Popis akcije Udari – vzemi se nahaja v dokumentaciji Arhiva Republike Slovenije (ARS 1931, MA 213-6_A, 1 - 50). Iz dokumenta Informacija v zvezi s postopkom zoper skupino Barabaš – Gec v Kopru (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 21 - 27), ki ga je republiški podsekretar na sekretariatu za notranje zadeve, Egon Conradi, posredoval Francu Šetincu na centralni komite Zveze komunistov Slovenije (dokument je kodiran kot I.a. – CE – Z – 14/101), je mogoče ugotoviti motive, mehanizme in institucionalni okvir državnega tihotapstva.
Leta 1970 so bila s posebnim odlokom skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS) odobrena izredna tehnična sredstva za modernizacijo službe javne in državne varnosti Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 22). Za uvoz tehničnih sredstev (helikopter, čoln, sredstva za zvezo in ostale operativne potrebe) so bila potrebna finančna sredstva, ki pa z odlokom niso bila zagotovljena. V zvezi s tem se je tedanji republiški sekretar Silvo Gorenc obrnil na zunanjetrgovinsko podjetje Emona. Kot izhaja iz poročila (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 22), je tedanji generalni direktor Emone Gorencu predlagal, da bi RSNZ pridobila devizna sredstva s prodajo cigaret tujih proizvajalcev, ki so se nahajali v konsignacijskem skladišču Emone v Kopru. Celoten posel naj bi izpeljala Emona, medtem ko naj bi RSNZ SRS sodelovala pri nemotenem prihodu in odhodu čolnov italijanskih trgovcev. Posel je zavzemal prodajo 12.000 kartonov cigaret, pri čemer bi RSNZ pridobila 10 ameriških dolarjev po prodanemu kartonu, skupno torej 120.000 ameriških dolarjev.
Upoštevajoč dejstvo, da se RSNZ o preprodaji in varovanju preprodaje cigaret ni mogel sam odločati (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 21), se je sekretar RSNZ posvetoval s tedanjim predsednikom izvršnega sveta skupščine SRS110 Stanetom Kavčičem. Kavčič se je z načinom pridobivanja deviznih sredstev s preprodajo cigaret v Italijo strinjal pod pogojem, da transakcije ne škodujejo ekonomski koristi SFRJ.
110 Izvršni svet skupščine Socialistične republike Slovenije je bil po institucionalni ureditvi in pristojnostih vlada Socialistične republike Slovenije, torej najvišje republiško izvršilno telo.
Iz začetne konstrukcije posla je razvidno, da je bil glavni cilj pridobitev deviznih sredstev za financiranje tehničnih sredstev in opreme za Službo državne varnosti (SDV), torej za nabavo, ki je bila politično odobrena znotraj formalnih institucij odločanja, in da je transakcija, ki je bila tihotapske narave, bila odobrena pri najvišji izvršilni instituciji SRS. Pri tem je pomembna informacija, da SDV ni mogla sama izpeljati posla, temveč je za to potrebovala eksplicitno neformalno privolitev sicer vrha formalne institucije.
Na osnovi dovoljenja je po podatkih iz dokumentacije (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 22 - 23) prišlo do operativnega sestanka ali konec maja ali pa na začetku junija v Kopru. Sestanka so se udeležili Anton Stipanič, namestnik republiškega sekretarja (SDV), Franc Nebec (Emona) in Ciril Čehovin (upravnik carine Koper). Na tem sestanku je bila določena operativna mikro shema tihotapljenja cigaret. Koprski CSDV je seznanil načelnika Uprave javne varnosti Viktorja Bajca, da med 18. in 20. uro ne odreja čolna milice111 na odsek Solin pri Sečovljah. S tem ko je milica opustila kontrolo, je tudi omogočila izvedbo tihotapskega posla in zagotovila konspiracijo tihotapskega kanala ter celotnega posla.
Posel je potekal do 31. decembra 1971, prodanih je bilo 11.619 kartonov cigaret, RSNZ pa je iz naslova posla pridobil 72.350.500 italijanskih lir. Podjetje Emona je s prodajo pridobilo 72.500.000 italijanskih lir. Ker so bila sredstva za nakup tehnične opreme za potrebe RSNZ kasneje zagotovljena iz zveznega, torej jugoslovanskega proračuna, torej pridobljena po uradnem mehanizmu, so bila sredstva, pridobljena s tihotapstvom cigaret, položena v specialni fond službe državne varnosti, s katerim je razpolagal republiški sekretar (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 23).
