanje našega plesnega, glasbenega in drugega izročila (Meglič, 2010). Znotraj folklorne dejavnosti pa so ustvarjenje folklorne skupine, katerih cilj je enak kot cilj folklorne dejavnosti. To so skupine ljudi, ki na podlagi našega izročila sestavljajo koreografije, s katerimi predstavljajo in interpretirajo življenje v določenem obdobju v preteklosti. Folklorne skupine se trudijo čim bolj ponazarjati življenje nekoč, vendar moramo vedeti, da popoln prikaz preteklosti ni mogoč (Meglič, 2014). Preteklo življenje prikazujejo s koreografijami, ki jim v folklornem svetu pravimo »odrska postavitev«.
Te ustvarijo koreografi oziroma umetniški vodje posameznih skupin (Golež Kaučič, 2017).
Za dovršeno in kakovostno odrsko postavitev je potrebno imeti tudi veliko znanja. Tega dandanes ni lahko pridobiti, veliko vlogo pri pridobivanju potrebnega znanja ima Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vedno pogosteje organizira in izvaja zanimiva izobraževanja. Na izobraževanjih ne posredujejo zgolj teoretična znanja, ampak so ta oblikovana tako, da lahko posameznik pridobi tudi praktična znanja (Meglič, 2014). Folklorna dejavnost se vedno bolj razvija in izobraževanja v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti kmalu ne bodo dovolj. Folklorna dejavnost potrebuje formalni izobraževalni program, kjer se bodo lahko šolali tisti, ki bi želeli delovati na področju folklorne dejavnosti (Eterovič, 2014).
V Sloveniji imamo okoli 500 otroških in odraslih folklornih skupin (Ferenc Trampuš, 2016).
Odrasle so večinoma ustvarjenje v okviru društev, pri otroških folklornih skupinah pa lahko zasledimo folklorne skupine društev ter folklorne skupine, ki so ustvarjene znotraj šolske interesne dejavnosti. Navadno ima delujoča folklorna skupina društva za sabo že mnogo posameznikov, ki so v preteklosti plesali v otroški skupini, sedaj pa so steber odrasle folklorne skupine društva. Tudi vodja takšne skupine je navadno posameznik, ki je sam nekoč plesal v otroški skupini, v mnogih letih plesanja pri folklorni skupini je pridobil veliko potrebnega znanja ter se ustrezno izobrazil. V šoli pa se folklorna interesna dejavnost
2
velikokrat ustanovi tudi brez predhodnega znanja učitelja. V tem primeru je delo in ustvarjanje v skupini težje, tako za učitelja kot tudi za otroke. To je raziskala tudi M. Knific (2015), ki je ugotovila, da so učitelji mnenja, da bi morali izdati priročnik za učitelje, ki bi učiteljem pomagal z gradivi in znanji za kakovostno prenašanje slovenske ljudske plesne dediščine mlajšim.
Glede na spreminjanje smernic ter iskanje novih poti folklorne dejavnosti smo izvedli raziskavo, v kateri smo preverjali množičnost ter uspešnost otroških folklornih skupin ter razloge za to. V empiričnem delu smo predstavili rezultate raziskave, v kateri smo preverjali dejavnike, ki bi lahko vplivali na množičnost ter kakovost otroških folklornih skupin. V raziskavi je sodelovalo 49 vodij otroških folklornih skupin iz različnih delov Slovenije. 23 vodij je bilo vodij društvenih skupin, 26 pa je vodilo skupino, ki je ustanovljena v okviru šolske interesne dejavnosti. Rezultate smo zbirali z anketnim vprašalnikom, vprašanja so bila zaprtega, odprtega ter kombiniranega tipa.
S pomočjo rezultatov smo lahko oblikovali smernice, ki so v pomoč vodjem skupin pri oblikovanju ali preoblikovanju svoje folklorne skupine. Z rezultati raziskave želimo seznaniti tiste, ki se z otroško folklorno dejavnostjo ukvarjajo, ali pa imajo željo po tem. Želimo jim predložiti delček pomoči, ki jim bo koristil pri svojem folklornem ustvarjanju in jih spodbudil, da bodo začeli folklorno dejavnost jemati še bolj resno ter odgovorno.
3
TEORETIČNI DEL
1 PLES
Ples je ritmično gibanje. Je govorica človekovega telesa ter je pri nas prisoten že tisočletja. Je univerzalen, je svetovni jezik, ki ga uporabimo ob različnih priložnostih. S plesom lahko velikokrat izrazimo misli, ki jih ne moremo ubesediti. Ljudje skozi ples izražamo svoje občutke (hrepenenje, žalost, bolečino, srečo, itd.), tako da se gibamo ob zvoku, glasbi, ritmu, govoru ali v tišini. Ples je nekakšna moč, ki se odraža ne samo v telesnem, ampak tudi v duševnem stanju (Jonas, 1992; Zagorc, 2006a).
Prvi zametki plesa so se pojavili že v dobi pračloveka, ko so skušali z gibanjem izraziti svoje razpoloženje, čustva in občutke. Ta gibanja pomenijo začetek plesne umetnosti in umetnosti nasploh. Najstarejše razviti plesi so torej religiozni, vojni in obredni (priložnostni) plesi (Neubauer, 1998).
Danes poznamo veliko različnih plesov, ki jih razvrščamo v več skupin:
− Plese širokih plesnih množic (ljudski plesi, etnični plesi, družabni plesi, karnevalski plesi)
− Plese izbranih vrhunskih umetnikov (balet, scenski ples, sodobni ples, jazz, musical)
− Plese vrhunskih športnikov (športni ples) (Zagorc, 2008).
Ples poteka na telesni, intelektualni, psihični, duševni in duhovni ravni. Naše gibanje je odvisno od motoričnih sposobnosti (moč, gibljivost, hitrost gibov, koordinacija, razumevanje, spomin, učenje, koncentracija), na drugi strani pa je odvisno tudi od duševnih in duhovnih sposobnosti (emocionalna stabilnost, psihična stabilnost, izražanje čustev, dojemanje glasbe in ritma, usklajenost osebnostnih lastnosti, interpretacija, karizmatičnost) (Zagorc, 2008).
Ker je ples širok pojem, ga lahko preučujejo različne vede. Etnologija, historična antropologija in zgodovina se posvečajo predvsem preučevanju zgodovinskih vidikov, obstaja pa tudi etnokoreologija, ki je podveja etnologije, ta pa je specializirana za preučevanje plesa (Simetinger, 2017).
1.1 LJUDSKI PLES
1.1.1 Pojem ljudskega plesa
Ljudski ples je ples, ki ga največkrat povezujemo s kmečkim prebivalstvom. Gre za plese, ki jih je plesala v preteklosti najobsežnejša družbena skupina. Danes veliko raziskovalcev raje izraz ljudski ples zamenja za izraz plesna kultura ali kultura plesa, saj lahko prvi izraz marsikoga zavede in si ga razlaga napačno (Simetinger, 2017b).
