Otroška folklorna skupina znotraj šolske interesne dejavnosti

Vsaka šola ima svoje interesne dejavnosti, ki jih ponudi učencem. Na šoli se lahko v okviru interesne dejavnosti otrokom predstavi tudi folklorni krožek. Učitelj ima pri krožku na voljo veliko različnih vsebin, ki izhajajo iz ljudskega izročila in jih lahko posreduje učencem. Fuchs (2004) predlaga, da lahko učitelj:

• uči slovenske ljudske plese (s poudarkom na sprostitvi),

• predstavi ljudske plesne, športne in zabavne igre,

• posreduje in poje različne ljudske pesmi,

• izdeluje preproste predmete domače obrti (koledniški predmeti, voščeno cvetje, maske, pisanke, cvetlični venčki, oblačila iz ličja …),

• izdeluje preprosta glasbena zvočila in uči, kako se nanje igra,

• uči različna ročna dela (izdelava prtičkov, rut, čipk; vezenje; kvačkanje),

• organizira obiske delovnih postaj po šolski geografski, planinski, geološki, etnološki poti, da učenci spoznavajo etnografske značilnosti svoje okolice,

• predstavi značilnosti in posebnosti slovenskih ljudskih plesov,

• spodbudi k pisanju prispevkov o plesni dediščini za šolska glasila,

• postavlja igrane prizore ob pomembnih dnevih prazničnega leta na podlagi šeg in navad,

• kombinira zgoraj navedene možnosti z upoštevanjem želja posameznikov, ki so vključeni v krožek (prav tam).

Največkrat pa se zgodi, da se v krožku oblikuje folklorna skupina. V tem primeru se pri urah posvečajo predvsem slovenskemu plesnemu in glasbenemu izročilu. Učijo se ljudskih plesov, pesmi, iger, skozi leto se osvojijo vsaj eno odrsko postavitev, imajo več nastopov, večina skupin pa se udeležuje tudi preglednih srečanj otroških folklornih skupin.

Učenci se k folklorni skupini znotraj šolske interesne dejavnosti priključijo prostovoljno.

Navadno je posamezna folklorna skupina namenjena približno enaki starosti otrok, obstajajo pa tudi skupine z mešanimi starostnimi skupinami. To lahko opazimo predvsem na manjših šolah in vrtcih ali pa na šolah, kjer zanimanje za folklorno dejavnost ni veliko. Šolska (vrtčevska) skupina večkrat tudi nima svojih kostumov, saj so finančna sredstva v šolah zelo omejena. Po navadi je izdelava šolskih kostumov večletni projekt, za katerega je v celoti zadolžen mentor (vodja skupine). Vaje šolske folklorne skupine potekajo v večini po eno šolsko uro na teden (5. ali 6. šolsko uro). Velikokrat mentorji pred večjimi nastopi organizirajo dodatne vaje, saj je ena ura tedensko veliko premalo za dovršen in suveren nastop otrok.

19 3.2.3 Delovanje otroške folklorne skupine

Za dovršen in suveren nastop vsake folklorne skupine je potrebna vaja. Vaje otroške folklorne skupine niso časovno točno določene. Vodja posamezne skupine je tisti, ki oceni in določi količino vaj. Navadno je enourna vaja na teden premalo za višje ravni izvedbe izbranega programa. Folklorne skupine v šoli imajo zato ob uradnem terminu vaj velikokrat tudi dodatne vaje bodisi pred, med ali po pouku. V otroških skupinah društev je za dodatne vaje potrebnega več dogovarjanja in organiziranja. Starši morajo svoje otroke v popoldanskem času pripeljati na vaje, ob tem mora vodja poiskati še ustrezen prostor za vajo. Knific (2005b) je zapisal, da je tedensko ena ura vaj dovolj za otroke, stare do 7 let, otroci stari od 8 do 12 naj imajo 90 do 120 minut vaj tedensko, za najstarejše otroke (12 do 15 let) pa je priporočljivo, da imajo vaj 120 do 180 minut tedensko (prav tam).