Narava tega specialnega fonda SDV v pridobljeni dokumentaciji ni izpričana, niti kako se je ta fond oblikoval ali upravljal v relaciji do formalnih in neformalnih institucij. Je pa ključno, da je prvič neposredno s strani RSNZ izpričano, da je tak fond obstajal in da je bilo upravljanje z njim v celoti vezano na republiškega sekretarja.
Ker je pri tihotapstvu cigaret iz konsignacijskega skladišča Emone za potrebe SDV prišlo do suma, da so se na operativni ravni s poslom okoristili oziroma pridobili protizakonito premoženjsko korist, je bila sprožena policijska preiskava (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 24 - 26).
Ta je najdlje trajala v zvezi z vodjo konsignacijskega skladišča Krešimirja Barbaša in njegovega pomočnika Jožeta Geca (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 24). Zaradi te preiskave je na voljo še nekaj dodatnih informacij, ki kažejo na to, kako je tihotapljenje potekalo. Na italijanski strani je bila ključna oseba Mario Suban, lastnik tržaškega podjetja Commerce Contact, ki je bil sodelavec slovenske SDV in je bil v preteklosti že udeležen v poslih državnega tihotapstva (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 24). Na slovenski strani pa je bil Italijan Eugenio Chiesa (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 24), ki je v Jugoslavijo zbežal zaradi povezanosti z italijanskimi združbami organiziranega kriminala in tihotapstva. Končni kupci so bili neidentificirani italijanski državljani, znani zgolj pod psevdonimi Natale, Rossi, Cinenu in Giagio. Pregled deviznih in carinskih inšpektorjev je pokazal, da so bile cigarete iz konsignacije knjižene na ladjo Gepard, ki pa ni bila registrirana v Luki Koper. Za to ladjo je bila prirejena tudi celotna carinska dokumentacija. To pomeni, da so fiktivno knjižili na neobstoječo ladjo celoten predmet tihotapskega posla.
Iz dokumenta uprave SDV Koper (ARS 1931, OD Chiesa Eugenio 15078, 12-13), ki se nahaja v osebnem dosjeju Gina Chiese lahko dodatno rekonstruiramo, kako je potekalo tihotapstvo med SDV in italijanskimi preprodajalci. Chiesa je upravljal s sodobnim čolnom, imenovanim
111 Policije.
Kondor 1000, ki je bil zasidran v kanalu reke Dragonja ob pomolu podjetja Droga112 (Chiesa je imel posebno dovoljenje za parkiranje čolna, ki mu ga je izdal direktor podjetja Droga). Iz poročila (ARS 1931, OD Chiesa Eugenio 15078, 12) izvemo, da je bil čoln »tehnično zelo izpopolnjeno in sposobno plovilo, opremljeno z radarjem, UKV-postajo večjega dometa in da je bila notranjost urejena tako, da je bil ves razpoložljivi prostor namenjen za prevoz blaga oz.
kot skladišče. Jahta kljub zunanjemu videzu znotraj ni adekvatno opremljena, očitno je, da so odstranjeni vsi tisti elementi, ki so sicer prisotni na vsaki jahti, ki pa zmanjšujejo uporabni prostor.« (ARS 1931, OD Chiesa Eugenio, 15078 12). Dokument je del preiskave primera vloma v konsignacijsko skladišče Emone, ki se je končal s krajo cigaret v znesku 325.000 dinarjev in transferjem le-teh v Italijo. Pri tem je zanimiva še ena podrobnost, in sicer da je bil Kondor 1000 prijavljen za pot v Ancono, dejansko pa je odpotoval proti Tržiču v Italiji (ARS 1931, OD Chiesa Eugenio 15078, 12). Slednje pomeni, da se je v tihotapskih transportih prikrivala tudi sama pot cigaret, in da je za transport poskrbela slovenska stran.