Pri pojmu ljudski ples gre za plese, ki izvirajo iz ljudskega izročila, časovno le-tega ne moremo natančno opredeliti ali pa so bili ti plesi prevzeti iz nekega drugega okolja in so se priložnostno širili in razvijali naprej v novem okolju (Ramovš, 1980).
4
Danes imamo shranjene plese od nekaj let pred drugo svetovno vojno naprej. Tisti prvi slovenski ljudski plesi so se v preteklosti nekje izgubili, zato imamo danes večinoma plese, ki so k nam prišli od drugod, večinoma iz nemško govorečih držav po Evropi. Plesi so se prilagodili slovenskemu prebivalstvu in tako postali slovenski. Slovenski ljudski plesi so zato načeloma enotni, razlikujejo se le v Reziji in Beli krajini (Fuchs, 2004; Ramovš, 1980).
1.1.2 Vrste in tipi ljudskega plesa
Ljudske plese lahko razdelimo v dve plasti. V starejšo plast uvrščamo preostanke nekdanjih obrednih plesov ter iger, ki jih poznajo tudi drugi evropski narodi. Za te plese so značilne preproste plesne prvine (hoja, tek, poskakovanje) (Ramovš, 1980).
V to skupino spada najstarejše plesno izročilo, ki se je ohranilo pri nas. Gre za pustne maske in navade. Ples maškar ni koreografsko določen, navadno le-te tečejo in poskakujejo okoli.
Gibanje je nagonsko določeno. Najbolj znane maske s prej omenjenim gibanjem so koranti s Ptujskega polja, ki tečejo, poskakujejo ter otresajo zvonove od hiše do hiše. Takšen primer so tudi bohinjski otepovci, cerkljanski laufarji ter Pehtre babe. Pri vseh je značilno, da so podrejeni nekemu notranjemu ritmu, ki jih prisili h gibanju ves čas njihovega obhoda (Ramovš, 1980).
Drugo plast pa imenujemo mlajša plast in jo sestavljajo načeloma parni plesi. Večinoma so tujega izvora, le da so prilagojeni slovenskemu izročilu, obstajajo pa tudi takšni, ki so ohranili svojo podobo v melodiji in obliki (Ramovš, 1980). Značilnost teh plesov je, da imajo koreografsko določeno gibanje, ki mu plesalci sledijo.
Kljub temu, da je slovensko plesno izročilo večinoma enotno, pa koreografska podoba plesnega izročila ni tako enotna kot bi si mislili. Ramovš (1980) je plesno izročilo razdelil v tri skupine:
• parni plesi,
• skupinski plesi,
• solistični plesi.
Parni plesi so najobširnejša skupina plesov na Slovenskem. Pri teh plesih se plesalca navadno držita za eno ali obe roki v paru. Najpogosteje zasledimo, da plešeta skupaj ženska in moški, vendar to ni nujno (lahko tudi dve ženski ali dva moška) (Simetinger, 2017b).
Druga skupina so skupinski plesi, ki se plešejo le v skupini, ker so ustvarjeni tako, da jih drugače ne moremo odplesati v zastavljeni obliki. Pri skupinskih plesih se plesalci navadno držijo za roke, plešejo pa v krožnih formacijah (krog, polkrog, kačasto ali polžasto gibanje).
Skupino, ki plešejo skupinske plese, navadno tvorijo ženske in moški, lahko pa je skupina tudi enospolna (Ramovš, 1980; Simetinger, 2017b).
Solistični plesi so plesi, ki jih izvaja samo ena oseba (plesalec ali plesalka). Pri teh plesih gre velikokrat za ponazarjanje spretnosti določenega plesalca ali za plesno improvizacijo (Ramovš, 1980; Simetinger, 2017b).
5 1.1.3 Otroško ljudsko plesno izročilo
Otroško plesno izročilo se razlikuje od plesnega izročila odraslih, vseeno pa temelji na njihovem posnemanju. V otroškem plesnem izročilu najdemo veliko preprostih rajalnih plesov ter otroških iger (Fuchs, 2004).
Otroški plesi, ki so razširjeni po vsej Sloveniji so:
• Ringa, ringa raja,
• Dreto šivat,
• Kovtrčki,
• Ali je kaj trden most,
• Potujemo v Rakitnico (Jeruzalem),
• Bela, bela lilija,
• Rdeče češnje rada jem,
• Jaz sem muzikant,
• Ob bistrem potočku je mlin (Fuchs, 2004).
Vsi plesi so oblikovani tako, da so prepleteni z igro in so tako otrokom bližje.
2 VOKALNA IN INSTRUMENTALNA GLASBA
Ramovš (1980) izpostavlja, da je pomemben del plesa glasba, zato je tudi pri ljudskemu plesu glasbena spremljava v večini izjemnega pomena. Slovenski ljudski plesi so navadno ob glasbeni spremljavi, ponekod v Sloveniji pa poznajo tudi plese, kjer glasbene spremljave ni, ampak jim zvočno ritmično spremljavo daje le topot nog (prav tam).
V preteklosti so bili mnenja, da je ljudska glasba tista, ki jo je ustvarilo večinoma kmečko prebivalstvo oziroma posamezniki brez večjega glasbenega znanja. Šlo naj bi za glasbo, ki nastane spontano, prenaša se ustno ter se med svojim obstojem večkrat spreminja. Danes velja dejstvo, da ljudske glasbe ne moremo definirati tako ozko. Za lažje razumevanje ljudske glasbe lahko le-to delimo na vokalno in instrumentalno izročilo (Šivic, 2017b).
2.1 VOKALNO IZROČILO
Veliko ljudskih plesov ima za glasbeno spremljavo le petje. Na Slovenskem je značilno, da že od nekdaj pojemo v večglasju (obstajajo tudi izjeme). To pomeni, da posamezniki pojejo več različnih linij (melodij) določene tonalitete, ki skupaj tvorijo celoto – večglasje. Poznamo dvoglasno, troglasno ali večglasno petje.
• OSNOVNI ALI VODILNI GLAS: začne in konča se na osnovnem tonu določene tonalitete. Ostali glasovi so tvorjeni nad ali pod osnovnim glasom. Pravimo, da posameznik, ki poje osnovni oziroma vodilni glas, poje naprej (Šivic, 2017b).
• SPREMLJEVALNI GLAS: priključi se osnovnemu glasu, začenja ter zaključuje se načeloma na terci določene tonalitete. Lahko je ta glas višji od osnovnega (dvoglasje v vzporednih tercah), lahko pa je tudi nižji od osnovnega (dvoglasje v vzporednih
6
sekstah). Spremljevalnemu glasu narečno pravimo tudi čez, drugi bas, prek (Šivic, 2017b).
