Z dopisom (št. 556/VII), ki ga je 22. novembra 1951 po pooblastilu načelnika VII. odseka I.
uprave zvezne Uprave državne varnosti (UDV) poslal Branko Bulat Niku Kavčiču (ARS 1931, MA 213-7, 2 - 3), se je začel formalen prenos upravljanja in nadzora ter organizacije tako imenovanih deviznih centrov, ki so za različne potrebe pridobivali devizna sredstva, potrebna za pokrivanje uvoza podjetij na UDV. V Sloveniji je bila ekonomska dejavnost, ki se je delila na legalno in ilegalno trgovino, organizirana kot tretji referat (oddelek) znotraj prvega odseka UDV in se je neformalno imenovala tudi gospodarski odsek (ali oddelek) UDV. V Arhivu Republike Slovenije je ohranjena dokumentacija v obliki letnih poročil za leta 1949 (ARS 1931 MA A – 10 – 5), 1950 (ARS 1931 MA A – 10 – 6) in 1951 (ARS 1931 MA A – 10 – 7). Razen v letu 1949, ko je bil vodja referata Franc Braniselj, je ta oddelek vodil Niko Kavčič. Gre za edina ohranjena poročila o ekonomski in tihotapski dejavnosti UDV, ki so nastala prav na UDV.
V nadaljevanju povzemamo glavne ugotovitve poročil, vezane na tihotapsko dejavnost UDV.
Zaradi uničevanja dokumentacije UDV in SDV pred osamosvojitvijo Slovenije ni mogoče ugotoviti, ali je bil gospodarski oddelek UDV znotraj strukture UDV samo v omenjenih treh letih ali pa se je razformiral oziroma preoblikoval v kakšen drug oddelek. Vsekakor na tak način sestavljenih uradnih poročil o ekonomski in tihotapski dejavnosti UDV za preostala leta ni.
Motivov za prenos dela ekonomske dejavnosti na UDV in aktiviranje UDV na področju tihotapstva je bilo več. Iz poročil, ki so bila narejena med letoma 1949 (ARS 1931 MA A – 10 – 5, 40) in 1951 (ARS 1931, MA A – 10 – 7, 97), je razvidno, da so se z ekonomsko in tihotapsko dejavnostjo UDV ustvarjala devizna sredstva, ki jih je v Sloveniji in Jugoslaviji primanjkovalo in so bila namenjena za financiranje uvoza. Z ekonomsko dejavnostjo je UDV prihajala do sredstev, s katerimi je financirala slovensko manjšino v Trstu, in vzpostavljala podjetniško mrežo v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Švici in Liechtensteinu, poleg tega pa je ustvarjala sredstva, s katerimi so polnili tako imenovani fond za PP (politične potrebe), ki je bil dejansko račun, odprt pri neimenovani švicarski banki.
Izmed vseh treh poročil je poročilo za leto 1949 najskromnejše. V tem letu je bila organizacija tihotapljenja UDV vezana na obstoječe prometne poti in možnost podkupovanja obmejnih carinskih in policijskih organov. Ilegalni tranzit je potekal s pomočjo tovornjakov, skladiščenje pa se je izvajalo v skritih bunkerjih. Razlika glede na prejšnja leta je bila, da se je mreža ilegalne trgovine razširila iz relacije Koper–Trst na Dunaj. Jedro ilegalne trgovine pa so predstavljali ameriški cigareti. Kolikšen je bil prihodek iz naslova takšnega poslovanja, ni znano, v poročilu je le navedeno, da gre pri poslu s cigareti običajno za 50-odstotni zaslužek (ARS 1931, MA A-10 – 5, 41).
V poročilu gospodarskega odseka UDV za leto 1950 so kot vidnejši uspehi na področju ilegalne trgovine navedeni (ARS 1931, MA A-10 – 6, 55):
1. Razširitev mreže ilegalne trgovine po celi severni Italiji po zahodni obali do Ancone, v Švico in čez Avstrijo v Zahodno Nemčijo. Pri tem so bili pridobljeni stiki z ljudmi, za katere so domnevali, da bodo lahko prodrli do visokih krogov italijanske, avstrijske in švicarske buržuazije.