Informacija, ki jo je RSNZ posredoval na CK KPS, pa ni edina institucionalna sled o organizaciji državnega tihotapstva. V dokumentu Informacija v zadevi trgovanja s cigareti tujega izvora v Kopru (Emona in drugi), ki je nastal 21. junija 1973 na javnem tožilstvu SRS (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 28 - 38), je zanimiv del izjave Nebca, ki neposredno izpriča zanimanje SDV: ... Bistvo prvega razgovora okrog teh cigaret je bilo, da imajo organi za notranje zadeve svoje interese pri prodaji cigaret iz naših konsignacij v tujino (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 29). Tožilstvo tudi zapiše, da je bila slovenska stran tista, ki je cigarete dostavljala v tajna skladišča italijanskih tihotapcev,113 od koder je stekla distribucija po celotni Italiji.
Carina je overjala fiktivne dokumente glede tega blaga. Opuščala je kakršenkoli nadzor nad tem predmetom, zaradi česar bi lahko šle določene količine teh cigaret tudi v notranjost (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 30).
Velikost celotnega posla je bila sledeča: prodalo se je 11.600 kartonov cigaret oziroma 116 milijonov kosov cigaret. Fakturirana (obračunana) vrednost je znašala 812.000 ameriških dolarjev ali 70 dolarjev za karton (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 30). Dejansko je Emona zaračunala med 85 in 95 ameriških dolarjev za karton cigaret, iz česar je nastal ilegalni višek.
Iz tega je RSNZ dobila v gotovini okoli 72 milijonov italijanskih lir. Ostanek 52 milijonov italijanskih lir je ostalo Emoni, ki je ta znesek kot črni fond ilegalno spravila v svojem podjetju v Műnchnu (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 31). Te informacije v dokumentu, ki ga je RSNZ posredoval na CK ZKS, ni. Upravičeno domnevamo, da zaradi tega, ker je bil prenos presežka sredstev iz naslova tihotapstva v črni fond Emone v Műnchnu dejansko del vzporedne ekonomije SDV.
Iz dokumentacije o akciji Udari – vzemi je tudi razvidno, da je bila enaka shema tihotapstva cigaret izpeljana že leta 1969 z uporabo enakih neformalnih vzvodov (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 8). V omenjenem primeru je potekala preprodaja cigaret iz koprskega konsignacijskega skladišča dubrovniškega podjetja Minčeta. Kupci so bili v dokumentaciji neidentificirani italijanski državljani, tihotapski posel pa je šel na račun pridobitve deviznih sredstev za RSNZ.
Tudi ta posel je bil izpeljan na predlog republiškega sekretarja za RSNZ in odobren od predsednika izvršnega sveta skupščine SRS. Neobičajno pri tem je bilo, da naj bi, glede na dokumentacijo SDV, kupci (torej italijanski državljani) kot protiuslugo obljubili izvršiti akcijo nad predsednikom srbske pravoslavne cerkve v Trstu Vurdeljo. Ker se je ugotovilo, da kupci niso mogli izvršiti akcije, je bil posel predčasno prekinjen, RSNZ pa je iz naslova prodaje cigaret pridobila 14.568.750 italijanskih lir. Vsa sredstva so bila predana SDV z namenom
112 Podjetje Droga je ustanovila SDV. Prvotno ime podjetja ob ustanovitvi leta 1951 je bilo Začimba.
113 Javno tožilstvo uporablja besedno zvezo »italijanski tihotapci«.
financiranja modernizacije tehničnih sredstev. Tudi s tem poslom je s strani RSNZ upravljal Silvo Gorenc.
Poleg uporabe enakega institucionalnega kanala RSNZ – izvršni svet, enake namembnosti sredstev in enake poslovne relacije med Slovenijo in Italijo je zanimivo predvsem dejstvo, da je slovenska SDV tihotapske posle uporabljala tudi kot finančni vzvod za obveščevalno delo v tujini, kjer so kupci tihotapskega blaga delovali kot sodelavci SDV pri operativnih akcijah. Iz tega lahko zaključimo, da tihotapstvo SDV ni služilo zgolj kot način pridobivanja deviznih sredstev, temveč tudi kot instrument čisto operativnega dela in z obema motivoma je bil seznanjen tudi slovenski politični vrh.
Zgoraj smo navedli dokument, iz katerega je razvidna reakcija javnega tožilstva SRS v zvezi s postopkom, ki se je začel zaradi suma osebnega okoriščanja operativcev državnega tihotapstva.
