UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
POMEN SPROSTITVENIH DEJAVNOSTI V VRTCU
ORAŽEM MANCA
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
MANCA ORAŽEM
Mentorica: dr. SANJA BERČNIK, doc.
POMEN SPROSTITVENIH DEJAVNOSTI V VRTCU DIPLOMSKO DELO
.
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici za vso pomoč in nasvete ter družini in prijateljem za spodbujanje skozi ves študij.
Zahvala gre tudi vzgojiteljicam in vzgojiteljem v vrtcu Sunrise International Preschool za topel sprejem in zaupanje.
IZJAVA
Spodaj podpisana Manca Oražem, rojena 15. 12. 1998, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pomen sprostitvenih dejavnosti v vrtcu moje avtorsko delo.
POVZETEK
V vrtcu se vsakodnevno srečujemo z otroki, ki so nemirni, razdražljivi in napeti. Današnji hitri tempo življenja otrokom ne dopušča počitka in sprostitve, ki ga tako nujno potrebujejo za lastni razvoj. V svojem diplomskem delu sem želela raziskati, kako lahko otrokom v vrtcu zagotovimo sprostitev na prijeten način. V teoretičnem delu sem s pomočjo strokovne literature najprej pisala o spanju in počitku, kot je opredeljen v Kurikulumu. Nato sem opisala naslednje sprostitvene tehnike: joga, avtogeni trening, meditacija, masaža in dihalne vaje. Po opisu tehnik sproščanja sem pisala še o dokazanih učinkih omenjenih tehnik in o njihovi uporabi v predšolskem obdobju. V empiričnem delu sem predstavila primer študije neohumanističnega mednarodnega vrtca na Danskem – Sunrise International Preschool. Predstavila sem dva polstrukturirana intervjuja na temo priprave in izvajanja sprostitvenih dejavnosti v vrtcu, ki sem ju opravila z dvema vzgojiteljicama iz tega vrtca. Predstavila sem tudi potek enega tedna v vrtcu in podrobneje opisala izvedbo sprostitvenih dejavnosti v tem časovnem obdobju. Z intervjuji in opazovanjem sem želela izvedeti predvsem, kako pripraviti prostor za sprostitveno dejavnost, kako dejavnosti izvajati z najmlajšimi in kakšne razlike se pojavljajo pri dejavnostih glede na spol in starost otrok. Ugotovila sem, da je za izvajanje sprostitvenih dejavnosti najbolj primeren delno zatemnjen prostor s svežim zrakom in mehko podlago. Sprostitvene dejavnosti z manjšimi prilagoditvami lahko izvajamo že z najmlajšimi otroki. Izvajanje in učinek dejavnosti se po mojih opažanjih v vrtcu ne razlikujeta glede na spol otroka, se pa razlikujeta glede na otrokovo starost.
Ključne besede: sprostitvene dejavnosti, sprostitev, spanje, joga, masaže, avtogeni trening, vrtec
ABSTRACT
In kindergarten, we see kids who are restless, irritable and tense everyday. Today's fast pace of life does not allow children the rest and relaxation that they so desperately need for their own development. In my diploma thesis, I wanted to explore how we can provide children in kindergarten with relaxation in a pleasant way. In the theoretical part, with the help of professional literature, I first wrote about sleep and rest as defined in the Curriculum.
Subsequently, I described the following relaxation techniques: yoga, autogenic training, meditation, massage, and breathing exercises. After describing the relaxation techniques, I also discussed the proven effects of these techniques and their use in the preschool period. In the empirical part, I presented an example of a study of a neohumanist international kindergarten in Denmark – Sunrise International Preschool. I presented two semi-structured interviews I conducted with two educators from this kindergarten about the preparation and implementation of relaxation activities in the mentioned kindergarten. Additionally, I presented the course of weekly activities in the kindergarten and described in more detail the implementation of relaxation activities. By means of interviews and observation, I wanted to find out how to prepare a room for a relaxation activity, how to carry out activities with the youngest, and which differences occur during the activities according to the children's gender and age. I have found that a room with dimmed lighting, fresh air and a soft surface is the most suitable for performing relaxation activities. Relaxation activities can be performed with the youngest children, but with minor adjustments. My observations in kindergarten, show that the implementation and efficiency of the activities do not differ according to the sex of the child, but they do differ according to the age of the child.
Key words: Relaxation activities, relaxation, sleep, yoga, massage, autogenic training, kindergarten.
Kazalo vsebine
1 UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
2 Počitek in spanje ... 2
2.1 Pomen počitka in spanja ... 2
2.2 Počitek in spanje v Kurikulumu za vrtce... 3
3 Sprostitvene dejavnosti ... 4
3.1 Opredelitev sprostitvenih dejavnosti ... 4
3.2 Joga ... 5
3.2.1 Joga za predšolske otroke ... 6
3.2.2 Učinki joge za predšolske otroke ... 7
3.3 Avtogeni trening ... 8
3.3.1 Uporaba avtogenih treningov za predšolske otroke ... 10
3.3.2 Učinki avtogenega treninga za predšolske otroke ... 12
3.4 Meditacija ... 13
3.4.1 Uporaba meditacije v predšolskem obdobju ... 14
3.4.2 Učinki meditacije za predšolske otroke ... 16
3.5 Dihalne vaje ... 17
3.5.1 Uporaba dihalnih vaj v predšolskem obdobju ... 18
3.5.2 Učinki dihalnih vaj za predšolske otroke ... 19
3.6 Masaža ... 20
3.6.1 Uporaba masaže v predšolskem obdobju ... 20
3.6.2 Učinki masaže za predšolske otroke ... 21
II. EMPIRIČNI DEL ... 23
4.1 Namen in cilji ... 23
4.2 Raziskovalna vprašanja ... 23
4.3 Metodologija ... 23
4.3.1 Instrument za zbiranje podatkov ... 24
4.3.2 Opis vzorca ter zbiranje in obdelava podatkov ... 24
5 Analiza intervjujev in rezultati ... 25
5.1 Čas vključevanja sprostitvenih dejavnosti ... 25
5.2 Razlike med spoloma ... 26
5.3 Priprava prostora ... 28
5.4 Razlike med prvim in drugim starostnim obdobjem ... 31
5.5 Opis izvedenih sprostitvenih dejavnosti v prvem starostnem obdobju ... 33
5.6 Opis izvedenih sprostitvenih dejavnosti v drugem starostnem obdobju ... 40
6 ZAKLJUČEK ... 46
7 LITERATURA ... 48
8 PRILOGA ... 51
Kazalo preglednic
Tabela 1: Čas vključevanja sprostitvenih dejavnosti ... 25Tabela 2: Opažanje razlik med spoloma ... 26
Tabela 3: Priprava prostora ... 28
Tabela 4: Razlike med prvim in drugim starostnim obdobjem ... 31
Tabela 5: Prikaz razporeditve tedenskih aktivnosti pri mlajši skupini. ... 34
Tabela 6: Prikaz razporeditve tedenskih aktivnosti pri starejši skupini. ... 41
Kazalo slik
Slika 1: Deček med meditacijo (lastni vir) ... 27Slika 2: Deklica med počitkom (lastni vir) ... 28
Slika 3: Ureditev spalnega prostora (lastni vir) ... 30
Slika 4: Priprava prostora za dejavnost joge (lastni vir) ... 30
Slika 5: Deklica med izbiranjem joga kartic (lastni vir) ... 32
Slika 6: Deklica pri izvajanju stoječega predklona s pomočjo vzgojiteljice (lastni vir) ... 35
Slika 7: Deklica pri izvajanju stoje s pomočjo vzgojiteljice (lastni vir) ... 36
Slika 8: Deček pri izvajanju ležečega predklona s pomočjo vzgojiteljice (lastni vir) ... 36
Slika 9: Joga dejavnost v parih (lastni vir) ... 37
Slika 10: Joga dejavnost v parih (lastni vir) ... 37
Slika 11: Deklici med izvajanjem položaja sveča (lastni vir) ... 38
Slika 12: Deklica med izvajanjem položaja pes (lastni vir) ... 39
Slika 13: Deklici med branjem (lastni vir) ... 40
Slika 14: Izvajanje skupinskega položaja gozd (lastni vir) ... 42
Slika 15: Izvajanje skupinskega položaja roža (lastni vir) ... 43
Slika 16: Joga v dvojicah (lastni vir) ... 43
Slika 17: Deček izvaja pozo kača (lastni vir). ... 44
Slika 18: Pogovor dečkov med počivanjem (lastni vir). ... 45
1
1 UVOD
V današnjem času smo tako odrasli kot otroci vse bolj obremenjeni, utrujeni, napeti in nezadovoljni. To lahko pripelje do psihičnih težav in do raznih drugih obolenj. Ritem življenja je hiter in naporen, v njem pa težko najdemo čas za počitek, še težje za sprostitev (Uranjek, 1995). Centralni živčni sistem se lahko preobremeni, še posebej hitro se to lahko zgodi pri malčkih, ki svet odkrivajo in spoznavajo vsako minuto dneva, zato je pomembno, da se ob izčrpanosti obnovi s počitkom (Trontelj, 2005).
Človek ima skozi svoje življenje različne potrebe za spanje. Novorojenček spi 20 ur na dan, dojenček do 2. leta spi nekje od 12 do 14 ur dnevno, od 2. do 6. leta otrok spi po 12 ur na noč, podnevi pa je nujen počitek. Spanje je pomemben dejavnik za zdrav razvoj otroka. V času spanja se otrok sprosti, njegovi možgani se spočijejo in obnovijo. Počitek je za otroka pomemben, saj uravnava življenjsko energijo otroka in je bistvenega pomena za rast in obnavljanje telesa. Dnevni počitek preprečuje okvaro organizma in vzpostavlja red v sistemu telesnih ritmov. Če je otrok sit, ima svež zrak in se dobro počuti, bo zaspal in spal ravno toliko časa, kolikor njegovo telo potrebuje (prav tam). Pomembno je, da otroka naučimo, da si moramo vzeti čas za uravnoteženje napora in sprostitve. Tudi učni proces mora biti organiziran tako, da omogoča izmenjavanje zbranosti in sproščenosti (Uranjek, 1995). V nadaljevanju bomo predstavili, zakaj je spanje pomembno za razvoj otroka in kaj o spanju in počitku lahko preberemo v slovenskem Kurikulumu za vrtce.
