Folklorni festivali, seminarji in tabori

Glavna naloga vsake folklorne skupine je, da (po)ustvarja slovensko plesno izročilo. Zato je nujno potrebno, da skupina izvaja nastope, ki so ključni (povezovalni) člen pri predstavljanju plesnega izročila drugim ljudem. Na nastopih morajo biti folklorniki oblečeni v folklorne

16

kostume, ob sebi potrebujejo živo glasbeno spremljavo, pomembno pa je, da imajo dovolj prostora za izvedbo izbrane koreografije.

Folklorne skupine pa se velikokrat udeležujejo tudi mednarodnih folklornih festivalov v tujini. Mednarodni folklorni festival je prireditev, ki je namenjena skupinam, ki poustvarjajo ljudsko izročilo (ples, pesem, instrumentalna glasba, šege). Festivali so lahko enodnevni ali večdnevni, sodelujejo pa folklorne skupine različnih držav. Na enem folklornem festivalu ima navadno skupina po več nastopov na različnih lokacijah. Poznamo več vrst mednarodnih festivalov. Festivali, ki potekajo pod okriljem folklornih združenj CIOFF, predpisujejo pogoje organizatorjem in nastopajočim; poznamo tudi mednarodne folklorne festivale, ki nimajo pokroviteljstva, pa vendar organizatorji postavljajo zahteve in želja; obstajajo tudi tekmovalni folklorni festivali, na katerih komisija razvršča in nagrajuje skupine glede na videno na odru ter ocenjevalni folklorni festivali, kjer ocenjujejo glede na razvrščenost skupin (avtentična, reproduktivna, rekonstrukcijska, stilizirana) (Samec, 2012).

V Sloveniji nimamo formalnega folklornega izobraževanja, katerih bi se lahko udeležili vodje in plesalci folklornih skupin. Zato ima veliko in pomembno vlogo pri izobraževanju ter usmerjanju folklornih skupin Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vedno pogosteje organizira in izvaja zanimiva izobraževanja. Na izobraževanjih posamezniki ne pridobijo le teoretičnega znanja, temveč tudi veliko praktičnih prikazov ter nasvetov (Meglič, 2014).

Eden pomembnejših izobraževanj, ki jih organizirajo, je Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 1. stopnja. Namenjen je vodjem odraslih in otroških folklornih skupin v društvih in šolah ter njihovim perspektivnim kadrom, plesalcem/plesalkam, ki bi v prihodnosti lahko prevzeli strokovno ali vodstveno delo v folklornih skupinah. Na seminarju udeleženci pridobijo široko znanje, ki je danes ključnega pomena za korektno in uspešno usmerjanje ter vodenje folklorne skupine. Na izobraževanju so osnovne teme plesno izročilo, glasbeno izročilo, oblačilna dediščina, prenašanje prvin na oder, praktično učenje plesov ter metodika učenja (Knific, 2005; Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).

Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 2. stopnja in kasneje še 3.

stopnja pa je namenjen vsem vodjem in posameznikom (plesalcem, plesalkam), ki že imajo opravljen seminar 1. stopnje in bi se radi še bolj izobrazili. Seminarja za 2. in 3. stopnjo se upirata bolj na praktične vidike dela mentorjev v folklornih skupinah na različnih področjih (glasba, ples, kostumska podoba) (Javni sklad Republike Slovenije, b.d).

Ker pa se mora vsak že izobražen posameznik vedno učiti in raziskovati naprej, Javni sklad organizira tudi nadaljevalne seminarje ter tabore, kjer si vodje in plesalci lahko izmenjajo izkušnje, spoznajo nove ter pravilne načine dela ter se tudi praktično izobražujejo (Knific, 2005; Petrovič in Pukšič, 2008). Na otroške tabore vodje navadno povabijo tiste otroke, ki so redno obiskovali vaje ter dobro delali. Deluje kot neka nagrada ter motivacija za nadaljnje delo. Otrokom je tabor poučno in prijetno razvedrilo, na katerem spoznajo nove pesmi, plese ter igre, največ pa pomenijo prijateljstva z otroki drugih otroških folklornih skupin, ki nastanejo tekom tabora (Petrovič in Pukšič, 2008).