V nadaljevanju navajamo zaključke javnega tožilstva, iz katerega bo razvidno, kako je sodna veja oblasti v SRS oblikovala svojo pozicijo (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 28 - 38):
1. Akcija bi morala zaradi udeležencev potekati strogo konspirativno. V zvezi s tem se opozarja, da bi z nadaljevanjem preiskave ali celo s kazenskim procesom lahko prišlo do dekonspiracije in kompromitacije našega (Jugoslavije!) poslovanja napram Italiji (preiskava je kar največ vodila računa o tej okolnosti), kar bi lahko državi povzročilo razne nevšečnosti. Možen bi bil zlasti očitek, da se na nemoralen način materialno okoriščamo na račun tuje države in to še ob sodelovanju državnih organov, ki so poklicani, da to preprečujejo ... Prav tako se naglaša, da bi nadaljnje brskanje vodilo k dekonspiraciji še nekih zadev.
2. Prisotna so ...114 kot:
a. Denar (devize) je bil namenjen za nujne in važne operativne potrebe in ga ni bilo možno zagotoviti po redni poti; po sredi je torej višji, državni interes;
b. Akcija ni ni bila samolastna, za njo je bil dan pristanek s pristojnega višjega mesta;
Preiskava teh stvari ni razčiščevanje.115
c. Osebna okoriščanja v glavnem niso podana, čeprav so določene koristi pri nekaterih udeležencih nakazane. Sum, da gre pri nekih osebah za tovrstne težje stvari, preiskava ni uspela potrditi, ...116 kar bi jo bilo treba v tej smeri potrditi.
d. Zvezna uprava carine je bila z zadevo seznanjena vsaj že spomladi 1972 (torej veliko pred pravosodnimi organi) in je, kot to zatrjujejo njeno koprsko vodstvo »potegnila križ čez to zadevo« že v začetku aprila 1972. O tej stvari ni obvestila javnega tožilca niti je sama začela z nekim postopkom. Zvezna uprava carine tudi ni ukrepala po dokumentiranem poročilu, ki so ga v tej stvari predložili njeni inšpektorji 14. 3. 1973 in kar bi vodilo k nekemu postopku ali sličnemu drugemu ukrepanju v stvari.
114 Neberljivo.
115 Pojem razčiščevanje se je v preiskavah SDV uporabljal z namenom opisa nejasnih okoliščin primerov, za katere se je sumilo, da je šlo ali za zlorabo pooblastil ali pa za malomarnost.
116 Neberljivo.
e. Dejstvo je, da se glede tega problema, kot je to že nakazano, ni uspelo nikoli napraviti potrebnega reda (na celotnem teritoriju SFRJ) in stvari se nikoli niso do kraja razčiščevale. Obstajale so in še obstajajo razne ocene teh poslov, prepletajo se razni interesi in uporabljajo se različni kriteriji, ker vse je imelo svoj odraz tudi na kriterije, po katerih so postopali tudi represivni organi. Zakonitost ni bila povsod na enak način zastopana. Te propise u ovoj zemlji nitko nije poštovao i praktično smo se savezni devizni inšpektorat, organi carine, konsignaciona skladišta naročito, ponašali kao rogovi u vreči, svatko je tumačio svoje propise, a nije jih primenjivao ... oni koji su najpoznaniji da poštuju propise i da poštuju zakon, oni rade mimo zakona117 (Predstavnik zveznega deviznega inšpektorata na posvetovanju v Zagrebu). Vsekakor zaradi vsega tega so se te stvari redko prale pred sodišči, pomembnejših procesov te vrste sploh ni bilo.
Na podlagi te pozicije javno tožilstvo ugotavlja (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 36):
V pravni presoji slučaja je možno najti podlago za sum, da so tu prisotna določena kazniva dejanja, zlasti kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz koristoljubnosti po čl. 314a odst. Kazenskega zakonika. Odgovornost za to dejanje leži tako na neposrednih izvajalcih kot tudi (oz. predvsem) na odgovornih osebah v podjetju in ...118 državnih organih.
Glede na vse, kar je bilo zgoraj povedano (čeprav so za nekatera zatrjevanja možna tudi nasprotna sklepanja), ocenjujemo, da smo dovedeni v tako situacijo, da kazenskega postopka ne kaže voditi. Pri tem menimo, da bi bilo principu zakonitosti v zadostni meri zadoščeno, če v tej stvari izvedemo gospodarsko kazenski postopek zoper določene subjekte, kazenski postopek pa ustavimo.