• BAS: osnovnemu in spremljevalnemu glasu doda harmonsko dimenzijo. Bas se giblje na toniki in dominanti, redkeje na subdominanti (Šivic, 2017b).
• BARITON: glas, ki se pojavi med basom in melodičnima linijama. Pravimo mu tudi prvi bas. Harmonsko dopolnjuje akordično strukturo. Giblje se na terci dominante in kvinti tonike (Šivic, 2017b).
V Sloveniji poznamo tudi posebno obliko dvoglasnega petja, in sicer dvoglasje z bordunom.
To ni razširjeno po naši celotni pokrajini, srečamo ga le v Reziji. Gre za dvoglasje, kjer je melodični glas na treh ali štirih tonskih nizih, spremlja pa ga bordunski glas (le na enem tonu) (Šivic, 2017b).
2.2 INSTRUMENTALNO IZROČILO
Za poustvarjanje instrumentalnega izročila v folklorni dejavnosti uporabljamo podatke od sredine 50. let 20. stoletja naprej. Takrat so se v Sloveniji začela zvočna snemanja (Šivic, 2017b). Znano pa je, da je bila instrumentalna glasba v človeškem življenju vedno zelo pomembna, saj je povezana z vsemi obdobji življenja in se pojavi ob najrazličnejših življenjskih priložnostih (Kumer, 1983).
2.2.1 Glasbila in instrumentalna zasedba
»Glasbilo je vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo zvoke, ki nam pomenijo glasbo.«
(Kumer, 1983, str. 7). Vendar pa vsako glasbilo ni ljudsko. Na to, da neko glasbilo uvrščamo med ljudsko, vplivajo različni dejavniki, kot so uporaba, tehnika igranja, čas nastanka, itd.
V preteklosti so glasbeniki velikokrat igrali na danes že skoraj pozabljena glasbila, večkrat narejene kar doma. To so klepetalo, ropotulja, lončeni bas, glavnik, nunalca, trstenke … (Cvetko, 2004). V slovenskem ljudskem izročilu pa zasledimo tudi, da so bile v instrumentalnih zasedbah kot spremljava plesa največkrat diatonične harmonike, zasedbe z diatonično harmoniko, violino, kontrabasom in klarinetom ter tamburaške zasedbe.
Diatonična harmonika
Diatonična harmonika je pri slovenskem plesnem izročilu med najbolj znanimi instrumentalnimi spremljavami. Gre za instrument, ki je k nam prišel v drugi polovici 19.
stoletja in takrat izpodrinil jakostno šibkejše instrumente takratnega časa (Šivic, 2017b).
Slika 1: Prikaz glasov pri večglasnem petju (lastni arhiv, 2019)
7 Violina
Violina je štiri strunski instrument, na katerega se igra z lokom. Do prevlade harmonike je bila pogost spremljevalni instrument ljudskega plesa. Violina ima največkrat vlogo, da igra melodijo, včasih pa igra tudi dvoglasno spremljavo, ki je ritmično nasprotna kontrabasu (Šivic, 2017b).
Kontrabas
Kontrabas je strunski basovski instrument. Ima sevalno telo, preko katerega so napete strune.
Nanj igramo z lokom. Zveni v basovskem registru in s tem harmonsko podpira ostale instrumente. Na Slovenskem so v preteklosti prevladovali drugi različno veliki basovski instrumenti z različnim številom strun, ki so bili predhodniki današnjega kontrabasa. To so bili mali bas, violončelo, istrski bas in rezijanska bunkala (Šivic, 2017b).
Klarinet
Klarinet spada v družino pihal. Je izrazno zelo bogat instrument. Igra zelo nizke tone, ki so temni in spremenljivi, lahko pa igra tudi zelo visoke tone, ki so svetli in kričeči. Gre za zelo vsestranski instrument (Helsby, 2010).
Tamburaška zasedba
Tamburaška zasedba je zasedba brenkal, ki jo sestavljajo bisernica, brač, čelovič, čelo, bugarija in berda. Tamburaška zasedba je v Sloveniji spoštovana in upoštevanja vredna zasedba. Večina sestavov pri igranju na tamburice danes uporablja trzalico, s katero povečajo intenziteto, voluminoznost zvoka ter dobro artikulacijo (Šivic, 2017a; Zajec, 2015).
2.2.2 Glasbena priredba
Glasbena priredba je notni zapis za skupino glasbil, s katerimi glasbeniki spremljajo folklornike (plesalce) in jim tako omogočajo plesanje. V priredbi je zapisano, kateri instrumenti igrajo, v kateri tonaliteti, kakšen je tempo, hitrost, glasnost, itd. (Trampuš, 2007).
Pri ustvarjanju glasbene priredbe moramo biti pozorni na to, kakšna je odrska postavitev, za katero pišemo priredbo. Pomemben je izbor viž, pesmi, ponavljanja, itd. Premisliti moramo tudi, kakšen godčevski sestav bomo izbrali. Najprej se pozanimamo, katere instrumente imamo na voljo in šele nato izberemo sestav. Pozorni moramo biti tudi na tonaliteto, ki jo izberemo (večinoma so za harmoniko najprimernejši duri C, F, B in B, Es, As; za pihala duri C, F, B, Es, As; za godala C, G, D, A) (Trampuš, 2007).
3 FOLKLORA
Folkloro enačimo z ljudsko kulturo nekega naroda, z znanjem ljudstva. Gre za besedo, ki je skovanka iz dveh besed. Beseda »folk« pomeni ljudstvo, beseda »lora« pa znanje, vedenje (Kremenšek, 1994; Simetinger, 2017a).
Folklorizem je zavestno ohranjanje in poustvarjanje različnih oblik izročila (Simetinger, 2017a).
8
V preteklosti so ljudi, ki so plesali v folklorni skupini imenovali folkloristi, danes pa vemo, da so plesalci/člani v folklorni skupini folklorniki, folkloristi pa so znanstveniki, ki raziskujejo folkloro (Eterovič, 2005).
Folklorne skupine delujejo v okviru folklorne dejavnosti. Folklorna dejavnost pa je področje ljubiteljskega udejstvovanja, povezana pa je z interpretiranjem in poustvarjanjem našega ljudskega izročila (Simetinger, 2017a).