A. Eterovič (2014) pravi, da ker se folklorna dejavnost vedno bolj razvija, neformalna izobraževanja kmalu ne bodo dovolj. Folklorna dejavnost potrebuje formalni izobraževalni program, kjer se bodo lahko šolali tisti, ki bi želeli delovati na področju folklorne dejavnosti (prav tam).

17 3.1.6 Folklorne skupine v Sloveniji

Folklorne skupine v Sloveniji so v celoti ljubiteljske. Torej tisti, ki se ukvarjajo s folklorno dejavnostjo, imajo le-to radi, jo negujejo, cenijo in spoštujejo. Za to ne dobivajo plačila (takega, da bi od prihodka živeli), temveč je ukvarjanje s poustvarjanjem plesnega in glasbenega izročila nekakšen hobi. V Sloveniji nimamo profesionalnih folklornih skupin, pa tudi posameznikov, ki bi bili ustrezno profesionalno izobraženi, ne (Knific, 2014).

Neprofesionalizem nam omogoča, da imamo v Sloveniji veliko delujočih folklornih skupin, ki bi jih lahko razdelili na otroške (predšolske in šolske), mladinske (tretje triletje in srednja šola) ter odrasle (študentska, starejše, starostno mešane, veteranske in upokojenske) folklorne skupine (Samec, 2012).

Po podatkih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti iz leta 2014 (JSKD, 2014) imamo v Sloveniji okoli 550 folklornih skupin. Otroških in mladinskih folklornih skupin je okoli 300, ostalo so odrasle folklorne skupine. Slovenske folklorne skupine so razkropljene po celotni državi, največ otroških najdemo v Pomurju, odraslih pa v okolici Ptuja. Najmanj nasičena pokrajina s folklornimi skupinami je Severna Primorska, ki ima najmanj otroških in odraslih folklornih skupin.

3.2 OTROŠKA FOLKLORNA SKUPINA

Znano je, da je ples svetovni jezik. Pomemben je, ker lahko posameznik z njim raste in se razvija. Ples kot gibanje izboljšuje počutje, krepi kognitivne procese ter telesno stanje (Hanna, 2015; Zagorc, 2006a). Zaradi vseh teh pozitivnih učinkov plesa na človeka smo lahko zadovoljni, da imamo v Sloveniji zavidljivo število otroških folklornih skupin. Otroške folklorne skupine so lahko skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, zgornja starostna meja otrok v skupini je navadno 15 let. Vsaka skupina ima svojo odraslo vodjo (lahko jih je več), ki jih vodi, usmerja, predvsem pa uči in jim prenaša slovensko plesno in glasbeno izročilo. M. Kmetec (2010) opozarja, da so otroci v svojem mladem obdobju izjemno občutljivi in dojemljivi, zato je izjemno pomembno, da vodje to izkoristijo in jim nevsiljivo, zanimivo in otrokom prijazno približajo vrednote slovenskega izročila.

V Sloveniji imamo otroške folklorne skupine, ki so se oblikovale v mestu ali pa na vasi. Kljub temu da so vse skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, se med seboj glede na lego razlikujejo. A. Petrovič je v intervjuju povedala, da so razlike vidne pri gibalnih sposobnostih otrok, poznavanju običajev, poslušnosti, pripravljenosti na delo, motiviranosti in resnosti pri obiskovanju vaj. Podeželski otroci poznajo več starih običajev in jih je zato veliko lažje naučiti koreografijo, ki vsebuje starejše običaje, šege, igre, itd. Za razliko od teh otrok so otroci z mesta manj seznanjeni s temi temami, so pa pripravljeni vložiti več truda v učenje plesov. Mestni otroci vaje folklorne skupine večkrat dojemajo kot trening plesa, vaški otroci pa v vajah vidijo priložnost za druženje in zabavo (Ferenc Trampuš, 2015).

3.2.1 Otroška folklorna skupina društva

Velikokrat je razlog za nastanek otroške folklorne skupine društvo z odraslo folklorno skupino, ki že ima več desetletno tradicijo. V takih primerih si navadno otroci želijo plesati tako kot odrasli v svoji skupini, zato se pridružijo otroški folklorni skupini. V kraju s folklorno tradicijo ljudje živijo povezani s plesom in ljudskim izročilom, ga negujejo in prenašajo na mlajše.