2
I. TEORETIČNI DEL
2 Počitek in spanje
2.1 Pomen počitka in spanja
Spanje je pomemben dejavnik za zdrav razvoj otroka. V času spanja se otrok sprosti, njegovi možgani se spočijejo in obnovijo. Nekatere raziskave so primerjale spanje z vrnitvijo v maternico. Veliko ljudi, še posebej malčki, spi v zvitem položaju, ki spominja na položaj dojenčka v maternici. Sprostitev je pomembna za primerno raven življenjske energije. V mirnem spanju se v kri sprošča rastni hormon. Ta je bistvenega pomena za rast pri otrocih, pomemben pa je tudi pri odraslih. Ta hormon pomaga vzdrževati celice in tvoriti nove, krepi kosti, izgrajuje mišična in podporna tkiva (Trontelj, 2005). Spanje je naravno telesno stanje, ki se pojavi znotraj dnevnega cikla človeka. V tem času se telo obnavlja in nabira novo energijo (Kast-Zahn in Morgenroth, 2012).
Potreba po spanju je pri malčkih večja kot pri odraslih osebah in je razdeljena na dnevno in nočno spanje. Z odraščanjem otroka se potreba po spanju zmanjšuje in prenaša zgolj na nočni del. Kdaj pride do tega prehoda, ko otrok dnevnega počitka ne potrebuje, ne moremo točno določiti, saj je odvisno od vsakega posameznika – od njegovih potreb, značilnosti njegovega dneva in od njegovega zdravstvenega stanja. Večina otrok v zadnjem letu obiskovanja vrtca dnevnega spanja ne potrebuje več, obstajajo pa izjeme. Čeprav vsak predšolski otrok ne potrebuje nujno spanja, pa je počitek med dejavnostmi še kako pomemben. Dnevni počitek pa moramo pri otrocih prilagoditi glede na njihove potrebe (Leskovic, b. d.).
Dnevni počitek preprečuje, da bi prišlo do okvare v organizmu zaradi prevelike utrujenosti. Je kot varovalni mehanizem. Če ravnovesje med počitkom in dejavnostjo ni usklajeno, lahko pride do izbruhov togote, nezmožnosti osredotočenja in do motenj v spanju. Če je otrok preveč utrujen, ne more zaspati. Pri otrocih, mlajših od 7 let, je pomembno, da počivajo tudi čez dan.
Ko je otrok umirjen, se lažje osredotoči na dejavnosti (Trontelj, 2005). Počitek je daljša prekinitev dejavnosti z namenom sprostitve in okrepitve telesa. Poteka lahko v obliki spanja, ležanja ali kakšne druge umirjene dejavnosti (Leskovic, b. d.).
Jeza, strah, sram, krivda in vznemirjenost so čustvene napetosti, ki otroku lahko preprečujejo ali otežujejo spanje. Motnja spanja je del otroka, na katero vplivajo tako notranji kot zunanji
3
dejavniki. Otrok ima pravico, da se njegove težave jemlje resno. Pomembno je, da je v trenutku, ko se otrok zbudi, ob njem oseba, ki ji zaupa in ob kateri se počuti varno (Trontelj, 2005).
Ravno zaradi mnogih motenj, ki se lahko pojavijo v povezavi s spanjem, je pomembno, da se vzgojiteljice zavedajo pomembnosti svoje vloge pri načrtovanju počitka s pomočjo smernic iz Kurikuluma.
2.2 Počitek in spanje v Kurikulumu za vrtce
Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, ustvarjen z namenom prinašanja novejših teoretskih pogledov v tradicionalne slovenske vrtce. V Kurikulumu za vrtce je zapisano, da počitek oz. spanje ne sme biti obvezno in strogo določeno. Spanje moramo prilagoditi otrokovim individualnim potrebam in značilnostim dneva (količina časa preživetega zunaj, količina utrudljivih dejavnosti …) (prav tam). Čas spanja in počitka je eden najbolj problematičnih delov otrokovega bivanja v vrtcu, saj se ustaljene navade in postopki odraslih na tem področju zelo počasi spreminjajo (Selič in Batistič Zorec, 2018).
Otrokove potrebe za spanje se spreminjajo glede na njegovo starost, hkrati pa ima vsak otrok različne potrebe za spanje in počitek. Nekateri otroci v vrtec pridejo že ob 6.00, drugi pridejo šele 2 uri kasneje, zato so njihovi ritmi popolnoma različni. Dan v vrtcu je lahko za otroka zelo naporen, saj je ves čas aktivno vključen v dejavnosti in interakcije z drugimi otroki, hkrati pa je v vrtcu veliko bolj samostojen kot doma, zato je počitek v vrtcu zanj pomemben. Otroci le redko prepoznajo, da počitek potrebujejo. V vrtcu je dan tako zanimiv in poln dogajanja, da prisila počivanja pogosto pridobi negativno izkušnjo spanja za otroka (Šepec, 2005).
Pomembno je, da pri načrtovanju počitka upoštevamo individualne potrebe otroka in da otroku omogočamo možnost izbire. Možnost izbire ne pomeni izbire med počitkom ali ne počitkom, temveč izbiro med različnimi vrstami počitka, npr. ali spanje na ležalniku, tiho prebiranje knjige ali kakšna druga oblika sprostitvene dejavnosti. Sprostitvene dejavnosti so v Kurikulumu navedene kot primer dejavnosti na področju gibanja za obe starostni obdobji. Urjenje in občutenje telesa v mirovanju in razlikovanje med telesnim delovanjem in sproščanjem je navedeno kot primer plesne dejavnosti v drugem starostnem obdobju (Bahovec, 1999).
Pomemben faktor pri počitku je prehod s hranjenja ali dejavnosti na počivanje – prehod mora biti postopen in truditi se moramo, da ne hitimo (Bahovec, 1999). Vzgojitelj mora do otroka ustrezno pristopiti in ga spodbuditi k počitku. Prisila spanja lahko otroku da občutek strahu, s
4
pomočjo pozitivnih vzorcev pa otroka pripeljemo do pozitivnega odnosa do dejavnosti počitka.
Otroka lahko za počitek motiviramo s poslušanjem glasbe, s prebiranjem zgodbic, z okrasitvijo igralnice za počitek (svetleče zvezdice na stropu) in s plišastimi igračami (Šepec, 2005).
Težave se lahko pojavljajo pri pričakovanju staršev, saj ti želijo, da otroci v vrtcu spijo. Hkrati se težave pojavijo tudi pri neizkušenih strokovnih delavkah, ki uporabljajo napačne pohvale in graje v povezavi s spanjem, npr. 'o, priden, spal si' ali pa 'ker nisi priden, greš spat'. Izognitev takšnim pohvalam in grajam je nekaj, česar se posameznik nauči z izkušnjami (Železnik, 2005).
Kurikulum se je skozi leta večkrat spremenil, na področju počitka pa ni opaziti večjih sprememb. Čeprav Kurikulum poudarja vlogo otroka in izhajanje iz njega, se ta miselnost nekoliko izgubi, ko pridemo na temo počitka. Stroga določenost in časovna omejenost počitka je morda nekaj, na kar smo v vrtcu navajeni, hkrati pa se bojimo novih izzivov, ki pridejo s fleksibilnim počitkom (Šepec, 2005). Namesto običajnega obveznega počitka na ležalnikih lahko otrokom ponudimo različne sprostitvene dejavnosti. V nadaljevanju bom opisala tehnike sproščanja, ki so s prilagoditvami primerne za izvajanje tudi s predšolskimi otroci.
3 Sprostitvene dejavnosti
3.1 Opredelitev sprostitvenih dejavnosti
Sprostitev je odsotnost napetosti, tako psihične kot fizične. Je ravno nasprotje stresa.
Sprostitvene dejavnosti nam dajo občutek, da smo lažji in da smo pridobili novo energijo (Bizjak, 1996).
Sprostitev je odsotnost stresa, kar pa lahko dosežemo na različne načine. Sprostitev običajno povezujemo s spanjem ali ležanjem, v resnici pa jo lahko dosežemo tudi z gibanjem. Mnogo ljudi sprošča poslušanje glasbe, branje knjige in opazovanje valov, spet druge sprošča tek, ples ali pa plavanje. Aktivnost mora dopuščati prosti tok misli in spodbujati notranjo umirjenost, kar pa ne pomeni nujno tudi telesnega mirovanja (Payne in Donaghy, 2010).
Večina najbolj poznanih sprostitvenih tehnik temelji na vzhodnih kulturah:
− budizem – telesne in dihalne vaje (joga hatha, pranajama (zavestno vodenje dihanja));
− hinduizem – mantre (ponavljajoče se besede, tradicionalno iz verskih spisov);
− lamaizem – mandale (geometrijske risbe);
− sufizem – glasba in ples;
5
− zahodne krščanske tradicije – meditacija kot molitev (Bizjak, 1996).
V zadnjem tisočletju so se na področju sprostitve osredotočali predvsem na nevropsihološko perspektivno sproščanja. Znanstveniki so v 19. stoletju kot sprostitveno tehniko uporabljali hipnozo – pogosto opisana tudi kot 'tehnika uspavanja živcev'. V 20. stoletju sta Jacobson in Shultz predstavila sprostitvene tehnike progresivne mišične sprostitve, ki je temelj današnjih avtogenih treningov. Te tehnike omogočijo sprostitev v razmeroma kratkem času, strokovnjaki pa poudarjajo, da globoko umirjenost in sprostitev lahko dosežemo le z rednim prakticiranjem vaj (Lehrer, Woolfolk in Sime, 2007).
