14
triletja osnovne šole, saj ti predstavljajo večinoma igre in osnovne elemente prilagojenih plesov. Za otroke drugega in tretjega triletja je kostum že bolj zaželen, saj to predstavlja celovitejšo predstavo (prav tam).
Ker pa večina otroških folklornih skupin nima denarja za izdelavo oziroma nakup popolnih otroških folklornih kostumov, le-te večkrat poenostavijo, improvizirajo. Otroci velikokrat plešejo bosi ali v sodobnih gumijastih copatkih, na kostumih nimajo toliko zašitkov in vzorcev, manj pa imajo tudi dodatkov (Knific, 2010).
3.1.4 Pregledna srečanja folklornih skupin
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ima pomembno vlogo v folklorni dejavnosti. Le-ta usmerja, vodi, spodbuja folklorne skupine h kakovostnemu poustvarjanju slovenskega ljudskega izročila. Prav zaradi želje po kakovosti Javni sklad vsako leto organizira pregledna (strokovna) srečanja tako otroških kot tudi odraslih folklornih skupin.
Srečanja so sestavljena iz območnega, regijskega in državnega srečanja, ki si jih ogledajo tudi strokovni spremljevalci, kateri po posameznem srečanju podajo povratno informacijo mentorjem o predstavljenem programu (Meglič, 2014).
Preglednih srečanj se lahko udeležijo vse folklorne skupine slovenskih društev, kulturnih zavodov v Sloveniji, slovenske skupine v zamejstvu ter skupine, ki poustvarjajo slovensko izročilo. Za otroška srečanja otroci ne smejo biti starejši od 15 let, na odraslih srečanjih pa ne smejo sodelovati osebe, mlajše od 15 let. Vsaka skupina mora imeti živo glasbeno spremljavo, pomembno pravilo je tudi, da se skupina na srečanju lahko predstavi samo z eno koreografijo, ki je pri otrocih lahko dolga 4 do 7 minut, pri odraslih pa 6 do 8 minut (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Strokovni spremljevalci ocenjujejo po točno določenih merilih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Po ogledu vseh območnih srečanj sestavijo opisne ocene za vsako predstavljeno skupino, ob tem pa sestavijo seznam skupin, ki glede na kakovost dosegajo regijsko raven, ter seznam skupin, ki se bodo predstavile na regijskem srečanju.
Podoben postopek je tudi po vseh regijskih srečanjih, razlika je le v tem, da spremljevalci opisni oceni vsake predstavljene skupine dodajo tudi številčno oceno ter sestavijo seznama za višjo (državno) raven (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (b.d.) je v razpisu zapisal naslednje:
»Izbor in ocenjevanje bo temeljilo na naslednjih merilih:
A. Zasnova koreografije (možnih 40 točk)
− zamisel in zasnova; ocenjuje se jasnost, inovativnost in razvoj ideje, težavnost, raznovrstnost, smiselnost izbora plesov, prehodov, variacij, ponovitev, pozicij, skladnost izbranih elementov plesa z glasbo (možnih 10 točk),
− instrumentalna zasnova/priredba; ocenjuje se izbor viž, instrumentalna zasedba, umeščenost instrumentalnih linij v priredbo, itd. in zasnova pevskega programa (če je prisoten; če petja v koreografiji ni, niste sankcionirani z manj točkami); ocenjuje se izbor pesmi, smiselnost umeščenosti pevskega programa v koreografijo, pevska zasedba, umeščenost pevskih linij v priredbo, itd.
(možnih 20 točk),
− kostumografija; ocenjuje se kostumografija kot celota, skladnost kostumografije z zamislijo koreografije, sledenje koreografski zasnovi, prepričljivost, itd. (možnih 10 točk).