Poleg tega javno tožilstvo zapiše (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 37): Carina in RSNZ ne prideta v ta postopek, ker državni organi ne morejo biti subjekti te vrste odgovornosti. V postopku se bo torej znašla le Emona, ki pa je bila vodilni člen v tem poslu in je imela tudi največjo materialno korist, ki ji bo, vsaj delno, v eventuelni obsodbi gotovo odvzeta.
Iz sodbe Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani (Pk 456/73-11) zoper Emono Ljubljana, Franca Nebca, Krešimirja Barabaša in Jožeta Geca z dne 3. decembra 1974 (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 39 - 47) je razvidno, da je bila Emona zaradi različnih gospodarskih prekrškov kaznovana z denarno kaznijo 170.000 dinarjev (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 41), Franc Nebec zaradi gospodarskih prekrškov z denarno kaznijo 2990 dinarjev (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 42), Krešimir Barabaš zaradi gospodarskih prekrškov 2590 dinarjev (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 42 - 43) in Jože Gec z denarno kaznijo 600 dinarjev (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 43).
Emoni se je izrekel tudi varnostni ukrep odvzema 50.525.000 italijanskih lir in 617.441,97 dinarja (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 41).
Obsojeni so bili zaradi škode ugleda v zunanjetrgovinskem prometu, poslovanja z gotovino in ustvarjanja skladov v tujini (prenos sredstev na podružnico v Münchnu) ter zaradi ustvarjanja fiktivne dokumentacije (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 45 - 47).
117 Te predpise v tej državi nihče ni spoštoval in praktično smo se devizni inšpektorat, carinski organi in posebno konsignacijska skladišča obnašali kot rogovi v vreči, vsak je tolmačil svoje predpise, ni pa jih uveljavljal.
118 Neberljivo.
Oba dokumenta, tako z javnega tožilstva (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 28 - 38) kot razsodba ljubljanskega okrožnega sodišča (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 39 - 47), kažeta, da se sodna veja oblasti ni odločila za uporabo v SFRJ in SRS veljavnih zakonov. Posebno javno tožilstvo izpostavi, da gre za primer državnega tihotapstva, ki se ga ne sankcionira, čeprav postaja vse večji problem v smislu nadzora (ARS 1931, MA 213 – 6_A, 34). To seveda pomeni, da podobno kot izvršilna veja oblasti (izvršni svet skupščine SRS) javno tožilstvo razume, da gre za primer nezakonite dejavnosti, s katero upravljajo represivni organi (RSNZ in znotraj nje SDV), čeprav zanje ne veljajo zakonske omejitve. S tem se dodatno potrdi dominacija neformalnih pravil, zajetih v formalnih institucijah, ki omogočajo nastanek, razvoj in stabilnost vzporedne ekonomije tudi na tako neobičajnih mestih, kot je pridobivanje sredstev s tihotapljenjem. Glede na odločbo sodišča pa lahko sklepamo, da ta ni bila drugačna od tistega, kar je domnevalo javno tožilstvo, s čimer se vsaj na primeru vzporedne ekonomije pokaže, da sodstvo ni bilo neodvisno od neformalne mreže, ki je upravljala in nadzorovala sistem vzporedne ekonomije.
5.3 Tihotapstvo SDV v zadnjem desetletju obstoja Jugoslavije
Tihotapstvo SDV v zadnjem desetletju obstoja te službe bo analizirano posredno, saj dokumentacija SDV, vezana na državno tihotapstvo, za to obdobje ali še ni najdena v Arhivu Republike Slovenije ali je uničena ali pa nikoli ni obstajala. Rekonstrukcija je bila opravljena na podlagi dokumentov Republiškega sekretariata za notranje zadeve in treh zapisnikov oziroma zaznamkov kriminalistične policije. Prvi dokument je nastal 25. decembra 1987 (Zadeva: Špeditrans Maribor) (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1987), drugi pa 29.
aprila 1991 (Zadeva: Akcija Hrast – tihotapstvo cigaret, koda dokumenta: 0222 – 1 – Z - 91) (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1991e). Prvi zaznamek je datiran na 20. marca 1991 (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1991c), drugi prav tako na 20. marca 1991 (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1991č) in tretji na 21. aprila 1991 (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1991d). Vsi trije zaznamki imajo enako kodo kot dokument akcije Hrast, torej 0222 – 1, in vsebujejo informacije, ki vstopajo v 0222 – 1 – Z – 91. Vsi trije zaznamki so napisani z roko. Celotna dokumentacija je bila pridobljena v enem sklopu in iz nje je tudi razvidno, da je vse, kar je vezano na akcijo Hrast, v relaciji z dokumentom iz leta 1987.