3.2.3.1 Potek vaj otroške folklorne skupine

Tako kot ima vsak dogodek svoj uvod, jedro in zaključek, je smiselno, da so tako organizirane tudi vaje vsake otroške skupine. V uvodu je zelo pomembno ogrevanje, da se v nadaljevanju med plesom kdo ne poškoduje (Eržen, 2011; Knific Zaletelj, 2017). Ogrevalne vaje so izrednega pomena tudi zato, ker ob njih plesalci nezavedno urijo plesno tehniko in razvijajo plesnost. Ogrevalne vaje moramo prilagoditi starosti in sposobnostim folklornikov. Lahko se ogrejejo s pomočjo igric, lahko so vaje zgolj športno ogrevalne ali pa z različnimi vajami za razvoj plesnosti ter ustvarjalnost (Knific Zaletelj, 2017; Žabot, 2006).

Ogrevalne vaje za razvoj plesnosti so zelo pomembne, saj moramo pred učenjem zahtevnejših plesov učence najprej plesno opismeniti, torej jih moramo naučiti obvladati svoje telo, kakovostnega spremljanja svojega telesa ter lastnega interpretiranja različnih gibov. Z vajami za razvoj plesnosti:

• razvijamo ritmični posluh in glasbeni spomin,

• razvijamo reflekse,

• utrjujemo in ponotranjimo osnovne korake (hoja, tek, skoki in poskoki, bočni korak, trokorak),

• razvijamo obvladovanje prostora ter plesnih formacij,

• razvijamo pravilno plesno držo,

• razvijamo pozornost in opazovanje drugih med gibanjem (Knific Zaletelj, 2017).

Mnogim otrokom predstavlja razvijanje ritmičnega posluha veliko težav, zato potrebujejo za usvajanje več časa. Ritmični posluh moramo pri otroku iskati vedno z novimi idejami, s pomočjo sproščenega, nadzorovanega in vodenega gibanja (Zagorc, 2006a). Razvoj najlažje in najhitreje poteka z motoričnih izvajanjem (govorom, gibanjem rok, kasneje s hojo, tekom).

V uvodnem delu vaj torej z otroki izvajamo ritmične vaje, pri katerih učenec govori, ploska, udarja, tleska in hodi skladno z glasbeno spremljavo (Knific Zaletelj, 2017).

Pri ljudskem plesu je skladnost plesa z glasbeno spremljavo ključnega pomena, zato je pomembno, da pri otrocih že od vsega začetka razvijamo, kako se odzvati na določen zvok in kdaj (takoj). V uvodnem delu vaj izvajamo vaje, kjer morajo učenci ob določenem zvoku (plosk, žvižg) spremeniti smer, narediti določen gib ali obmirovati (Knific Zaletelj, 2017).

Koraki so osnova vsakega plesa. Na vajah otroške skupine urimo korakanje, tek, različne skoke in poskoke, bočni korak in trokorak. To povežemo z glasbo in premikanjem po glasbi, vaje lahko popestrimo z raznimi igrami (Knific Zaletelj, 2017).

20

M. Knific Zaletelj (2017) pravi, da naj učitelji stremijo k tem, da bi njihovi učenci znali obvladati in čutiti prostor ter da bi se njihovi učenci na odru dobro počutili. Zato izvajamo vaje, ki pomagajo učencem uriti obvladovanje prostora, orientiranje po prostoru, oblikovanje plesnih formacij ter oblikovanje in premikanje v pravilni plesni drži.

Ker plese velikokrat posredujemo z demonstracijsko metodo, je pomembno, da učenci znajo dobro opazovati. Vaje izvajamo tako, da posameznik pokaže gib, ostali pa ponovijo. Vajo lahko vključimo v različne igre (Knific Zaletelj, 2017).

Po uvodnem delu, kjer poteka ogrevanje telesa, sledi glavni del vaj. V tem delu učence učimo novih plesnih korakov in ponavljamo tisto, kar že znajo. Način vadbe moramo prilagoditi starostni stopnji otrok in njihovim sposobnostim. Vedno moramo biti pozorni, da jim plesno izročilo predstavimo na njim zanimiv način. Mlajši otroci se najlažje učijo preko igre, zato se z njimi več igramo in v igro dodajamo posamezne elemente plesov ter sestavine odrske postavitve. Pri starejših otrocih se lahko več ukvarjamo s samimi sestavinami (plesom, šegami, navadami), saj za učenje ne potrebujejo več toliko igre (Fuchs, 2004).

Odrsko postavitev sestavljamo postopoma, ne hitimo ter ne skušamo zaplesati vsega v eni uri, saj si morajo učenci vsak element zapomniti ter ga ponotranjiti, za kar potrebujejo čas (Fuchs, 2004).