15 B. Izvedba koreografije (možnih 60 točk)
− tehnična izvedba plesa; ocenjuje se plesnost in plesne elemente (usklajenost izvedbe plesnih elementov, okretnost izvedbe, kakovost in nadzor gibanja), orientacija in obvladovanje prostora, ustrezno izpeljani prehodi med posameznimi plesi, tehnično obvladovanje formacij, fizična sposobnost izražanja ritmičnega posluha, itd. … (možnih 10 točk),
− izvedba instrumentalnega in pevskega programa; ocenjuje se intonančna točnost, usklajenost izvajalcev, slišnost instrumentov in posameznih glasov v zasedbi, ustrezen ritem in tempo, tehnika igranja in petja, interpretativno prilagajanje različnih glasbenim vsebinam, tehnična podprtost … Dovoljene so priredbe (možnih 20 točk); če petja ni v koreografiji, niste sankcionirani z manj točkami,
− interpretacija koreografije; ocenjuje se izraznost in podajanje plesa (možnih 10 točk), predstavitev koreografije (kostumska urejenost in urejenost obraza in las, sposobnost posredovanja plesa gledalcem, raba rekvizitov in pripomočkov,…) (možnih 10 točk) in splošen vtis (ali nastop deluje kot urejena, harmonična celota) (možnih 10 točk)«.
Strokovni spremljevalci na otroških srečanjih folklornih skupin so Adriana Gaberščik, Mirjam Jelnikar, dr. Bojan Knific, Nežka Lubej, Nina Luša, Saša Meglič, Pera Nograšek, Aleksandra Petrovič, Marko Pukšič in Tadej Teran. Na odraslih srečanjih pa strokovno spremljajo Klemen Bojanovič, Hana Brezovnik, Anja Cizel, Tanja Drašler, Marija Kapušin, Saša Krajnc, dr. Tomaž Simetinger, dr. Katarina Šrimpf Vendramin in Klavdija Žabot (Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Tovrstna srečanja so za razvijanje folklorne dejavnosti zelo pomembna, saj:
• spodbujajo vodje folklornih skupin, njihove člane in širšo javnost k razmišljanju o kulturni dediščini,
• spodbujajo k vrednotenju videnih programov in h konstruktivni kritiki in samokritičnosti,
• razvijajo ideje za delo,
• izpostavljajo kakovostni program, ki je lahko v prihodnosti v pomoč vodjem z manj znanja in izkušenosti,
• ozaveščajo ljudi, kakšno je poslanstvo folklornih skupin in kakšen je pomen (po)ustvarjanja ljudskega izročila,
• razvijajo pozitiven odnos do kulturne dediščine,
• nagrajujejo kakovostno delo z uvrstitvijo na višjo raven (s tem razvijajo samozavest in motivacijo vodij za nadaljnje delo),
• spodbujajo vodje k vključevanju inovativnosti pri sestavljanju novega programa,
• spodbujajo k izobraževanju in pridobivanju potrebnega znanja,
• ponujajo možnost nastopanja po Sloveniji,
• razvijajo prepoznavnost folklornih skupin,
• omogočajo pregled razvoja folklorne dejavnosti nasploh (Meglič, 2014).
3.1.5 Folklorni festivali, seminarji in tabori
Glavna naloga vsake folklorne skupine je, da (po)ustvarja slovensko plesno izročilo. Zato je nujno potrebno, da skupina izvaja nastope, ki so ključni (povezovalni) člen pri predstavljanju plesnega izročila drugim ljudem. Na nastopih morajo biti folklorniki oblečeni v folklorne
16
kostume, ob sebi potrebujejo živo glasbeno spremljavo, pomembno pa je, da imajo dovolj prostora za izvedbo izbrane koreografije.
Folklorne skupine pa se velikokrat udeležujejo tudi mednarodnih folklornih festivalov v tujini. Mednarodni folklorni festival je prireditev, ki je namenjena skupinam, ki poustvarjajo ljudsko izročilo (ples, pesem, instrumentalna glasba, šege). Festivali so lahko enodnevni ali večdnevni, sodelujejo pa folklorne skupine različnih držav. Na enem folklornem festivalu ima navadno skupina po več nastopov na različnih lokacijah. Poznamo več vrst mednarodnih festivalov. Festivali, ki potekajo pod okriljem folklornih združenj CIOFF, predpisujejo pogoje organizatorjem in nastopajočim; poznamo tudi mednarodne folklorne festivale, ki nimajo pokroviteljstva, pa vendar organizatorji postavljajo zahteve in želja; obstajajo tudi tekmovalni folklorni festivali, na katerih komisija razvršča in nagrajuje skupine glede na videno na odru ter ocenjevalni folklorni festivali, kjer ocenjujejo glede na razvrščenost skupin (avtentična, reproduktivna, rekonstrukcijska, stilizirana) (Samec, 2012).
