ČUSTVA

Učenci ob srečanju z živimi živalmi ne reagirajo vedno s pozitivnim pristopom. Večkrat se odzovejo z umikom, ker so doživeli za njih neprijetne dražljaje. Umik je ena od oblik čustvene reakcije na strah in gnus, ki sta zelo pogosto izraženi čustvi pri stiku učencev z živalmi. Ti čustvi pa lahko predstavljata intrapersonalno oviro in vplivata na pouk (Tomažič, 2009). Negativna čustva so posledica predsodkov. Pomembno je, da se učencem omogoči spoznavanje živali in neposreden stik, ki zavre predsodke in vzbudi zanimanje. S tem lažje obvladajo lastno telo in prepoznajo svoja čustva ter premagajo strah ali nelagodje ob stiku z živaljo (Ocepek, 2012).

10 2.2.1 Gnus

Visoka občutljivost na gnus je intrapersonalna ovira, ki lahko učence omejuje pri učenju in vključevanju v aktivnosti, ki vključujejo delo z organskimi materiali. Poleg tega jih ovira pri razvijanju pozitivnega odnosa do okolja in razvijanju interesa na tem področju. Prav tako je učenčeva visoka občutljivost na gnus ovira tudi za učitelja. Ta se zaradi predsodkov učencev (ali lastnih predsodkov) lahko odloči, da ne bo izvedel nekaterih dejavnosti, ki zajemajo delo z materialom oziroma živimi bitji, ki se učencem gnusijo, oziroma učencev ne bo peljal v okolje, v katerem bi bili v stiku z določenimi živalmi in umazanijo (Bixler in Floyd, 1999).

Ko nekdo doživi gnus, lahko občuti fiziološke spremembe, ki lahko vključujejo slabost, slinjenje in zmanjšanje srčnega utripa. Majhni otroci se učijo občutljivosti na gnus že v otroštvu, najpogosteje oziroma najprej od svojih staršev. Reakcija gnusa pri starših pomembno vpliva na razvoj pretiranih strahov pri otrocih (Bixler in Floyd, 1999).

Že odziv staršev, ko otrok pobere kaj iz tal, oblikuje občutljivost na gnus. Primer: nekateri starši negativno reagirajo na otrokovo zanimanje in dotikanje črva in ga hitro odpeljejo v kopalnico, da si umije roke. Na drugi strani pa imamo starše, ki v enaki situaciji otroka spodbujajo k opazovanju črva in ga naučijo, kako rokovati z njim. Otrokom lahko začnejo gnus vzbujati tudi predmeti s podobnimi zaznavnimi značilnostmi. Tako se jim lahko najprej gnusijo samo ščurki, kaj hitro pa jim gnus vzbuja že večina žuželk (Bixler in Floyd, 1999).

Otrokom je treba pomagati in razviti zavest o tem, kako malo živali (mikrobov) je škodljivih za ljudi. Prepričanja otrok, vezana na negativne vidike mikrobov in žuželk, so pogosto pridobljena že v otroštvu (Bixler in Floyd, 1999). Gnus negativno korelira z interesom do živali in slabo vpliva na učenčevo motivacijo (Randler idr., 2013, v Tomažič idr., 2018).

Bixler in Floyd (1999) verjameta, da bi morali imeti učitelji v razredu posebne učne strategije za učinkovito delo z učenci, ki imajo visoko stopnjo gnusa do nekaterih živali.

2.2.2 Strah

Strah je koristno čustvo, ki nas varuje, da se ne izpostavljamo pretirani nevarnosti, in vpliva na naše ravnanje kot reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Ko občutimo strah, se poveča delovanje možganov in krvožilnega sistema. Organizem se pripravi na beg ali boj tako, da v mišice in druge pomembne dele telesa priteče več s kisikom obogatene krvi. Poleg tega pa strah lahko služi tudi kot motivacijsko sredstvo (Ocepek, 2012).