18

Torej je v društvu navadno odrasla in otroška folklorna skupina. Vodje skupin v društvu velikokrat delajo skupaj, pri delu z otroško skupino pa pogosto pomagajo še ostali člani odrasle skupine, ki ob tem skrbijo še za organizacijsko podporo. Imamo tudi več primerov, kjer otroška skupina nima svojih lastnih kostumov, ali pa jih nima dovolj, zato si jih (del) deli z odraslimi. Vaje otroških skupin, ki delujejo v društvu, niso vezane na šolske ure, zato imajo te skupine navadno vajo daljšo od ene šolske ure, le-te pa izvajajo v popoldanskih urah (Lepej, 2005).

3.2.2 Otroška folklorna skupina znotraj šolske interesne dejavnosti

Vsaka šola ima svoje interesne dejavnosti, ki jih ponudi učencem. Na šoli se lahko v okviru interesne dejavnosti otrokom predstavi tudi folklorni krožek. Učitelj ima pri krožku na voljo veliko različnih vsebin, ki izhajajo iz ljudskega izročila in jih lahko posreduje učencem. Fuchs (2004) predlaga, da lahko učitelj:

• uči slovenske ljudske plese (s poudarkom na sprostitvi),

• predstavi ljudske plesne, športne in zabavne igre,

• posreduje in poje različne ljudske pesmi,

• izdeluje preproste predmete domače obrti (koledniški predmeti, voščeno cvetje, maske, pisanke, cvetlični venčki, oblačila iz ličja …),

• izdeluje preprosta glasbena zvočila in uči, kako se nanje igra,

• uči različna ročna dela (izdelava prtičkov, rut, čipk; vezenje; kvačkanje),

• organizira obiske delovnih postaj po šolski geografski, planinski, geološki, etnološki poti, da učenci spoznavajo etnografske značilnosti svoje okolice,

• predstavi značilnosti in posebnosti slovenskih ljudskih plesov,

• spodbudi k pisanju prispevkov o plesni dediščini za šolska glasila,

• postavlja igrane prizore ob pomembnih dnevih prazničnega leta na podlagi šeg in navad,

• kombinira zgoraj navedene možnosti z upoštevanjem želja posameznikov, ki so vključeni v krožek (prav tam).

Največkrat pa se zgodi, da se v krožku oblikuje folklorna skupina. V tem primeru se pri urah posvečajo predvsem slovenskemu plesnemu in glasbenemu izročilu. Učijo se ljudskih plesov, pesmi, iger, skozi leto se osvojijo vsaj eno odrsko postavitev, imajo več nastopov, večina skupin pa se udeležuje tudi preglednih srečanj otroških folklornih skupin.

Učenci se k folklorni skupini znotraj šolske interesne dejavnosti priključijo prostovoljno.

Navadno je posamezna folklorna skupina namenjena približno enaki starosti otrok, obstajajo pa tudi skupine z mešanimi starostnimi skupinami. To lahko opazimo predvsem na manjših šolah in vrtcih ali pa na šolah, kjer zanimanje za folklorno dejavnost ni veliko. Šolska (vrtčevska) skupina večkrat tudi nima svojih kostumov, saj so finančna sredstva v šolah zelo omejena. Po navadi je izdelava šolskih kostumov večletni projekt, za katerega je v celoti zadolžen mentor (vodja skupine). Vaje šolske folklorne skupine potekajo v večini po eno šolsko uro na teden (5. ali 6. šolsko uro). Velikokrat mentorji pred večjimi nastopi organizirajo dodatne vaje, saj je ena ura tedensko veliko premalo za dovršen in suveren nastop otrok.

19 3.2.3 Delovanje otroške folklorne skupine

Za dovršen in suveren nastop vsake folklorne skupine je potrebna vaja. Vaje otroške folklorne skupine niso časovno točno določene. Vodja posamezne skupine je tisti, ki oceni in določi količino vaj. Navadno je enourna vaja na teden premalo za višje ravni izvedbe izbranega programa. Folklorne skupine v šoli imajo zato ob uradnem terminu vaj velikokrat tudi dodatne vaje bodisi pred, med ali po pouku. V otroških skupinah društev je za dodatne vaje potrebnega več dogovarjanja in organiziranja. Starši morajo svoje otroke v popoldanskem času pripeljati na vaje, ob tem mora vodja poiskati še ustrezen prostor za vajo. Knific (2005b) je zapisal, da je tedensko ena ura vaj dovolj za otroke, stare do 7 let, otroci stari od 8 do 12 naj imajo 90 do 120 minut vaj tedensko, za najstarejše otroke (12 do 15 let) pa je priporočljivo, da imajo vaj 120 do 180 minut tedensko (prav tam).