Nekatere sprostitvene tehnike delujejo tako, da zmanjšujejo psihološko vzburjenje, druge pa tako, da zmanjšujejo napetost v mišicah. Poznamo tudi sprostitvene tehnike, ki delujejo tako, da zamotijo misli človeka stran od vira stresa. Vse tehnike vplivajo tako na človekovo telo kot na njegove misli, to pa dosežemo na različne načine. Katero tehniko izberemo, je odvisno od naših značilnosti in tega, zakaj občutimo stres. Človeku, katerega telo je pod stresom zaradi fizičnih naporov, bo bolje služila tehnika psihološkega sproščanja, kot so meditacija in dihalne vaje. Oseba, ki občuti stres in večino dneva preživi v sedečem položaju, pa bo običajno lažje sprostila svoje telo s pomočjo joge. Ključno je, da sprostitvene tehnike vadimo. Sprostitve ne moremo doseči zlahka in hitro, potrebna sta trening in vztrajnost. (Payne in Donaghy, 2010).
Sproščenost je prvinsko in najbolj naravno stanje človeka, ki ga lahko opazimo že pri dojenčku, ki se sprosti med pestovanjem. Pomen sprostitvenih dejavnosti se v današnjem času čedalje povečuje. Sprostitev lahko omogočajo športne dejavnosti, sprehodi, meditacija, branje zgodbic, poslušanje glasbe itd. Otrokom je ta svet sprostitve treba predstaviti na igriv način (Juul, 2017).
V naslednjih poglavjih bom opisala nekaj najbolj pogostih sprostitvenih tehnik, njihove učinke, in kako jih lahko uporabimo v vrtcu.
3.2 Joga
Jogo v različnih kulturah različno dojemamo. V slovarju je definicija besede joga opredeljena kot »praksa, da se z dihalnimi vajami in duševno koncentracijo doseže telesna in duševna uravnovešenost, skladnost« oz. kot »dihalne in telesne vaje za doseganje stanja umirjenosti in razvijanje telesne in duševne skladnosti« (Joga, 2014). Beseda joga v sanskrtu (indijskem jeziku) pomeni zvezo, ki povezuje fizično telo z mentalnimi in duhovnimi pogledi na življenje.
6
Poglobljena joga terja izurjeno telo in duha. Vaje lahko ločimo od tradicionalnega pogleda na jogo in jih izvajamo brez vključevanja religiozne plati (Schmidt, 2008). Joga v indijski tradiciji pomeni telesno, duševno in duhovno sproščanje. Joga, kot jo poznamo mi, je v resnici le en del tega, in sicer telesni del (raztezanje, položaji stabilizacije). Vaje joge niso enake telovadnim vajam. Pri jogi gre za posamezne položaje, ki se izvajajo počasi, z zavestjo in povezano z dihanjem (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Joga ni zgolj raztezanje telesa – če jo izvajamo pravilno in usklajeno z dihanjem, usklajuje delovanje notranjih organov in pripomore k stabilnosti in umirjenosti. Z jogo se naučimo tehnik sproščanja: smo bolj zbrani in imamo jasnejše misli. Joga je v primerjavi z ostalimi oblikami telesne vadbe bolj nežna, ni nastopaška in ni tekmovalna. Cilj vadbe ni lep videz poze ali popolnost izvedbe, temveč veselje do vadbe (Schmidt, 2008). Jogo je najbolje izvajati v mirni sobi, v kateri je svež zrak. Priporočena je uporaba podloge za jogo, oblečeni pa moramo biti v udobna oblačila. Stopala naj bodo bosa. Priporočljivo je, da vadimo na prazen želodec, da si vzamemo čas in da med vajo ne pijemo. Po vadbi lahko sledi nežna masaža in meditacija (Rama, 2010).
Z manjšimi prilagoditvami lahko jogo izvajamo tudi z najmlajšimi otroki.
3.2.1 Joga za predšolske otroke
Otroci med 2. in 5. letom starosti se učijo s pomočjo raziskovanja, poskusov, imitacije in igre.
Tudi jogo jih učimo z metodo igre. Joga položaje moramo v tej fazi povezovati z zvoki, gibanji in igro. Uporabimo lahko joga igre, kartice in zgodbe. Od šestega do desetega leta lahko otrok položaje zadrži dlje, zato se lahko poslužujemo tudi položajev, ki zahtevajo ravnotežje. Med 11. in 14. letom otroci začnejo razumevati globlji pomen joge in meditacije (Rama, 2010).
Potek joga vadbe naj na začetku traja le 5 minut, s časom pa lahko otroke navadimo na daljše vadbe. Vadbo lahko začnemo z ogrevanjem ali miselno pripravo, sledi osrednji del vadbe, na koncu pa izvedemo kratko meditacijo ali masažo. Ogrevanje telesa pred jogo ni obvezno, je pa dober način za telesno in mentalno pripravo otroka na vadbo. Dobro je, da nežno zavrtimo glavo, ramena in da zibamo roke in noge naprej in nazaj, da prebudimo telo. Ideja za zabavnejše ogrevanje telesa je igra lutk. Otroci se pretvarjajo, da so lutke, vzgojitelj pa jih premika oziroma jim govori, kaj početi (poglej levo, poglej desno, dvigni roko visoko v zrak …). Na podoben način lahko otroke motiviramo z vprašanji, kot so: kako visoko lahko dvigneš svoje roke, ali
7
lahko stojiš na eni nogi, ali se lahko stisneš v malo kroglico … Lahko se tudi igramo igro dreves, ki plešejo v vetru. Otroci svoje roke dvignejo visoko nad glavo in z nežnim zibanjem naprej, nazaj, levo in desno počasi prebujajo svoje telo (Rama, 2010).
Osrednji del vadbe joge z najmlajšimi najlažje izvajamo s pomočjo joga zgodb. V zgodbo vključimo živali in objekte, ki jih lahko ponazorimo z joga položaji (Rama, 2010). Izberemo položaje, ki so lažje izvedljivi in ki jih otroci lahko povežejo s konkretnimi oblikami. Tako so najbolj pogosti položaji v otroški jogi drevo, mačka, most, pes, stol in sveča (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Da so joga aktivnosti raznolike in zabavne, lahko uporabljamo različne pripomočke. Pomagamo si lahko z joga karticami, ki jih, obrnjene navzdol, položimo pred otroke, nato vsak otrok izbere eno kartico in vsi rekreirajo položaj na njej. Ko otroci poznajo več položajev, se lahko igrajo tudi pantomimo. Eden od otrok se postavi v sredino in izvede joga položaj, prvi, ki ugane ime položaja, lahko pokaže naslednjega. Zabaven način je tudi izvajanje položajev v dvojicah ali v skupini (npr. položaj dvojnega stola, gore …). Iz joga položajev lahko ustvarimo tudi sekvenco gibov oziroma koreografijo na pesmi. Z malo starejšimi otroki lahko poskusimo tudi ustvariti nove joga položaje. Otroke lahko naučimo pozdrav soncu in ga izvajamo vsak dan enako.
Sčasoma lahko pozdrav vodijo tudi otroci (Rama, 2010).
3.2.2 Učinki joge za predšolske otroke
Pozitivni učinki joge se kažejo na telesu, umu, čustvih in v volji otroka. Na področju telesa opažajo uravnovešenje hormonov, izboljšanje gibljivosti in splošne telesne zmogljivosti, izboljšanje delovanja imunskega sistema, izboljšanje telesne drže in razvijanje vseh telesnih sistemov (mišični, živčni, dihalni, prebavni in izločevalni) (Rama, 2010). Joga izboljšuje moč in gibljivost otroka, prispeva k delovanju dihalnega sistema in ohranja prožnost hrbtenice (Kramer, 2018).
Z izvajanjem joge otrok gradi koordinacijo in ravnotežje, ozavešča okolico in se uči zavedanja lastnega telesa. Otrok z vadbo razvija samodisciplino in nadzor nad svojim telesom (Kramer, 2018).
Joga pomaga otroku pri spoznavanju lastnega telesa in pri ohranjanju gibčnosti (Schmidt, 2008). Na področju uma joga dokazano pomirja misli, razvija kreativnost, prebudi zmožnost poslušanj, izboljša funkcioniranje možganov ter izboljša koncentracijo in spomin. Nežna joga
8
lahko začasno zmanjša hiperaktivnost telesa in misli. Umirjen živčni sistem privede do umirjenih misli. Vadba joge izboljša koncentracijo in stimulira možgane za delo. Na področju čustev joga nudi sproščanje stresa, uravnovešenje čustev, poveča motivacijo in odločnost, spodbuja samozavest in izboljša zmožnost občutenja misli in čustev. Na področju otrokove volje se spremembe kažejo predvsem v tem, da joga otroka nauči poti do notranjega miru in veselja ter asistira otroku pri raziskovanju sveta z nežnostjo (Rama, 2010).
Joga znanstveno dokazano pripomore k zdravju človeka, lahko zmanjšuje simptome astme, uravnovesi krvni pritisk, izboljša delovanje notranjih organov in zmanjša glavobole. Joga položaji pozitivno vplivajo na delovanje možganov, srca, mišic in spodbujajo pretok krvi po celem telesu. Običajno so telovadbe utrujajoče, joga pa telo prebudi in napolni z energijo. Joga položaji stimulirajo pozitivne senzacije v možganih in povezujejo delovanje leve in desne hemisfere. Vaje, ki vključujejo sukanje telesa, stimulirajo živčni sistem, ki izhaja iz hrbtenjače.
Poze, ki so invertirane, delujejo na centralni živčni sistem (prav tam).
Joga spodbuja sočutje in spoštovanje vseh živih bitij. Otroka uči sprejemanja samega sebe in svojih pomanjkljivosti, poveča njegovo čustveno moč, samozavedanje in gradi pozitivno samopodobo (Kramer, 2018).
Zadrževanje joga položajev za kratek čas povzroči prekinitev toka krvi v določenih delih telesa.
Ko položaj izpustimo, pa se ta del telesa znova prekrvavi in obnovi. Položaji, pri katerih je telo obrnjeno na glavo, so še posebej učinkoviti za prekrvavitev in omogočijo drenažo krvi iz spodnjih okončin. Ko se postavimo nazaj na noge, se te spet prekrvavijo in delujejo bolje. Joga pomaga preprečiti posledice ponavljajočih se mišičnih navad. Z vajo joge mišice raztezamo in sprostimo, kar jih podaljša in utrdi. Joga vadba izboljša tudi zmožnost prebavljanja in zmanjšuje težave s kožo (Rama, 2010).