V najširšem pomenu besede lahko strah razumemo kot obrambni mehanizem, ki varuje naš obstoj v vseh situacijah, ki ga ogrožajo. Strah nas opozori, ko se soočamo z nevarnostjo.

Postanemo bolj previdni, izostrimo čutila in usmerimo svojo pozornost. Postanemo tudi bolj napeti in razburjeni, kar pa nam omogoča, da se branimo in zavarujemo (Rezec, 2011).

Pri človeku in živali lahko opazimo podobne refleksne reakcije na strah. Ko žival občuti strah, instinktivno reagira in v nevarnosti zbeži, napade ali otrpne. Človek lahko prav tako beži,

11

napade, otrpne in kriči. Ker pa ima človek razum in lastno voljo, lahko kontrolira strah in z voljo vpliva na svoje reakcije (Rezec, 2011).

Odziva s strahom se lahko človek nauči v vsakem življenjskem obdobju, a se to najpogosteje zgodi v obdobju otroštva. Pri otrocih se intenzivnost, število in vsebina strahov spreminja z razvojem. Otrok med odraščanjem širi svoje okolje in prihaja v stik z vedno več dražljaji, ki so lahko povod za strah. Nekateri strahovi so posledica otrokovih resničnih izkušenj z dražljaji, ki naravno vzbujajo strah, kot so na primer glasni zvoki. Strah pri otrocih je lahko povezan tudi z neprijetnimi situacijami ali dogodki, ki jim je bil otrok priča, na primer ugriz psa lahko povzroči, da se bo otrok bal psov. Strah pa lahko vzbujajo tudi mediji, na primer poslušanje in gledanje risank, televizijskih oddaj, filmov in zgodb z grozljivimi prizori (Marjanovič-Umek, 2020). Otroci lahko strah pridobijo tudi s sprejemanjem stališč svoje okolice in posnemanjem vedenja oseb v otrokovi okolici. Strah lahko nanje prenesejo starši, vzgojitelji, učitelji in drugi … Tudi nevednost je eden od vzrokov strahu, ker strah izziva tisto, o čemer ne vemo dovolj in ne moremo predvideti situacije (Rezec, 2011).

Največ strahov imajo otroci v obdobju zgodnjega otroštva. Z odraščanjem strahovi izginejo ali se zabrišejo, saj ima otrok več izkušenj in spozna pravi pomen predmetov oz. pojavov, ki se jih boji (Marjanovič-Umek, 2020).

2.2.2.1 Funkcije strahu

Strah je neprijetno čustvo, ki ima varovalno in zavorno funkcijo. Varovalna funkcija varuje posameznika pred soočenjem z neznanimi situacijami (v katerih bi se lahko poškodoval ali doživel prevelik stres). Zavorna funkcija pa po nepotrebnem sili posameznika k izogibanju situacijam. S tem mu preprečuje pridobivanje novih izkušenj in spretnosti (Horvat in Magajna, 1987, v Rezec, 2011).

2.2.2.2 Strah pred živalmi

Ob rojstvu otroci še nimajo razvitega strahu do živali, saj ne poznajo resnične nevarnosti.

Strah pridobijo pozneje, in sicer s sprejemanjem stališč iz svoje okolice (Rezec, 2011). Strah pred živalmi je največkrat posledica nekaterih negativnih izkušenj z živalmi (pik ose, ugriz psa, mačja praska itd.). Ker so majhni otroci neizkušeni in boječi, ob takih situacijah izgubijo občutek varnosti.

Poleg negativnih izkušenj pa lahko strah na otroke prenašajo starši, prijatelji, vzgojitelji, učitelji ter drugi, ki velikokrat neutemeljeno opozarjajo na nevarnosti (Bergant in Humar, 1966, v Rezec, 2011). Tako že v otroštvu s posnemanjem prevzamemo določene vzorce vedenja, ki kasneje postanejo naš predsodek, velikokrat neutemeljen.