Mlajši učenci še niso razvojno sposobni, da bi plesali v paru z nasprotnim spolom. Zato jih ne silimo v spolno mešane pare, ampak počasi gradimo na zaupanju in sodelovanju med njimi.

Pare tudi ves čas mešamo, da se otroci navadijo na različne plesalce in se s tem učijo prilagajanja (Knific Zaletelj, 2017).

V zaključku vaj moramo poskrbeti tudi za sprostitev in razvedrilo. Navadno na koncu z otroki ponovimo odrsko postavitev, ki jo že znajo (če že znajo katero) ter se razvedrimo s kakšno igro. V zaključnem delu lahko pri izbiri sodelujejo tudi otroci sami, zato izpeljemo kakšno dejavnost po njihovi želji.

3.2.3.2 Petje na vajah otroške folklorne skupine

Petje v folklorni skupini je enakovredno plesu, pa vendar ga velikokrat pozabimo ali zanemarimo. Vodje otroških folklornih skupin morajo zavestno spodbujati otrokovo željo po petju ter doživeto petje in skrbeti, da otroci nimajo strahu pred lastnim glasnim petjem. Vedno moramo vsem otrokom dovoliti, da pojejo, saj jim ob prepovedi vzamemo veselje do petja ter možnost za razvoj melodičnega posluha (Knific, 2005c).

Na vajah otroške folklorne skupine moramo velikokrat vključiti tudi petje. Petje lahko vključimo v vseh delih vaj. V uvodnem in zaključnem delu lahko petje uporabimo pri različnih igrah in aktivnostih, v glavnem delu vaj pa se lahko petju posvetimo bolj sistematično.

Na petje otroke pripravljamo z različnimi vajami. Pomembne so dihalne, preponske in vokalne vaje, saj bodo otroci lahko le s pomočjo teh kakovostno izvajali pevski program.

Upevanje je potrebno izvesti na vsaki vaji, saj s tem razvijamo otrokov glas in posluh. Vendar moramo biti pozorni, da to delamo na zanimiv in prijazen način, z vajami ne smemo pretiravati in jih (pre)dolgo ponavljati (Knific, 2005c).

Ker je z otroki težje vaditi in razvijati vokalne tehnike, je priporočljivo za pomoč pri urjenju uporabljati različne otrokom zabavne vaje ter igre. Najprej izvedemo nekaj vaj za sprostitev,

21

kjer lahko krožimo z glavo, si masiramo obraz, dvigamo in spuščamo ramena, delamo počepe, stiskamo pesti, itd. Ogreti si moramo tudi jezik in čeljusti. To storimo z oblizovanjem ustnic, štetjem zob z jezikom, dotikanjem nosu in brade z jezikom, s petjem pesmi na rrr, prežvekovanjem navideznega jabolka, kroženjem s čeljustjo v polkrogu, itd. Pri petju je pomembna tudi trebušna prepona, zato jo z različnimi vajami krepimo. Skupaj z otroki ob vdihu dvignemo roke ter ob izdihu spustimo, vdihnemo ter zadržimo sapo, izdihujemo zrak na sss, pihamo v navidezno juho, po tleh pobiramo »gobe« ter podajamo »opeko« sosedu, itd. Ko opravimo vse zgoraj naštete vaje, se posvetimo še vajam za oblikovanje glasu, melodičnim vajam. Pri teh lahko uporabimo vaje, kot so oponašanje smeha čarovnice, petje na enem tonu menjajoči dve besedi (npr. mom, mam), pejte dinge, donge na enem tonu, čim hitrejše izgovarjanje besede »bla«, petje lestvice na različne zloge, itd. Za konec lahko sledijo pevske igre, kjer se otroci sprostijo ter zabavajo (Knific, 2005c).

3.2.3.3 Glasbena spremljava v otroški folklorni skupini

Glasbena spremljava na vajah folklorne skupine je predvsem odvisna od tega, ali je na vajah prisoten glasbenik, ki igra melodični instrument (največkrat je to harmonika) ter zna odigrati melodije določenih plesov. Pri otroških folklornih skupinah je priporočljivo, da harmoniko igra oseba, ki je enake starosti kot plesalci in plesalke. Tako je lahko prisoten na vsaki vaji skupine ter jo spremlja vsa osnovnošolska leta (Fuchs, 2004). Mlademu glasbeniku pa moramo posvetiti tudi dovolj pozornosti, saj se sam najverjetneje ne bo znašel. Glasbenik s skupino raste, se uči in izpopolnjuje, vodja pa ima nalogo, da glasbenika usmerja, mu daje navodila in spodbuja.