3.1 FOLKLORNA SKUPINA
Folklorna skupina je skupina ljudi, ki ohranja, predvsem pa poustvarja ter na različnih prizoriščih predstavlja prvine ljudskega izročila (Bogovič, 2010). Folklorna skupina v Sloveniji deluje v okviru ljubiteljske kulture, ki jo podpira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Temelj folklorne dejavnosti je folklorizacija izročila, glavna naloga folklorne skupine pa je, da poustvarja različne oblike plesnega in z njim povezanega izročila (Knific, 2017). Vsaka folklorna skupina ima svoj repertoar koreografij, s katerimi nastopa in s tem poustvarja izročilo. Nastope izvajajo v folklornih kostumih, ki sovpadajo z obdobjem nastanka določenega plesa, ob plesalcih pa stojijo tudi godci, ki jih spremljajo z različnimi instrumenti.
Folklorno skupino tvorijo tri skupine ljudi. Najštevilčnejša skupina so folklorniki. Tako imenujemo plesalce in plesalke, ki plešejo v folklorni skupini. So ključnega pomena za skupino, saj brez njih skupina ne bi mogla delovati. Drugo skupino sestavljajo godci, ki igrajo na različne instrumente in skupaj ustvarjajo instrumentalno spremljavo ob plesih. V tretji skupini je umetniški vodja skupine. Navadno je v skupini en, lahko pa sta tudi dva ali trije.
Umetniški vodja naj bi bil ustrezno usposobljen za poučevanje ljudskih plesov ter motiviran za delo z ljudmi. Je odgovoren za skupino in njeno predstavitev pred širšo množico. Sestavlja koreografije, ki jih nato nauči folklornike, te pa naučeno koreografijo prenesejo na oder in pred ljudi.
3.1.1 Zapisi plesov
3.1.1.1 Opisni sistemi ali tabulature
Enostavnejše načine zapisovanja plesov imenujemo opisni sistemi ali tabulature, ki jih je uporabljala že Margareta Avstrijska. Gre za preprost način, ki je dostopen tudi nepoznavalcu oziroma plesalcu. Gib se opiše z besedami, trajanje le-tega pa z ustrezno vzporedno noto (Ravnikar, 2004).
Ker je korak osnovni element vsakega plesa, si moramo pri zapisovanju posameznega koraka zastaviti določena vprašanja ter odgovoriti s točno določeno plesno terminologijo. Ko se vprašamo, s katero nogo naredimo korak, moramo odgovoriti z besedami z levo, z desno nogo ali z obema nogama hkrati. Vprašati se moramo tudi o smeri koraka. Pri tem odgovarjamo s štirimi glavnimi smermi: naprej, nazaj, levo in desno. Ker je smer koraka kompleksna komponenta, lahko te smeri tudi kombiniramo: naprej-levo, naprej-desno, nazaj-levo in nazaj-desno. Zanimati nas mora tudi dolžina posameznega koraka. Osnovni izrazi za dolžino koraka so normalen, kratek, zelo kratek, dolg, zelo dolg korak in korak na mestu. Ko imamo pred sabo vprašanje o načinu izvedbe koraka, lahko odgovorimo z naslednjimi besedami: s poudarkom, s klecom, zibajoč, podrsavajoče, na celem stopalu, na prstih, z iztegnjenim
9
kolenom, brez prenosa teže. To vprašanje je zelo pomembno, saj te podrobnosti dajejo koraku tehnično dovršenost. Pomembno je tudi, da se vprašamo, kam je obrnjen plesalec. Pri tem vprašanju imamo več načinov, s katerim lahko odgovorimo. Ko plesalec pleše v paru, se njegova smer določi glede na soplesalca (proti njemu, pod poljubnim kotom, stran od njega).
Kadar plesalec pleše v krogu, njegovo smer določimo glede na središče kroga (proti središču, stran od središča). V primeru, da plesalec pleše sam lahko njegovo smer določimo glede na občinstvo (proti občinstvu, stran od občinstva, pod poljubnim kotom) (Ravnikar, 2004).
Opisovanje določenega koraka je s pomočjo vseh vprašanj dokaj preprosto, težje pa je določiti dolžino osnovnega koraka. V zadnjem desetletju so naredili raziskavo, kjer so ugotovili, srednje vrednosti za dolžino normalnega koraka. Prišli so do ugotovitve, da je srednja vrednost koraka naprej 70 cm, koraka nazaj 57 cm in koraka v stran 62 cm (Ravnikar, 2004).
Ko korak enkrat opišemo, sledi določanje trajanja koraka. Besedni opis pišemo vzporedno k zapisu glasbe, zato uporabljamo že znane v glasbi uporabljene vrednosti. Za osnovo sprejmemo en takt. Na začetku partiture zapišemo metronomski tempo. To je podatek, ki nam pove, koliko osnovnih enot (npr. četrtink, osmink) je v eni minuti.
Vse te podatke lahko strnemo na dva načina. Lahko uporabimo tabulaturni zapis, ki ima opis neposredno pod notnim znakom (slika 2). Pri tem ena nota pomeni en korak, spodaj napisani črki l in d pa prikazujeta levo ali desno nogo. Podatke pa lahko zapišemo tudi samo z besedami (slika 3). Temu načinu pravimo besedni opis, ki je manj pregleden, vendar ga je lažje napisati (Ravnikar, 2004).
Slika 2: Tabulaturni zapis (Ravnikar, 2004)
Slika 3: Besedni opis (Ravnikar, 2004)
10 3.1.1.2 Kinetografija
Kinetografija pomeni zapisovanje gibanja. Je beseda, ki jo sestavljata besedi »kinetika«, ki pomeni nauk o gibanju, ter beseda »grafija«, ki predstavlja nauk o zapisovanju (Ravnikar, 2004).
Zapisovanje plesov s kinetografijo je preprosto in hkrati logično. Temelj predstavljajo osnovni znaki in načela, ki se jih hitro naučimo. Izhaja iz plesalca samega, zapis je simetričen in linearen. Zapis ni primeren samo za ples, ampak tudi za zapisovanje vseh vrst gibanja telesa (Ravnikar, 2004).
Vsak del telesa, vsak gib, vsaka gesta in vsak položaj ima v kinetografiji svoj točno določen znak. Znaki so razporejeni v sistem za zapisovanje. Gre za tričrtni navpični sistem kot ga prikazuje slika 4. Srednja neprekinjena črta je simetrala, ki razdeli kinetogram na dva dela.
Levi del nam prikazuje gibe levih delov telesa, desni del pa gibe desnih delov telesa (Ravnikar, 2004). Ker so ljudski plesi navadno namenjeni različnim osebam, je nujno potrebno pred posamezen kinetogram zapisati, komu je ples namenjen (tudi za to uporabljamo prav posebne kinetografske znake).
3.1.2 Odrska postavitev
Vsaka folklorna skupina ima nek plesni program, s katerim se predstavlja širši javnosti. Za program navadno skrbi mentor folklorne skupine, plesni koreograf oziroma umetniški vodja.
Program je sestavljen iz več koreografij, ki so lahko namenjene skupini plesalcev, paru ali solistu.
