Stališča in predsodki do živali

Stališča posameznika do organizmov se oblikujejo med odraščanjem. Otroci se z živalmi srečajo že zelo zgodaj. Njihov prvi stik je najpogosteje v okolju, v katerem živijo. Pogosto so to domače živali. Veliko informacij o živalih pridobijo posredno, preko pravljic, knjig in legend, gledanja risank in filmov, itd. S tem oblikujejo stališča le na podlagi efektivnega doživljanja živali (Fon, 2015).

Predsodki do živali so zelo pogosti in vključujejo neupravičene in neutemeljene posplošitve.

Te so povezane z načinom življenja in razmišljanja v določeni skupnosti. Zaradi predsodkov pred živalmi bežimo, jih preganjamo in tudi pobijamo. V naravi pa je zaradi različnih predsodkov storjeno veliko škode (Ocepek, 2012).Verčkovnikova (1995, v Tomažič, 2009) predsodke do živali opredeli kot večinoma negativna čustva in posledično negativen odnos do živali.

Ocepek (2001, v Ocepek, 2012) je z raziskavo o učinkih živali in izbranega modela pouka želel ugotoviti, v kolikšni meri je mogoče z uporabo izbranih živali in modela pouka vplivati na stališča in predsodke učencev z vedenjskimi in osebnostnimi težavami. Otroci so imeli številne napačne predstave o živalih in zato neprimeren odnos do njih. Na koncu so premagali strah in preplavila so jih pozitivna čustva.

V učnem načrtu za naravoslovje in tehniko (4. in 5. razred) je med didaktičnimi priporočili tudi podnaslov »Stališča/odnosi«, kjer je zapisano, da je pri pouku pomembno, da le-ta stalno privzgaja pozitiven odnos do sebe, soljudi in okolja. Omenjene so tudi vrline, ki naj jih krepimo pri pouku. Te vrline so: vedoželjnost, objektivnost, kritičnost, natančnost, sistematičnost in občutljivost, ki jo lahko izkazujejo pri skrbi za živo in neživo okolje (Vodopivec idr., 2011).

16 2.3.3.1 Predsodki do dvoživk (krastača)

Šinkovec (1985, v Tomažič, 2009), Tomažič (2011b) in Kos (2009) so v svojih raziskavah ugotovili, da so učenci dvoživke ocenili kot precej nepriljubljene živali. Več kot polovica otrok je izrazila negativen odnos do žabe, ki je po analizi rezultatov Šinkovca (1985, v Tomažič, 2009) zasedla drugo mesto po nepriljubljenosti, medtem ko je v raziskavi Tomažiča (2011b) izmed 3 dvoživk (zelena žaba, krastača, močerad) najvišjo oceno za gnus dobila krastača, sledili sta zelena žaba in močerad. Omenjene dvoživke učencem vzbujajo v večini gnus in jih uvrščajo v podobno kategorijo kot deževnika, ščurka, pajka. Raziskava je pokazala, da učeni izbranih dvoživk ne dojemajo pozitivno in da strah ni prevladujoče čustvo, ko govorimo o dvoživkah.

V večini opravljenih raziskav (Tomažič 2008, 2011b) so ugotovili, da večina učencev pred raziskavo še ni imela neposrednih izkušenj z dvoživkami. Tisti, ki pa so se z dvoživkami že srečali, so izrazili manj strahu in gnusa do njih ter boljša stališča. Naklonjenost učencev do dvoživk se je povečala, ko so imeli pouk ob prisotnosti dvoživke (Tomažič, 2008, 2011b).

Kos (2009) je v raziskavi ugotavljala, kakšno je poznavanje dvoživk v 3. triletju. Učenci so bili mnenja, da se v šoli učijo dovolj o dvoživkah. Izrazili so pozitivna stališča do varovanja in zaščite dvoživk. Strinjali so se, da je pomembno varovanje dvoživk, gradnja prehodov in prepoved izsuševanja močvirij. Rezultati so pokazali še, da so dekleta nekoliko bolj osveščena glede ogroženosti dvoživk. Poleg tega imajo tudi bolj pozitivna stališča glede njihove zaščite.

Krastača

V Sloveniji živi 19 vrst dvoživk. Vseh 19 vrst je uvrščenih na rdeč seznam ogroženih vrst (Uradni list RS, 82/2002) in zavarovanih z Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, 46/2004, 109/2004, 84/2005). Z uredbo so predpisana tudi pravila ravnanja, varstven režim, ukrepi varstva in smernice za ohranitev habitatov. Uredba dopušča nekatere izjeme v raziskovalne ali izobraževalne namene, ko lahko žival odvzamemo iz narave, pod pogojem, da jo kasneje vrnemo nazaj (Kos, 2009).

Dvoživke ogrožajo predvsem uničevanje njihovih bivališč (izsuševanje in zasipavanje mokrišč), onesnaževanje voda in uporaba kemičnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Prepovedano jih je vznemirjati, loviti, ubijati, zastrupljati in uničevati njihova bivališča (Kos, 2009).

