Folklorni kostumi

Ljudje se ob različnih priložnostih različno oblačimo in temu pripisujemo različne pomene.

Zaradi tega ima oblačenje tri temeljne vloge:

• zaščitno oziroma varovalno vlogo (oblačila ljudi ščitijo pred neugodnimi vplivi okolja ter različnimi poškodbami),

• označevalno vlogo (oblačila ločijo skupino od druge skupine ter označujejo posebne dogodke, kot so poroka, birma, itd.),

• izražanje individualnosti (razlikovanje vsakega posameznika v skupini) (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

Vsaka folklorna skupina za svoje nastope uporablja tudi folklorne kostume. »Folklorni kostum je izraz, s katerim označujemo odrske preobleke folklornikov« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 199). Torej gre za to, kar folklorniki nosijo na nastopih, vendar le to, kar je bilo narejeno, kupljeno za potrebe ponazarjanja preteklih načinov oblačenja (Knific 2010).

Ko folklorniki na odru plešejo plese določenega obdobja, morajo biti za to tudi primerno oblečeni. Torej na odru poustvarjajo tudi oblačenje v točno določenem obdobju, kraju in socialnem sloju. Plesalcu mora folklorni kostum omogočati, da se identificira z vlogo, ki jo na odru igra, ob tem pa mora gledalcu prikazati oziroma posredovati ustrezno sporočilo nastopa (Knific, 2010).

Na Slovenskem so konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja prevladovali trije oblačilni tipi, na katere se upirajo tudi folklorne skupine pri oblačenju po določenem obdobju in kraju. Te tipi so se oblikovali glede na temeljne krojne značilnosti in uporabo oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

Alpski tip

»Alpski tip je bil razširjen na Gorenjskem, v delu Koroške (Zilja, Rož, Podjuna in Mežiška dolina), v Kanalski dolini, na Notranjskem, Dolenjskem (do Kostanjevice), na Slovenskem Štajerskem (razen v vhodnem delu) in na Primorskem (razen v Slovenski Istri in v severovzhodni okolici Trsta)« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 152). Ta tip je bil najbližji oblačenju kmečkega prebivalstva v srednji Evropi. Moški so nosili hlače

12

(podkolenske) iz sukna, barvnega platna ali irha, platneno srajco ter telovnik. Ženske so se sicer malenkost razlikovale od pokrajine do pokrajine, vse pa so imele osnovne kose. To so bela platnena srajca z rokavci, do gležnjev dolgo krilo z modrcem in predpasnik (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

Primorski ali mediteranski (sredozemski) tip

Primorski »tip je prevladoval v Slovenski Istri, Brkinih in nekaterih vaseh v okolici Trsta (Škedenj, Mačkolje, Dolina, Boljunec, Boršt) pa tudi v Reziji« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 154). Moški so bili oblečeni podobno kot pri alpskem tipu, razlika je bila le v tem, da so bile podkolenske hlače primorskega tipa širše krojene. Ženske so nosile netajlirane tunike z rokavi, zgoraj pa so si lahko oblekle še dva kamižota (dolgo brezrokavno oblačilo, spredaj prerezano po vsej dolžini) (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

Slika 5: Alpski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)

Slika 6: Mediteranski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)

13 Panonski tip

»Panonski tip so poznali v Beli Krajini, na jugovzhodnem Dolenjskem (do Kostanjevice), na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju« (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017, str. 155). Moški so oblečeni v dolgo platneno srajco, telovnik in dolge široke platnene hlače. Ženske pa nosijo dvodelno krojeno obleko z rokavci ter nagubano platneno krilo (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

Folklorne skupine imajo navadno več tipov kostumov, saj plešejo plese različnih pokrajin ter obdobij. Ker so folklorni kostumi neprecenljive vrednosti in jih ni lahko vzdrževati, imajo folklorne skupine za kostume posebne prostore, ki jih imenujemo garderobe. V garderobi so shranjeni vsi kostumi, dodatki ter rekviziti za uspešno poustvarjanje plesnega izročila določene skupine. Garderobo vodijo, urejajo in vzdržujejo garderoberji, seveda s pomočjo ostalih članov skupine. Garderoberji točno vedo, kje v prostoru je določen kostum, kako se mora obleči posameznik ter kaj je potrebno urediti, pospraviti, očistiti ali zašiti. Pred nastopom je navadno garderober tisti, ki ve, kateri kostumi so primerni in kdo bo določen kostum oblekel. Zaradi vseh obveznosti, ki jih garderober ima, mora biti le-ta ustrezno izobražen in razgledan (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017).

V preteklosti je bilo znano, da so folklorniki oblečeni v folklorne noše. Danes vemo, da izraza folklorne noše ne gre enačiti z izrazom folklorni kostumi. Knific (2010) pravi, da je noša izraz, ki označuje obleke pripadnikov kmečkega stanu. Ker pa folklorne skupine dandanes ne poustvarjajo le plesno izročilo kmečkega prebivalstva, ampak se posvečajo tudi drugim družbenim skupinam, je pomembno, da za oblačila folklornih skupin uporabljamo izraz folklorni kostum. Izraz »noša« je delno sprejemljiv za kostume otroških folklornih skupin, saj te največkrat ponazarjajo plesno izročilo kmečkega prebivalstva (prav tam).

Otroški folklorni kostumi se od odraslih oblikovno ne razlikujejo precej. Še nekaj časa nazaj so bili otroški folklorni kostumi pomanjšana različica odraslih, ker so otroci v večini posnemali odrasle. Danes vse več otroških folklornih skupin sestavlja svoje programe, pri katerih se upira na otroško izročilo, temu pa morajo biti prilagojene tudi obleke (Knific, 2010).

Otroške folklorne skupine imajo v večini eno vrsto folklornih kostumov, ki ustrezajo kraju in obdobju plesnega izročila, ki ga predstavljajo. Fuchs (2004) pravi, da kostumi za otroške folklorne skupine niso obvezni. To naj bi veljalo za predšolske skupine ter skupine prvega

Slika 7: Panonski tip oblačil (Knific in Šrimpf Vendramin, 2017)

14

triletja osnovne šole, saj ti predstavljajo večinoma igre in osnovne elemente prilagojenih plesov. Za otroke drugega in tretjega triletja je kostum že bolj zaželen, saj to predstavlja celovitejšo predstavo (prav tam).

Ker pa večina otroških folklornih skupin nima denarja za izdelavo oziroma nakup popolnih otroških folklornih kostumov, le-te večkrat poenostavijo, improvizirajo. Otroci velikokrat plešejo bosi ali v sodobnih gumijastih copatkih, na kostumih nimajo toliko zašitkov in vzorcev, manj pa imajo tudi dodatkov (Knific, 2010).