Koreografija je plesno delo, ki je sestavljeno z že zapisanih plesnih elementov ali pa je oblikovano z izmišljenimi gibalnimi sekvencami. Pri folklornih skupinah je koreografija navadno dolga približno deset minut, sestavljena pa je iz ljudskih plesov, pesmi in iger (Simetinger, 2017b). Folklorniki v koreografiji interpretirajo določene izmišljene ali resnične dogodke iz preteklosti. Vsaka koreografija ima sporočilo, ki mora priti do gledalca, to pa skupina doseže le z velikim prehodnim premislekom (Eržen, 2011).
Vsaka koreografija je del odrske postavitve, ki jo folklorniki predstavljajo širši publiki.
Odrska postavitev vključuje pesmi, glasbeno spremljavo, dramsko igro, rekvizite, koreografija pa predstavlja plesni del le-te (Gantar, 2007).
Slika 4: Sistem za zapisovanje (Ravnikar, 2004)
11
Že pri nastajanju same koreografije mora biti koreograf pozoren na več stvari. V prvi vrsti mora poskrbeti, da bo koreografija ustrezala načelom poustvarjanja plesnega izročila. Celotna koreografija stoji na ideji, ki bi jo rad koreograf prikazal na odru. Ob sestavljanju plesne vsebine mora posvetiti pozornost še dolžini trajanja, časovnemu obdobju, dinamičnemu loku, številu plesalcev, solistom, kontrastom med posameznimi prizori, intenziteti, izboru glasbe in pesmi, kostumski podobi itn. (Simetinger, 2017b).
Otroške koreografije se od odraslih ne razlikujejo veliko. Prvine koreografije morajo še vedno ostati enake, vsebina in obseg pa morata biti prilagojena starostni stopnji otrok (Fuchs, 2004).
Pri mlajših otrocih navadno uporabimo več iger ter pesmi in manj plesov, starejši pa so že zmožni odplesati koreografijo z manjšim številom iger ter več plesa. Velikokrat za otroke prilagodimo plese odraslih, saj jih v prvotni obliki težko odplešejo oziroma sploh ne zmorejo.
Otroške koreografije so prilagojene tudi časovno, in sicer jih je večina dolgih od treh do sedem minut.
3.1.3 Folklorni kostumi
Ljudje se ob različnih priložnostih različno oblačimo in temu pripisujemo različne pomene.
Zaradi tega ima oblačenje tri temeljne vloge:
• zaščitno oziroma varovalno vlogo (oblačila ljudi ščitijo pred neugodnimi vplivi okolja ter različnimi poškodbami),
• označevalno vlogo (oblačila ločijo skupino od druge skupine ter označujejo posebne dogodke, kot so poroka, birma, itd.),
• izražanje individualnosti (razlikovanje vsakega posameznika v skupini) (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
Vsaka folklorna skupina za svoje nastope uporablja tudi folklorne kostume. »Folklorni kostum je izraz, s katerim označujemo odrske preobleke folklornikov« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 199). Torej gre za to, kar folklorniki nosijo na nastopih, vendar le to, kar je bilo narejeno, kupljeno za potrebe ponazarjanja preteklih načinov oblačenja (Knific 2010).
Ko folklorniki na odru plešejo plese določenega obdobja, morajo biti za to tudi primerno oblečeni. Torej na odru poustvarjajo tudi oblačenje v točno določenem obdobju, kraju in socialnem sloju. Plesalcu mora folklorni kostum omogočati, da se identificira z vlogo, ki jo na odru igra, ob tem pa mora gledalcu prikazati oziroma posredovati ustrezno sporočilo nastopa (Knific, 2010).
Na Slovenskem so konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja prevladovali trije oblačilni tipi, na katere se upirajo tudi folklorne skupine pri oblačenju po določenem obdobju in kraju. Te tipi so se oblikovali glede na temeljne krojne značilnosti in uporabo oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
Alpski tip
»Alpski tip je bil razširjen na Gorenjskem, v delu Koroške (Zilja, Rož, Podjuna in Mežiška dolina), v Kanalski dolini, na Notranjskem, Dolenjskem (do Kostanjevice), na Slovenskem Štajerskem (razen v vhodnem delu) in na Primorskem (razen v Slovenski Istri in v severovzhodni okolici Trsta)« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 152). Ta tip je bil najbližji oblačenju kmečkega prebivalstva v srednji Evropi. Moški so nosili hlače
12
(podkolenske) iz sukna, barvnega platna ali irha, platneno srajco ter telovnik. Ženske so se sicer malenkost razlikovale od pokrajine do pokrajine, vse pa so imele osnovne kose. To so bela platnena srajca z rokavci, do gležnjev dolgo krilo z modrcem in predpasnik (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
Primorski ali mediteranski (sredozemski) tip
Primorski »tip je prevladoval v Slovenski Istri, Brkinih in nekaterih vaseh v okolici Trsta (Škedenj, Mačkolje, Dolina, Boljunec, Boršt) pa tudi v Reziji« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 154). Moški so bili oblečeni podobno kot pri alpskem tipu, razlika je bila le v tem, da so bile podkolenske hlače primorskega tipa širše krojene. Ženske so nosile netajlirane tunike z rokavi, zgoraj pa so si lahko oblekle še dva kamižota (dolgo brezrokavno oblačilo, spredaj prerezano po vsej dolžini) (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
Slika 5: Alpski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)
Slika 6: Mediteranski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)
13 Panonski tip
»Panonski tip so poznali v Beli Krajini, na jugovzhodnem Dolenjskem (do Kostanjevice), na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 155). Moški so oblečeni v dolgo platneno srajco, telovnik in dolge široke platnene hlače. Ženske pa nosijo dvodelno krojeno obleko z rokavci ter nagubano platneno krilo (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
Folklorne skupine imajo navadno več tipov kostumov, saj plešejo plese različnih pokrajin ter obdobij. Ker so folklorni kostumi neprecenljive vrednosti in jih ni lahko vzdrževati, imajo folklorne skupine za kostume posebne prostore, ki jih imenujemo garderobe. V garderobi so shranjeni vsi kostumi, dodatki ter rekviziti za uspešno poustvarjanje plesnega izročila določene skupine. Garderobo vodijo, urejajo in vzdržujejo garderoberji, seveda s pomočjo ostalih članov skupine. Garderoberji točno vedo, kje v prostoru je določen kostum, kako se mora obleči posameznik ter kaj je potrebno urediti, pospraviti, očistiti ali zašiti. Pred nastopom je navadno garderober tisti, ki ve, kateri kostumi so primerni in kdo bo določen kostum oblekel. Zaradi vseh obveznosti, ki jih garderober ima, mora biti le-ta ustrezno izobražen in razgledan (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).