V Sloveniji nimamo formalnega folklornega izobraževanja, katerih bi se lahko udeležili vodje in plesalci folklornih skupin. Zato ima veliko in pomembno vlogo pri izobraževanju ter usmerjanju folklornih skupin Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vedno pogosteje organizira in izvaja zanimiva izobraževanja. Na izobraževanjih posamezniki ne pridobijo le teoretičnega znanja, temveč tudi veliko praktičnih prikazov ter nasvetov (Meglič, 2014).
Eden pomembnejših izobraževanj, ki jih organizirajo, je Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 1. stopnja. Namenjen je vodjem odraslih in otroških folklornih skupin v društvih in šolah ter njihovim perspektivnim kadrom, plesalcem/plesalkam, ki bi v prihodnosti lahko prevzeli strokovno ali vodstveno delo v folklornih skupinah. Na seminarju udeleženci pridobijo široko znanje, ki je danes ključnega pomena za korektno in uspešno usmerjanje ter vodenje folklorne skupine. Na izobraževanju so osnovne teme plesno izročilo, glasbeno izročilo, oblačilna dediščina, prenašanje prvin na oder, praktično učenje plesov ter metodika učenja (Knific, 2005; Javni sklad Republike Slovenije, b.d.).
Seminar za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe 2. stopnja in kasneje še 3.
stopnja pa je namenjen vsem vodjem in posameznikom (plesalcem, plesalkam), ki že imajo opravljen seminar 1. stopnje in bi se radi še bolj izobrazili. Seminarja za 2. in 3. stopnjo se upirata bolj na praktične vidike dela mentorjev v folklornih skupinah na različnih področjih (glasba, ples, kostumska podoba) (Javni sklad Republike Slovenije, b.d).
Ker pa se mora vsak že izobražen posameznik vedno učiti in raziskovati naprej, Javni sklad organizira tudi nadaljevalne seminarje ter tabore, kjer si vodje in plesalci lahko izmenjajo izkušnje, spoznajo nove ter pravilne načine dela ter se tudi praktično izobražujejo (Knific, 2005; Petrovič in Pukšič, 2008). Na otroške tabore vodje navadno povabijo tiste otroke, ki so redno obiskovali vaje ter dobro delali. Deluje kot neka nagrada ter motivacija za nadaljnje delo. Otrokom je tabor poučno in prijetno razvedrilo, na katerem spoznajo nove pesmi, plese ter igre, največ pa pomenijo prijateljstva z otroki drugih otroških folklornih skupin, ki nastanejo tekom tabora (Petrovič in Pukšič, 2008).
A. Eterovič (2014) pravi, da ker se folklorna dejavnost vedno bolj razvija, neformalna izobraževanja kmalu ne bodo dovolj. Folklorna dejavnost potrebuje formalni izobraževalni program, kjer se bodo lahko šolali tisti, ki bi želeli delovati na področju folklorne dejavnosti (prav tam).
17 3.1.6 Folklorne skupine v Sloveniji
Folklorne skupine v Sloveniji so v celoti ljubiteljske. Torej tisti, ki se ukvarjajo s folklorno dejavnostjo, imajo le-to radi, jo negujejo, cenijo in spoštujejo. Za to ne dobivajo plačila (takega, da bi od prihodka živeli), temveč je ukvarjanje s poustvarjanjem plesnega in glasbenega izročila nekakšen hobi. V Sloveniji nimamo profesionalnih folklornih skupin, pa tudi posameznikov, ki bi bili ustrezno profesionalno izobraženi, ne (Knific, 2014).
Neprofesionalizem nam omogoča, da imamo v Sloveniji veliko delujočih folklornih skupin, ki bi jih lahko razdelili na otroške (predšolske in šolske), mladinske (tretje triletje in srednja šola) ter odrasle (študentska, starejše, starostno mešane, veteranske in upokojenske) folklorne skupine (Samec, 2012).
Po podatkih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti iz leta 2014 (JSKD, 2014) imamo v Sloveniji okoli 550 folklornih skupin. Otroških in mladinskih folklornih skupin je okoli 300, ostalo so odrasle folklorne skupine. Slovenske folklorne skupine so razkropljene po celotni državi, največ otroških najdemo v Pomurju, odraslih pa v okolici Ptuja. Najmanj nasičena pokrajina s folklornimi skupinami je Severna Primorska, ki ima najmanj otroških in odraslih folklornih skupin.
