ŽIVALI PRI POUKU/ DELO Z ŽIVIMI ORGANIZMI PRI POUKU

Raziskovalci so ugotovili ugoden vpliv živali na otroke v šoli. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da se je samospoštovanje otrok dvignilo že po osmih mesecih prisotnosti živali v učilnici.

Poleg samospoštovanja pa živali vplivajo tudi na sposobnost empatije, na razvoj otrokovega zaznavanja, razumevanja okolice in čutenja, olajšajo stisko ob izgubi ljubljene osebe, izboljšajo emocionalno zdravje ... Imajo pa tudi pozitiven vpliv na razvoj govora pri otroku (Ocepek, 2012).

Tudi učitelji poročajo o ugodnih učinkih, ki so jih opazili po tem, ko so v razred prinesli žival.

Pozitivno so vplivale na nemirne in osamljene učence ter pomagale krepiti medosebne odnose in navezovanje stikov. Poleg tega lahko živali pomagajo učencem, ki se težje učijo, saj predstavljajo odlično motivacijo in pripomorejo k boljšim učnim dosežkom. Z učenjem rokovanja z živaljo pa se lahko učenci izboljšajo tudi v motoriki, ki je pomembna pri pisanju, in drugih gibih (Ocepek, 2012).

S tem, ko učencem omogočimo neposreden stik z živaljo, jim damo priložnost, da pri opazovanju vključijo več čutov in tako bolj začutijo žival ter jo boljše zaznajo. Z neposredno izkušnjo sami opazujejo fizične in vedenjske značilnosti živali. Ko pa govorimo o velikih in

22

nevarnih živalih, si lahko le-te učenci ogledajo v živalskem vrtu. Poleg tega lahko obiščejo razne muzeje in si ogledajo razstave (Tomažič, 2011b)

Tomažič (2008) je v raziskavi ugotovil, da so na znanju največ pridobili učenci, ki so pred raziskavo že imeli neposredne izkušnje z živalmi in so bili v času raziskave ponovno deležni pouka z živalmi. Učenci bi se morali v času šolanja že v nižjih razredih srečati s posameznimi skupinami organizmov in se nato z istimi skupinami srečati še v višjih razredih. Če učenci v nižjih razredih niso imeli dovolj neposrednih izkušenj, lahko to z uporabo živali v višjih razredih nadoknadimo (Tomažič, 2008).

Ocepek (2012) je pri svojem poučevanju spoznal, kako zelo dobro lahko živali zaznajo psihofizično stanje človeka. Med predstavitvijo živali se le-ta iz sredine kroga pogosto zateče k tistemu posamezniku, pri katerem se počuti najbolj varna, oziroma k učencu, ki je najbolj miren. Žival zelo dobro zazna naše razpoloženje in namere, zato se ob slutnji nevarnosti hitro umakne. Umakne se tudi, če smo preveč napeti, negativno čustvujemo ali negativno razmišljamo. V takem primeru lahko učencem pokažemo, kako lahko sprostijo mišice in se z pravilnim dihanjem umirijo in sprostijo ter tako vplivajo na to, da se bo žival ustavila tudi pri njih in jim dovolila, da jo božajo oziroma se je dotaknejo.

Učenci se med skrbjo za žival v razredu naučijo odgovornosti in vztrajnosti. Razvijejo vrednote, kot so: skrb, ljubezen, doslednost, natančnost, odgovornost, red … Za uspešno učenje o živalih je pomembno poznavanje in sprejemanje živali z vsemi lastnostmi, ki jih lahko opazujemo in doživljamo (Ocepek, 2012).

2.5.1 Strokovna usposobljenost za vodenje takšnega pouka

Učiteljeva priprava na izvajanje izkustvenega učenja je zelo kompleksa. Imeti mora dovolj strokovnega znanja, spretnosti in fleksibilnosti. Pomembno je tudi ravnovesje med usmerjanjem učencev v načrtovane aktivnosti, zato mora učence dobro poznati. Od tega je odvisna uspešnost zastavljene učne ure (Marentič-Požarnik, 1993, v Pecin-Završan, 2016).

Tomažič (2008) navaja, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali so učitelji in bodoči učitelji usposobljeni za tovrstno delo. Učitelji nosijo odgovornost, da učencem omogočijo takšno učno okolje, v katerem bodo lahko pridobili največ na znanju in odnosu.

Pomembno je, da se učitelj neprestano strokovno izpopolnjuje, kar pa ne pomeni samo dobro poznavanje predmetov, ki jih poučuje, ampak tudi poznavanje delovanja duševnosti učencev, zakonitosti učenja, maternega jezika (Ocepek, 2012).

V raziskavi avtoric Korban-Črnjavič in Hus (2009) so učitelji izrazili potrebo po učitelju spremljevalcu, ki bi jim bil na razpolago pri izvajanju izkustvenega učenja v neposrednem okolju. Poleg tega so bili mnenja, da takšen pouk zahteva prilagoditev urnika, ki bi jim dopuščal večurno dejavnost v okolju. Učitelji so izrazili pozitivna stališča do takega načina poučevanja, saj so mnenja, da je učenje zunaj učilnice učinkovitejše, pridobljeno znanje pa

23

trajnejše, učenci so bolj motivirani, poleg tega pa se med učenci in učiteljem oblikuje trdnejša vez (Korban-Črnjavič in Hus, 2009).

Ocepek (2012, str. 124) pravi: »Ugotovil sem, da številni pedagoški delavci dvomijo v svojo usposobljenost in zato učencev ne popeljejo v naravo. Skrbi jih, da v naravi na vprašanja učencev ne bodo znali odgovarjati, zato imajo pouk o naravi v učilnici. Prevladuje opisovanje in `papirnato` poučevanje, v zadnjem času pa je v modi računalnik«. Ker je narava zelo kompleksna in le delno raziskana, meni, da je ta strah pri učiteljih povsem nepotreben.

Dejstvo je, da tudi zelo izobraženi naravoslovci ne znajo odgovoriti na vsa učenčeva vprašanja. Pomembno je učenje na podlagi izkušenj, saj bo učitelj, ki govori iz lastnih izkušenj, bolj čustveno prisoten in bo pri vodenju učencev zato bolj prepričljiv in učinkovit.

Učenci morajo imeti oblikovana pozitivna stališča do narave in organizmov, saj samo znanje ni dovolj. Pozitivna stališča pa oblikujejo z aktivnim delom pri pouku in učenjem s konkretnimi naravnimi materiali in organizmi. Takšno znanje je kvalitetnejše in trajnejše.

Poleg tega pa so stališča in znanje, ki so pridobljena pri neposrednem delu, pomembna tudi za primerno delovanje posameznika (Ocepek, 2012).

24