V preteklosti je bilo znano, da so folklorniki oblečeni v folklorne noše. Danes vemo, da izraza folklorne noše ne gre enačiti z izrazom folklorni kostumi. Knific (2010) pravi, da je noša izraz, ki označuje obleke pripadnikov kmečkega stanu. Ker pa folklorne skupine dandanes ne poustvarjajo le plesno izročilo kmečkega prebivalstva, ampak se posvečajo tudi drugim družbenim skupinam, je pomembno, da za oblačila folklornih skupin uporabljamo izraz folklorni kostum. Izraz »noša« je delno sprejemljiv za kostume otroških folklornih skupin, saj te največkrat ponazarjajo plesno izročilo kmečkega prebivalstva (prav tam).
Otroški folklorni kostumi se od odraslih oblikovno ne razlikujejo precej. Še nekaj časa nazaj so bili otroški folklorni kostumi pomanjšana različica odraslih, ker so otroci v večini posnemali odrasle. Danes vse več otroških folklornih skupin sestavlja svoje programe, pri katerih se upira na otroško izročilo, temu pa morajo biti prilagojene tudi obleke (Knific, 2010).
Otroške folklorne skupine imajo v večini eno vrsto folklornih kostumov, ki ustrezajo kraju in obdobju plesnega izročila, ki ga predstavljajo. Fuchs (2004) pravi, da kostumi za otroške folklorne skupine niso obvezni. To naj bi veljalo za predšolske skupine ter skupine prvega
Slika 7: Panonski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)
14
triletja osnovne šole, saj ti predstavljajo večinoma igre in osnovne elemente prilagojenih plesov. Za otroke drugega in tretjega triletja je kostum že bolj zaželen, saj to predstavlja celovitejšo predstavo (prav tam).
Ker pa večina otroških folklornih skupin nima denarja za izdelavo oziroma nakup popolnih otroških folklornih kostumov, le-te večkrat poenostavijo, improvizirajo. Otroci velikokrat plešejo bosi ali v sodobnih gumijastih copatkih, na kostumih nimajo toliko zašitkov in vzorcev, manj pa imajo tudi dodatkov (Knific, 2010).
3.1.4 Pregledna srečanja folklornih skupin
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ima pomembno vlogo v folklorni dejavnosti. Le-ta usmerja, vodi, spodbuja folklorne skupine h kakovostnemu poustvarjanju slovenskega ljudskega izročila. Prav zaradi želje po kakovosti Javni sklad vsako leto organizira pregledna (strokovna) srečanja tako otroških kot tudi odraslih folklornih skupin.
Srečanja so sestavljena iz območnega, regijskega in državnega srečanja, ki si jih ogledajo tudi strokovni spremljevalci, kateri po posameznem srečanju podajo povratno informacijo mentorjem o predstavljenem programu (Meglič, 2014).
Preglednih srečanj se lahko udeležijo vse folklorne skupine slovenskih društev, kulturnih zavodov v Sloveniji, slovenske skupine v zamejstvu ter skupine, ki poustvarjajo slovensko izročilo. Za otroška srečanja otroci ne smejo biti starejši od 15 let, na odraslih srečanjih pa ne smejo sodelovati osebe, mlajše od 15 let. Vsaka skupina mora imeti živo glasbeno spremljavo, pomembno pravilo je tudi, da se skupina na srečanju lahko predstavi samo z eno koreografijo, ki je pri otrocih lahko dolga 4 do 7 minut, pri odraslih pa 6 do 8 minut (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Strokovni spremljevalci ocenjujejo po točno določenih merilih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Po ogledu vseh območnih srečanj sestavijo opisne ocene za vsako predstavljeno skupino, ob tem pa sestavijo seznam skupin, ki glede na kakovost dosegajo regijsko raven, ter seznam skupin, ki se bodo predstavile na regijskem srečanju.
Podoben postopek je tudi po vseh regijskih srečanjih, razlika je le v tem, da spremljevalci opisni oceni vsake predstavljene skupine dodajo tudi številčno oceno ter sestavijo seznama za višjo (državno) raven (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (b.d.) je v razpisu zapisal naslednje:
»Izbor in ocenjevanje bo temeljilo na naslednjih merilih:
A. Zasnova koreografije (možnih 40 točk)
− zamisel in zasnova; ocenjuje se jasnost, inovativnost in razvoj ideje, težavnost, raznovrstnost, smiselnost izbora plesov, prehodov, variacij, ponovitev, pozicij, skladnost izbranih elementov plesa z glasbo (možnih 10 točk),
− instrumentalna zasnova/priredba; ocenjuje se izbor viž, instrumentalna zasedba, umeščenost instrumentalnih linij v priredbo, itd. in zasnova pevskega programa (če je prisoten; če petja v koreografiji ni, niste sankcionirani z manj točkami); ocenjuje se izbor pesmi, smiselnost umeščenosti pevskega programa v koreografijo, pevska zasedba, umeščenost pevskih linij v priredbo, itd.
(možnih 20 točk),
− kostumografija; ocenjuje se kostumografija kot celota, skladnost kostumografije z zamislijo koreografije, sledenje koreografski zasnovi, prepričljivost, itd. (možnih 10 točk).
15 B. Izvedba koreografije (možnih 60 točk)
− tehnična izvedba plesa; ocenjuje se plesnost in plesne elemente (usklajenost izvedbe plesnih elementov, okretnost izvedbe, kakovost in nadzor gibanja), orientacija in obvladovanje prostora, ustrezno izpeljani prehodi med posameznimi plesi, tehnično obvladovanje formacij, fizična sposobnost izražanja ritmičnega posluha, itd. … (možnih 10 točk),
− izvedba instrumentalnega in pevskega programa; ocenjuje se intonančna točnost, usklajenost izvajalcev, slišnost instrumentov in posameznih glasov v zasedbi, ustrezen ritem in tempo, tehnika igranja in petja, interpretativno prilagajanje različnih glasbenim vsebinam, tehnična podprtost … Dovoljene so priredbe (možnih 20 točk); če petja ni v koreografiji, niste sankcionirani z manj točkami,
− interpretacija koreografije; ocenjuje se izraznost in podajanje plesa (možnih 10 točk), predstavitev koreografije (kostumska urejenost in urejenost obraza in las, sposobnost posredovanja plesa gledalcem, raba rekvizitov in pripomočkov,…) (možnih 10 točk) in splošen vtis (ali nastop deluje kot urejena, harmonična celota) (možnih 10 točk)«.