2. Zagotovljeni so bili nabavni viri najzanimivejšega tihotapskega blaga – ameriških cigaret, po teh virih pa je UDV prišla v stik s tihotapci »večjega formata«.
3. UDV je organizirala nove morske kanale za tihotapstvo v Italijo, po katerih je mogoče tihotapiti vagonske količine blaga.
4. Povečal se je letni promet glede na predhodno leto v razmerju 1:3. V novembru leta 1950 je bil promet sedemkrat večji kot v novembru leto poprej.
5. Izpopolnili in razširili so notranjo organizacijo z novimi skladišči, vozili, osebjem, tako da so postali sposobni zadovoljivo izvrševati postavljene naloge. Glede na to, da so pričakovali povečan promet iz naslova tihotapljenja, so začeli organizirati tudi legalizacijo eksportnega in legalnega prevozniškega prometa, s katerim bi pokrili ilegalne posle tihotapljenja.
Posledično so načrtovali povečati vozni park in število tehničnega osebja.
Kot neuspeh je navedeno, da ni bilo ustrezno poslovanje s kavo, špiritom, opojnimi drogami itd. Tudi kanal za prodajo ameriških cigaret v Nemčijo po taborišču IRO106 in neimenovanim nemškim špediterskim podjetjem ni bil uspešno organiziran oziroma vzpostavljen (ARS 1931, MA A-10 – 6, 55).
Mreža, ki je podpirala organizacijo ilegalne trgovine in tihotapstva, je bila uporabljena tudi za obveščevalne namene, saj je v poročilu postavljena trditev, da so z njeno pomočjo ustvarili močne diskreditacije za vrsto ljudi, ki so uvrščeni visoko na lestvici kapitalističnega poslovnega aparata v Švici, Avstriji in Italiji (ARS 1931, MA A-10 – 6, 56).
Poročilo o ilegalni trgovini za leto 1951 (ARS 1931, MA A - 10 – 7, 91 – 94) je razdeljeno na splošni uvod, poglavji Italija ter Avstrija in Nemčija. Kavčič poroča, da so v letu 1951 uspeli razširiti sektor ilegalne trgovine z novimi izdelki, oziroma da poleg cigaret zdaj Uprava državne varnosti (UDV) trguje tudi s kavo, špiritom in urami ter da so prvič uspeli prodreti v Zahodno Nemčijo (ARS 1931, MA A-10 – 6, 91).
V zvezi z Italijo je omenjeno, da sta glavna kupca Piero in Brat (ARS 1931, MA A-10 – 6, 93).
Ali gre za njuna psevdonima ali za kodna imena UDV oziroma kakšni sta njuni pravi identiteti, iz dokumentacije ni mogoče sklepati. Za Piera izvemo, da od UDV odkupuje po 650 paketov cigaret, namerava pa povpraševanje povečati za 1000 paketov. Drugi kupec, Brat, pa namerava iskati nove trge, saj naj bi konkurenčne skupine s ponudbo zasitile milanski trg (ARS 1931, MA A-10 – 6, 93). Kavčič poudari, da na italijanskem trgu prihaja do konkurence med posameznimi skupinami UDV, kar ima za posledico nižanja odkupnih cen cigaret in zniževanja končnega dobička, ki ga ima slovenska UDV od prodaje cigaret. V poročilu se omenjajo skupine iz Reke, Pazina in Rovinja ter Splita in Kotorja ter zniževanje cen za paket cigaret v rangu med 50.000 in 52.000 italijanskih lir na rang med 35.000 in 40.000 italijanskih lir (ARS 1931, MA A-10 – 6, 93). Ta spopad cen pa je bil bistveno bolj problematičen, saj ni šlo samo za zniževanje dobička, temveč tudi za nastanek možnosti kompromitacije UDV v Italiji in Jugoslaviji. Dobavitelj cigaret, ki jih je UDV tihotapila v Švico, je bil švicarski državljan Weitnauer, ki je imel oblikovano mrežo distributerjev v Milanu in je povpraševal po tranzitnih storitvah (ARS 1931, MA A-10 – 6, 93).