3.3 Avtogeni trening
Avtogeni trening je ena od metod usmerjene sprostitve, ki jo s prilagoditvami lahko uporabljamo tudi pri otrocih različnih starosti. Avtor te metode je Johannes Heinrich Shultz, ki je bil po poklicu psihiater. Ukvarjal se je s hipnozo in iz nje izpeljal metodo sprostitve, pri kateri človek sam načrtno vodi sproščanje. Takemu sproščanju rečemo avtosugestivno. Z avtogenim treningom se naučimo preklopiti iz stanja napetosti v prehodno stanje med budnostjo in
9
spanjem. V tem vmesnem stanju se zmanjša stopnja naše zavesti, dihanje in pulz se umirita in zmanjša se mišična napetost (Uranjek, 1995).
Avtogeni trening posamezniku omogoča, da se lahko kjerkoli in kadarkoli samostojno sprosti.
Trening poteka tako, da vadeči z gesli iz različnih sklopov usmerja svoje misli in telo k sprostitvi. Z avtogenim treningom lahko omogočimo vplivanje lastne volje na živčni sistem in nekatere organske funkcije. S svojimi mislimi oziroma z usmerjanjem teh lahko umirimo bitje svojega srca in hitrost svojega dihanja. S treningom lahko bolje spoznamo naše telo, vzpostavimo koncentracijo in umirjenost, sprostimo mišice in razvijamo čutna zaznavanja. Tak način sprostitve je odlična pot za spoznavanje samega sebe (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Z avtogenim treningom odstranimo zunanje dražljaje (zunanji hrup) in se poglobimo vase.
Običajno se svet osredotoča na zunanje dražljaje, predvsem materialne, zato je osredotočanje na notranjost lahko nekaj zelo novega za posameznika. S poglabljanjem vase dosežemo tudi manjši vpliv zunanjih dražljajev na lastno delovanje (Uranjek, 1995).
Vaje potekajo v sedečem ali ležečem položaju, oči pa so zaprte. Pomembno je, da je v prostoru tišina, da nekoliko zastremo svetlobo in da se na dejavnost z vadečimi predhodno miselno pripravimo. Po metodi Schultza je pomembno, da pred treningom poteka uvodno predavanje, s katerim se vadeči zave smisla in namena vaje, ki sledi. To je pri odraslih zelo pomembno, saj avtogeni trening usmerjamo z lastnimi misli, zato je miselna priprava ključnega pomena (Uranjek, 1995).
Avtogeni trening sestavlja 8 sklopov izrekov ali manter (Shultz po Wilmes Mielenhausen, 1999):
1. Priprava – 'miren/sproščen sem'.
2. Teža – 'moja roka/noga je težka'.
3. Toplota – 'moja roka/noga je topla'.
4. Doživljanje srca – 'srce mi bije mirno, enakomerno'.
5. Dihalna vaja – 'dihanje je mirno in enakomerno'.
6. Vaja za sončni splet – 'trebuh je valujoče topel'.
7. Doživljanje glave – 'čelo je prijetno hladno'.
8. Sproščanje obraza – 'obraz je sproščen in brez napetosti'.
10
Po treningu je pomembno tudi postopno vračanje v vsakdan. V mišice povrnemo napetost tako, da narahlo pomigamo s prsti, z nogami, zazibamo glavo levo in desno ter globoko dihamo. Nato odpremo oči in se počasi usedemo (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Ko avtogeni trening izvajamo z otroki, dobijo drugačen pogled na svoje telo – izkusijo in zavejo se ga na drugačen, bolj intenziven način. Otroci začnejo prepoznavati telesne občutke, kot so bitje srca, dihanje, toplota in teža telesa. Po treningih se z otroki pogovorimo o občutkih, ki se pojavljajo med izvajanjem vaj, in tako spodbujamo izražanje in sprejemanje čustev in občutkov (Uranjek, 1995).
Za izvajanje avtogenega treninga s predšolskimi otroki je treba način izvajanja prilagoditi.
3.3.1 Uporaba avtogenih treningov za predšolske otroke
Avtogeni trening za otroke se ne razlikuje veliko od vaj za odrasle. Dobro jih je uporabiti v povezavi z domišljijskim potovanjem, nato pa postopoma prehajamo na osnovnejše vaje, podobne tistim za odrasle. Ko so otroci mlajši, odrasli nanje lahko zelo pomembno vplivamo.
Starejši kot so, večji vpliv imajo njihovi vrstniki in oni sami. Pomembno je, da otroka v zgodnjih letih naučimo sproščanja, da ga kasneje lahko izvaja sam (Sabati Šuster, 2008).
Avtogeni trening je za otroke še posebej primeren, ker imajo več domišljije kot odrasli in so bolj odprti za doživljanje. Avtogeni trening je manj primeren za otroke in posameznike, ki trpijo za depresijo, so zelo pasivni ali pa so hiperaktivni. Zanje je bolj priporočljiva kakšna druga oblika sprostitve. Z avtogenimi treningi lahko začnemo pri štirih letih, takrat otrok to dojema kot igro. Otrok je po 10. letu že sposoben samostojnega treninga (prav tam).
V osnovni šoli lahko otroke naučimo uporabljati gesla, kot jih je oblikoval avtor te teorije. Gesla si otrok zapomni in jih nato samostojno ponavlja tudi doma. Gesla so kot neke mantre, ki si jih otrok ponavlja med sproščanjem. Združena so v različne sklope. Prvi sklop vaj je umiritev, geslo pa npr. hrup je nepomemben, sem čisto miren. Drugi sklop vaj je teža, geslo pa npr. desna roka je težka, leva noga je težka. Tretji sklop vaj imenujemo toplota, geslo pa je npr. desna roka je topla, leva noga je topla. Sledi še več različnih sklopov, sčasoma pa otrok (okoli 10. leta) razvije individualno geslo, ki ga vodi med sprostitvijo telesa (Uranjek, 1995).
Z otroki lahko avtogene treninge izvajamo s pomočjo domišljijskih potovanj. V njih določimo podobe, ki sproščajo pozitivna čustva in misli ter na posameznika delujejo sproščujoče. To so lahko podobe prijetnih sprehodov, jasnih zvezdnatih noči in lepih sončnih zahodov. Otroci se
11
zatopijo v zgodbo in hkrati spoznajo vaje prvih dveh sklopov (teža in toplota). Če zgodbo govorimo otrokom, ki jih dobro poznamo, lahko prilagodimo vsebino zgodbe glede na njihove interese in vsakodnevna doživljanja. Obstaja mnogo knjig, v katerih so zapisane zgodbe za domišljijska potovanja za otroke. Če si zgodb ne znamo izmišljevati, je vnaprej napisana zgodba dober pripomoček. Vseeno moramo biti pozorni, da zgodbe beremo počasi in poudarjamo pomembne dele, hkrati pa uporabljamo tudi veliko odmorov. Na začetku naj zgodbe trajajo do 5 minut, saj je otrok toliko časa lažje motiviran. Dlje kot izvajamo te treninge, daljše so lahko zgodbe. Po domišljijskem potovanju se z otrokom pogovorimo o vsebini pripovedovanja, otrok pa lahko svoje doživetje tudi nariše (Sabati Šuster, 2008).
Druga možnost je uporaba pravljic – ta metoda je bolj primerna za uporabo v predšolskem obdobju. Metoda Schultza je za uporabo pri predšolskih otrocih prezahtevna, saj pri tej starosti otroci še nimajo vseh duševnih in telesnih sposobnosti, ki jih avtogeni trening zahteva. Manjka na primer sposobnost otrokove pozornosti, ki je v predšolskem obdobju prekratka, bolj impulzivna kot osredotočena in usmerjena. Otrok šele v drugi polovici četrtega leta lahko sledi besednemu navodilu in izključi zunanje dražljaje. Pomembna je tudi motivacija, saj otrok v tej starosti počne le stvari, ki jih rad počne in mu prinašajo ugodje. Otroci se v predšolskem obdobju radi igrajo, še posebej prevladuje igra vlog. Radi se vživljajo v druge like, zato to izkoristimo pri prilagoditvi avtogenega treninga. Liki, ki so otrokom blizu, so risani junaki in živali. Prilagoditev avtogenega treninga sloni na posnemanju likov, s katerimi se otroci poistovetijo. Pripovedujemo zgodbe, v katerih se junaki sproščajo, otroci pa ob posnemanju tudi sami doživljajo sprostitev. Pomembno je, da se otrok med vajo počuti varno, da jo doživlja kot nekaj prijetnega in da je zanjo motiviran. Pri odraslih vadečih je pomemben del treninga tudi uvodno predavanje, pri otrocih pa gre seveda drugače, saj predavanje o vajah nima smisla.
Za otroke je dovolj že hiter uvod, s katerim vzbudimo motivacijo za vajo. Nato pripovedujemo pravljico, v kateri mora biti dramatičen element, da otroci občutijo rahlo napetost, ki se nato razreši (Uranjek, 1995).
Primer pravljice iz knjige – 'Sedaj bomo vsi medvedki in se bomo igrali. Tisti, ki lahko dela vse to, kar dela medved, se bo počutil prav tako prijetno, kot medvedek v zgodbi. Ste vsi za, da poskusimo? No, pa začnimo. Majhen medvedek s črnim nosom je cel dan pomagal svojim staršem v gozdu, celo poletje so delali in pripravljali brlog za zimo. Danes je naš medvedek zelo utrujen, noge in roke ga tako bolijo, da komaj hodi. Ampak ne sme počivati, ker mora paziti na svojega bratca, dokler mama ne pride domov. Medvedek čaka in čaka, mame pa še vedno ni. Mama končno pride, in medvedek si lahko odpočije. Uleže se na travo in zapre oči. Iztegne
12
roke in noge, tako da so čisto mehke. Postane čisto miren in počuti se dobro. Nenadoma začuti, kako mu roka postaja težka. Vedno težja je in zdi se mu, kot da se bo pogreznila v zemljo. Vedno bolj je mehka in težka. (Enako se zgodi z drugo roko in z obema nogama.) Medvedku je zelo prijetno. Sliši, kako zunaj pihlja veter, njegova roka pa postaja topla. Topla je, kot bi jo obsijalo sonce in jo dobro ogrelo. (Žarki obsijejo še drugo roko in obe nogi.) Medvedku je toplo in počuti se prijetno, mirno. Ne da se mu nič početi. Kar ležal bi in poslušal tišino (kratka tiha pavza). Sedaj bomo spet otroci, iztegnemo noge in globoko vdihnemo, odpremo oči in sedemo (Uranjek, 1995).