Seveda pa ni nujno, da imamo v skupini le enega glasbenika. Če jih je več, skupaj sestavljajo instrumentalno zasedbo, za katero mora vodja poskrbeti, da člani ne igrajo vsi iste melodije, ampak se harmonično dopolnjujejo.

Vodja mora na vajah otroške folklorne skupine mlade glasbenike spodbujati k pravilnemu igranju viž za ples, razvijanju občutka za ples, tekočemu igranju prehodov med plesi, saj le tako lahko plesalci nemoteno plešejo, spodbujati mora tudi k doživetemu podajanju značaja melodije ter k razumevanju vsebine plesa (Fuchs, 2004).

V primeru, da skupina nima lastnega glasbenika oziroma lastne instrumentalne zasedbe, je vodja zadolžen za to, da najde ugodno rešitev. Priporočljivo je, da vodja prosi starejšega harmonikarja, da se jim pridruži na vajah. Glasbenik na vaje folklorne skupine ne pride vsakokrat, navadno pride na vajo le enkrat ali dvakrat pred nastopom. Tako si mora vodja pri drugih urah vaj pomagati s ploskanjem, petjem ali glasbenimi posnetki (Fuchs, 2004).

3.2.3.4 Prilagajanje plesov v otroški folklorni skupini

Pri učenju plesov se moramo prilagajati starostni stopnji otrok. Mlajši otroci se najlažje učijo skozi igro, zato jim plese približamo s plesnimi igrami. Starejši otroci že plešejo plese odraslih, vendar moramo v veliko primerih ples prilagoditi otrokom, njihovi starosti in sposobnostim.

Posamezen ples lahko prilagodimo na različne načine, Fuchs (2007) je sestavil tri stopnje prilagoditev plesa, glede na starost in izkušnje otrok:

• Prva (začetna) stopnja: prilagoditev za predšolske otroke, otroke prvega triletja osnovne šole ter starejše začetnike v otroški folklorni skupini

22

• Druga (osrednja) stopnja: prilagoditev za otroke drugega triletja osnovne šole in tiste, ki so že vsaj tri leta aktivni plesalci v skupini

• Tretja (zahtevnejša) stopnja: prilagoditev za otroke tretjega triletja osnovne šole in za folklornike, ki že imajo večletne izkušnje (že obvladajo osnove plesne tehnike) (Prav tam).

Primer plesa Kosmatača in prilagoditev za otroke

Ples opisan v knjigi Polka je ukazana, avtorja Ravmoša (1997, str. 256):

»Pari plešejo po krogu ali poljubno po plesišču. Plesalec in plesalka stojita drug nasproti drugemu in se držita za nizko spuščene roke. Prvi del vsebuje figuro, pri kateri se plesalec in plesalka s prsti iztegnjene neobtežene noge dotakneta tal križem pred neobteženo nogo in naprej od nje, nato pa na mestu napravita trikorak. Ta figura se naredi sedemkrat, nakar se plesalka pod dvignjeno plesalčevo desnico, ki je sklenjena z njeno levico, v štirih korakih zavrti v desno. Drugi del je vrtenica v desno.«

Prilagoditev za otroke prve stopnje: Otroci tvorijo krog, držijo se za roke. Namesto dotikanja tal križem in pred sabo naredijo dva potrka z desno nogo, sledi trokorak. Nato z levo naredijo dva potrka in trokorak. To ponovijo štirikrat. Pri drugem delu tečejo po krogu v desno.

Prilagoditev za otroke druge stopnje: Otroci stojijo poljubno po prostoru ali po krogu.

Namesto dotikanja tal križem in pred sabo, se z nogo pred sabo najprej dotaknejo tal s peto, nato s prsti, sledi trokorak. Enako ponovijo še z drugo nogo. To ponovijo štirikrat. Sledi vrtenica pod roko.