V zvezi z Nemčijo in Avstrijo je v poročilu razkritih nekaj več podrobnosti, ki kažejo na mehanizem tihotapljenja. Za tranzit tihotapskega blaga je bilo ključno, da je obstajal najprej
106 Domnevamo lahko, da je IRO kratica za International Refugee Organisation, torej za Mednarodno begunsko organizacijo, ki je bila ustanovljena 20. 4. 1946 z namenom reševanja begunske problematike po koncu druge svetovne vojne.
prevoz legalnega trgovinskega blaga. Omenjen je švicarski državljan judovskega porekla David, s katerim je UDV sodelovala pri nezakonitem tranzitu kave (ARS 1931, MA A-10 – 7, 94). Ta švicarski državljan je imel tovornjak, ki je bil registriran v Belgiji, in je iz Italije v Slovenijo prihajal z legalnim tovorom, namenjenim v Nemčijo. V Ljubljani je UDV v tovornjak nasula kavo, ki je prehodno prišla v Slovenijo, tovornjak pa je nadaljeval pot v Nemčijo. UDV je bila v taki kombinaciji udeležena pri dobičku od končne prodaje pretihotapljene kave, in sicer v višini 40 odstotkov celotnega dobička. Na avstrijskem trgu (ARS 1931, MA A-10 – 7, 94) je imela UDV v letu, ko je nastalo poročilo, na področju ilegalne trgovine odprt zgolj posel s tihotapljenjem ur, vendar je pripravljala tudi posel s cigareti, za katerega izvemo, da se nastavlja znova in da bo potekal podobno kot v nemškem primeru s tranzitom legalnega trgovinskega blaga na relaciji Maribor–Dunaj.
Iz zgornjih poročil (ARS 1931, MA A - 10 – 5, ARS 1931, MA A - 10 – 6, ARS 1931, MA A - 10 – 7) je mogoče skleniti, da je UDV načrtno razvijala tihotapljenje in ilegalno trgovino z namenom pridobiti finančna sredstva. Zaradi tega se analizira trg, problematizira cenovno vojno med posameznimi skupinami UDV, načrtuje sheme za logistični transport in njegovo zakrivanje z legalnimi posli, iskanje najugodnejših virov dobav, širitev trgov, predvsem v Avstrijo in Nemčijo ter širitev prodajnega portfelja.
Z dogovorom zvezne in republiških UDV (ARS 1931, MA 213-7, 27 - 40) o institucionalizaciji ekonomske in tihotapske dejavnosti UDV in njeni umestitvi v strukturo UDV na republiških ravneh je prišlo do usklajevanja delovanja posameznih republiških UDV na zvezni ravni na področju ekonomije in tihotapstva. Glede na zgoraj izpričano dejstvo, da so si posamezne skupine cenovno konkurirale z zniževanjem cen pretihotapljenih cigaret (ARS 1931, MA A-10 – 6, 93), je mogoče sklepati, da je bil motiv usklajevanja na zvezni ravni vezan predvsem na dogovor o enotni ceni, teritorialni razdelitvi trga in določitvi portfelja ilegalnih proizvodov.
19. in 20. septembra 1951 je prišlo do sestanka med sedmim odsekom prvega oddelka zvezne UDV in republiškimi odseki UDV, ki so bili pooblaščeni za izvajanje poslovne aktivnosti (ARS 1931, MA 213-7, 27 - 40). Sestanek je vodil načelnik zvezne UDV za ilegalno trgovino Vidko Hlaj, na njem pa so bili prisotni Niko Kavčič, Dražević (UDV za Hrvaško), Risto Dukovski (UDV za Makedonijo), Luka Čelević, Šime Matešić (UDV za Srbijo), Mika Rigović in Josip Kvasnička.107 Iz zapisnika konference, ki je bil 20. septembra 1951 posredovan na prvo upravo zvezne UDV (ARS 1931, MA 213-7, 27 – 38), izvemo, da je bil sestanek v Beogradu, več o sami logistiki konference ni znano, saj v času analize ni bila dostopna obširnejša dokumentacija.
Konferenca je imela za osnovni cilj definirati sledeče (ARS 1931, MA 213-7, 30):
1. odnose republiških odsekov UDV do zvezne UDV, 2. odnose med republiškimi UDV,
3. organizacijo dela,
4. problem konkurence na tujih trgih in preprečevanje konkuriranja,
5. vzpostavitev posebne skupine (v originalu: konjukturne skupine) za koordinacijo poslovanja.