Strokovni spremljevalci na otroških srečanjih folklornih skupin so Adriana Gaberščik, Mirjam Jelnikar, dr. Bojan Knific, Nežka Lubej, Nina Luša, Saša Meglič, Pera Nograšek, Aleksandra Petrovič, Marko Pukšič in Tadej Teran. Na odraslih srečanjih pa strokovno spremljajo Klemen Bojanovič, Hana Brezovnik, Anja Cizel, Tanja Drašler, Marija Kapušin, Saša Krajnc, dr. Tomaž Simetinger, dr. Katarina Šrimpf Vendramin in Klavdija Žabot (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Tovrstna srečanja so za razvijanje folklorne dejavnosti zelo pomembna, saj:
• spodbujajo vodje folklornih skupin, njihove člane in širšo javnost k razmišljanju o kulturni dediščini,
• spodbujajo k vrednotenju videnih programov in h konstruktivni kritiki in samokritičnosti,
• razvijajo ideje za delo,
• izpostavljajo kakovostni program, ki je lahko v prihodnosti v pomoč vodjem z manj znanja in izkušenosti,
• ozaveščajo ljudi, kakšno je poslanstvo folklornih skupin in kakšen je pomen (po)ustvarjanja ljudskega izročila,
• razvijajo pozitiven odnos do kulturne dediščine,
• nagrajujejo kakovostno delo z uvrstitvijo na višjo raven (s tem razvijajo samozavest in motivacijo vodij za nadaljnje delo),
• spodbujajo vodje k vključevanju inovativnosti pri sestavljanju novega programa,
• spodbujajo k izobraževanju in pridobivanju potrebnega znanja,
• ponujajo možnost nastopanja po Sloveniji,
• razvijajo prepoznavnost folklornih skupin,
• omogočajo pregled razvoja folklorne dejavnosti nasploh (Meglič, 2014).
3.1.5 Folklorni festivali, seminarji in tabori
Glavna naloga vsake folklorne skupine je, da (po)ustvarja slovensko plesno izročilo. Zato je nujno potrebno, da skupina izvaja nastope, ki so ključni (povezovalni) člen pri predstavljanju plesnega izročila drugim ljudem. Na nastopih morajo biti folklorniki oblečeni v folklorne
16
kostume, ob sebi potrebujejo živo glasbeno spremljavo, pomembno pa je, da imajo dovolj prostora za izvedbo izbrane koreografije.
Folklorne skupine pa se velikokrat udeležujejo tudi mednarodnih folklornih festivalov v tujini. Mednarodni folklorni festival je prireditev, ki je namenjena skupinam, ki poustvarjajo ljudsko izročilo (ples, pesem, instrumentalna glasba, šege). Festivali so lahko enodnevni ali večdnevni, sodelujejo pa folklorne skupine različnih držav. Na enem folklornem festivalu ima navadno skupina po več nastopov na različnih lokacijah. Poznamo več vrst mednarodnih festivalov. Festivali, ki potekajo pod okriljem folklornih združenj CIOFF, predpisujejo pogoje organizatorjem in nastopajočim; poznamo tudi mednarodne folklorne festivale, ki nimajo pokroviteljstva, pa vendar organizatorji postavljajo zahteve in želja; obstajajo tudi tekmovalni folklorni festivali, na katerih komisija razvršča in nagrajuje skupine glede na videno na odru ter ocenjevalni folklorni festivali, kjer ocenjujejo glede na razvrščenost skupin (avtentična, reproduktivna, rekonstrukcijska, stilizirana) (Samec, 2012).
V Sloveniji nimamo formalnega folklornega izobraževanja, katerih bi se lahko udeležili vodje in plesalci folklornih skupin. Zato ima veliko in pomembno vlogo pri izobraževanju ter usmerjanju folklornih skupin Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vedno pogosteje organizira in izvaja zanimiva izobraževanja. Na izobraževanjih posamezniki ne pridobijo le teoretičnega znanja, temveč tudi veliko praktičnih prikazov ter nasvetov (Meglič, 2014).
Eden pomembnejših izobraževanj, ki jih organizirajo, je Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 1. stopnja. Namenjen je vodjem odraslih in otroških folklornih skupin v društvih in šolah ter njihovim perspektivnim kadrom, plesalcem/plesalkam, ki bi v prihodnosti lahko prevzeli strokovno ali vodstveno delo v folklornih skupinah. Na seminarju udeleženci pridobijo široko znanje, ki je danes ključnega pomena za korektno in uspešno usmerjanje ter vodenje folklorne skupine. Na izobraževanju so osnovne teme plesno izročilo, glasbeno izročilo, oblačilna dediščina, prenašanje prvin na oder, praktično učenje plesov ter metodika učenja (Knific, 2005; Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 2. stopnja in kasneje še 3.
stopnja pa je namenjen vsem vodjem in posameznikom (plesalcem, plesalkam), ki že imajo opravljen seminar 1. stopnje in bi se radi še bolj izobrazili. Seminarja za 2. in 3. stopnjo se upirata bolj na praktične vidike dela mentorjev v folklornih skupinah na različnih področjih (glasba, ples, kostumska podoba) (Javni sklad Republike Slovenije, b.d).
Ker pa se mora vsak že izobražen posameznik vedno učiti in raziskovati naprej, Javni sklad organizira tudi nadaljevalne seminarje ter tabore, kjer si vodje in plesalci lahko izmenjajo izkušnje, spoznajo nove ter pravilne načine dela ter se tudi praktično izobražujejo (Knific, 2005; Petrovič in Pukšič, 2008). Na otroške tabore vodje navadno povabijo tiste otroke, ki so redno obiskovali vaje ter dobro delali. Deluje kot neka nagrada ter motivacija za nadaljnje delo. Otrokom je tabor poučno in prijetno razvedrilo, na katerem spoznajo nove pesmi, plese ter igre, največ pa pomenijo prijateljstva z otroki drugih otroških folklornih skupin, ki nastanejo tekom tabora (Petrovič in Pukšič, 2008).
A. Eterovič (2014) pravi, da ker se folklorna dejavnost vedno bolj razvija, neformalna izobraževanja kmalu ne bodo dovolj. Folklorna dejavnost potrebuje formalni izobraževalni program, kjer se bodo lahko šolali tisti, ki bi želeli delovati na področju folklorne dejavnosti (prav tam).
17 3.1.6 Folklorne skupine v Sloveniji
Folklorne skupine v Sloveniji so v celoti ljubiteljske. Torej tisti, ki se ukvarjajo s folklorno dejavnostjo, imajo le-to radi, jo negujejo, cenijo in spoštujejo. Za to ne dobivajo plačila (takega, da bi od prihodka živeli), temveč je ukvarjanje s poustvarjanjem plesnega in glasbenega izročila nekakšen hobi. V Sloveniji nimamo profesionalnih folklornih skupin, pa tudi posameznikov, ki bi bili ustrezno profesionalno izobraženi, ne (Knific, 2014).