3.2.3.1 Potek vaj otroške folklorne skupine

Tako kot ima vsak dogodek svoj uvod, jedro in zaključek, je smiselno, da so tako organizirane tudi vaje vsake otroške skupine. V uvodu je zelo pomembno ogrevanje, da se v nadaljevanju med plesom kdo ne poškoduje (Eržen, 2011; Knific Zaletelj, 2017). Ogrevalne vaje so izrednega pomena tudi zato, ker ob njih plesalci nezavedno urijo plesno tehniko in razvijajo plesnost. Ogrevalne vaje moramo prilagoditi starosti in sposobnostim folklornikov. Lahko se ogrejejo s pomočjo igric, lahko so vaje zgolj športno ogrevalne ali pa z različnimi vajami za razvoj plesnosti ter ustvarjalnost (Knific Zaletelj, 2017; Žabot, 2006).

Ogrevalne vaje za razvoj plesnosti so zelo pomembne, saj moramo pred učenjem zahtevnejših plesov učence najprej plesno opismeniti, torej jih moramo naučiti obvladati svoje telo, kakovostnega spremljanja svojega telesa ter lastnega interpretiranja različnih gibov. Z vajami za razvoj plesnosti:

• razvijamo ritmični posluh in glasbeni spomin,

• razvijamo reflekse,

• utrjujemo in ponotranjimo osnovne korake (hoja, tek, skoki in poskoki, bočni korak, trokorak),

• razvijamo obvladovanje prostora ter plesnih formacij,

• razvijamo pravilno plesno držo,

• razvijamo pozornost in opazovanje drugih med gibanjem (Knific Zaletelj, 2017).

Mnogim otrokom predstavlja razvijanje ritmičnega posluha veliko težav, zato potrebujejo za usvajanje več časa. Ritmični posluh moramo pri otroku iskati vedno z novimi idejami, s pomočjo sproščenega, nadzorovanega in vodenega gibanja (Zagorc, 2006a). Razvoj najlažje in najhitreje poteka z motoričnih izvajanjem (govorom, gibanjem rok, kasneje s hojo, tekom).

V uvodnem delu vaj torej z otroki izvajamo ritmične vaje, pri katerih učenec govori, ploska, udarja, tleska in hodi skladno z glasbeno spremljavo (Knific Zaletelj, 2017).

Pri ljudskem plesu je skladnost plesa z glasbeno spremljavo ključnega pomena, zato je pomembno, da pri otrocih že od vsega začetka razvijamo, kako se odzvati na določen zvok in kdaj (takoj). V uvodnem delu vaj izvajamo vaje, kjer morajo učenci ob določenem zvoku (plosk, žvižg) spremeniti smer, narediti določen gib ali obmirovati (Knific Zaletelj, 2017).

Koraki so osnova vsakega plesa. Na vajah otroške skupine urimo korakanje, tek, različne skoke in poskoke, bočni korak in trokorak. To povežemo z glasbo in premikanjem po glasbi, vaje lahko popestrimo z raznimi igrami (Knific Zaletelj, 2017).

20

M. Knific Zaletelj (2017) pravi, da naj učitelji stremijo k tem, da bi njihovi učenci znali obvladati in čutiti prostor ter da bi se njihovi učenci na odru dobro počutili. Zato izvajamo vaje, ki pomagajo učencem uriti obvladovanje prostora, orientiranje po prostoru, oblikovanje plesnih formacij ter oblikovanje in premikanje v pravilni plesni drži.

Ker plese velikokrat posredujemo z demonstracijsko metodo, je pomembno, da učenci znajo dobro opazovati. Vaje izvajamo tako, da posameznik pokaže gib, ostali pa ponovijo. Vajo lahko vključimo v različne igre (Knific Zaletelj, 2017).