107 Za ostale udeležence konference ni bilo mogoče nedvoumno pripisati, katerim republiškim UDV pripadajo.
Sklepi, ki so bili sprejeti (ARS 1931, MA 213-7, 39 – 40) zgolj za dejavnost tihotapstva, so bili sledeči:
1. Odseki se bodo ukvarjali izključno s tranzitno trgovino, ki je lahko legalna ali pa ilegalna.
V nobenem primeru se odseki ne smejo ukvarjati z legalno uvozno-izvoznimi posli, vezanimi na domač trg. V zvezi z ilegalno trgovino je prepovedano trgovati z narkotiki.108 2. Z namenom, da na tujih trgih ne bi prihajalo do medsebojnega konkuriranja republiških
odsekov UDV, bo poslovna aktivnost koordinirana s strani konjukturne skupine, ki bo delovala v okviru zvezne UDV. V okviru te skupine naj bi se tudi razdelile stranke (trgi), dogovorile enotne cene in domena nad ponujenimi izdelki. Oblikuje se priporočilo, da vsak odsek trguje na trgih, kjer je že prisoten.
3. Republiške UDV naj na zvezno UDV pošljejo poročilo, iz katerega bo razvidno, s kom že sodelujejo in kakšne distribucijske mreže (v originalu: kanale) imajo razvite. Tudi sicer morajo za vzpostavitev novih zvez (poslovnih stikov) in distribucijskih poti zaprositi za dovoljenje pri zvezni SDV.
4. Centralizacija nakupov cigaret, kave in drugih proizvodov, ki so vstopali v ilegalno trgovino s tem, da grosistični nakup izvršijo odseki, ki imajo že zdaj dostop do teh proizvodov in ki jih lahko kupijo po najugodnejših cenah.
5. Vstop na trg ilegalne preprodaje cigaret v Nemčiji.
6. Vsak republiški odsek naj samoiniciativno poišče najboljše distribucijske poti za vstop na nemški trg, koristi pa naj ga tisti odsek, ki lahko pridobi najboljše pogoje nakupa in si zagotovi najboljše prodajne pogoje.
7. Vsi republiški odseki naj del pridobljenih tujih valut (ni pojasnjeno, kakšen naj bi bil točen delež, ki naj bi se odmeril) odstopijo zvezni UDB.
Konferenca na zvezni ravni zaokroža konstrukcijo vzporedne ekonomije. Vzporedna ekonomija je s tem regulirana in legalizirana v smislu, da postane komplementarna ekonomski politiki Jugoslavije in posameznih republik. Poleg tega so določene institucije, ki delujejo kot akterji v vzporedni ekonomiji, in pravila, ki zadevajo tako način delovanja, notranje organizacije, medsebojnih relacij med posameznimi republiškimi odseki UDV in posamične relacije republiških odsekov do zvezne UDB. Določene so tudi finančne relacije in nabor dovoljenih poslovnih aktivnosti. S tem dejansko pride do transformacije jugoslovanske ekonomske politike, saj jugoslovanski trg določajo petletni plani, torej kolektivistično-socialistični ekonomski sistem, navzven, torej na tujih trgih pa deluje tržni mehanizem. Iz vseh doslej navedenih dokumentov je tudi razvidno, da vzporedna ekonomija ni sledila uradni (v
108 To je veljalo samo do neke mere, saj je iz prepisa konference po intervenciji Kavčiča, da se odpira veliko povpraševanje po trgovini z narkotiki, sprejeto, da se v tovrstno trgovanje ne vstopa, izjemoma so dovoljeni posli, ki jih že upravlja UDV za Makedonijo, in tudi sicer naj se posli z narkotiki prepustijo makedonski UDV. V ARS 1931, škatli 1404, je dokumentirano, da je makedonska UDV trgovala z opijem še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To kaže na dejstvo, da dogovor o omejitvi trgovanja z narkotiki dejansko nikoli ni bil upoštevan.
smislu mednarodne nominacije, da je Jugoslavija izbrala sistem socialistične ekonomije) ekonomski politiki.