Neprofesionalizem nam omogoča, da imamo v Sloveniji veliko delujočih folklornih skupin, ki bi jih lahko razdelili na otroške (predšolske in šolske), mladinske (tretje triletje in srednja šola) ter odrasle (študentska, starejše, starostno mešane, veteranske in upokojenske) folklorne skupine (Samec, 2012).
Po podatkih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti iz leta 2014 (JSKD, 2014) imamo v Sloveniji okoli 550 folklornih skupin. Otroških in mladinskih folklornih skupin je okoli 300, ostalo so odrasle folklorne skupine. Slovenske folklorne skupine so razkropljene po celotni državi, največ otroških najdemo v Pomurju, odraslih pa v okolici Ptuja. Najmanj nasičena pokrajina s folklornimi skupinami je Severna Primorska, ki ima najmanj otroških in odraslih folklornih skupin.
3.2 OTROŠKA FOLKLORNA SKUPINA
Znano je, da je ples svetovni jezik. Pomemben je, ker lahko posameznik z njim raste in se razvija. Ples kot gibanje izboljšuje počutje, krepi kognitivne procese ter telesno stanje (Hanna, 2015; Zagorc, 2006a). Zaradi vseh teh pozitivnih učinkov plesa na človeka smo lahko zadovoljni, da imamo v Sloveniji zavidljivo število otroških folklornih skupin. Otroške folklorne skupine so lahko skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, zgornja starostna meja otrok v skupini je navadno 15 let. Vsaka skupina ima svojo odraslo vodjo (lahko jih je več), ki jih vodi, usmerja, predvsem pa uči in jim prenaša slovensko plesno in glasbeno izročilo. M. Kmetec (2010) opozarja, da so otroci v svojem mladem obdobju izjemno občutljivi in dojemljivi, zato je izjemno pomembno, da vodje to izkoristijo in jim nevsiljivo, zanimivo in otrokom prijazno približajo vrednote slovenskega izročila.
V Sloveniji imamo otroške folklorne skupine, ki so se oblikovale v mestu ali pa na vasi. Kljub temu da so vse skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, se med seboj glede na lego razlikujejo. A. Petrovič je v intervjuju povedala, da so razlike vidne pri gibalnih sposobnostih otrok, poznavanju običajev, poslušnosti, pripravljenosti na delo, motiviranosti in resnosti pri obiskovanju vaj. Podeželski otroci poznajo več starih običajev in jih je zato veliko lažje naučiti koreografijo, ki vsebuje starejše običaje, šege, igre, itd. Za razliko od teh otrok so otroci z mesta manj seznanjeni s temi temami, so pa pripravljeni vložiti več truda v učenje plesov. Mestni otroci vaje folklorne skupine večkrat dojemajo kot trening plesa, vaški otroci pa v vajah vidijo priložnost za druženje in zabavo (Ferenc Trampuš, 2015).
3.2.1 Otroška folklorna skupina društva
Velikokrat je razlog za nastanek otroške folklorne skupine društvo z odraslo folklorno skupino, ki že ima več desetletno tradicijo. V takih primerih si navadno otroci želijo plesati tako kot odrasli v svoji skupini, zato se pridružijo otroški folklorni skupini. V kraju s folklorno tradicijo ljudje živijo povezani s plesom in ljudskim izročilom, ga negujejo in prenašajo na mlajše.
18
Torej je v društvu navadno odrasla in otroška folklorna skupina. Vodje skupin v društvu velikokrat delajo skupaj, pri delu z otroško skupino pa pogosto pomagajo še ostali člani odrasle skupine, ki ob tem skrbijo še za organizacijsko podporo. Imamo tudi več primerov, kjer otroška skupina nima svojih lastnih kostumov, ali pa jih nima dovolj, zato si jih (del) deli z odraslimi. Vaje otroških skupin, ki delujejo v društvu, niso vezane na šolske ure, zato imajo te skupine navadno vajo daljšo od ene šolske ure, le-te pa izvajajo v popoldanskih urah (Lepej, 2005).
3.2.2 Otroška folklorna skupina znotraj šolske interesne dejavnosti
Vsaka šola ima svoje interesne dejavnosti, ki jih ponudi učencem. Na šoli se lahko v okviru interesne dejavnosti otrokom predstavi tudi folklorni krožek. Učitelj ima pri krožku na voljo veliko različnih vsebin, ki izhajajo iz ljudskega izročila in jih lahko posreduje učencem. Fuchs (2004) predlaga, da lahko učitelj:
• uči slovenske ljudske plese (s poudarkom na sprostitvi),
• predstavi ljudske plesne, športne in zabavne igre,
• posreduje in poje različne ljudske pesmi,
• izdeluje preproste predmete domače obrti (koledniški predmeti, voščeno cvetje, maske, pisanke, cvetlični venčki, oblačila iz ličja …),
• izdeluje preprosta glasbena zvočila in uči, kako se nanje igra,
• uči različna ročna dela (izdelava prtičkov, rut, čipk; vezenje; kvačkanje),
• organizira obiske delovnih postaj po šolski geografski, planinski, geološki, etnološki poti, da učenci spoznavajo etnografske značilnosti svoje okolice,
• predstavi značilnosti in posebnosti slovenskih ljudskih plesov,
• spodbudi k pisanju prispevkov o plesni dediščini za šolska glasila,
• postavlja igrane prizore ob pomembnih dnevih prazničnega leta na podlagi šeg in navad,
• kombinira zgoraj navedene možnosti z upoštevanjem želja posameznikov, ki so vključeni v krožek (prav tam).
Največkrat pa se zgodi, da se v krožku oblikuje folklorna skupina. V tem primeru se pri urah posvečajo predvsem slovenskemu plesnemu in glasbenemu izročilu. Učijo se ljudskih plesov, pesmi, iger, skozi leto se osvojijo vsaj eno odrsko postavitev, imajo več nastopov, večina skupin pa se udeležuje tudi preglednih srečanj otroških folklornih skupin.
Učenci se k folklorni skupini znotraj šolske interesne dejavnosti priključijo prostovoljno.
Navadno je posamezna folklorna skupina namenjena približno enaki starosti otrok, obstajajo pa tudi skupine z mešanimi starostnimi skupinami. To lahko opazimo predvsem na manjših šolah in vrtcih ali pa na šolah, kjer zanimanje za folklorno dejavnost ni veliko. Šolska (vrtčevska) skupina večkrat tudi nima svojih kostumov, saj so finančna sredstva v šolah zelo omejena. Po navadi je izdelava šolskih kostumov večletni projekt, za katerega je v celoti zadolžen mentor (vodja skupine). Vaje šolske folklorne skupine potekajo v večini po eno šolsko uro na teden (5. ali 6. šolsko uro). Velikokrat mentorji pred večjimi nastopi organizirajo dodatne vaje, saj je ena ura tedensko veliko premalo za dovršen in suveren nastop otrok.