Po uvodnem delu, kjer poteka ogrevanje telesa, sledi glavni del vaj. V tem delu učence učimo novih plesnih korakov in ponavljamo tisto, kar že znajo. Način vadbe moramo prilagoditi starostni stopnji otrok in njihovim sposobnostim. Vedno moramo biti pozorni, da jim plesno izročilo predstavimo na njim zanimiv način. Mlajši otroci se najlažje učijo preko igre, zato se z njimi več igramo in v igro dodajamo posamezne elemente plesov ter sestavine odrske postavitve. Pri starejših otrocih se lahko več ukvarjamo s samimi sestavinami (plesom, šegami, navadami), saj za učenje ne potrebujejo več toliko igre (Fuchs, 2004).

Odrsko postavitev sestavljamo postopoma, ne hitimo ter ne skušamo zaplesati vsega v eni uri, saj si morajo učenci vsak element zapomniti ter ga ponotranjiti, za kar potrebujejo čas (Fuchs, 2004).

Mlajši učenci še niso razvojno sposobni, da bi plesali v paru z nasprotnim spolom. Zato jih ne silimo v spolno mešane pare, ampak počasi gradimo na zaupanju in sodelovanju med njimi.

Pare tudi ves čas mešamo, da se otroci navadijo na različne plesalce in se s tem učijo prilagajanja (Knific Zaletelj, 2017).

V zaključku vaj moramo poskrbeti tudi za sprostitev in razvedrilo. Navadno na koncu z otroki ponovimo odrsko postavitev, ki jo že znajo (če že znajo katero) ter se razvedrimo s kakšno igro. V zaključnem delu lahko pri izbiri sodelujejo tudi otroci sami, zato izpeljemo kakšno dejavnost po njihovi želji.

3.2.3.2 Petje na vajah otroške folklorne skupine

Petje v folklorni skupini je enakovredno plesu, pa vendar ga velikokrat pozabimo ali zanemarimo. Vodje otroških folklornih skupin morajo zavestno spodbujati otrokovo željo po petju ter doživeto petje in skrbeti, da otroci nimajo strahu pred lastnim glasnim petjem. Vedno moramo vsem otrokom dovoliti, da pojejo, saj jim ob prepovedi vzamemo veselje do petja ter možnost za razvoj melodičnega posluha (Knific, 2005c).

Na vajah otroške folklorne skupine moramo velikokrat vključiti tudi petje. Petje lahko vključimo v vseh delih vaj. V uvodnem in zaključnem delu lahko petje uporabimo pri različnih igrah in aktivnostih, v glavnem delu vaj pa se lahko petju posvetimo bolj sistematično.

Na petje otroke pripravljamo z različnimi vajami. Pomembne so dihalne, preponske in vokalne vaje, saj bodo otroci lahko le s pomočjo teh kakovostno izvajali pevski program.

Upevanje je potrebno izvesti na vsaki vaji, saj s tem razvijamo otrokov glas in posluh. Vendar moramo biti pozorni, da to delamo na zanimiv in prijazen način, z vajami ne smemo pretiravati in jih (pre)dolgo ponavljati (Knific, 2005c).

Ker je z otroki težje vaditi in razvijati vokalne tehnike, je priporočljivo za pomoč pri urjenju uporabljati različne otrokom zabavne vaje ter igre. Najprej izvedemo nekaj vaj za sprostitev,

21

kjer lahko krožimo z glavo, si masiramo obraz, dvigamo in spuščamo ramena, delamo počepe, stiskamo pesti, itd. Ogreti si moramo tudi jezik in čeljusti. To storimo z oblizovanjem ustnic, štetjem zob z jezikom, dotikanjem nosu in brade z jezikom, s petjem pesmi na rrr, prežvekovanjem navideznega jabolka, kroženjem s čeljustjo v polkrogu, itd. Pri petju je pomembna tudi trebušna prepona, zato jo z različnimi vajami krepimo. Skupaj z otroki ob vdihu dvignemo roke ter ob izdihu spustimo, vdihnemo ter zadržimo sapo, izdihujemo zrak na sss, pihamo v navidezno juho, po tleh pobiramo »gobe« ter podajamo »opeko« sosedu, itd. Ko opravimo vse zgoraj naštete vaje, se posvetimo še vajam za oblikovanje glasu, melodičnim vajam. Pri teh lahko uporabimo vaje, kot so oponašanje smeha čarovnice, petje na enem tonu menjajoči dve besedi (npr. mom, mam), pejte dinge, donge na enem tonu, čim hitrejše izgovarjanje besede »bla«, petje lestvice na različne zloge, itd. Za konec lahko sledijo pevske igre, kjer se otroci sprostijo ter zabavajo (Knific, 2005c).