Primer iz leta 1987 (Republiški sekretariat za notranje zadeve 1987) je vezan na prevoz cigaret iz Švice v Slovenijo. Iz opisa primera izhaja, da sta voznika tovornjaka, državljana SFRJ, po narodnosti Slovenca, 15. decembra 1987 v Gűnsberg (tedanja Zvezna republika Nemčija) odpeljala telefonske kable. Po oddaji telefonskih kablov sta se v dogovoru z műnchenskim predstavništvom mariborskega Špeditransa odpeljala v švicarski Buchs, kjer sta pri podjetju Danzas 16. decembra 1987 prevzela 1020 kartonov cigaret, ki sta jih po prevzemu dokumentacije 21. decembra 1987 dostavila dva dni kasneje v Ljubljano na parkirišče pred ljubljansko podružnico Špeditransa. Na podjetju Danzas je bil sklenjen dogovor, da jih bo v Ljubljani pričakal »signor Mario« iz Transjuga. Med predajanjem dokumentacije sta do obeh voznikov pristopili dve osebi, ena se je predstavila kot »signor Mario«, ki je od voznikov zahteval tako dokumentacijo kot ključe tovornjaka z obljubo, da se tovornjak vrne nekaj ur kasneje, potem ko se z njega razložijo cigareti. Voznika v tak dogovor nista privolila, saj sta hotela dokumentacijo in cigarete predati Špeditransu na način, kot je bil tudi sicer običajen.
Zaradi vztrajanja predstavnika Transjuga sta poklicala policijo, predstavnik Transjuga pa je ob prihodu policije dejal, da Transjug zavrača cigarete in skupaj še z drugo osebo pobegnil. Policist si je zapisal registrsko številko avtomobila, s katerim sta osebi pobegnili, preverjanje registracije pa je pokazalo, da avto pripada SDV. Posledično je policija preiskavo zaključila, iz dokumenta pa ni jasno, kaj se je v nadaljevanju zgodilo s cigareti. Na hrbtni strani dokumenta so zapiski, za katere lahko domnevamo, da so nastali kasneje v času akcije Hrast. Ključen je
sledeči zapis (dobesedno): Pozneje so ugotovili oz. slišali, da je o tem Eržen119 pozabil informirati sekretarja.120 Torej je šlo za njihovo dejavnost. Te stvari so povezane z Albanijo in Italijo.
Trditev, vezana na Albanijo in Italijo, glede na dokumentacijo, ki je na voljo, ni bila testirana.
Se pa tudi v tem primeru pojavlja nekaj elementov državnega tihotapstva, ki so bili prisotni že v preteklih desetletjih oziroma v zgoraj analiziranih primerih. Cigarete prihajajo iz Švice, spet je omenjen švicarski Buchs in reško podjetje Transjug. V opisu primera je zapisano tudi, da je prevzemnik iz Transjuga, »signor Mario«, govoril slovensko z italijanskim naglasom. Tezo, da bi šlo za Maria Subana, ki je bil poleg Gina Chiese ključni operativec državnega tihotapstva, nazadnje izpričan v akciji tihotapstva cigaret Udari – vzemi, ni bilo mogoče potrditi. Vsekakor pa je bil Suban vsaj v letu 1983 aktiven v tihotapstvu, saj je v CSDV Koper 15. avgusta 1983 nastal dokument I. PS RTZ 539/100 (ARS 1931, 2597, 405 – 406), iz katerega je razvidno, da je bil Suban v Italiji aretiran zaradi tihotapstva mamil in da namerava prebegniti v SFRJ.
V dokumentu se omenja tudi podjetje Danzas. Iz zaupnega dokumenta Gospodarske zbornice SFRJ, ki je shranjen v Arhivu Republike Hrvaške (ARH 1561 – 1 – 1- 40 – 3), v katerem so
V dokumentu se omenja tudi podjetje Danzas. Iz zaupnega dokumenta Gospodarske zbornice SFRJ, ki je shranjen v Arhivu Republike Hrvaške (ARH 1561 – 1 – 1- 40 – 3), v katerem so