Poskusi kažejo, da avtogene treninge na tak način lahko izvajamo od 5. leta naprej. Otroci se pri tej starosti ob dejavnosti zares sprostijo, nekateri celo zaspijo. Normalno je, da kakšen otrok ne želi sodelovati ali je nemiren. Takega otroka zaposlimo z drugo dejavnostjo v drugem prostoru (Uranjek, 1995).
Pomembno je, da se zavedamo, da je prisila vedno zastrašujoča za otroke. Otroka tudi pri sprostitvenih dejavnostih ne silimo, ne kritiziramo, ampak ga spodbujamo s pohvalami in pozornostjo ter spoštujemo njegovo zasebnost – če želi vaditi sam, mu to omogočimo (Sabati Šuster, 2008).
Na koncu treninga moramo otroka počasi privesti nazaj v realnost. Najprej ga spodbudimo, da v rokah oblikuje pesti, globoko vdihne in izdihne skozi nos, nato odpre oči. Tako v njem po treningu ne obstane občutek teže (prav tam).
3.3.2 Učinki avtogenega treninga za predšolske otroke
Avtogeni trening je metoda sproščanja, ki je v osrednji Evropi najbolj poznana, verjetno tudi zato, ker je njen učinek znanstveno dokazan in ker ozadje te metode ni religiozno. Nastalo je že več kot 8000 raziskav, ki dokazujejo uspehe avtogenega treninga pri zdravljenju astme, motenj delovanja želodca, motenj spanja, depresije, visokega tlaka itd. Učinek treningov so merili v umiritvi dihanja, srčnega utripa in zrahljanju mišic (Sabati Šuster, 2008).
Učinek sprostitve je notranja umiritev, dolgotrajno pa lahko tehnike sproščanja dosežejo povečanje naše pozornosti in zbranosti, posledično se izboljša človekova storilnost. Človek samega sebe bolje pozna in se bolje kontrolira, zato se lažje usmerja k dejavnostim (Uranjek, 1995).
13
Otroci, ki obvladajo avtogeni trening, imajo pogosto boljše predstave svojih želja in občutkov.
S treningom se naučijo vrednotiti svoje občutke in moči, manjkrat so prestrašeni. Naučijo se ceniti samega sebe in vzpostavijo zdravo samovrednotenje. Kar se otroci v mladosti naučijo, lahko uporabljajo celo življenje (Sabati Šuster, 2008).
Raziskava s 50 otroki, starimi od 6 do 15 let, narejena v Nemčiji leta 2003, je želela raziskati učinkovitost avtogene relaksacije v obdobju treh mesecev. Pred vključevanjem avtogenih treningov so zabeležili otrokovo obnašanje, psihosomatske motnje in nivo stresa. Enako so storili po treh mesecih vključevanja treningov v otrokov vsakdan. Rezultati so pokazali zmanjšanje simptomov stresa pri otrocih, ki so izvajali treninge, v primerjavi s kontrolno skupino otrok, ki treningov niso izvajali. Poročilo je pokazalo klinično pomembne učinke pri zmanjšanju stresa. Več kot polovica staršev otrok (55 %) je poročala o delnem doseganju cilja, 30 % staršev pa o popolnem doseganju cilja. Trening avtogene sprostitve so v tej raziskavi označili kot učinkovito metodo za otroke in mladostnike (Goldbeck in Schmid, 2003).
3.4 Meditacija
Meditácija je globoko premišljevanje, razmišljanje (Meditacija, 2014). Meditacija je stanje budnega notranjega počitka. Doživimo jo lahko v vsakodnevnem življenju, ko nekaj delamo s popolno zavestjo in smo tako osredotočeni, da bivamo le v sedanjem trenutku (Wilmes Mielenhausen, 1999). 'Meditari' v indijskem svetu pomeni 'iti v sredino', v latinščini pa 'meditare' pomeni 'razmišljati'. Meditacijo nekateri dojemajo kot notranjo tišino, drugi kot videnje, spet tretji jo razumejo kot molitev. Današnje dojemanje meditacije je opisano kot usmerjenost v svojo notranjost, ki jo lahko dosežemo z različnimi vajami (Bizjak, 1996).
Meditacija pomeni tudi globoko duhovno ali pa miselno premišljevanje oziroma opazovanje samega sebe. Meditacijo so v starih verah uporabljali v svojih obredih, v budizmu pa je meditacija način telesne in duhovne vaje, ki pomaga razumevati bistvo vere. Meditacija je orodje osebne duhovne rasti, je iskanje resničnosti znotraj sebe, v nasprotju z običajnim iskanjem resnice v zunanjem svetu. Meditacija je ena od osnovnih smeri joge, ki vodi posameznika k samorazvoju. Meditacija pa ni nujno vedno povezana z jogo, v zahodnem svetu je bila celo pogosteje povezana z vero. V zahodni kulturi velja, da ko človek neha rasti navzven, fizično, bi moral začeti rasti duhovno, navznoter (Bizjak, 1996).
Za začetnika je tiho sedeti z zaprtimi očmi in misliti na nič zelo zahtevno, čeprav je to zelo naravna stvar. To počnemo vsak dan, ko se zbujamo in preden zaspimo – naše telo je takrat v
14
zavestnem sproščenem stanju alfa. Meditacijo ločimo na tri stopnje. Prva je koncentracija, v kateri se osredotočimo na dihanje in se umirimo. Druga stopnja je meditacija, v kateri izklopimo svojih pet čutov, a se še vedno zavedamo prisotnosti lastne zavesti. Tretja stopnja se imenuje kontemplacija – to je poglobljena meditacija, pri kateri se izgublja meja med objektom in subjektom in se vse združi v eno zavest (Bizjak, 1996).
Pri meditaciji je zelo pogosto izgovarjanje zloga 'om'. Om v budizmu in hinduizmu velja za zlog z zdravilno močjo. Med meditacijo ga izvajamo tako, da ob izdihu z ustnicami oblikujemo obliko črke O in nežno, enakomerno izpustimo tudi zvok O. Zven se razširi po celem prostoru, ob zaključku izdiha pa zven O preide v M. Vajo večkrat ponovimo, tako da se izmenjujeta zven in tišina (Wilmes Mielenhausen, 1999). Cilj, ki ga želimo doseči z meditacijo, je izboljšanje in očiščenje samega sebe. Bistvo meditacije je, da z njo spoznamo samega sebe (Bizjak, 1996).
Vsak peti otrok ima težave s stresom. Otroke moramo naučiti vzpostavljati ravnovesje in jim pokazati pot do notranjega miru, saj tako lažje in bolje živijo (Brown, 2019). Na Vzhodu je značilno, da posameznik meditira dvakrat na dan – ob sončnem vzhodu in nato še ob zahodu.
V šoli lahko meditiramo na začetku pouka, z nekajminutno tišino ali poslušanjem nežne glasbe.
Daljše meditacije lahko izvajamo v telovadnici in pri izbirnih vsebinah, ko so otroci starejši (Bizjak, 1996).
3.4.1 Uporaba meditacije v predšolskem obdobju
Otroci znajo meditirati – to opazimo v njihovi poglobljeni igri. Takrat so tako vživeti v svoj notranji svet, da ne slišijo, če jih nekdo pokliče, in ne vidijo, če se kaj dogaja okrog njih (Bizjak, 1996). Otroci sposobnost osredotočenja prinesejo s seboj na svet, ko se rodijo. Če opazujemo otroka pri igri, lahko vidimo, da se za kratek čas popolnoma posveti tej igri, z vsemi čutili in z vsemi deli telesa je vpet le v to, kar počne. Težava se pojavi, ko otroku ponudimo preveč igrač, preveč dražljajev, ki ga zanimajo. Takrat se ne more v celoti posvetiti le eni stvari (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Pri meditaciji za otroke je koristno uporabiti konkretne pripomočke – uporabimo lahko svečo.
Otrok svečo opazuje in pri tem umiri svoje dihanje, saj s premočnim izdihom sveča ugasne. Če je plamen premočan, lahko zapre oči in si gibanje plamena predstavlja. Meditiramo lahko tudi s pomočjo zvoka. Izberemo instrument, ki zveni dolgo in se počasi tiša (npr. triangel, gong,
15
zvočna čaša). Otrok se mora osredotočiti na zvok, in bolj kot je zvok tih, večja koncentracija je potrebna (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Meditiramo lahko tudi s pomočjo druge glasbe in besednega usmerjanja. Relativne tišine se težko navadimo, zato je za začetnike priporočljivo, da meditacijo spremlja umirjena tiha glasba.
V prostoru se uležemo na blazino ali pa sedemo na stol z vzravnanim hrbtom in dvignjeno glavo. Skušamo sprostiti celo telo, od spodnjega dela telesa k zgornjemu. Sproščanje telesa od nog do glave lahko usmerjamo tiho, v mislih, lahko pa to stori vzgojitelj. Ko pridemo do sprostitve vrha telesa, sledi tišina. Normalna tišina ni popolnoma tiha, vsebuje zvoke narave – petje ptic, kapljanje dežja (Bizjak, 1996). Meditacija vodi otrokove raztresene misli s pomočjo pomirjajoče glasbe, vizualizacije, pesmi in manter. Glavni cilj meditacije je, da ustvarimo tiho, mirno okolje, v katerem se otrok lahko sprosti in izkusi mir (Rama, 2010).