3.2 OTROŠKA FOLKLORNA SKUPINA
Znano je, da je ples svetovni jezik. Pomemben je, ker lahko posameznik z njim raste in se razvija. Ples kot gibanje izboljšuje počutje, krepi kognitivne procese ter telesno stanje (Hanna, 2015; Zagorc, 2006a). Zaradi vseh teh pozitivnih učinkov plesa na človeka smo lahko zadovoljni, da imamo v Sloveniji zavidljivo število otroških folklornih skupin. Otroške folklorne skupine so lahko skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, zgornja starostna meja otrok v skupini je navadno 15 let. Vsaka skupina ima svojo odraslo vodjo (lahko jih je več), ki jih vodi, usmerja, predvsem pa uči in jim prenaša slovensko plesno in glasbeno izročilo. M. Kmetec (2010) opozarja, da so otroci v svojem mladem obdobju izjemno občutljivi in dojemljivi, zato je izjemno pomembno, da vodje to izkoristijo in jim nevsiljivo, zanimivo in otrokom prijazno približajo vrednote slovenskega izročila.
V Sloveniji imamo otroške folklorne skupine, ki so se oblikovale v mestu ali pa na vasi. Kljub temu da so vse skupine vrtčevskih ali osnovnošolskih otrok, se med seboj glede na lego razlikujejo. A. Petrovič je v intervjuju povedala, da so razlike vidne pri gibalnih sposobnostih otrok, poznavanju običajev, poslušnosti, pripravljenosti na delo, motiviranosti in resnosti pri obiskovanju vaj. Podeželski otroci poznajo več starih običajev in jih je zato veliko lažje naučiti koreografijo, ki vsebuje starejše običaje, šege, igre, itd. Za razliko od teh otrok so otroci z mesta manj seznanjeni s temi temami, so pa pripravljeni vložiti več truda v učenje plesov. Mestni otroci vaje folklorne skupine večkrat dojemajo kot trening plesa, vaški otroci pa v vajah vidijo priložnost za druženje in zabavo (Ferenc Trampuš, 2015).
3.2.1 Otroška folklorna skupina društva
Velikokrat je razlog za nastanek otroške folklorne skupine društvo z odraslo folklorno skupino, ki že ima več desetletno tradicijo. V takih primerih si navadno otroci želijo plesati tako kot odrasli v svoji skupini, zato se pridružijo otroški folklorni skupini. V kraju s folklorno tradicijo ljudje živijo povezani s plesom in ljudskim izročilom, ga negujejo in prenašajo na mlajše.
18
Torej je v društvu navadno odrasla in otroška folklorna skupina. Vodje skupin v društvu velikokrat delajo skupaj, pri delu z otroško skupino pa pogosto pomagajo še ostali člani odrasle skupine, ki ob tem skrbijo še za organizacijsko podporo. Imamo tudi več primerov, kjer otroška skupina nima svojih lastnih kostumov, ali pa jih nima dovolj, zato si jih (del) deli z odraslimi. Vaje otroških skupin, ki delujejo v društvu, niso vezane na šolske ure, zato imajo te skupine navadno vajo daljšo od ene šolske ure, le-te pa izvajajo v popoldanskih urah (Lepej, 2005).
3.2.2 Otroška folklorna skupina znotraj šolske interesne dejavnosti
Vsaka šola ima svoje interesne dejavnosti, ki jih ponudi učencem. Na šoli se lahko v okviru interesne dejavnosti otrokom predstavi tudi folklorni krožek. Učitelj ima pri krožku na voljo veliko različnih vsebin, ki izhajajo iz ljudskega izročila in jih lahko posreduje učencem. Fuchs (2004) predlaga, da lahko učitelj:
• uči slovenske ljudske plese (s poudarkom na sprostitvi),
• predstavi ljudske plesne, športne in zabavne igre,
• posreduje in poje različne ljudske pesmi,
• izdeluje preproste predmete domače obrti (koledniški predmeti, voščeno cvetje, maske, pisanke, cvetlični venčki, oblačila iz ličja …),
• izdeluje preprosta glasbena zvočila in uči, kako se nanje igra,
• uči različna ročna dela (izdelava prtičkov, rut, čipk; vezenje; kvačkanje),
• organizira obiske delovnih postaj po šolski geografski, planinski, geološki, etnološki poti, da učenci spoznavajo etnografske značilnosti svoje okolice,
• predstavi značilnosti in posebnosti slovenskih ljudskih plesov,
• spodbudi k pisanju prispevkov o plesni dediščini za šolska glasila,
• postavlja igrane prizore ob pomembnih dnevih prazničnega leta na podlagi šeg in navad,
• kombinira zgoraj navedene možnosti z upoštevanjem želja posameznikov, ki so vključeni v krožek (prav tam).