Med dvoživke pri nas spadata tudi dve vrsti krastače, in sicer navadna krastača (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufo viridis) (Tomažič, 2011a; Tomažič in Šorgo, 2017). Učenci poznajo navadno krastačo, ki je razširjena po celotni Sloveniji, ampak ne ločijo med obema vrstama (Kos, 2009).

17 2.3.3.2 Predsodki do mehkužcev (polž)

Otroci se v vsakdanjem življenju večkrat srečajo s polži. Ker velikokrat nimajo priložnosti, da bi se o njih učili in jih podrobno spoznali, lahko to negativno vpliva na njihov odnos. Čamer (2018) je v svoji raziskavi med vrtčevskimi otroki ugotovila, da so otroci že na začetku raziskave imeli pozitiven odnos do polža. Pri dotikanju pa so bili previdni in opaziti je bilo njihovo negotovost. Ko se je opogumil eden izmed dečkov in polža prijel v roke, so ga želeli prijeti tudi ostali. Učenci so odnos do polža zaradi neposredne izkušnje še izboljšali. Naučili so se, kako pravilno rokovati s polžem in kako zanj skrbeti. Pred dejavnostmi niso vedeli, da se polža ne sme dotikati po tipalkah in da morajo biti previdni pri odstranjevanju polža s podlage, da ga ne poškodujejo (Čamer, 2018).

Pogelšek (2015) je v raziskavi ugotovila, da se tretješolci izmed desetih živali (mačka, pajek, želva, kača, pes, žaba, metulj, polž, hrček, paličnjak) najbolj bojijo kač. Drugo mesto glede na izbrane odgovore je zasedel polž, sledili so mu paličnjaki, žabe in pajki. Polže so uvrstili med nezanimive živali, prav tako kot pajke, žabe, metulje in paličnjake. V raziskavo je Pogelšek (2015) vključila tudi izvedbo učne ure za odpravljanje predsodkov. Izmed sedemnajstih učencev polža na začetku ni upalo prijeti devet učencev.

2.3.3.3 Pomen neposredne izkušnje

Pozitiven odnos do živali je pri učencih mogoče doseči z neposrednimi izkušnjami, torej z neposrednim doživljanjem organizmov iz njihovega okolja (Tomažič, 2011a).

Neposredna izkušnja poveča zanimanje in motivacijo za učenje o predstavljenih živalih. To sta v svoji raziskavi potrdila Rezec (2011) in Tomažič idr. (2018). Učenci, ki še niso imeli neposrednega stika s krastačo, so po predstavitvi živali upali krastačo prijeti v roke, zmanjšalo se je tudi število učencev, ki so menili, da je krastača grda oziroma ogabna. Veliki večini učencev se je po predstavitvi krastača celo prikupila in spoznali so, da je prijetna na otip.

Zanimanje za krastačo se je precej povečalo. Pridobljene pozitivne izkušnje bodo lahko učenci prenesli naprej, na družinske člane in sovrstnike (Rezec, 2011).

V raziskavi je Tomažič (2011b) ugotovil, da neposredne izkušnje z živalmi občutno vplivajo na samooceno strahu in gnusa do teh živali. Večina učencev, vključenih v raziskavo, še ni imela neposrednih izkušenj z dvoživkami, a so tisti, ki so se z njimi že srečali, izrazili manj strahu in gnusa do njih. Rezultati te študije so povezani z večjo študijo, v kateri je Tomažič (2008) preverjal, kako neposredna izkušnja učencev vpliva na spremembo njihovega odnosa in znanja o dvoživkah. Tudi pri tej raziskavi so rezultati pokazali, da večina učencev pred raziskavo še ni imela neposrednih izkušenj z izbranimi dvoživkami. Učenci, ki so že imeli stik z obravnavanimi živalmi, so izrazili boljši odnos. V raziskavi so prišli do ugotovitve, da lahko odnos do organizmov pri učencih spremenimo že s kratkotrajno neposredno izkušnjo. Znanje, pridobljeno z neposredno izkušnjo, je trajnejše in zanesljivejše (Tomažič, 2008).

V še eni od kasnejših študij (Tomažič idr., 2018) so ugotovili, da neposredna izkušnja vpliva tudi pri delu s strupenimi živalmi. Učenci, ki so se soočili oziroma srečali z gadom, pajkom in

18

škorpijonom, so izrazili manj gnusa. Rezultati so pokazali, da že kratek neposreden stik s strupenimi živalmi pozitivno vpliva na odnos učencev do teh živali. Poleg tega so bili učenci bolj motivirani za učenje o teh živalih. Tudi Randler idr. (2012) je v svoji raziskavi z različnimi nepriljubljenimi živalmi ugotovil, da z neposrednimi izkušnjami uspešno zmanjšamo gnus pri učencih. Morgan in Gramann (1989, v Tomažič, 2011b) sta ugotovila, da zgolj poglobljeno znanje o kačah še ne izboljša učenčevega odnosa do njih. Šele ob neposrednem stiku učencev s kačami in podanem znanju se je njihov odnos spremenil.