12 2.2.3 Gnus in strah pred živalmi

Tako gnus kot strah imata podobno funkcionalno vlogo, saj lahko obe čustvi smatramo kot obrambna mehanizma. Strah nas varuje pred fizičnimi poškodbami, medtem ko nas gnus varuje pred okužbami. Več avtorjev je ugotovilo soodvisnost strahu in gnusa, saj ima eno čustvo vlogo zaostritve doživljanja prve (Woody in Teachman, 2000, v Tomažič, 2009).

Mojca Šinkovec je leta 1985 opravila prvo pedagoško raziskavo pri nas, v kateri je raziskovala strah učencev pred živalmi. Raziskava je pokazala, da se učenci najbolj bojijo kač (Šinkovec, 1985, v Tomažič, 2009). Enako so pokazali tudi rezultati nekaterih kasnejših raziskav (Ocepek, 2001, v Ocepek 2012; Tomažič 2011b). V Sloveniji pa so Bajd idr. (2007, v Pogelšek, 2015) raziskali, katerih živali se najbolj bojijo študenti razrednega pouka, bodoči učitelji. Analiza je pokazala, da se, prav tako kakor učenci, najbolj bojijo kač. Živali, ki so se uvrstile visoko na lestvici strahu, so bile tudi: škorpijon, medved in pajki. Kot najbolj gnusne živali pa so določili ščurke, podgane, krastače, pajke, kače, žabe, polže idr. Po ugotovitvah tujih raziskovalcev (Wagler A. in Wagler R., 2015) pa je najbolj nepriljubljena žival med učitelji kuščar. Sledijo ji kača, pajek, podgana, škorpijon, ščurek, žaba, močerad idr.

Nekatere raziskave so pokazale, da se ljudje na velike plenilske živali odzovejo s strahom, do pajkov pa čutijo strah in gnus. Odpor oziroma nenaklonjenost do polžev in plazečih žuželk ljudje čutijo predvsem zaradi občutljivosti na gnus (Matchett in Davey, 1991, v Bixler in Floyd, 1999).

V raziskavi so Askew idr. (2014) želeli dokazati, da se lahko otroci preko opazovanja odraslih in njihovih odzivov naučijo tega, da verjamejo, da so nekatere živali nagnusne in ogrožajoče.

Ugotovili so, da se je strah pred živalmi povečal pri tistih otrocih, ki so žival videli skupaj s slikami izrazov gnusa na obrazu. Otroci so prevzeli čustvene reakcije odraslih preko opazovanja čustev na slikah in razvili strah in gnus do živali, četudi se z njimi še nikoli niso srečali. Zaključili so, da ima gnus pomembno vlogo pri nastanku strahu pred živalmi. Tudi nekatere druge raziskave, ki se osredotočajo na povezavo strahu in gnusa, ugotavljajo, da lahko gnus deluje kot ojačevalni mehanizem na strah in obratno (Sawchuk idr., 2002, v Tomažič, 2009).

2.2.3.1 Model umika zaradi strahu pred boleznijo ali okužbo

Matchett in Davey (1991, v Ocepek, 2012) sta razvila t.i. Model umika zaradi strahu pred boleznijo ali okužbo. V tem modelu se poleg strahu pred fizičnimi poškodbami osredotočijo tudi na strah pred boleznijo ali okužbo. Davey (1992, v Ocepek, 2012) je opisal tri različne poti, zaradi katerih se določene živali uvrstijo med spodbujevalce gnusa in zato postanejo pomembne za strah (ang. fear relevant animals).

Te živali so:

a) Posredno ali neposredno povezane s širjenjem bolezni ali okužbe. Primer: podgane, miši, netopirji, ščurki …

13

b) Po lastnostih podobne primarnemu dražljaju gnusa. Sem uvrščamo sluzaste (ali navidezno sluzaste) živali, kot so: kače, polži, deževniki in žabe.

c) Neupravičeno oziroma naključno povezane z umazanijo, boleznijo ali okužbo.