3.2.3.3 Glasbena spremljava v otroški folklorni skupini

Glasbena spremljava na vajah folklorne skupine je predvsem odvisna od tega, ali je na vajah prisoten glasbenik, ki igra melodični instrument (največkrat je to harmonika) ter zna odigrati melodije določenih plesov. Pri otroških folklornih skupinah je priporočljivo, da harmoniko igra oseba, ki je enake starosti kot plesalci in plesalke. Tako je lahko prisoten na vsaki vaji skupine ter jo spremlja vsa osnovnošolska leta (Fuchs, 2004). Mlademu glasbeniku pa moramo posvetiti tudi dovolj pozornosti, saj se sam najverjetneje ne bo znašel. Glasbenik s skupino raste, se uči in izpopolnjuje, vodja pa ima nalogo, da glasbenika usmerja, mu daje navodila in spodbuja.

Seveda pa ni nujno, da imamo v skupini le enega glasbenika. Če jih je več, skupaj sestavljajo instrumentalno zasedbo, za katero mora vodja poskrbeti, da člani ne igrajo vsi iste melodije, ampak se harmonično dopolnjujejo.

Vodja mora na vajah otroške folklorne skupine mlade glasbenike spodbujati k pravilnemu igranju viž za ples, razvijanju občutka za ples, tekočemu igranju prehodov med plesi, saj le tako lahko plesalci nemoteno plešejo, spodbujati mora tudi k doživetemu podajanju značaja melodije ter k razumevanju vsebine plesa (Fuchs, 2004).

V primeru, da skupina nima lastnega glasbenika oziroma lastne instrumentalne zasedbe, je vodja zadolžen za to, da najde ugodno rešitev. Priporočljivo je, da vodja prosi starejšega harmonikarja, da se jim pridruži na vajah. Glasbenik na vaje folklorne skupine ne pride vsakokrat, navadno pride na vajo le enkrat ali dvakrat pred nastopom. Tako si mora vodja pri drugih urah vaj pomagati s ploskanjem, petjem ali glasbenimi posnetki (Fuchs, 2004).

3.2.3.4 Prilagajanje plesov v otroški folklorni skupini

Pri učenju plesov se moramo prilagajati starostni stopnji otrok. Mlajši otroci se najlažje učijo skozi igro, zato jim plese približamo s plesnimi igrami. Starejši otroci že plešejo plese odraslih, vendar moramo v veliko primerih ples prilagoditi otrokom, njihovi starosti in sposobnostim.

Posamezen ples lahko prilagodimo na različne načine, Fuchs (2007) je sestavil tri stopnje prilagoditev plesa, glede na starost in izkušnje otrok:

• Prva (začetna) stopnja: prilagoditev za predšolske otroke, otroke prvega triletja osnovne šole ter starejše začetnike v otroški folklorni skupini

22

• Druga (osrednja) stopnja: prilagoditev za otroke drugega triletja osnovne šole in tiste, ki so že vsaj tri leta aktivni plesalci v skupini

• Tretja (zahtevnejša) stopnja: prilagoditev za otroke tretjega triletja osnovne šole in za folklornike, ki že imajo večletne izkušnje (že obvladajo osnove plesne tehnike) (Prav tam).

Primer plesa Kosmatača in prilagoditev za otroke

Ples opisan v knjigi Polka je ukazana, avtorja Ravmoša (1997, str. 256):

»Pari plešejo po krogu ali poljubno po plesišču. Plesalec in plesalka stojita drug nasproti drugemu in se držita za nizko spuščene roke. Prvi del vsebuje figuro, pri kateri se plesalec in

»Pari plešejo po krogu ali poljubno po plesišču. Plesalec in plesalka stojita drug nasproti drugemu in se držita za nizko spuščene roke. Prvi del vsebuje figuro, pri kateri se plesalec in

In document DELOVANJE OTROŠKIH FOLKLORNIH SKUPIN (Strani 29-0)