Če učenci ne pridobijo neposrednih izkušenj z živalmi v zgodnjih letih izobraževanja, ostanejo njihova čustva strahu in gnusa močnejša kot čustva otrok, ki so te izkušnje imeli (Tomažič, 2011b). Tomažič (2008) ugotavlja, da tradicionalne metode poučevanja v višjih razredih prispevajo manj k razvoju pozitivnega odnosa kakor izobraževanje, v katerega so vključene žive živali.

Pozitiven neposreden stik z živalmi omogoča, da se lažje soočimo s svojimi predsodki in strahovi. Strah je posledica nepoznavanja, zato se odnos po neposrednem stiku pogosto spremeni. Iz predhodnega odpora, brezbrižnosti, gnusa in nasilja lahko učenci razvijejo odgovoren, spoštljiv in human odnos (Rezec, 2011). Neposredne izkušnje z živalmi imajo dober vpliv na nižanje negativnih čustev učencev, ki jih imajo do živali (Tomažič, 2008;

Prokop idr., 2009). Če učenci dobijo priložnost za vsaj kratko srečanje z živalmi, lahko do njih razvijejo bolj pozitiven odnos (Prokop idr., 2009; Tomažič, 2008).

2.3.3.4 Razlike pri izražanju stališč glede na spol

V različnih raziskavah so omenjene tudi razlike pri izražanju stališč glede na spol. Fantje naj bi izražali manj zanimanja do živali, dekleta pa naj bi izražala večjo naklonjenost do ohranjanja in skrbi za živali (Kos, 2009; Prokop idr., 2016; Frančovičova in Prokop, 2017;

Tomažič 2011a). Neposredne izkušnje so bolj vplivale na dekleta kot na fante (Frančovičova in Prokop, 2017).

2.3.3.5 Odnos do živali in znanje do njih

Stephen R. Kellert je bil eden prvih, ki je preučeval stališča ljudi oziroma njihov odnos do narave (Fon, 2015). Eden najmočnejših dejavnikov, ki po njegovem mnenju vpliva na oblikovanje odnosa, je izobraževanje (v Tomažič, 2009). Razvil je taksonomijo devetih osnovnih vrednot (stališč). Kellertova tipologija vrednot je bila uporabljena za raziskovanje povezave med znanjem in odnosom do živali in narave (Prokop idr., 2009). V tabeli 1 je predstavljenih vseh devet kategorij. Negativistična komponenta je razdeljena na dva tipa, in sicer: nevtralni odnos in negativistični odnos, zato je v spodnji tabeli opisanih 10 kategorij.

19 Tabela 1

Devet kategorij odnosa do živali in narave po Kellertu Dimenzije odnosa Opis

Naturalistična Zanimanje za raziskovanje narave in neposredne izkušnje z živalmi.

Okoljska Skrb za okolje kot celoto, skrb za povezave in odnose med živalmi in njihovim naravnim okoljem.

Humanistična Zanimanje in močna čustvena navezanost in naklonjenost do živali.

Moralistična Glavna je skrb za pravilno ravnanje z živalmi in močno nasprotovanje krutosti do živali ter njihovega izkoriščanja v raziskavah.

Znanstvena Zanimanje za fizične lastnosti in biološko delovanje živali.

Estetska Zanimanje za žival na simbolni in umetniški ravni.

Utilitarna Skrb za praktično in materialno vrednost živali.

Dominionistična Interes za nadzor in nadvlado nad živalmi, običajno v športu.

Negativistična Izogibanje živalim zaradi nenaklonjenosti ali strahu.

Nevtralna Pasiven umik in izogibanje živalim zaradi ravnodušnosti in nezanimanja.

Poleg kategorij odnosov pa je Kellert (1985) raziskoval tudi spreminjanje le-teh. Po njegovem mnenju na odnos do živali vpliva več različnih dejavnikov, kot so: starost, spol, znanje, kraj bivanje, kulturno okolje in posameznikove predhodne izkušnje z živalmi. Izmed naštetih dejavnikov pa ima na oblikovanje ali spremembo odnosa do živali največji vpliv znanje oz.

izobraževanje.

Glede na način dojemanja organizmov je Kellert otroke razdelil v štiri skupine:

1. Starost do 6 let

Pri tej starosti imajo otroci egocentričen odnos do organizmov in strah pred neznanim.

2. Starost 6–9 let

V tej starosti se je najbolje osredotočiti na afektivno področje, predvsem poudarjanje čustvene skrbi in sočutja do živali. To obdobje je začetek spoštovanja avtonomnosti drugih živih bitij.

20 3. Starost 10–12 let

To je obdobje intenzivnega pridobivanja podatkovnega znanja. Dojemanje se iz čustvenega preusmeri na bolj kognitivno razumevanje. Poveča pa se tudi radovednost ter želja po raziskovanju.

4. Starost 13–17 let

Po 13. letu se z učenci pogovarjamo o etičnih vprašanjih, razumevanju ekologije in vlogi živali v njihovih habitatih.