Največkrat pa se zgodi, da se v krožku oblikuje folklorna skupina. V tem primeru se pri urah posvečajo predvsem slovenskemu plesnemu in glasbenemu izročilu. Učijo se ljudskih plesov, pesmi, iger, skozi leto se osvojijo vsaj eno odrsko postavitev, imajo več nastopov, večina skupin pa se udeležuje tudi preglednih srečanj otroških folklornih skupin.
Učenci se k folklorni skupini znotraj šolske interesne dejavnosti priključijo prostovoljno.
Navadno je posamezna folklorna skupina namenjena približno enaki starosti otrok, obstajajo pa tudi skupine z mešanimi starostnimi skupinami. To lahko opazimo predvsem na manjših šolah in vrtcih ali pa na šolah, kjer zanimanje za folklorno dejavnost ni veliko. Šolska (vrtčevska) skupina večkrat tudi nima svojih kostumov, saj so finančna sredstva v šolah zelo omejena. Po navadi je izdelava šolskih kostumov večletni projekt, za katerega je v celoti zadolžen mentor (vodja skupine). Vaje šolske folklorne skupine potekajo v večini po eno šolsko uro na teden (5. ali 6. šolsko uro). Velikokrat mentorji pred večjimi nastopi organizirajo dodatne vaje, saj je ena ura tedensko veliko premalo za dovršen in suveren nastop otrok.
19 3.2.3 Delovanje otroške folklorne skupine
Za dovršen in suveren nastop vsake folklorne skupine je potrebna vaja. Vaje otroške folklorne skupine niso časovno točno določene. Vodja posamezne skupine je tisti, ki oceni in določi količino vaj. Navadno je enourna vaja na teden premalo za višje ravni izvedbe izbranega programa. Folklorne skupine v šoli imajo zato ob uradnem terminu vaj velikokrat tudi dodatne vaje bodisi pred, med ali po pouku. V otroških skupinah društev je za dodatne vaje potrebnega več dogovarjanja in organiziranja. Starši morajo svoje otroke v popoldanskem času pripeljati na vaje, ob tem mora vodja poiskati še ustrezen prostor za vajo. Knific (2005b) je zapisal, da je tedensko ena ura vaj dovolj za otroke, stare do 7 let, otroci stari od 8 do 12 naj imajo 90 do 120 minut vaj tedensko, za najstarejše otroke (12 do 15 let) pa je priporočljivo, da imajo vaj 120 do 180 minut tedensko (prav tam).
3.2.3.1 Potek vaj otroške folklorne skupine
Tako kot ima vsak dogodek svoj uvod, jedro in zaključek, je smiselno, da so tako organizirane tudi vaje vsake otroške skupine. V uvodu je zelo pomembno ogrevanje, da se v nadaljevanju med plesom kdo ne poškoduje (Eržen, 2011; Knific Zaletelj, 2017). Ogrevalne vaje so izrednega pomena tudi zato, ker ob njih plesalci nezavedno urijo plesno tehniko in razvijajo plesnost. Ogrevalne vaje moramo prilagoditi starosti in sposobnostim folklornikov. Lahko se ogrejejo s pomočjo igric, lahko so vaje zgolj športno ogrevalne ali pa z različnimi vajami za razvoj plesnosti ter ustvarjalnost (Knific Zaletelj, 2017; Žabot, 2006).
Ogrevalne vaje za razvoj plesnosti so zelo pomembne, saj moramo pred učenjem zahtevnejših plesov učence najprej plesno opismeniti, torej jih moramo naučiti obvladati svoje telo, kakovostnega spremljanja svojega telesa ter lastnega interpretiranja različnih gibov. Z vajami za razvoj plesnosti:
• razvijamo ritmični posluh in glasbeni spomin,
• razvijamo reflekse,
• utrjujemo in ponotranjimo osnovne korake (hoja, tek, skoki in poskoki, bočni korak, trokorak),
• razvijamo obvladovanje prostora ter plesnih formacij,
• razvijamo pravilno plesno držo,
• razvijamo pozornost in opazovanje drugih med gibanjem (Knific Zaletelj, 2017).