Prilagoditev za otroke tretje stopnje: Otroci tretje stopnje zmorejo odplesati skoraj vse sestavne dela Kosmatače. Plesalkin obrat pod roko v štirih korakih zamenjamo s še enim osnovnim korakom (plesalca se z nogo dotakneta tal križem pred sabo), torej to figuro naredita osemkrat. Sledi vrtenica pod roko.

3.2.3.5 Metodika učenja plesov v otroški folklorni skupini

Pri otrocih je zelo pomembno na kakšen način jim bomo posredovali določeno vsebino. Vodje se velikokrat poslužujejo demonstracije in posnemanja, vendar to vedno ni najboljša odločitev. Bolje je, da učence učimo sistematično, po fazah in korakih. M. Knific Zaletelj

Slika 8: Notni zapis plesa Krojcpolka (Ramovš, 1997)

23

(2017) pravi, da obstajata dve bistveni načeli, kako ples učimo. Vedno moramo učiti od preprostega k zahtevnejšemu, saj tako gradimo otrokovo znanje. Drugo načelo je od gibanja brez prenosov teže telesa h gibom s prenašanjem teže telesa. To pomeni, da začnemo ples učiti z gibanjem rok, kasneje priključimo še gibanje nog.

Vodja skupine oziroma učitelj mora pred učenjem dobro preučiti in se sam naučiti ples, ki ga bo učil. Ples mora pisno razčleniti in si zapisati, iz kakšnih gibov in korakov je sestavljen.

Preučiti mora tudi ritmično strukturo plesa. Na vajah je priporočljivo učence učiti posamezno, šele ko vsi obvladajo korake, jih postavimo v pare. Če so plesi dvodelni, naj učitelj uči ples po delih, kasneje združi ples v celoto. Najprej začnemo učiti ritmično strukturo plesa (ploskanje, gibi rok, kasneje gibi nog). Počasi prehajamo na učenje posameznih plesnih prvin, postopoma dele sestavljamo v celoto (Knific Zaletelj, 2017).

Pri učenju moramo biti potrpežljivi in vztrajni. V skupini so po navadi otroci različnih sposobnosti. Nekateri plesne prvine osvojijo zelo hitro, drugi pa potrebujejo več časa. Z izvedbo vaj ne smemo prehitevati, z naslednjo vajo ali plesno prvino nadaljujemo, ko že večina otrok obvlada korake. Vedno pa moramo biti pozorni, da se vračamo k manj zahtevnejšim korakom, saj s tem korake utrjujemo, ob tem pa smo lahko pozorni na nadrobnosti, enotnost in usklajenost (Knific in Meglič, 2017).

Pri izvajanju naučenega plesa se vedno najde tudi kakšna napaka. Napako lahko dela celotna skupina, del skupine, le en par ali posameznik. Pomembno je, da najprej odpravimo napake, ki jih počne celotna skupina, sledi odpravljanje napak dela skupine. Nato se posvetimo napakam, ki jih delajo posamezni pari, šele na koncu se osredotočimo na posameznika (Fuchs, 2006; Knific Zaletelj, 2017). Napake odpravljamo tako, da učencem najprej pokažemo napačno izvedbo s poudarjenimi nepravilnostmi. Za tem demonstriramo še pravilno izvedbo. Nato se z učenci pogovorimo in poskusimo zaplesati brez napak (Fuchs, 2006).

Primer metodičnega učenja valčka

Valček je ples, ki spada med ljudske plese. Gre za ples v trokorakih, ki se pleše v ¾ taktu. Je eden izmed zahtevnejših ljudskih plesov.

1. Izgovarjanje besed (v ¾ taktu, brez glasbe): najprej vsi hkrati, nato še drug za drugim (npr. En-dva-tri, Bam-ber-bam, Ju-hu-hu)

2. Izgovarjanje besed s ploskanjem (v ¾ taktu, brez glasbe): izgovarjajo določeno besedo in ploskajo na prvo, drugo ali tretjo dobo (npr. Ju-hu-hu, Ju-hu-hu, Ju-hu-hu).