Meditacijo lahko izvajamo tudi s pomočjo slik. Uporabimo lahko dela povsem vsakdanjih slikarjev, pomembno pa je, da so slike zaokrožene (okrogle, v obliki lotusa, mandale) in da imajo neko središče. To usmerja naš pogled, nas osredotoči in umiri. Na sliki lahko odkrivamo različne detajle, si ogledujemo vzorce in barve. Pomembno je, da otrok ne sprašujemo, kaj vidijo, kaj slika pomeni in ali je lepa ali grda. Slik ne ocenjujemo, le opazujemo jih (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Meditacijo v vrtcu lahko izvajamo tudi z vodenimi vizualizacijami. Otroke spodbudimo, da se postavijo v krog v stoje. Roke iztegnemo visoko v zrak in vdihnemo, z naslednjim vdihom lahko stopimo na prste. Nato se usedemo in umirimo. Počasi štejemo navzdol od 12 do 0, da se vsak otrok namesti in umiri. Povabimo jih, da zaprejo oči. Nato začnemo s pripovedovanjem vodene vizualizacije. Uporabimo lahko zgodbo o balonu (Vdihnemo globoko skozi nos in nato izdihujemo počasi skozi usta, kot bi napihovali balon, medtem ko vzgojiteljica šteje do 5. Nato spet vdihnemo in ponovimo. Vajo lahko stopnjujemo tako, da otrokom naročimo, da balon začutijo znotraj svojega čela in z izdihovanjem večajo balon v čelu, dokler ni večji kot cela glava.) ali pa npr. fantazijsko sprehajanje po gradu. Pomembno je, da se ob koncu meditacije vrnemo nazaj v realni svet, z otroki se lahko tudi pogovorimo o njihovih občutkih med meditacijo: kako si se počutil, kateri del ti je bil najbolj všeč … (Bizjak, 1996).
Še en primer vodene vizualizacije za meditacijo: otrokom povemo zgodbo o dekletu, ki je rado sedelo pod drevesom v tišini. Deklica je svoje roke vedno položila k sebi v naročje in zaprla oči. Nekega dne je na njene dlani priletela ptica in začela v dlaneh deklice plesti gnezdo. V roke je nosila tanke vejice, in ko je bilo gnezdo narejeno, se je usedla vanj in zapela pesem. Po tej
16
zgodbi lahko otroke spodbudimo, da zaprejo oči in odprejo dlani ter poslušajo, če bo tudi k njim prišla ptička (Rama, 2010).
3.4.2 Učinki meditacije za predšolske otroke
Raziskave učinka meditacije na otroke so manj pogoste kot raziskave na odraslih. Vseeno je znanih že kar nekaj pozitivnih učinkov izvajanja meditacije z otroki (Walton, 2016). Raziskava v letu 2004 je dokazala pozitiven vpliv meditacije na otrokovo koncentracijo. Otroke so vključili v šesttedenski program, v katerem so dvakrat tedensko skupaj s starši izvajali jogo. Po šestih tednih so starši poročali izboljšanje odnosov v družini, boljšo koncentracijo otroka doma in v šoli in boljše vzorce spanja pri otroku (Harrison idr., 2004).
Meditacija pomaga otrokom pri stresnih situacijah, kot so šolski testi, in jim pomaga, da se osredotočijo na nalogo. Vsakodnevno vključevanje polurne meditacije v pouk se je v kalifornijski šoli obrestovalo – otroci so imeli boljše ocene, manj je bilo kršenj pravil in otroci so delovali bolj mirno, veselo. Meditacija pomaga tudi otrokom, ki so v domačem okolju izpostavljeni stresu in travmi. Postopno uvajanje meditacije pomaga otroku, da zmanjša vpliv zunanjih dejavnikov na svoje počutje in se pomiri. Pomembno je, da je vpeljevanje meditacije zares postopno: najprej gibalne vaje, nato dihalne vaje, najkasneje pa meditacija. 'Prazno razmišljanje' ni vedno dobro za travmatizirane otroke, saj lahko travmo še potencira (Walton, 2016).
Raziskave o vplivu meditacije na mentalno zdravje so še v povojih, a so že pokazale, da meditacija otroke sprošča in zmanjšuje napetosti. Meditacija se je pokazala za uspešno v šolah, mentalnih institucijah in drugje, a raziskave konkretne povezave še niso uspele vzpostaviti (Walton, 2016).
Z meditacijo se otrok nauči regulirati svoja čustva, omogoča pa tudi možnost odklopa od realnega sveta. Otrok se hkrati nauči globokega dihanja, kar pozitivno vpliva na splošno zdravje. Vaja meditacije okrepi imunski sistem, znižuje stres in izboljša spanje – dokazano je spanec ob redni meditaciji globlji (Brown, 2019).
Meditacija otrokom pomaga pri samozavedanju in samo reguliranju. Z učenjem procesa meditacije so otroci bolj prisotni v trenutku in se hkrati bolje zavedajo delovanja svojega telesa.
Naučijo se povezati sami s seboj in se znajo bolje umiriti v stresnih situacijah. Ko je otrok jezen ali prestrašen, se zateče k vaji meditacije in svojo težavo reši. Meditacija vzpodbuja tudi socialni
17
razvoj. Z zavedanjem samega sebe otrok bolje razume tudi čustva in počutje drugih otrok, je bolj empatičen (Walton, 2016).
Veliko raziskav je že potrdilo pozitivne učinke meditacije tudi pri otrocih z ADHD. Pozitivne rezultate so opazili tudi pri otrocih s tesnobo, depresijo, prehranjevalnimi boleznimi in vedenjskimi motnjami. Meditacija pri teh skupinah otrok izboljša psihološke funkcije, zniža nivo stresa, zniža krvni pritisk in srčni utrip (Just Breathe, 2017).
3.5 Dihalne vaje
Funkcija dihanja je, da telo oskrbuje s kisikom in da odnaša ogljikov dioksid iz njega. Če dihanje za nekaj časa prekinemo, lahko pride do hudih nepopravljivih okvar ali celo smrti.
Dihanje je lastnost, ki skupaj veže vsa živa bitja. Dihalne vaje so terapija, ki jo lahko izvaja prav vsak, ne glede na bolezen, starost in spol. Dihanje je tudi edina človekova aktivnost, ki jo lahko pripeljemo iz nezavedne v zavestno aktivnost (Bizjak, 1996).
Za večino ljudi je dihanje avtomatski proces, ki ga komaj opazimo. To preprosto dejanje vdiha in izdiha pa ima v resnici zelo velik vpliv na naše razpoloženje in telesno stanje. Globoko dihanje že dolgo časa uporabljamo kot sprostitveno tehniko, ki učinkuje tako za odrasle kot za otroke (Breathing exercises for kids, b. d.). Dihalne vaje in osredotočanje na lastni ritem dihanja so velik sklop vaj joge in meditacije. Dihanje v jogi predstavlja most do samega sebe. Z osredotočanjem na dihanje se veliko lažje pomirimo. Otroci že zelo zgodaj znajo zavestno zaznavati svoje dihanje, z nekaj vaje pa na dihanje lahko tudi vplivajo. Pri otrocih je vseeno bolj pomembno, da zgolj zaznavajo lasten ritem dihanja in se ga zavedajo. Zavestno zaznavanje dihanja bo otroku koristilo ne le pri jogi, temveč pri vseh tehnikah sproščanja. Priučen in nenaraven ritem dihanja bi vaji bolj škodil kot koristil. Posebne dihalne vaje so zato bolj primerne za naprednejše učence (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Zahodni svet pri dihanju poudarja vdih, zahodnjaki pa popoln in počasen izdih. Če hočemo izvajati dihalne vaje kar se da pravilno, se moramo naučiti popolnega dihanja. Več vaje potrebujejo ženske, ki ne znajo dihati s prepono (Bizjak, 1996).
Poznamo tri tipe dihanja:
− Preponsko-trebušno dihanje: z zrakom napolnimo spodnji del pljuč, s čimer se prepona zniža in razširi. Trebuh se z vdihom poveča, z izdihom pa se zmanjša. S takim dihanjem masiramo trebušne organe.
18
− Prsno dihanje: dihanje s sredinskim delom pljuč, s takim dihanjem v telo dobimo manj kisika.
− Dihanje z vršički pljuč: dihanje z zgornjim delom pljuč, ki se vidi v dvigu ključnic.
Tako dihanje je značilno za bolnike in za mnoge ženske (Bizjak, 1996).
Eden najpomembnejših delov joge je poudarek na dihanje s prepono med vajami. Pljučni sistem se pri otrocih razvija vse do osmega leta. Joga vaje in druge vrste sprostitve otroku nudijo naravno dihanje in ga navadijo na harmonijo ritma med vdihom in izdihom (Rama, 2010).
Stres pri otroku lahko povzroči, da diha hitro in plitko, iz česar se lahko razvijejo napačne dihalne navade. Namen dihalnih vaj je, da otrokovo dihanje umiri in poglobi (Rama, 2010).
3.5.1 Uporaba dihalnih vaj v predšolskem obdobju
Z otroki lahko dihalne vaje izvajamo na zelo preprost način. Otroka povabimo, da se uleže na hrbet in roke položi na svoj trebuh. Spodbudimo ga, da opazuje, kako se njegove roke na trebuhu spuščajo in dvigajo, ko diha. Enako lahko stori z dlanmi na prsih. Na trebuh ali prsi lahko položimo tudi plišasto igračo, da je dviganje in spuščanje telesa bolj očitno in otroku lažje opazno (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Takemu dihanju rečemo trebušno dihanje oziroma dihanje s prepono. Ko vdihnemo, se trebuh in roke na njem dvignejo, ko izdihnemo, pa se oboje spusti proti tlom. To dihanje lahko vadimo tudi sede ali stoje (Rama, 2010).
Za šolske in predšolske otroke priporočajo, da dihalne vaje ne trajajo več kot 5 minut. Najbolj primeren čas za izvajanje vaj je zjutraj in zvečer, preden jemo. Eno vajo ponovimo od 3-krat do 7-krat, tempo izvajanja pa naj bo sproščen, umirjen, počasen. Dobro je, da smo oblečeni v udobna oblačila, ki nas ne vežejo (Bizjak, 1996).