Mnogim otrokom predstavlja razvijanje ritmičnega posluha veliko težav, zato potrebujejo za usvajanje več časa. Ritmični posluh moramo pri otroku iskati vedno z novimi idejami, s pomočjo sproščenega, nadzorovanega in vodenega gibanja (Zagorc, 2006a). Razvoj najlažje in najhitreje poteka z motoričnih izvajanjem (govorom, gibanjem rok, kasneje s hojo, tekom).
V uvodnem delu vaj torej z otroki izvajamo ritmične vaje, pri katerih učenec govori, ploska, udarja, tleska in hodi skladno z glasbeno spremljavo (Knific Zaletelj, 2017).
Pri ljudskem plesu je skladnost plesa z glasbeno spremljavo ključnega pomena, zato je pomembno, da pri otrocih že od vsega začetka razvijamo, kako se odzvati na določen zvok in kdaj (takoj). V uvodnem delu vaj izvajamo vaje, kjer morajo učenci ob določenem zvoku (plosk, žvižg) spremeniti smer, narediti določen gib ali obmirovati (Knific Zaletelj, 2017).
Koraki so osnova vsakega plesa. Na vajah otroške skupine urimo korakanje, tek, različne skoke in poskoke, bočni korak in trokorak. To povežemo z glasbo in premikanjem po glasbi, vaje lahko popestrimo z raznimi igrami (Knific Zaletelj, 2017).
20
M. Knific Zaletelj (2017) pravi, da naj učitelji stremijo k tem, da bi njihovi učenci znali obvladati in čutiti prostor ter da bi se njihovi učenci na odru dobro počutili. Zato izvajamo vaje, ki pomagajo učencem uriti obvladovanje prostora, orientiranje po prostoru, oblikovanje plesnih formacij ter oblikovanje in premikanje v pravilni plesni drži.
Ker plese velikokrat posredujemo z demonstracijsko metodo, je pomembno, da učenci znajo dobro opazovati. Vaje izvajamo tako, da posameznik pokaže gib, ostali pa ponovijo. Vajo lahko vključimo v različne igre (Knific Zaletelj, 2017).
Po uvodnem delu, kjer poteka ogrevanje telesa, sledi glavni del vaj. V tem delu učence učimo novih plesnih korakov in ponavljamo tisto, kar že znajo. Način vadbe moramo prilagoditi starostni stopnji otrok in njihovim sposobnostim. Vedno moramo biti pozorni, da jim plesno izročilo predstavimo na njim zanimiv način. Mlajši otroci se najlažje učijo preko igre, zato se z njimi več igramo in v igro dodajamo posamezne elemente plesov ter sestavine odrske postavitve. Pri starejših otrocih se lahko več ukvarjamo s samimi sestavinami (plesom, šegami, navadami), saj za učenje ne potrebujejo več toliko igre (Fuchs, 2004).
Odrsko postavitev sestavljamo postopoma, ne hitimo ter ne skušamo zaplesati vsega v eni uri, saj si morajo učenci vsak element zapomniti ter ga ponotranjiti, za kar potrebujejo čas (Fuchs, 2004).
Mlajši učenci še niso razvojno sposobni, da bi plesali v paru z nasprotnim spolom. Zato jih ne silimo v spolno mešane pare, ampak počasi gradimo na zaupanju in sodelovanju med njimi.
Pare tudi ves čas mešamo, da se otroci navadijo na različne plesalce in se s tem učijo prilagajanja (Knific Zaletelj, 2017).
V zaključku vaj moramo poskrbeti tudi za sprostitev in razvedrilo. Navadno na koncu z otroki ponovimo odrsko postavitev, ki jo že znajo (če že znajo katero) ter se razvedrimo s kakšno igro. V zaključnem delu lahko pri izbiri sodelujejo tudi otroci sami, zato izpeljemo kakšno dejavnost po njihovi želji.
V zaključku vaj moramo poskrbeti tudi za sprostitev in razvedrilo. Navadno na koncu z otroki ponovimo odrsko postavitev, ki jo že znajo (če že znajo katero) ter se razvedrimo s kakšno igro. V zaključnem delu lahko pri izbiri sodelujejo tudi otroci sami, zato izpeljemo kakšno dejavnost po njihovi želji.