Kasneje lahko tudi na drugo in tretjo, prvo in drugo dobo

3. Izgovarjanje besed z izmišljenimi gibi (v ¾ taktu, brez glasbe): drug za drugim ob izgovarjanju besed (npr. Ju-hu-hu, En-dva-tri, Ban-ber-bam) pokažejo tri izmišljene gibe (v skladu s ¾ taktom)

4. Ploskanje (ob glasbi v ¾ taktu): vsi hkrati ploskajo na prvo dobo, drug za drugim ploskajo na prvo dobo, vsi hkrati ploskajo na drugo in tretjo dobo, drug za drugim ploskajo na drugo in tretjo dobo, vsi hkrati ploskajo na prvo dobo in tleskajo na drugo in tretjo, drug za drugim na prvo ploskajo in tleskajo na drugo in tretjo

5. Poskoki s ploskanjem (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): vsi skupaj na prvo dobo skočijo in zaploskajo, drug za drugim na prvo dobo skočijo in zaploskajo, vsi skupaj skočijo in zaploskajo na drugo in tretjo dobo, drug za drugim

24

6. Vaja z rokami na tleh (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): ležijo na tleh na trebuhu, roke položijo pred sabo na tla. Udarjajo drug za drugim najprej tri dobe z eno roko in nato tri dobe z drugo roko. Nato enako ponovi sosed

7. Hoja po krogu (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): hodijo po krogu v nasprotni smeri urinega kazalca in ploskajo na prvo dobo, nato na drugo in trejo dobo. Stojijo po krogu in naredijo korak na vsako prvo dobo, nato na vsako drugo in tretjo dobo

8. Hoja po krogu s trokorakom (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): stojijo po krogu in se držijo za roke. Plešejo trokorak naprej desno, nato naprej levo

9. Obrati na četrtine (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): na mestu trokorak, pri tem se z enim trokorakom obrnejo za četrtino obrata v desno. Enako v levo

10. Obrati na polovice po liniji (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): na mestu trokorak, pri tem se z enim trokorakom obrnejo za polovico obrata v desno. Enako v levo

11. Obrati na polovice po krogu (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): plešejo po krogu in pri tem delajo obrate za polovico v desno. Enako ponovijo v levo

12. Ples v paru (ob štetju ali glasbi v ¾ taktu): plešejo v paru tako, da se najprej držijo samo za roke (trokorak na mestu, trokorak levo in desno). Preprijem v standardno držo in ponovitev prejšnjih nalog (trokorak na mestu, trokorak levo in desno, obrati na četrtine, obrati na polovice)

13. Prosto plesanje valčka v paru po prostoru (povzeto po B. Knific in M. Meglič, 2017).

Primer metodičnega učenja polke

Polka je ples, ki spada med ljudske plese. Gre za ples v trokorakih, ki se pleše v 2/4 taktu.

Lahko se pleše samostojno, je pa tudi sestavi del drugih slovenskih ljudskih plesov.

1. Izgovarjanje besed (v 2/4 taktu, brez glasbe): najprej vsi hkrati, nato še drug za drugim (npr. En-dva, Bim-bam, Tik-tak)

4. Izgovarjanje besed z izmišljenimi gibi (v 2/4 taktu, brez glasbe): drug za drugim ob izgovarjanju zgornjih besed pokažejo dva izmišljena giba (v skladu z 2/4 taktom) 5. Poskoki s ploskanjem (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): vsi skupaj na prvo dobo skočijo

in zaploskajo, drug za drugim na prvo dobo skočijo in zaploskajo

6. Vaja z rokami na tleh (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): ležijo na tleh na trebuhu, roke položijo pred sabo na tla. Udarjajo drug za drugim najprej dve dobi z eno roko in nato dve dobi z drugo roko. Nato enako ponovi sosed

7. Poudarjen (pri)korak, trokorak (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): hodijo po krogu v skladu z 2/4 taktom ter na prvo dobo zraven zaploskajo

8. Obrati na četrtine (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): na mestu trokorak, pri tem se z enim trokorakom obrnejo za četrtino obrata v desno. Enako v levo

9. Obrati na polovice po liniji (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): na mestu trokorak, pri tem se z enim trokorakom obrnejo za polovico obrata v desno. Enako v levo

10. Obrati na polovice po krogu (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): plešejo po krogu in pri tem delajo obrate za polovico v desno. Enako ponovijo v levo

11. Ples v paru (ob štetju ali glasbi v 2/4 taktu): plešejo v paru tako, da se najprej držijo samo za roke (trokorak na mestu, trokorak levo in desno). Preprijem v standardno držo

In document DELOVANJE OTROŠKIH FOLKLORNIH SKUPIN (Strani 32-0)