Nekaj primerov dihalnih vaj za otroke:
− Vdihnemo skozi nos in s čim daljšim izdihom naredimo zvok Ššš, Sss, Fff. Ponovimo petkrat.
− Z vso silo z rokami zamahnemo od ene strani k drugi, kot bi s koso kosili travo, in pri tem izdihujemo s čim daljšim Sss.
19
− Vaja, pri kateri z vsakim izdihom oblikujemo oblike črk. Najprej globoko vdihnemo in z rokami nad glavo naredimo narobe obrnjeno črko A, sledi spust ene roke ob telo, druga oblikuje črko I. Ob naslednjem izdihu pred seboj oblikujemo črko U/O. S tem gibom ponazorimo objem samega sebe in vseh živih bitij.
− Vaja je lahko tudi samo opazovanje lastnega dihanja. To lahko storimo leže, sede ali stoje. Vzgojitelj lahko usmerja vadeče z besedami, kot so diham, vdihnem hladen zrak, izdihnem toplega, vdihnem v dno trebuha … (Bizjak, 1996)
Dihanje lahko vadimo tudi v položaju lutke – v stoječem položaju ob vdihu dvignemo roke nad glavo, ob izdihu pa se prepognemo v pasu in pustimo, da nam roke in glava brez teže bingljajo proti tlom (Rama, 2010).
Dihanje z otroki lahko vadimo in opazujemo tudi s pomočjo vživljanja v živali. Ena od živali, ki jo lahko oponašamo, je čebela – vdihnemo skozi nos in izdihnemo zvok zzz. Vdihujemo lahko tudi hitre, kratke dihe kot zajčki, ki vohajo travo. Lahko oponašamo kačino sikanje z vsakim izdihom. Lahko se tudi pretvarjamo, da napihujemo balon, ali pa ga napihujemo zares.
Lahko tudi navidezno pihamo svečke na torti – s tem vadimo hiter, močan izdih (Rama, 2010).
3.5.2 Učinki dihalnih vaj za predšolske otroke
Dihalne vaje otroku pomagajo sprostiti telo in razbistriti misli. Globoko dihanje znižuje nivo stresa in tesnobe, upočasnjuje srčni utrip in kri okrepi s kisikom (Breathing exercises for kids, b. d.). Globlje kot dihamo, bogatejša je kri s kisikom, kar pozitivno vpliva na delovanje možganov in srca. Kisik tvori snov, imenovano adenozintrifosfat, enostavnejše mu rečemo ATP. Ta snov je življenjsko pomembna energija, ki jo celica potrebuje za opravljanje svojega dela (Bizjak, 1996).
Kisik prečisti kri in pozitivno vpliva na živčevje. Oksidirana kri, živci in organi poživljajo telo in navdihujejo misli. Umetnost dihanja pa lahko otroku pomaga pomiriti tudi misli. Ritem našega dihanja je močno povezan tudi z našimi čustvi – hitro dihanje običajno spremlja razdraženost in napetost, počasno in mirno dihanje pa kaže na mirno stanje (Rama, 2010).
Pozitivni učinki dihalnih vaj so izboljšanje aerobne moči, povečanje inteligence, izostritev čutov in seveda sprostitev. Ritmične dihalne vaje sprostijo telo. Vaje nas najprej sproščajo
20
psihično, posledično pa to sprosti tudi delovanje naših notranjih organov, kar poveča odpornost in pospeši izločitev toksinov iz telesa (Bizjak, 1996).
Raziskave kažejo, da čeprav dihalne vaje zmanjšujejo stres pri večini otrok, se pojavljajo različni učinki pri otrocih s travmatičnimi izkušnjami in pri otrocih z ADHD. Raziskave v prihodnosti se bodo morale osredotočiti na različne učinke dihalnih vaj na otroke z različnimi karakteristikami – hiperaktivni otroci, agresivni otroci, OPP … (Veerman, 2017)
3.6 Masaža
Masaža nam omogoča pogovor preko dotika, brez besed. Z masažo energija prehaja od enega človeka k drugemu. Pri najmlajših otrocih je ravno tipanje glavni način spoznavanja sveta, zato je koža najpomembnejše čutilo. Masaže ne smemo nikoli vsiljevati, saj imajo otroci različne starosti različne potrebe po dotikanju. Pomembno je, da nikoli ne masiramo direktno na hrbtenico, da se med masažo pogovarjamo z otrokom in opazujemo njegove reakcije. Masažo prilagodimo glede na otrokovo občutljivost (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Masiramo lahko z različnimi tehnikami – nežno božanje, polaganje rok, ali pa krepkejše gnetenje, potegovanje in udarci. Pozorni moramo biti tudi na temperaturo svojih rok – priporočljivo je, da jih pred masažo drgnemo ob sebe, da so ogrete (Wilmes Mielenhausen, 1999). Tisti, ki je v vlogi maserja, mora nujno poskrbeti, da je otroku masaža prijetna. Mnogi otroci si ne želijo dotikanja, zato lahko pri masaži uporabljamo različne pripomočke, kot je masažna žoga (Martuccio, 2018).
3.6.1 Uporaba masaže v predšolskem obdobju
Obstaja več masažnih iger, ki jih starši ali vzgojitelji lahko izvajajo z otroki. Na otrokovi roki ali na hrbtu lahko ponazarjamo gibanje živali, otrok pa ugiba, za katero žival gre (miška, ki hitro in rahlo steče; slon, katerega težak korak ponazorimo s pestmi; zajček, ki sonožno skače …). Igramo se lahko tudi igro peke testa – otrokov hrbet je podlaga za testo, ki ga moramo zgnesti, pomokati, razvaljati, narezati, nato pa še pospraviti. Pri masaži otrok je koristno uporabiti tudi žogice. Najbolje je uporabiti ježasto ali tenis žogico, s katero po vratu in ramenih
21
delamo krožne gibe. Stopnjujemo moč pritiskanja in povečujemo območje kroženja (Wilmes Mielenhausen, 1999).
Malo starejše otroke lahko navadimo tudi na masiranje samega sebe, tako da masažo kažemo na sebi, oni pa ponavljajo za nami. Najprej masiramo glavo. Nežno, s konicami prstov masiramo iz notranjosti obrvi proti zunanjosti obraza, nato v enaki smeri zmasiramo čelo in teme. S prsti se nato dotikamo obeh uhljev. Smer nadaljujemo navzdol po stranicah nosu, zatem pod očmi in navzdol po licu. S prsti nato nežno trepljamo predel okoli ustnic, pod brado in navzdol po vratu (Rama, 2010).
Masažo trupa začnemo z rokami na ramah in se premikamo navzdol po roki proti zapestju.
Nežno krožno gnetemo vsak prst in dlan. Ponovimo na drugi strani. Desno roko nato dvignemo pokončno in se z dlanjo skušamo dotakniti hrbta. Z desno roko hrbet masiramo navzgor, z levo pa navzdol. Nato zamenjamo roki. Nežno se božamo po prsnem košu proti srcu z obema rokama, nazadnje pa nežno zmasiramo še trebuh. Noge masiramo navzdol od vrha, čez kolena do gležnjev. Potem skrčimo noge in si zmasiramo stopala z nežnim gnetenjem (Rama, 2010).
Pri najmlajših otrocih lahko masiranje traja najdlje 30 minut, pri šolarjih pa do 45 minut (Martuccio, 2018).
3.6.2 Učinki masaže za predšolske otroke
Pregled literature o pediatrični masaži iz zadnjih desetih let kaže, da ima masaža pozitivne učinke na več pediatričnih stanj, kot so: psihološke težave, agresija, prebavne motnje, motnje mišičnega tonusa, cerebralna paraliza, Downov sindrom, pozitivno pa vpliva tudi na rast in razvoj nedonošenčkov. Pri nedonošenčkih so dokazali, da masaža spodbuja pridobivanje teže in zmanjšuje bolečine. Pozitivni učinki so se pokazali tudi na področju imunskega sistema in splošnega razvoja. Vzrok pozitivnega vpliva masaže na stanje otrok je predvsem v zmanjšanju stresnih hormonov (Field, 2019). Masaža sproščujoče vpliva na kožo, mišice in organe.
Stimulira pretok limfnega sistema, ki prečisti kri (Rama, 2010).
Raziskave na donošenih dojenčkih so pokazale tudi zmanjšanje nivoja bilirubina (nakopičenje tega povzroči zlatenico) že po štirih dneh masiranja. V tem primeru gre predvsem za nežno masažo, ne pa masažo, kot jo poznamo za odrasle. Raziskave kažejo tudi, da z masažno terapijo povečamo delovanje vagusnega živca (glavni živec parasimpatičnega živčevja, ki pomembno uravnava delovanje notranjih organov) (Field, 2019).
22
Masažna terapija je koristna za ljudi vseh starosti, od malčkov in šolarjev pa vse do ostarelih ljudi. Splošne koristi masaže so sprostitev, zmanjšanje mišične napetosti in bolečine v mišicah ter izboljšanje gibljivosti. Masaža pa je še posebej koristna za otroke, ki v današnjem hektičnem tempu življenja pogosto nimajo priložnosti za umiritev in sprostitev. Masaža pri otrocih zmanjšuje nivo stresa, tesnobo, depresijo in kronične bolečine. Še posebej dobro masaža vpliva tudi na otrokov spalni cikel. Masažna terapija hkrati sprošča mišično napetost v vratu in pomaga pri vzpostavljanju zdrave telesne drže, kar je danes še posebej pomembno zaradi sključenosti, do katere prihaja zaradi prekomerne uporabe elektronskih naprav (Martuccio, 2018). V raziskavah so odkrili tudi, da masaža s primernimi olji vpliva še bolje kot suha masaža. Pri najmlajših otrocih naj bi bilo najbolj koristno kokosovo olje (Field, 2019).
Masaža znanstveno dokazano koristno deluje na sprostitev in predvsem spanje pri otrocih z ADHD in s cerebralno paralizo ter pri avtističnih otrocih. Zavedati se moramo, da čeprav je masaža koristna za večino otrok, pa je lahko škodljiva za otroke z vročino, oteklinami, odprtimi ranami in za diabetike (Martuccio, 2018). Žal so študije o učinkih masaže na otrocih še premalo obsežne, da bi lahko bolj podrobno opisali dolgotrajne učinke masažne terapije (Field, 2019).
23
II. EMPIRIČNI DEL
4.1 Namen in cilji
S svojim diplomskim delom sem želela spoznati različne sprostitvene tehnike, spoznati njihove pozitivne učinke na otrokovo delovanje in ugotoviti, kako lahko sprostitvene dejavnosti vključujemo v otrokov vsakdan v vrtcu. V teoretičnem delu sem se osredotočila predvsem na prva dva cilja, v empiričnem delu pa bom skušala prikazati, kako lahko sprostitvene dejavnosti vključimo v vrtec. Svoje raziskovanje sem opravila v neohumanističnem vrtcu Sunrise International, kjer jogo in meditacijo v delo z otroki vključujejo vsakodnevno.
V njihovem programu je podrobneje opisano izvajanje joge. Zapisano je, da njihov program joge razvija otrokove misli in telo hkrati, otroku pa nudi tudi temelje za radost do psihične in fizične telovadbe. Program vključuje uporabo joga kartic, joga položajev, joga zgodb, joga plesa, muder (geste rok), meditacij v obliki vizualizacij in dihalnih vaj. Cilji joga programa so:
okrepitev zavedanja lastnega telesa; povezovanje misli s telesom s pomočjo dihanja in joga položajev; uporabljanje dihanja za pomiritev in raziskovanje povezave med čustvi in gibi (Neo- humanist Educational Program, 2013).
4.2 Raziskovalna vprašanja
V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R1 V kateri starosti otroka je primerno izvajati sprostitvene dejavnosti?
R2 Kakšne razlike se pojavljajo pri izvajanju sprostitvenih dejavnosti glede na spol otroka?
R3 Kako poteka priprava prostora za izvajanje sprostitvene dejavnosti?
R4 Katere tehnike sproščanja so bolj primerne za 1. starostno obdobje in katere za 2. starostno obdobje?
4.3 Metodologija
V empiričnem delu diplomskega dela sem izvedla kvalitativno raziskovalno tehniko s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Opravila sem intervju z dvema vzgojiteljicama v danskem vrtcu in na podlagi njunih odgovorov ugotovila, kako izvajajo sprostitvene dejavnosti v tem vrtcu.
24
Intervjuje sem podkrepila še z opazovanjem izvajanja sprostitvenih dejavnosti v času dveh mesecev.
4.3.1 Instrument za zbiranje podatkov
Temo sprostitvenih dejavnosti sem raziskovala s pomočjo dveh polstrukturiranih intervjujev.
Intervju z vzgojiteljicama sem izvedla s pomočjo devetih ključnih vprašanj, vezanih na temo sprostitvenih dejavnosti, ki sem jih po potrebi podkrepila s podvprašanji. Obema vzgojiteljicama sem vprašanja zastavila, nato pa se je iz odgovora razvil pogovor o temi.
4.3.2 Opis vzorca ter zbiranje in obdelava podatkov
Otroci se v vrtcu delijo na dve skupini: v skupini Sunbears so otroci 1. starostne skupine (od 1.
do 3. leta), v skupini Hummingbirds pa otroci 2. starostne skupine (od 3. do 6. leta). Praktično usposabljanje sem od 14. septembra do 13. novembra 2020 izvajala v obeh skupinah, v vsaki po en mesec. Vsak mesec imata obe skupini temo, na katero navezujejo vse vodene dejavnosti.
Septembra je bila mesečna tema spoznavanje sebe in ostalih ljudi, oktobra smo spoznavali naravo jeseni, novembra pa je bil poudarek na spoznavanju vesolja.
V tem času sem podrobno opazovala in tudi sama izvajala sprostitvene dejavnosti z otroki obeh starostnih skupin. Poleg opazovanja sem opravila še dva intervjuja z vzgojiteljicama, ki sprostitvene dejavnosti z otroki izvajata že vrsto let.
Vzorec vsebuje dve vzgojiteljici, obe zaposleni v danskem neohumanističnem mednarodnem vrtcu Sunrise International Preschool. Vzgojiteljici sta ženskega spola, obe v starostni skupini 30–40 let. Ena od vzgojiteljic je Hrvatica, druga pa je iz Indije.
Intervju z eno vzgojiteljico je potekal med pavzo v vrtcu, drugi intervju pa sem izvedla v stanovanju druge intervjuvanke. Intervjuja sem izvedla v angleščini in ju z dovoljenjem intervjuvank zvočno posnela za lažjo analizo. Zvočne posnetke sem nato dobesedno pretipkala in uredila ter prevedla.
Po zbiranju podatkov je sledila kvalitativna vsebinska analiza. Iz odgovorov sem izbrala pomembnejše enote, ki so se pojavljale v odgovorih obeh intervjuvank, in jih primerjala med seboj.
25
5 Analiza intervjujev in rezultati
S pomočjo odgovorov vzgojiteljic in z opazovanjem sem želela ugotoviti, kako izvajajo sprostitvene dejavnosti v tem vrtcu, kako se dejavnosti razlikujejo glede na starost in spol otroka in kdaj začnejo z uvajanjem sprostitvenih dejavnosti v otrokovo dnevno rutino.
5.1 Čas vključevanja sprostitvenih dejavnosti
Pri prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, v kateri starosti otroka je primerno izvajati sprostitvene dejavnosti. Najprej me je zanimalo, kdaj začnejo vključevati sprostitvene dejavnosti, kot sta joga in meditacija, v otrokovo rutino.
Tabela 1: Čas vključevanja sprostitvenih dejavnosti
Vzgojiteljica A Vzgojiteljica S
Z vpisom v vrtec X
Ko otrok zmore sedeti. X
Ko otrok razume in sledi navodilom. X
Čimprej X X
Vzgojiteljica A pravi, da vsakega otroka začne vključevati v sprostitvene dejavnosti takoj, ko se pridruži skupini. Letos je najmlajši otrok star 1 leto in 6 mesecev in v jutranjem krogu že delno sledi dejavnostim. Poudari, da je pomembno, da je otrok sposoben sedeti, saj tako hkrati sledi navodilom in je sproščen. Jogo in meditacijo začnejo uvajati s pesmijo 'Fold your legs so gaily', ki ji pravijo kar 'joga pesem'. S pomočjo te pesmi tudi najmlajši otroci sledijo gibom in kretnjam in se privajajo na meditacijski sedeči položaj. Če dejavnost joge začnemo pri mlajših otrocih, so učinki vidni veliko hitreje in otroci dejavnost zelo hitro dojemajo kot del dnevne rutine. Vzgojiteljica A pravi, da je začenjanje joge in drugih sprostitvenih dejavnosti pri starejših otrocih težje, saj traja dlje časa, da se otroci sprostijo in zares celovito izvajajo dejavnosti in se v njih popolnoma sprostijo. Tudi strokovnjaki se strinjajo, da je zgodnje vključevanje joge v otrokovo življenje zelo koristno. Otroci v Indiji z jogo in sončnimi salutacijami sicer tradicionalno začnejo pri svojih osmih letih. Po indijski tradiciji naj bi pri osmih letih otrok dovolj dobro razvil pljučni in imunski sistem, hkrati pa do takrat že deloma opusti fantazijsko igro in je zmožen sodelovati v vodenih dejavnostih (Baitmangalkar, 2014).
26
Seveda pa to ne pomeni, da elementov joge in meditacije ne smemo vključevati v otrokov vsakdan že prej.
Vzgojiteljica S je mnenja, da moramo otroka vključevati v sprostitvene dejavnosti čimprej.
Meni, da je otrok okoli dveh let in pol dovolj dojemljiv za razumevanje in sledenje navodilom, hkrati pa lahko sledi glasbi in gibom. Lahko pa elemente sprostitvenih dejavnosti otrokom predstavimo že prej, npr. prikažemo joga položaje, ki so videti kot živali ali drugi za male otroke predstavljivi objekti. To potrjujejo tudi strokovnjaki. Otroci lahko vadijo jogo takoj, ko razumejo navodila. Idealno naj bi se to zgodilo v 4. letu otrokove starosti. Otroci so seveda že prej navdušeni za izvajanje različnih joga položajev, ki predstavljajo živali in naravo, a v predšolskem obdobju jogo izvajamo bolj na igriv in zabaven način in ne toliko kot sredstvo za sprostitev. Pozorni moramo biti tudi na to, katere položaje izvajamo, saj so nekateri (npr.
Padmasana oziroma položaj lotusa) lahko neprimerni za izvajanje z najmlajšimi zaradi stopnje njihovega telesnega razvoja. Joga in ostale sprostitvene dejavnosti so v zgodnjem otroštvu namenjene predvsem spodbujanju otrokovega zavedanja telesa, kar je kasneje pri izvajanju sprostitvenih dejavnosti zelo pomemben temelj (Aditi, 2019).
Tudi sama sem opazila, da so otroke z igro in pesmijo vključevali v meditacijo in jogo takoj, ko so prišli v vrtec. Na začetku so otroci le opazovali, sčasoma pa so sledili vzgojiteljičinim gibom in sodelovali pri dejavnostih.
5.2 Razlike med spoloma
Pri drugem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, ali se sprostitvene dejavnosti razlikujejo glede na otrokove značilnosti. Zanimalo me je tudi, kakšne razlike se pojavljajo pri izvajanju sprostitvenih dejavnosti glede na spol otroka.
Tabela 2: Opažanje razlik med spoloma
Vzgojiteljica A Vzgojiteljica S Razlike so opazne.
Ne opazim razlik. X X
Vzgojiteljica A ne opaža nobenih razlik pri izvajanju sprostitvenih dejavnosti glede na spol, dodaja pa še, da prav tako ne opazi razlik pri izvajanju sprostitvenih dejavnosti glede na
